stroški postopka - povrnitev pravdnih stroškov - sosporništvo - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin - podržavljenje nepremičnin - odločitev o stroških postopka - odmera stroškov - stroški pravdnega postopka - vrednost spornega predmeta - delež stroškov
Tožniki so kot dediči denacionalizacijskega upravičenca od toženke kot denacionalizacijske zavezanke zahtevali plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe podržavljenih nepremičnin, ki so bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene denacionalizacijskem upravičencu v last in posesti, za čas od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji do pravnomočne vrnitve premoženja. Glede na njihove (že določene) dedne deleže so vsak s svojim tožbenim zahtevkom zoper toženko zahtevali zahtevke v različnih višinah. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da morajo tožniki v skladu z drugim odstavkom 161. člena ZPP povrniti toženki pravdne stroške v sorazmerju z njihovimi deleži pri spornem predmetu.
Tožena stranka ne izpodbija zamudne sodbe po vsebini, čeprav navaja, da je tožnik iz naslova dnevnic prejel določena zneska in prilaga potrdilo o plačilu dnevnic in potrdilo o priporočeni pošti, česar pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati.
V pritožbeno obravnavani zadevi je bistveno, da je bilo toženki plačilo sodne takse v znesku 1.076,00 EUR naloženo v pravnomočni sodbi. Pravnomočnost pa sanira vse morebitne napake v odločbi.
OZ člen 39, 40, 86, 284, 284/2, 981, 981/1, 983, 983/3, 984, 984/2. ZIZ člen 272, 272/1.
zavarovalna pogodba - pogodba za življenjsko zavarovanje - nezgodno zavarovanje za primer smrti - ničnost pogodbe - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pogodba v korist tretjega - beneficiar - odpadla kavza - naknadna ničnost
Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Kasneje odpadla pogodbena podlaga (kavza), ki ob sklenitvi pogodbe ni bila nedopustna, po ustaljenih stališčih sodne prakse ne povzroči naknadne ničnosti pogodbe. To velja za vse pogodbe, vključno z darilno, na katero se je pritožnik smiselno skliceval ob navedbah na odpadli darilni namen zavarovalke pri določitvi upravičenca v zavarovalni pogodbi za primer smrti.
ničnost oporoke - lastnoročni podpis - dokaz z izvedencem - izvedensko mnenje izven pravde kot del trditvenega gradiva stranke - dedna nevrednost - celovita dokazna ocena - pristnost oporoke
Za odločitev, da oporoka ni pristna, je bila ključna ugotovitev, da je pokojni ni podpisal. Ta ugotovitev temelji na mnenju izvedenca, ki ga pritožba neutemeljeno napada.
stečajni postopek - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - ločitvena pravica - izločitvena pravica - denarna terjatev - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - analogna uporaba pravil - stroški stečajnega upravitelja - nepotrebni stroški - končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom - prekinitev postopka - posebna pravila za prijavo in preizkus izločitvene pravice glede nepremičnine
Odvzem premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali v zvezi z njim, se stečajnopravno prilega bodisi denarni terjatvi bodisi izločitveni pravici, kar govori zoper analogno uporabo trinajstega odstavka 374. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na ločitveno pravico. Okoliščina, da ta odstavek glede premoženja, v zvezi s katerim so bila v stečajnem postopku opravljena dejanja, katerih posledica je nastanek stroškov, prostovoljnemu pridobitelju tega premoženja nalaga tudi breme teh stroškov, ne utemeljuje analogne uporabe tega člena v zadevnem primeru.
Odkar se je od slovenskega priznanja zavarovanja odvzema koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, in izvedbe tega zavarovanja v zemljiški knjigi jasno kazalo kot možnost, da stečaj ostane brez vse stečajne mase - kar se je pozneje tudi uresničilo -, je bilo treba z opravljanjem vseh dejanj zastati.
pozneje najdeno premoženje zapustnika - dodatni sklep o dedovanju - izločitev iz zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - res iudicata - ugovor res iudicata
Izločitev po 32. členu ZD je dopustno predlagati do konca obravnave, kar je utrjeno stališče sodne prakse. Sodišče prve stopnje je ob prekinitvi postopka pritožnika ustrezno poučilo, da bo, če ne bo pričel pravde, odločilo ne glede na zahtevke, glede katerih ga je napotilo na pravdo. Ker pritožnik izločitve sporne parcele ni zahteval v tožbenem predlogu in posledično o tem ni bilo odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 213. člena ZD ter z izpodbijanim sklepom še nerazdeljeno zapuščino zapustnika razdelilo med dediče. Iz povedanega sledi, da „dvojna“ napotitev za „isto“ zapustnikovo premoženje v zapuščinskem postopku ni dopustna.
ZZVZZ člen 80, 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 233.
začasna nezmožnost za delo
Glede na sklep revizijskega sodišča pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da po mnenju izvedenca in Fakultetne komisije pri tožnici v spornem obdobju ni bilo dejavnikov za začasno nezmožnost za delo prevajalke. Sledi dokazni oceni, da sta izvedenec in Fakultetna komisija prepričljivo ocenila funkcionalno sposobnost tožnice in da psihično stanje ni imelo pomembnega vpliva na zmožnost opravljanja svojega dela.
SPZ člen 92. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 351, 351/1.
varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - glavna stvar in pritikline - vrnitev premičnin, pritiklin - obrazloženost sodne odločbe - ni navedena pravna podlaga odločitve - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazložitev dokazne ocene - načelo proste presoje dokazov - sodniški silogizem - pravica do izjave v postopku - pravica do pritožbe - izločitev tožbenega zahtevka - ločeno obravnavanje tožbenih zahtevkov - pravni interes za pritožbo - nedovoljena pritožba
Brez inštalacij, kot je nadalje ugotovilo sodišče prve stopnje, stavba ne more delovati v skladu s svojim namenom in pogojem za uporabno dovoljenje. Tožbeni zahtevek druge tožnice za izročitev teh stvari ne more biti utemeljen, saj je prvi tožnik kot lastnik nepremičnine glede njih prenesel lastninsko pravico hkrati z nepremičnino na toženca. V tem delu ima sodišče prve stopnje prav, da je ostalo stvar notranjega razmerja med prvim tožnikom, kot bivšim lastnikom nepremičnin, ki jih je prodal tožencu, in drugo tožnico, ki je uporabljala poslovne prostore v lasti prvega tožnika. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.
Glede ostalih predmetov, katerih vračilo tudi zahteva druga tožnica od toženca, pa utemeljeno navaja, da sodišče zmotno v sodbi ni navedlo materialnopravne določbe 92. člena SPZ, po kateri lahko lastnik stvari od vsakogar zahteva vrnitev stvari, dokazati pa mora, da ima na stvari lastninsko pravico in da je stvar v posesti toženca. Kljub temu je bilo sodbo sodišča prve stopnje tudi glede ostalih premičnin mogoče preizkusiti, saj so pravno relevantna dejstva tudi glede navedene določbe SPZ v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena in so neutemeljene drugačne pritožbene navedbe ter trditve o kršitvi pravice do izjave in pravice do pritožbe tožnikov ter o posegu v njune ustavne pravice ter pravice po EKČP.
postopek za delitev solastnih nepremičnin - civilna delitev solastne stvari - delitev solastne stvari v nepravdnem postopku - sodna delitev solastne stvari - smiselna uporaba določb o izvršbi na nepremičnino - primerna uporaba določb ZIZ
Ni bil vložen predlog za nadaljevanje postopka po pravilih 2. oddelka 12. poglavja ZNP-1, je bil pa vložen predlog, da se opravi delitev po drugem odstavku 158. člena ZNP-1. Tako so izpolnjeni pogoji za delitev po drugem odstavku 158. člena ZNP-1, kar pomeni, da se bo delitev opravila po ZNP-1 in ne (direktno) po določbah ZIZ.
Za postopek civilne razdelitve solastnih nepremičnin po oceni pritožbenega sodišča ne morejo biti uporabne vse določbe ZIZ o izvršbi na nepremičnine, ampak le tiste, ki zagotavljajo enak položaj vseh udeležencev (solastnikov) v odnosu do solastne stvari.
KZ-1 člen 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 285a, 285c, 285č, 330, 370, 370/2.
priznanje krivde - priznanje obtoženca na glavni obravnavi - pogoji za sprejem priznanja krivde - pravni pouk obdolžencu - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe
330. člen ZKP določa, da če obdolženec med glavno obravnavo prizna krivdo po obtožbi in se nato to priznanje sprejme, sodišče glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č členu tega zakona. Obdolženec je bil na naroku deležen vseh pravnih poukov, ko pa je nato med glavno obravnavo, po izvedbi večine dokazov, krivdo priznal, pa ga sodišče ni bilo dolžno poučiti po 285.a členu ZKP, saj postopek ni bil v fazi predobravnavnega naroka.
odločba o stroških postopka - nepravdni postopek - izpodbijanje očetovstva
Predmet pritožbenega preizkusa je stroškovna odločitev sprejeta v nepravdnem postopku zaradi izpodbijana in ugotovitve očetovstva, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka in zavrnilo predlog predlagatelja, da mu je prvi nasprotni udeleženec dolžan povrniti vse stroške postopka.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49, 49/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15, 15/4.
sodna določitev primerne denarne odpravnine - nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo - materialni stroški izvedenca - stroški za analize - vsebina izreka sklepa
Delo, ki ga je opravila družba A. d. o. o., vsebinsko predstavlja analizo, ki je bila nujna za izdelavo izvedenskega mnenja o primerni denarni odpravnini zaradi izključitve manjšinskih delničarjev.
Četrti odstavek 15. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku določa, da če je izvedenec uporabil naprave ali material svojega delodajalca, gre pravica do povrnitve dejanskih izdatkov delodajalcu. Citirana določba sicer govori o dejanskih izdatkih, vendar jo je po mnenju pritožbenega sodišča treba razlagati v širšem smislu, tako da zajame povrnitev stroškov, kot jih je opredelilo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 623/2005, torej ne zgolj kot porabo denarja, temveč tudi časa, dela, ali virov.
Po določbi drugega odstavka 731. člena OZ je pravna posledica dejstva, da je shranjevalec (prva toženka) samovoljno spremenil dogovorjeni kraj hrambe, namreč le v tem, da odgovarja tudi za naključno uničenje ali naključno poškodbo shranjene stvari.
Prva toženka v pritožbi ne uveljavlja, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bila neizpolnitev njenih pogodbenih obveznosti posledica naključnega uničenja ali poškodbe predmeta hrambe in da zato obveznosti ne more izpolniti (določbe 116. člena OZ in 329. člena OZ). Samo ob takšnih trditvah, ki bi jih prva toženka morala tudi dokazati, bi bila lahko za utemeljenost postavljenega zahtevka nadalje pomembna okoliščina, ali je prva toženka samovoljno spremenila kraj hrambe ali ne, kar pa bi morala dokazati tožnika.
delni uspeh v pravdi - potrebni stroški - povračilo pravdnih stroškov
V spornih vlogah je tožeča stranka, poleg delnega umika tožbe v slednji, navajala svoje materialnopravne razloge zakaj je utemeljen tožbeni zahtevek za tedaj še sporne zakonske zamudne obresti. V trenutku oddaje vlog tožeče stranke še ni bila znana odločitev Vrhovnega sodišča RS, saj revizija še ni bila vložena. Zato sta bili v trenutku oddaje vlogi tožeče stranke potrebni in posledično stroški potrebni za pravdo.
Če bi sodišče sledilo toženi stranki in tožeči stranki ne bi upoštevalo potrebnih stroškov za obe sporni vlogi, bi to pomenilo, da bi dvakrat upoštevalo njen delni neuspeh, prvič za obe vlogi in drugič glede na končni rezultat.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00070833
OZ člen 74, 299, 299/1, 378, 378/1, 766. ZOdv člen 12, 12/3. ZPP člen 99, 99/1, 99/4.
plačilo odvetniških stroškov za odvetniško zastopanje - pooblastilo odvetniku - mandatna pogodba z odvetnikom - preklic ali odpoved pooblastila - preklic pooblastila - obveznosti pooblaščenca po preklicu pooblastila - nujna procesna opravila
Ko odvetnik stranki odpove pooblastilo je pomembno, da je stranka zavarovana tako, da mora odvetnik navkljub odpovedi še mesec dni opravljati zanjo procesna dejanja, ki so nujna za odvrnitev grozeče škode. Če pa pooblastilo prekliče stranka, s tem sama in vedoma sprejeme riziko nastanka škode, saj izrazi, da odvetniških storitev ne želi več. Takrat potrebe po prej predstavljenem varovanju ni.
Zakonska določba šestega odstavka 492. člena ZKP omogoča za primere, ko je kaznivo dejanje storjeno in niso podani drugi razlogi opravičljivosti, prav tako pa ni podana neprištevnost, nadaljevanje kazenskega postopka z obtožnico ali obtožnim predlogom. V takem primeru sodišče najprej zavrže predlog državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa, tako v primeru, če državni tožilec predlog umakne, kot tudi če sodišče po obravnavi sámo ugotovi, da za izrek ukrepa ni izpolnjen pogoj neprištevnosti. Zavrženje predloga nima učinkov, ki bi onemogočali ponovno sojenje za isto kaznivo dejanje na podlagi obtožnega akta državnega tožilca, ki mora biti vložen najpozneje v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju.
Zoper obtožnico iz šestega odstavka 492. člena ZKP (v nobenem primeru) ni ugovora, saj se v tem primeru smiselno uporablja določba tretjega odstavka 344. člena tega zakona. Neizdaja sklepa o zavrženju predloga torej na (ne)dopustnost ugovora zoper obtožnico nima prav nobenega vpliva.
Stališče sodišča prve stopnje, da je kot objektivno okoliščino v okviru presoje grozovitosti načina odvzema življenja možno upoštevati le trajanje fizičnih bolečin oškodovanke, je napačno.
Utemeljevanje grozovitosti načina odvzema življenja zgolj ali predvsem na količini trpljenja žrtve, ki da je ali ni presežna, je namreč v neskladju s svetostjo človeškega življenja in s človekovim dostojanstvom.
Obdolženec je imel možnost, da se brani pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje, zato ne gre za sodbo presenečenja.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča razlog za zamudo z dokončanjem študijskih obveznosti ni bil v višji sili in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
prekinitev nepravdnega postopka - napotitev na pravdo - predmet delitve
Glede na zakonsko izhodišče mora sodišče v sklepu poleg odločitve o prekinitvi postopka in odločitve, koga se napoti na pravdo in v kakšnem roku mora tožbo vložiti, določno opredeliti sporni predmet delitve.
S pritožbeno trditvijo, da pritožnica in dolžnik nista niti mogla imeti vedenja o mogočem oškodovanju, ker v času sklenitve darilne pogodbe ni obstajala nobena domnevna terjatev (niti na podlagi pravil o odgovornosti poslovodij po 263. členu ZGD-1 niti na podlagi koncernskih pravil po členu 545 istega zakona), pritožnica zato ob pravilnem materialnopravnem zaključku sodišča o tem, da se pri neodplačnem razpolaganju subjektivni izpodbojni pogoj izkazuje že s samim obstojem neodplačnega pravnega dejanja glede na neizpodbojno domnevo o takšnem vedenju dolžnika, ne more uspeti izpodbiti zaključka o dolžnikovi vednosti možnega oškodovanja upnikov. Za tretjega (to je za toženko) se takšno vedenje niti ne zahteva, in izpodbijana sodba na takšnem zaključku niti ne temelji.