Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka osebno in ne po pooblaščencu, kar je v nasprotju z določbo 3. odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (kar predlog za obnovo postopka je) opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožnik tudi ni izkazal, da izpolnjuje pogoj iz 4. odstavka 86. člena ZPP, da ima opravljen pravniški državni izpit, saj bi v takem primeru lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sam opravljal pravdna dejanja. Predlog za obnovo postopka je nedovoljen, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 91. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZSReg člen 4, 4/1, 37, 37/2. ZFPPIPP člen 138, 138/2, 138/3.
podatki, ki se vpisujejo v sodni register - ustavitev postopka prisilne poravnave - navajanje novih dejstev v pritožbi - nadomestitveni sklep
Poleg podatkov, ki jih zakon določno navaja, da se vpišejo v sodni register, se lahko v skladu z 12. točko prvega odstavka 4. člena ZSReg vpišejo tudi podatki, ki so pomembni za pravni promet, in za katere vpis zahteva subjekt vpisa. V tem primeru mora subjekt vpisa svoj predlog utemeljiti z razlogi o relevantnosti podatkov, ki naj se vpišejo, za pravni promet.
Čeprav drugi odstavek 37. člena ZSReg dovoljuje v pritožbi tudi navajanje novih dejstev (in tudi predložitev novih dokazov), in se v takšnem primeru šteje pritožba kot predlog za izdajo nadomestitvenega sklepa, pa bi moral v obravnavanem primeru subjekt vpisa takšno utemeljitev podati že v pritožbi zoper sklep, s katerim je registrsko sodišče odločilo o vpisu dejstva o ustavitvi postopka prisilne poravnave, torej še v pritožbenem roku zoper navedeni sklep.
Tožnik je v postopku uveljavljal, da spornega zneska (preveč izplačane invalidske pokojnine in letnega dodatka) ni dolžan vrniti toženi stranki glede na 191. člen OZ, vendar se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo. Sodišče prve stopnje kot nesporno ugotavlja, da gre za neupravičeno prejeti znesek in da ga je tožnik dolžan vrniti, pri čemer zgolj citira 190. člen OZ. Ne navaja pa odločilnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je podan dejanski stan po 190. členu OZ. Tako ni razvidno, ali je prišlo do odpada pravne podlage upoštevaje odločbi tožene stranke, s katerimi je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do izplačila invalidske pokojnine v spornem obdobju, ali pa že zakon sam določa, do kdaj so izpolnjeni pogoji za izplačilo pokojnine. Sodba tudi nima razlogov, ali je v zadevi podano stanje po 191. členu OZ. Ker sodba sodišča prve stopnje nima odločilnih dejstev, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Izvršbo je mogoče dovoliti izključno za tisto glavno oziroma stransko terjatev, ki je po višini in zapadlosti nedvoumno opredeljena v evropskem plačilnem nalogu, za stransko terjatev iz naslova obresti pa mora biti nedvoumno tudi, od katere glavnice tečejo, po kakšni obrestni meri in kdaj začnejo teči. Navedenega opomina (priloga spisa A 2) nikakor ni mogoče uporabiti za natančnejše pojasnjevanje izvršilnega naslova, saj gre za zasebno listino upnika, ki nima kvalitete izvršilnega naslova.
začasna nezmožnost za delo - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - razlog ekonomičnosti
Presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru navedene okoliščine, ki bi narekovale dopustitev spremembe tožbe, niso podane, je po oceni pritožbenega sodišča napačna. Sodišče je pri presoji premajhen pomen pripisalo zakonsko določenem pogoju, „da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama“ in dejstvu, da je do potrebe po spremembi tožbe prišlo zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, ko je tožena stranka na glavni obravnavi zatrdila, da tožnik po 18. 12. 2014 bolniškega staleža nima urejenega, ker tako izhaja iz njenih potrdil. Iz razloga ekonomičnosti je smotrno in potrebno dopustiti predlagano spremembo tožbe, saj zahtevek izhaja iz enake dejanske in pravne podlage.
Do subvencioniranja najemnine je po 28. členu ZUPJS upravičen najemnik stanovanja pod pogojem, da njegov dohodek in dohodek oseb, ki so navedene v najemni pogodbi ter oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS, ne presega meje dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencioniranja najemnine. Oseba, ki uveljavlja subvencioniranje najemnine dokazuje obstoj najemnega razmerja in status najemnika, oziroma da ima veljavno sklenjeno najemno pogodbo. Najemna pogodba, ki jo je sklenila tožena stranka za tržno stanovanje, vsebuje vse obvezne sestavine, določene v 91. členu SZ-1 in je veljavno sklenjena. To pa pomeni, da je najemna pogodba lahko podlaga za dodelitev subvencioniranja najemnine po 28. členu ZUPJS, ne glede na to, da gre za najemno razmerje v stanovanju, za katerega je ugotovljeno, da se nahaja v večstanovanjski hiši, ki je brez uporabnega dovoljenja, oziroma da gre za črno gradnjo. Zato tožbeni zahtevek za odpravo dokončnih upravnih odločb, na podlagi katerih je bila tožnici dodeljena subvencija najemnine za tržno stanovanje, ni utemeljen.
Določba 1. odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Smisel določbe 1. odstavka 279. člena ZOR je v omejitvi zamudnih obresti pri periodičnih dajatvah, ki sicer lahko dosežejo nesorazmerno visoke zneske. Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 279. člena ZOR, ki tudi pri občasnih denarnih dajatvah dopušča uveljavljanje zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Prepoved obrestovanja občasnih denarnih dajatev, v kolikor ni z zakonom dovoljena, se namreč ne nanaša na plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (tretji odstavek 279. člena ZOR). Tožnik je zato upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od vsote zneskov denarnega nadomestila za brezposelnost oz. njegove razlike od vložitve tožbe dalje in ne od zapadlosti posameznih zneskov dalje.
pravnomočno ugotovljena pokojninska dajatev - reaktivacija - odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine - poseg v pranomočno ugotovljeno pokojninsko dajatev
V drugem odstavku 180. člena ZPIZ-1 je določeno, da upravičenec lahko zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Že uveljavljene pokojnine pa pri odstotnem povečanju za zavarovalno dobo, doseženo z reaktivacijo, ni dopustno zmanjšati za že priznani bonus po 53. členu ZPIZ-1, saj za to ni nobene zakonske podlage. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ob uporabiti instituta odstotnega povečanja pokojnine zaradi naknadno dopolnjene pokojninske dobe ni dopusten poseg v predhodno pravnomočno ugotovljeno pokojninsko dajatev zaradi načela pravnomočnosti.
plačilo odpravnine - delovnopravna kontinuiteta - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo za delovnopravno kontinuiteto med prejšnjim tožnikovim delodajalcem in toženo stranko. Tožena stranka je namreč kot delodajalec prevzemnik ohranila svojo identiteto in nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji tožnikov delodajalec, pri čemer je prevzela bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnika, prevzela je tudi stranke s. p.-ja, proizvodnja se je nadaljevala brez prekinitve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnik upravičen do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj devet let delovne dobe.
ZUstS člen 23, 23/1. ZPIZ-2 člen 204, 413, 413/10. ZObr člen 92, 92/11. ZDR-1 člen 83, 83/2, 87, 87/2.
prenehanje delovnega razmerja - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine - obvezno dodatno zavarovanje
Ob ugotovitvi, da je tožnik že 19. 3. 2014 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je imela tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dnem 30. 8. 2014. V skladu z navedeno določbo vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Gre namreč za poseben, z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.
Odločitev prvega sodišča, ki je tožniku naložilo v plačilo le 30 % odmerjene sodne takse (501,30 EUR), ki jo je dolžan plačati v petih mesečnih obrokih, vsakokrat po 100,26 EUR, je primerna in ne bo ogrožala preživljanja tožnika in njegove družine.
ZFPPIPP člen 275, 275/1, 275/3, 278, 278/2, 383. ZZK-1 člen 243.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - razpolagalni posel - pravilno postavljen zahtevek - izbrisna tožba - vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja
Pomembno je, da izpodbojni in izbrisni zahtevek obsega tudi zahtevo po vzpostavitvi stanja zemljiškoknjižnega vpisa, kot je bilo pred vknjižbo (v konkretnem primeru, da je tožnik solastnik sporne nepremičnine do 1/3), in da se dovoli ponovna vknjižba v korist stečajnega dolžnika (skupaj z izročitvijo nepremičnine).
pravni interes - zavrženje pritožbe - sodba na podlagi pripoznave - stroški postopka
Četrti odstavek 343. člena ZPP določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodilo. Tožnica je v tem delovnem sporu v celoti uspela, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, kar pomeni, da je njena pritožba nedovoljena. Iz tega razloga je bilo potrebno glede na 352. člen ZPP pritožbo, ki se nanaša na odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s sklepom zavreči.
Stroški postopka so bili odmerjeni v skladu z ZPP in Odvetniško tarifo. Tožnica si je izbrala za zastopanje odvetnika, ki ima sedež v Ljubljani, zato stroški pooblaščenca za prihod iz Ljubljane v Mursko Soboto niso potrebni stroški za pravdo in jih mora tožnica nositi sama. Tožnica ima sicer pravico, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, vendar mora v takem primeru stroške prihoda nositi sama in jih ni mogoče naložiti v plačilo toženi stranki.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 48. plačni razred namesto v 47. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 4. 6. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do avgusta 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.
začasna odredba - verjetnost terjatve - težko nadomestljiva škoda
Samo dejstvo izgube dohodka še ne pomeni, da bo tožniku nastala nenadomestljiva škoda, saj ne gre za splošno znano dejstvo. Zato ni podana ene izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ, na podlagi katere bi bilo potrebno izdati predlagano začasno odredbo, kljub temu, da je tožnik dokazal verjetnost obstoja terjatve, ki se nanaša na izplačilo plače za čas prekratko priznanega odpovednega roka.
pravica do pokojnine - zavrženje tožbe - zamuda roka
Tožnik je tožbo zoper dokončno upravno odločbo vložil po izteku zakonsko določenega 30 - dnevnega roka za vložitev tožbe, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnica je bila v spornem obdobju zmožna za delo z omejitvami po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v tem obdobju ni bila zmožna za delo, ni utemeljen.
Iz pritožbe ne izhaja, da bi se bila sredstva do dneva izdaje izpodbijanega sklepa zmanjšala. Glede na navedeno torej takojšnje plačilo zneska 33,00 EUR ne more ogroziti dejavnosti stranskega intervenienta. Sicer pa tega stranski intervenient niti ni zatrjeval. Že zato je njegov predlog nesklepčen, kot tak pa neutemeljen.
odškodninska odgovornost delavca - višina škode - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena na delovnem mestu referent za delo s strankami in register, tožeči stranki iz hude malomarnosti povzročila škodo. Utemeljene pa so pritožbene navedbe o višini škode, ki jo je toženka povzročila tožeči stranki. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do posameznih listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, ne do utemeljenosti odpisov in tudi ne do višine odpisov. Toženka je imela ustno pooblastilo, da se lahko z dolžnikom dogovarja o načinu in rokih ter odpisu 30 % zamudnih obresti od terjatev, kar je verificiral zakoniti zastopnik tožeče stranke, za odpis višjega odstotka zamudnih obresti (največ 50 %) pa je bila potrebna direktorjeva odobritev. Tožeča stranka je zatrjevala, da je šlo pri vtoženih primerih za neutemeljene odpise. Kot pravilno opozarja tožena stranka v pritožbi, zgolj zaradi pomanjkanja dokumentacije odpisi še niso neutemeljeni. Neutemeljenost odpisov pa je dolžna dokazati tožeča stranka. Zato je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti celotni z izvedenskim mnenjem ugotovljeni znesek škode. Toženka namreč odgovarja le za škodo, ki jo je tožnici povzročila, pa je ta ni mogla sanirati. Ker je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo preuranjeno, brez celovite dokazne ocene, pritožbeno sodišče ne more preveriti, ali je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo skladno razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.