Ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve (blokade računov v spornem obdobju, kasneje pa plačevanje upnikovih dolgov s strani dolžnika brez listin, ki bi dokazovale asignacijo, povezanost družb, kratko obdobje, v katerem je upnik odsvajal svoje nepremičnine povezanim družbam, oziroma nanje preusmerjal denarni tok, usklajeno delovanje povezanih oseb), verjetno kažejo, da je bila posledica očitanih pravnih dejanj zmanjšanje premoženja upnika in preusmeritev njegovega premoženja na povezane osebe. Tako ravnanje pa je nemoralno in v nasprotju za namenom gospodarske družbe.
Sodišče se zaradi specifičnih okoliščin lahko odloči in narok razpiše tudi na sedežu sodišča. Pooblaščenec tožnika pred sodiščem, pred katerim je tekel postopek, res ni zatrjeval posebnih okoliščin, česar pa mu nenazadnje sodišče niti ne očita. Vendar glede na specialno ureditev v ZDSS-1 to ne pomeni, da stroškov tožnikovega pooblaščenca ni mogoče naložiti v plačilo tožencu. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na določilo 3. odstavka 13. člena v povezavi s 64. členom ZDSS-1 priglašene sporne stroške šteti za potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP). S prednostjo pravici tožnika do svobodne izbire odvetnika se ravnovesje v položaju strank postopka ni porušilo.
razlika v plači - stroški prehrane in prevoza - pobotni ugovor - dogovor o plači
Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal.
Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe.Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo opaznejše poslabšanje rezultatov poslovanja družbe, ki bi ogrozilo ali utegnilo ogroziti gospodarsko stanje družbe ali povzročilo škodo, niti ni zatrjevala, da bi direktor predlagal znižanje plače tožnika in v kakšnem znesku, in tudi ne, da bi tak sklep na predlog direktorja sprejel lastnik družbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja, je tako pravilna.
zmožnost za delo - krajši delovni čas - III. kategorija invalidnosti
V pisnem izvedenskem mnenju, dopolnilnih mnenjih ter izpovedi izvedenca je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da tožnica od 1. 12. 2021 do 16. 1. 2022 ni bila zmožna za delo zaradi bolezni v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Zgolj dejstvo, da je bila s pravnomočno odločbo ZPIZ-a razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do opravljanja dejavnosti zavarovalniške agentke v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 1. 9. 2020 dalje, ni odločilno za pritožbeno rešitev zadeve.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 2/2, 3, 6, 7, 7/2. OZ člen 336, 336/1. ZDR-1 člen 202.
V času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let se skladno z drugim odstavkom drugega člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski posebna denarna nagrada v višini ene plače izplačuje enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem zaključenem letu opravljanja vojaške službe, razen v primeru, ko vojaška oseba sklene pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji naslednji mesec po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe izplačata dve bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Iz navedenega določila ne izhaja, da bi se nagradi iz prvega in drugega stavka tega določila seštevali.
Posebna denarna nagrada se izplača enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Če vojaška oseba podaljša pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji po končanem desetem letu zaposlitve izplačata dve povprečni bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji.
Za izračun višine nagrade je treba uporabiti zadnji uradno objavljeni podatek o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji v času, ko je vojaški osebi pripadla posamezna nagrada, torej v naslednjem mesecu po končanem letu opravljanja vojaške službe.
Pritožbe tožečih strank zoper navedeni sklep so bile pritožbenemu sodišču predložene v reševanje dne 18.02.2020. Ob njihovem obravnavanju je Višje sodišče ugotovilo, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020 začasno zadržalo izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal ustavno skladno urediti odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, in ponovno odredilo prekinitev začetih pravdnih postopkov do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnopravni skladnosti ZPSVIKOB. Iz tega razloga je Višje sodišče spis s pritožbami vrnilo prvostopnemu sodišču, da odloči oz. ugotovi, da je postopek v tej zadevi (ponovno) prekinjen.
kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog - kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - kaznivo dejanje odstranitve ali poškodovanja uradnega pečata ali znamenja - evropski nalog za prijetje in predajo - izročitev obdolženca - načelo specialnosti - dvojna kaznivost (identiteta norme) - tuje pravo - veljavnost slovenske kazenske zakonodaje - iura novit curia - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - objektivna identiteta - kraj in čas storitve kaznivega dejanja - ubikvitetna teorija - aktivno personalitetno načelo - evropski preiskovalni nalog - opis kaznivega dejanja - priznanje krivde - izkazanost pogojev za priznanje - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - vsebina zapisnika - obrazložitev sodbe - nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - zahteva za izločitev dokazov - rok za zahtevo za izločitev dokazov - prekluzija - nedovoljen pritožbeni razlog - dokazni predlogi - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga v sodbi - združitev in izločitev postopka - razširitev preiskave - ekstradicijski pripor - ekstradicijski postopek - pravna opredelitev kaznivega dejanja - nadaljevano kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - subjektivna identiteta obtožbe in sodbe - izključitev protipravnosti - prostovoljni odstop - neprimeren poskus - pravica do obrambe - materialna obramba - formalna obramba
Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka.
Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme.
Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo.
Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel.
Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.
Sodišče je v tem sporu moralo presoditi pravilnost izpodbijanih upravnih aktov. Moralo je torej ugotoviti, ali je bilo pri tožnici v vlogi izkazano izjemno zdravstveno stanje, kar posledično predstavlja spremenjeno dejansko stanje glede na predhodno vlogo. Da je bila ocena toženca, da pri tožnici ne gre za izjemno zdravstveno stanje, ki bi omogočalo uporabo 259. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pravilna, je nenazadnje potrdil tudi dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče v tem socialnem sporu.
Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik iz utemeljenih razlogov, določenih v 111. členu ZDR-1, izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Toženka mu plač v obdobju od decembra 2020 do vključno novembra 2021 ni izplačevala pravočasno, zanj ni plačala prispevkov za obdobje od vključno februarja do novembra 2021 in regresov za letni dopust za leti 2019 in 2022.
ZOdv člen 36, 37/3, 40. ZGD-1 člen 402, 402/1-6, 403, 403/3, 404.
prenehanje družbe (d.o.o.) - odvetniška družba - likvidacija - likvidacija družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) po določbah ZGD
Po presoji pritožbenega sodišča je zato odgovor na vprašanje, kdo izvede postopek likvidacije in kako se ta izvede, treba iskati v določbah ZGD-1 o rednem prenehanju družb in te smiselno uporabiti glede na naravo odvetniške družbe, saj ZOdv določb o postopku likvidacije ne vsebuje.
Tožnica ni upravičena zahtevati vračila dodatka za povečan obseg dela, čemur v pritožbi neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da tega dodatka ne bi izplačevala, če bi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi vedela, da toženka povečanega obsega dela ne opravlja. Tožnica kot delodajalka bi namreč v okviru izvajanja nadzora morala sproti preverjati količino opravljenega dela toženke in posledično njeno upravičenost do dogovorjenega dodatka za povečan obseg dela. Svoje neskrbnosti oziroma opustitve delodajalske dolžnosti nadzora nad opravljenim delom, zaradi katere je prišlo do izplačil spornega dodatka, pa ne more prevaliti na toženko in tako od nje zahtevati vračila tega dela plače.
Zgolj ugotovitev, da je bila toženka preobremenjena s svojim delom in s pomočjo drugim sodelavkam, zaradi česar ni mogla opraviti vsega naloženega dela oziroma tega, kar ji očita tožnica, še ne zadostuje za sklep, da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti oziroma da ni podana njena odškodninska odgovornost. Standard hude malomarnosti pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega (povprečno skrbnega) človeka oziroma v obravnavnem primeru povprečno skrbnega računovodje. Slednjemu je tožnica zadostila z zatrjevanjem, da bi toženka kot finančni knjigovodja morala poznati obveznosti pravočasnega in rednega oddajanja davčnih obračunov oziroma napovedi ter posledice neoddajanja. V zvezi z zatrjevano preobremenjenostjo, s katero se toženka skuša razbremeniti krivdne odgovornosti (očitka hude malomarnosti), je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, ali je tožnico kot delodajalko v času delovnega razmerja dejansko opozarjala, da je preobremenjena.
Po sodni praksi je strogost trditvenega bremena odvisna od okoliščin konkretnega primera, kar zaradi medsebojne povezanosti velja tudi za dokazno breme (prim. 7. in 212. člen ZPP). Načeloma velja, da je teža dokaznega bremena odvisna od vrste spornih dejstev in tega, v čigavo spoznavno sfero spadajo. Sodišče dokaznega bremena glede na okoliščine primera ne sme postaviti tako visoko, da bi bil ta praktično nedosegljiv.
Pričakovanje toženke, da mora potrošnik v primeru tovrstnega škodnega dogodka v nedogled hraniti te predmete z namenom njihove cenitve, je pretirano in povsem nerazumno, zlasti ob dejstvu, da je vsa pravnorelevantna dejstva tožnik uspel dokazati z ostalimi izvedenimi dokazi.
odločitev o stroških postopka - načelo vestnosti in poštenja
Res je, da je pri odmeri stroškov postopka, v okviru presoje njihove potrebnosti za postopek, treba upoštevati tudi določbo 11. člena ZPP, ki uzakonja načelo vestnosti in poštenja v pravdnem postopku. V skladu s tem načelom mora stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov. Predlog za povračilo nepotrebnih stroškov mora sodišče zavrniti, čeprav je morda stranka v celoti uspela z zahtevkom. V obravnavani zadevi tožeča stranka ne očita toženi stranki, da je priglasila za pravdo nepotrebne stroške, sodišče pa jih je priznalo, ampak očita sodišču prve stopnje, da je s svojim ravnanjem (načinom vodenja postopka) povzročalo nepotrebne stroške. Presoja, ali to drži, ni predmet tega postopka, dejstvo pa je, da ravnanje sodišča (način vodenja postopka), ne glede na to, ali je ustrezno ali ne, ne vpliva pravico stranke, da priglasi stroške, potrebne za pravdo. Da bi tožena stranka priglasila stroške, ki niso bili potrebni za pravdo, pa tožeča stranka konkretno ne zatrjuje.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1, 116/2, 196. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/4, 102, 103. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ustreznost delovnega mesta
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni konkretizirano zatrjevala, da bi ji toženka lahko ponudila drugo ustrezno delo, ampak se je zavzemala zgolj za prilagoditev dela na delovnem mestu pevke v koncertnem zboru. Toženka ni bila dolžna organizirati delovnega procesa tako, da bi tožnici njeno delovno mesto prilagodila. Prav tako ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ampak le pravica do dela na drugem delu, zato je bila toženka dolžna le preveriti, ali obstaja ustrezno delovno mesto v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo z dnevno omejitvijo štirih ur in tedensko omejitvijo 20 ur, kar je storila.
Specialna določba 4. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanko, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.
ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 41-2, 41-3, 63. ZPP člen 287.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Ker je bila tožnica že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je za odločitev o zadevi ključna že ugotovitev, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki narekuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja in dopolnitve izvedenskega mnenja ter po zaslišanju obeh izvedencev ter po izvedbi ostalih dokazov, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen pravilno zavrnilo.
ZIZ člen 9, 9/3, 15, 56, 58, 58/4. ZNP-1 člen 93, 93/1-2. ZPP člen 343, 365-2. ZS člen 83, 83/1, 83/2, 83/3-4.
izvršba - zavrženje ugovora - prepozen ugovor dolžnika - rok za vložitev ugovora - nujna zadeva - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami - varstvo koristi otroka - sodne počitnice / poletno poslovanje
Glede na 2. alinejo prvega odstavka ZNP-1 je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavana zadeva (s sklepom o izvršbi je bila dovoljena izvršba za izterjavo preživnine) predstavlja nujno zadevo po 83. členu ZS. Ker po drugem odstavku 83. člena ZS v takih zadevah roki med poletnim poslovanjem tečejo, je sodišče prve stopnje praivlno zaključilo, da je ugovor, vložen 1. 9. 2023 zoper sklep o izvršbi, ki ga je dolžnik prejel 26. 7. 2023, vložen po preteku osemdnevnega ugovornega roka (ki se je iztekel z dnem 3. 8. 2023), vložen po preteku osemdnevnega ugovornega roka (ki se je iztekel z dnem 3. 8. 2023) in je zato prepozen (343. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je zato dolžnikov ugovor pravilno zavrglo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).
ZPP člen 2, 2/1, 181, 339, 339/1. ZDSS-1 člen 36. ZDR-1 člen 85, 85/2. ZPP člen 142, 142/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - odločanje v mejah zahtevka - zahtevek za razveljavitev - rok za pripravo na zagovor - začetek teka roka - fikcija vročitve - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena v zvezi s 339. členom ZPP). Na podlagi sklepa pritožbenega sodišča je bilo dolžno odločiti o prvi točki tožbenega predloga, v kateri je tožnica vtoževala razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni predlog samo preoblikovalo in odločilo o ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Pravilna je pritožbena navedba, da tožbeni zahtevek (niti tisti, ki ga je v prvi točki tožbe postavila tožnica, niti tisti, ki ga je oblikovalo sodišče prve stopnje samo) ni bil postavljen v skladu s procesnimi pravili. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca, kar ni v skladu s 181. členom ZPP; takšna formulacija povzame le pravno konkluzijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki spada v obrazložitev razlogov sodbe, ne pa bistvenega - odločitve o (nadaljnjem) obstoju delovnega razmerja med strankama ali dajatvenem zahtevku na podlagi zatrjevane nezakonitosti; posebna odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne spada v izrek sodbe. Prav tako ni razloga za razveljavitev odpovedi; gre za enostranski akt delodajalca, zato njegova razveljavitev ne more imeti nobenega dejanskega ne pravnega učinka.
Pritožba pravilno navaja, da tridnevni rok za pripravo na zagovor ni absolutni pogoj za zakonitost odpovedi. Nespoštovanje roka za pripravo na zagovor samo po sebi še nima za posledico nezakonitosti odpovedi, saj je od okoliščin primera odvisno, ali je ta kršitev vplivala na pravico do zagovora. Pritožba zato utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo dejstev v smeri razjasnitve, kako je tožnici omogočen čas za pripravo zagovora (torej v trajanju dveh delovnih dni) vplival na pravico do zagovora.
Začasni zastopnik stranke, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačevati taks za tistega, ki ga zastopa. Specialna določba 4. člena ZST-1, po kateri začasni zastopnik stranke v postopku, ki ga je postavilo sodišče, ni dolžan plačati sodne takse za zastopanca, razveljavlja splošno določbo 8. člena ZST-1, ki opredeljuje plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za opravo dejanj sodišča.