odškodninska odgovornost države za delo sodnika - materialna imuniteta - sodnica - nedovoljenost tožbe
Materialna imuniteta izključuje neposredno odškodninsko odgovornost sodnika in pomeni absolutno oviro za začetek pravdnega postopka, kar kljub nasprotnemu pritožbenemu stališču izhaja iz določbe že citiranega 134. člena Ustave RS. Citirana določba torej omogoča sprejetje odločitve o zavrženju tožbe zoper sodnika, ne da bi sodišče odločalo meritorno, če so za takšno odločitev podani pogoji.
Sodišče je v tem sporu moralo presoditi pravilnost izpodbijanih upravnih aktov. Moralo je torej ugotoviti, ali je bilo pri tožnici v vlogi izkazano izjemno zdravstveno stanje, kar posledično predstavlja spremenjeno dejansko stanje glede na predhodno vlogo. Da je bila ocena toženca, da pri tožnici ne gre za izjemno zdravstveno stanje, ki bi omogočalo uporabo 259. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pravilna, je nenazadnje potrdil tudi dokazni postopek, ki ga je izvedlo sodišče v tem socialnem sporu.
ZZVZZ člen 44a, 44a/1. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 20. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 22.
odobritev zdravljenja - pogoji za zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo materialno pravo, s tem ko je tožničino zahtevo za zdravljenje v tujini štelo za zahtevo za odobritev novega zdravljenja, namesto za nadaljevanje predhodno že odobrenega zdravljenja. Vlogo tožnice je šteti kot novo vlogo za odobritev zdravljenja v tujini. Nova vloga, ki je predmet tega spora, se presoja neodvisno od že odobrenega in izvedenega zdravljenja v tujini in za ta postopek ni relevantno, ali je bilo to zdravljenje uspešno opravljeno. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bilo zdravljenje v zdravstveni ustanovi v Švici zaključeno. Tožnica je namreč že bila na zdravljenju v tujini, kar pomeni, da je zdravljenje na podlagi navedene odločbe izčrpala. Njeno novo vlogo je zato toženec utemeljeno obravnaval kot novo zahtevo za odobritev zdravljenja v tujini.
Zavarovanec si lahko izbere metodo zdravljenja in zdravstveni zavod ali državo, v kateri bo uveljavljal zdravstvene storitve. Če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolaga več priznanih metod, se šteje, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. To pa ne pomeni, da morajo biti na razpolaga vse metode, ki se opravljajo v tujini.
Uredba o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2019) člen 2, 2/2, 3, 6, 7, 7/2. OZ člen 336, 336/1. ZDR-1 člen 202.
V času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za najmanj pet let se skladno z drugim odstavkom drugega člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski posebna denarna nagrada v višini ene plače izplačuje enkrat letno, in sicer naslednji mesec po vsakem zaključenem letu opravljanja vojaške službe, razen v primeru, ko vojaška oseba sklene pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji naslednji mesec po končanem desetem letu opravljanja vojaške službe izplačata dve bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Iz navedenega določila ne izhaja, da bi se nagradi iz prvega in drugega stavka tega določila seštevali.
Posebna denarna nagrada se izplača enkrat letno, naslednji mesec po vsakem končanem letu opravljanja vojaške službe. Če vojaška oseba podaljša pogodbo o zaposlitvi za deset let, se ji po končanem desetem letu zaposlitve izplačata dve povprečni bruto plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji.
Za izračun višine nagrade je treba uporabiti zadnji uradno objavljeni podatek o mesečni povprečni bruto plači v Republiki Sloveniji v času, ko je vojaški osebi pripadla posamezna nagrada, torej v naslednjem mesecu po končanem letu opravljanja vojaške službe.
razlika v plači - stroški prehrane in prevoza - pobotni ugovor - dogovor o plači
Toženka zmotno meni, da je sodišče odločalo mimo ali preko tega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o vsebinsko identičnem tožbenem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v tožbi, nekoliko drugačna metoda zapisa (ob dejstvu, da je del tega zahtevka zavrnilo) pa na to ne vpliva. Zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti nespremenjeni tožbeni zahtevek, če je štelo za potrebno spreminjati njegovo dikcijo, ni utemeljeno, tožniku je nudilo prav takšno sodno varstvo, kot ga je uveljavljal.
Pogodbo o poslovodenju, na podlagi katere zahteva plačilo razlik v plači, je s tožnikom veljavno sklenil takratni direktor družbe delodajalke, ki je bil za to pooblaščen, tožnik pa bil skoraj leto in pol na njeni podlagi zaposlen in je dejansko opravljal delo, zato ji ni mogoče odrekati veljave, še manj specifično določilu o višini pripadajoče plače.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da toženka ni dokazala nastanka poslovne škode v konkretni višini niti protipravnega ravnanja tožnika, ki bi privedlo do očitanega poslabšanja oziroma nedoseganja poslovnih rezultatov družbe.Toženka ni podala trditev o tem, da bi po podpisu te pogodbe nastopilo opaznejše poslabšanje rezultatov poslovanja družbe, ki bi ogrozilo ali utegnilo ogroziti gospodarsko stanje družbe ali povzročilo škodo, niti ni zatrjevala, da bi direktor predlagal znižanje plače tožnika in v kakšnem znesku, in tudi ne, da bi tak sklep na predlog direktorja sprejel lastnik družbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja, je tako pravilna.
pritožba zoper sklep o nadaljevanju postopka - prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja - pravnomočna odločba - ustavna pritožba
Med pravdnima strankama ni sporno, da je postopek, ki je potekal pred Okrožnim sodiščem v Kranju, pravnomočno končan, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje.
Vložitev ustavne pritožbe na dejstvo pravnomočno končanega postopka o rešitvi predhodnega vprašanja ne vpliva.
ZIZ člen 38, 38/5, 81, 81/1, 291, 291/3, 291/4. ZPP člen 365, 365/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 38, 60, 60/1, 61, 61/3. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) člen 8. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (2003) tarifna številka 16-1.
izvršilni stroški - stroški izvršitelja - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - vpis v evidenco - potrebni stroški - predčasni obračun izvedenih del - čas oprave
Izvršitelj v obravnavani zadevi do izdaje obračuna z dne 31. 3. 2023 ni opravil nobenega izvršilnega dejanja (ampak je po prejemu sklepa samo vpisal spis v evidenco in nato takoj za tem izdal obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja), zato izdaja delnega obračuna v tej fazi postopka ni bila upravičena, upnikovi priglašeni stroški v zvezi s tem obračunom pa niso potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).
Sodišče se zaradi specifičnih okoliščin lahko odloči in narok razpiše tudi na sedežu sodišča. Pooblaščenec tožnika pred sodiščem, pred katerim je tekel postopek, res ni zatrjeval posebnih okoliščin, česar pa mu nenazadnje sodišče niti ne očita. Vendar glede na specialno ureditev v ZDSS-1 to ne pomeni, da stroškov tožnikovega pooblaščenca ni mogoče naložiti v plačilo tožencu. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na določilo 3. odstavka 13. člena v povezavi s 64. členom ZDSS-1 priglašene sporne stroške šteti za potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP). S prednostjo pravici tožnika do svobodne izbire odvetnika se ravnovesje v položaju strank postopka ni porušilo.
V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je bila pri postopanju toženca izkazana arbitrarnost, očitna samovolja oziroma odstopanje od metode dela, ki so običajne pri vodenju tovrstnih postopkov. Le tako bi namreč tožnik dokazal obstoj ene izmed kumulativno določenih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost. Ključno je, da je postopek vodenja samega postopka prijave pri tožencu, zaradi različnih tehnoloških zmožnosti potrebno presojati na čas, ko se je sporni dogodek zgodil in ne tako kot se vodi postopek danes.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - obstoj utemeljenega suma - priporni razlog begosumnosti - nujnost in sorazmernost ukrepa
Sodišče prve stopnje je razumno in prepričljivo obrazložilo obstoj utemeljenega suma. Obdolženec naj bi namreč prispel iz Češke, v Italiji najel vozilo in nato za plačilo prevažal iz Hrvaške v Slovenijo štiri tujce brez dovoljenj za vstop in bivanje. Kolikor zagovornica navaja, da obdolženec ni vedel, da je s tujci kaj narobe, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da organizatorji oziroma sostorilci ne bi tvegali in v posel vključili naključno osebo. Ravno tako ni za verjeti obdolžencu, da ni vedel, da je izvršitev očitanega dejanja prepovedana. Tudi izpostavljanje negativnih dejstev s strani zagovornice (izostanek direktne komunikacije s tujci ali najdbe drugih posebnih dokazov) ne more izpodbiti ugotovitev o ravnanju obdolženca.
Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo obstoj begosumnosti, saj gre za tujca, ki ga na Slovenijo nič ne veže, grozi pa mu prestajanje sorazmerno visoke zaporne kazni in izrek denarne kazni. Ta nevarnost je podana tudi na konkretni ravni pri obdolžencu, še posebej ker gre za zelo mobilno osebo, kot je to že ugotovilo sodišče prve stopnje. Sama obljuba obdolženca, da se bo udeleževal postopka, še ne prepriča pritožbenega sodišča v to, da begosumnost ni podana, še posebej glede na zgornje ugotovitve. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je ukrep pripora sorazmeren ter navedeno drži ne glede na s strani zagovornice opisane okoliščine prevoza, ko obdolženec tujcev ni ogrožal ali spravil v nevarnost.
ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 41-2, 41-3, 63. ZPP člen 287.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Ker je bila tožnica že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je za odločitev o zadevi ključna že ugotovitev, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki narekuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja in dopolnitve izvedenskega mnenja ter po zaslišanju obeh izvedencev ter po izvedbi ostalih dokazov, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen pravilno zavrnilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kriteriji za določitev presežnih delavcev - višina denarnega povračila
Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odpoved nezakonita že zato, ker je bil tožnik za potrebe ugotavljanja presežnih delavcev ocenjen v okviru oddelka Kadrovske in splošne službe, v katerem delavci niso delali na primerljivih oziroma medsebojno zamenljivih delovnih mestih. Navedenemu prvostopenjskemu stališču pritožba utemeljeno nasprotuje. Zahtevo, da se morajo pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstiti vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, je v 17. členu vsebovala SKPgd, ki pa ni več veljala v času ugotavljanja presežnih delavcev pri toženki. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi obstajala kakršnakoli veljavna pravna podlaga (panožna ali podjetniška kolektivna pogodba, drug akt delodajalca ipd.), ki bi toženko obvezovala k temu, da bi presežne delavce v posamezni organizacijski enoti lahko ugotavljala le, če bi enota vsebovala primerljiva oziroma zamenljiva delovna mesta. Takšne zahteve ni vseboval niti toženkin Program razreševanja presežnih delavcev.
Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski presoji o obstoju drugih okoliščin, zaradi katerih tožnik ni bil zakonito določen za presežnega delavca in zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1, 116/2, 196. ZPIZ-2 člen 429, 429/3. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/4, 102, 103. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - ustreznost delovnega mesta
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica ni konkretizirano zatrjevala, da bi ji toženka lahko ponudila drugo ustrezno delo, ampak se je zavzemala zgolj za prilagoditev dela na delovnem mestu pevke v koncertnem zboru. Toženka ni bila dolžna organizirati delovnega procesa tako, da bi tožnici njeno delovno mesto prilagodila. Prav tako ji ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, ampak le pravica do dela na drugem delu, zato je bila toženka dolžna le preveriti, ali obstaja ustrezno delovno mesto v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo, strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo z dnevno omejitvijo štirih ur in tedensko omejitvijo 20 ur, kar je storila.
razrešitev direktorja javnega zavoda - odstop z mesta direktorja - možnost izjave - soglasje ustanovitelja - odstopna izjava poslovodje - odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - skrajšanje odpovednega roka - sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala toženka oziroma Svet zavoda toženke pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika z mesta direktorja dati tožniku možnost, da se izjavi o razlogu za razrešitev. V nobenih zadevi, ki jo je obravnavalo vrhovno sodišče, ni šlo za razrešitev direktorja zavoda, ki bi sam zahteval razrešitev oziroma podal odstop. V takšnem primeru obveznosti pristojnega organa, da direktorja seznani z razlogom in mu da možnost, da se izjavi, ni, saj se je s podajo zahteve za razrešitev oziroma podajo odstopa že izjavil.
Zahteva po pridobivanju soglasja ustanovitelja v primeru, ko je razlog za razrešitev direktorja, da sam zahteva razrešitev oziroma poda odstop, mora biti relativizirana. Do razrešitve namreč ob obstoju tega razloga pride na zahtevo direktorja, katerega možnost, da se odloči, da ne bo več zasedal tega mesta (izvrševal poslovodne funkcije zavoda), ne sme in ne more biti pogojena s pridobivanjem soglasja drugega organa oziroma subjekta (ustanovitelja).
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073546
ZPP člen 4, 7, 185, 185/1, 362, 362/1. OZ člen 174, 174/2.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - nastanek škodnega dogodka - denarna renta - delovne in zaposlitvene zmožnosti - napotki pritožbenega sodišča - vpogled v drug spis - sprememba tožbe - edicijska dolžnost - višina denarne rente - zastaranje zahtevka
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik ob sestopanju z viličarja stopil na masten madež, ki ne bi smel biti na tleh hale, če bi druga toženka poskrbela za primerno čistočo, ter da se je tožnik poškodoval v posledici protipravnosti ravnanja druge toženke, ko ni poskrbela za čista tla in s tem za varno delovno okolje. Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na tožnikovih navedbah, da je padel zaradi mastnega madeža, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek druge toženke, da element protipravnega ravnanja ni bil substancirano zatrjevan.
Za pravilnost zaključka sodišča o protipravnosti ravnanja druge toženke je bistveno, da je bilo čiščenje pomanjkljivo organizirano, predvsem pa, da druga toženka ni zatrjevala, da bi bil konkretnega dne prav tožnik zadolžen za čiščenje hale oziroma mastnega madeža in da ne bi upošteval navodil nadrejenih glede čiščenja, niti ni pojasnila, kakšne so bile obravnavanega dne zadolžitve ostalih delavcev v oddelku notranjega transporta glede čiščenja prostorov. Glede na navedeno ni mogoče sklepati o tožnikovem soprispevku zgolj na podlagi dejstva, da naj bi bil vsak delavec v notranjem transportu dolžan skrbeti za čistočo v hali.
Za priznanje pravice do rente ni bistveno, da so tožnikove pridobitne sposobnosti zaradi poškodbe zmanjšane v manjši meri, oziroma da je njegova pridobitna sposobnost po mnenju sodnega izvedenca delno ohranjena. Pogoj za prisojo škode zaradi izgubljenega zaslužka oziroma denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, tudi če je to posledica le delnega zmanjšanja pridobitne sposobnosti oziroma zmanjšanja v manjši meri. Do kolikšne rente je upravičen oškodovanec, je odvisno od tega, ali bi z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako v razumnih okvirih zmanjšal nastalo škodo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073333
ZDR-1 člen 45, 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 19. ZDOdv člen 27, 27/4, 27/6. ZPP člen 155.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - vojaška oseba - misija - odmera nepremoženjske škode - predpravdni stroški - čista denarna terjatev - potni stroški odvetnika - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti toženke, ker ni zagotovila varnega in ustreznega dostopa do objektov, ki so jih uporabljali zaposleni na misiji KFOR, pri čemer je vedela za dotrajanost in neprimernost palet, vendar tega ni sanirala. S tem je kršila 5. in 19. člen ZVZD-1 ter 45. člen ZDR-1.
Ker določba četrtega odstavka 27. člena ZDOdv na podlagi šestega odstavka istega člena ne velja za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, torej tudi ne za konkretni spor, v katerem je tožnik uveljavljal čisto denarno terjatev iz naslova delovnega razmerja, za katero velja neposredno sodno varstvo, predhodni postopek ni procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku. Posledično strošek sestave neobveznega predhodnega odškodninskega zahtevka ne more pomeniti potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP.
Stranka ima pravico prosto izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki s pisarno v kraju oziroma okrožju sodišča. Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika v kraju, ki je blizu oziroma v območju njegovega prebivališča, ne gre za nerazumno ali nesprejemljivo izbiro in mu zato ni mogoče očitati zlorabe te pravice.
Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik iz utemeljenih razlogov, določenih v 111. členu ZDR-1, izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Toženka mu plač v obdobju od decembra 2020 do vključno novembra 2021 ni izplačevala pravočasno, zanj ni plačala prispevkov za obdobje od vključno februarja do novembra 2021 in regresov za letni dopust za leti 2019 in 2022.
Tožnica ni upravičena zahtevati vračila dodatka za povečan obseg dela, čemur v pritožbi neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da tega dodatka ne bi izplačevala, če bi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi vedela, da toženka povečanega obsega dela ne opravlja. Tožnica kot delodajalka bi namreč v okviru izvajanja nadzora morala sproti preverjati količino opravljenega dela toženke in posledično njeno upravičenost do dogovorjenega dodatka za povečan obseg dela. Svoje neskrbnosti oziroma opustitve delodajalske dolžnosti nadzora nad opravljenim delom, zaradi katere je prišlo do izplačil spornega dodatka, pa ne more prevaliti na toženko in tako od nje zahtevati vračila tega dela plače.
Zgolj ugotovitev, da je bila toženka preobremenjena s svojim delom in s pomočjo drugim sodelavkam, zaradi česar ni mogla opraviti vsega naloženega dela oziroma tega, kar ji očita tožnica, še ne zadostuje za sklep, da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti oziroma da ni podana njena odškodninska odgovornost. Standard hude malomarnosti pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega (povprečno skrbnega) človeka oziroma v obravnavnem primeru povprečno skrbnega računovodje. Slednjemu je tožnica zadostila z zatrjevanjem, da bi toženka kot finančni knjigovodja morala poznati obveznosti pravočasnega in rednega oddajanja davčnih obračunov oziroma napovedi ter posledice neoddajanja. V zvezi z zatrjevano preobremenjenostjo, s katero se toženka skuša razbremeniti krivdne odgovornosti (očitka hude malomarnosti), je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, ali je tožnico kot delodajalko v času delovnega razmerja dejansko opozarjala, da je preobremenjena.
postopek proti mladoletnikom - predlog za izločitev sodnika - pripravljalni postopek - predlog za kaznovanje
O pritožbi zoper meritorno odločbo (sklep o izreku vzgojnega ukrepa) ne sme odločati sodnik le tedaj, če je vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje.
ZIZ člen 9, 9/3, 15, 56, 58, 58/4. ZNP-1 člen 93, 93/1-2. ZPP člen 343, 365-2. ZS člen 83, 83/1, 83/2, 83/3-4.
izvršba - zavrženje ugovora - prepozen ugovor dolžnika - rok za vložitev ugovora - nujna zadeva - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami - varstvo koristi otroka - sodne počitnice / poletno poslovanje
Glede na 2. alinejo prvega odstavka ZNP-1 je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavana zadeva (s sklepom o izvršbi je bila dovoljena izvršba za izterjavo preživnine) predstavlja nujno zadevo po 83. členu ZS. Ker po drugem odstavku 83. člena ZS v takih zadevah roki med poletnim poslovanjem tečejo, je sodišče prve stopnje praivlno zaključilo, da je ugovor, vložen 1. 9. 2023 zoper sklep o izvršbi, ki ga je dolžnik prejel 26. 7. 2023, vložen po preteku osemdnevnega ugovornega roka (ki se je iztekel z dnem 3. 8. 2023), vložen po preteku osemdnevnega ugovornega roka (ki se je iztekel z dnem 3. 8. 2023) in je zato prepozen (343. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je zato dolžnikov ugovor pravilno zavrglo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).