Po določbi drugega odstavka 731. člena OZ je pravna posledica dejstva, da je shranjevalec (prva toženka) samovoljno spremenil dogovorjeni kraj hrambe, namreč le v tem, da odgovarja tudi za naključno uničenje ali naključno poškodbo shranjene stvari.
Prva toženka v pritožbi ne uveljavlja, da bi v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bila neizpolnitev njenih pogodbenih obveznosti posledica naključnega uničenja ali poškodbe predmeta hrambe in da zato obveznosti ne more izpolniti (določbe 116. člena OZ in 329. člena OZ). Samo ob takšnih trditvah, ki bi jih prva toženka morala tudi dokazati, bi bila lahko za utemeljenost postavljenega zahtevka nadalje pomembna okoliščina, ali je prva toženka samovoljno spremenila kraj hrambe ali ne, kar pa bi morala dokazati tožnika.
tožba za plačilo odškodnine - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - posttravmatska stresna motnja - pravni standard pravične denarne odškodnine - načelo individualizacija višine odškodnine - zlom - kolesarska nesreča - zmotna uporaba materialnega prava
Tožnica si v pritožbi tudi neutemeljeno prizadeva, da se psihične težave, kot je posttravmatska stresna motnja, upošteva pri nepremoženjski škodi zaradi strahu, saj se je ta skupaj z drugimi psihičnimi težavami izrazila na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00070862
ZPP člen 19, 19/1, 19/2, 451, 452. OZ člen 619. ZDR-1 člen 62, 62/2. ZDSS-1 člen 5. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 63.
gospodarski spor majhne vrednosti - pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom - mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - sedež tožene stranke - ugovor stvarne pristojnosti - nepravočasen ugovor - stvarna pristojnost okrožnega sodišča - pravna narava pogodbe - podjemna pogodba (pogodba o delu) - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - prekluzija navajanja dejstev - neupoštevanje prepoznih navedb - druga pripravljalna vloga tožene stranke - neizvedba dokazov
Za sojenje v konkretni zadevi je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije po določbi prvega odstavka 4. člena v zvezi s 63. členom Uredbe št. 1215/2012, saj ima toženka sedež v Republiki Sloveniji.
Sodišče na svojo stvarno pristojnost na prvi stopnji ne pazi ves čas po uradni dolžnosti, temveč le do določene faze postopka, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe pred njeno vročitvijo toženki. Pozneje se lahko izreče za stvarno nepristojno še do razpisa glavne obravnave, vendar le na toženkin ugovor v odgovoru na tožbo (prvi in drugi odstavek 19. člena ZPP).
Stranke v sporih majhne vrednosti v svoji drugi pripravljalni vlogi ne smejo navajati novih dejstev in dokazov, razen če je to nujno zaradi novih dejstev, ki jih je v svoji predhodni vlogi podala nasprotna stranka (451. in 452. člen ZPP)
Zakonska določba šestega odstavka 492. člena ZKP omogoča za primere, ko je kaznivo dejanje storjeno in niso podani drugi razlogi opravičljivosti, prav tako pa ni podana neprištevnost, nadaljevanje kazenskega postopka z obtožnico ali obtožnim predlogom. V takem primeru sodišče najprej zavrže predlog državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa, tako v primeru, če državni tožilec predlog umakne, kot tudi če sodišče po obravnavi sámo ugotovi, da za izrek ukrepa ni izpolnjen pogoj neprištevnosti. Zavrženje predloga nima učinkov, ki bi onemogočali ponovno sojenje za isto kaznivo dejanje na podlagi obtožnega akta državnega tožilca, ki mora biti vložen najpozneje v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju.
Zoper obtožnico iz šestega odstavka 492. člena ZKP (v nobenem primeru) ni ugovora, saj se v tem primeru smiselno uporablja določba tretjega odstavka 344. člena tega zakona. Neizdaja sklepa o zavrženju predloga torej na (ne)dopustnost ugovora zoper obtožnico nima prav nobenega vpliva.
Stališče sodišča prve stopnje, da je kot objektivno okoliščino v okviru presoje grozovitosti načina odvzema življenja možno upoštevati le trajanje fizičnih bolečin oškodovanke, je napačno.
Utemeljevanje grozovitosti načina odvzema življenja zgolj ali predvsem na količini trpljenja žrtve, ki da je ali ni presežna, je namreč v neskladju s svetostjo človeškega življenja in s človekovim dostojanstvom.
Obdolženec je imel možnost, da se brani pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo, kot jo je opredelilo sodišče prve stopnje, zato ne gre za sodbo presenečenja.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča razlog za zamudo z dokončanjem študijskih obveznosti ni bil v višji sili in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
motenje posesti - zamudni sklep - analogna uporaba določil o zamudni sodbi - prepozen odgovor na tožbo - nepodaljšljiv rok - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - nedovoljen pritožbeni razlog
Zamudnega sklepa ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato so neupoštevne vse pritožbene navedbe in dokazi, s katerimi toženka izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (to so vse navedbe in dokazi, s katerimi utemeljuje, da ni prišlo do motenja posesti). V primeru, da toženka na tožbo ne odgovori oziroma ne odgovori pravočasno (roka za odgovor na tožbo pa ni mogoče podaljšati, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), se štejejo navedbe v tožbi za resnične, zato sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovi zgolj na podlagi navedb tožnikov. Ker je bil izdan zamudni sklep, toženka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne more izpodbijati, iz njih pa izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na ugotovitev motenja posesti in vzpostavitev prejšnjega stanja.
pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka - pravni interes za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Tožeča stranka je vložila pritožbo s ciljem, da se ugotovi prekinitev postopka z dnem 18. 1. 2023 namesto z 9. 2. 2023, ta cilj pa je bil z izdajo popravnega sklepa že dosežen. S pritožbo torej tožeča stranka ne more več zase doseči ugodnejše rešitve in si izboljšati pravnega položaja. Tožnica tako nima pravnega interesa za pritožbo. Pritožba je zato nedovoljena.
izjava dediča o odpovedi zakonitemu dednemu deležu - nepreklicnost dedne izjave - odpoved dediščini pod vplivom zmote, sile ali zvijače - preklic izjave o odpovedi dediščini - razveljavitev izjave o odpovedi dediščini - pritožbena izjava o odpovedi dedovanju - sprememba dedne izjave v pritožbenem postopku
Dedna izjava je enostranski pravni posel med živimi. Ni je mogoče podati pogojno, niti z rokom ali z bremenom. Po določilu prvega odstavka 138. člena ZD izjave o odpovedi dediščini tudi ni mogoče preklicati. Dedič lahko zgolj zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo ali če je bila dana v zmoti, in sicer s tožbo v pravdnem postopku. Glede na navedeno v pritožbi podan preklic dedne izjave ni upošteven.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NOTARIAT - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00071342
ZPP člen 318, 318/1, 318/3, 318/4. ZN člen 47, 47-1, 48. OZ člen 55, 55/1, 87, 87/1. ZZZDR člen 62.
pogoji za izdajo zamudne sodbe - sklepčnost tožbe - neodpravljiva nesklepčnost tožbe - neprava (zavrnilna) zamudna sodba - presoja pogojev za izdajo zamudne sodbe - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - premoženjska razmerja med zunajzakonskima partnerjema - pogodbe o urejanju premoženjskopravnih razmerij med izvenzakonskima partnerjema - pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema - obličnost pogodbe - oblika notarskega zapisa - pogodba v obliki notarskega zapisa - obličnost notarskega zapisa in veljavnost pogodbe - sankcija, če pogodba nima potrebne oblike - ustna posojilna pogodba - nična pogodba - posledice ničnosti pogodbe - zadostna trditvena podlaga - neupravičena obogatitev - vrnitveni zahtevek - zamudna sodba - izdaja zamudne sodbe
Pravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so bile ustno sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima strankama, ki sta bila takrat zunajzakonska partnerja, nične, ker niso bile sklenjene v obliki notarskega zapisa.
Tožnica je podala zadostno trditveno podlago o neupravičeni obogatitvi. Specificirala je, kolikšne zneske, kdaj in na kakšen način je izročila tožencu, kdaj in zakaj je zahtevala njihovo vračilo, koliko in kdaj je toženec že vrnil, kolikšen znesek je ostal nevrnjen in od kdaj je toženec v zamudi z vračilom. Navedena dejstva zadostujejo za utemeljenost zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ.
Morebitne kršitve predkupne pravice po sodni praksi nastopijo že s sklenitvijo prodajnih pogodb o nepremičninah, iz česar je mogoče sklepati, da gre za primere, ko so sporni posli sklenjeni v času obstoja predkupne pravice. Posledično kasneje nastala zakonita predkupna pravica ne more imeti vpliva na veljaven predhodno sklenjen zavezovalni pravni posel, pa čeprav do razpolagalnega posla za prenos lastninske pravice na nepremičninah (do uresničitve vnaprej dogovorjene opcije in izstavitve ZK-dovolila) še ni prišlo. Ker kasneje nastala predkupna pravica nima vpliva na predhodno sklenjen zavezovalni pravni posel, na veljavnost katerega (s pretečo sankcijo ničnosti (zakonita predkupna pravica) oziroma izpodbojnosti (pogodbena predkupna pravica)) pravzaprav meri, tudi razpolagalnega posla na tej podlagi ni mogoče preprečiti. Drugačno stališče bi pomenilo nedopusten retroaktiven poseg v že nastale pravice in (varovane) pravice v pričakovanju.
Sodišče prve stopnje je dodaten in pravilen razlog za svojo presojo obširno obrazložilo še z zaključki o tem, da konkretni leasing pogodbi nimata takšnih značilnosti prodajne pogodbe, da bi bilo glede njiju sploh treba upoštevati zakonito predkupno pravico. Povsem enako izhaja iz 191. člen ZUreP-2.
Gre za ponudbo predkupni upravičenki za nakup nepremičnin s strani gospodarske družbe, kjer je zahtevana njena pisnost (glej 52. in prvi odstavek 55. člena ZPP; slednji predvideva sankcijo ničnosti) in ki jo lahko pri poslih prodaje nepremičnin skladno z Zakonom o gospodarskih družbah zastopa uprava, drugi (npr. prokuristi, zastopniki,...) pa le z ustreznim pooblastilom.
Pritožbeno sodišče dodaja, da je šlo pri sporni ponudbi za „ponudbo predkupni upravičenki“ in da je bila ponudba sprejeta s strani „predkupne upravičenke“, ki pa ob sprejemu ni ravnala skladno z določilom drugega odstavka 508. člena OZ in ni plačala kupnine oziroma je položila pri sodišču (op. gre za neprerekane trditve toženke, ki so ponovljene v njenem odgovoru na pritožbo). 191. člen ZUreP-2 sicer izrecno ne določa omenjene obveznosti, vendar ni videti utemeljenega razloga, da bi v tem delu izključeval uporabo OZ. Torej nenazadnje sama tožnica ni realizirala zatrjevanega predkupnega upravičenja.
S pritožbeno trditvijo, da pritožnica in dolžnik nista niti mogla imeti vedenja o mogočem oškodovanju, ker v času sklenitve darilne pogodbe ni obstajala nobena domnevna terjatev (niti na podlagi pravil o odgovornosti poslovodij po 263. členu ZGD-1 niti na podlagi koncernskih pravil po členu 545 istega zakona), pritožnica zato ob pravilnem materialnopravnem zaključku sodišča o tem, da se pri neodplačnem razpolaganju subjektivni izpodbojni pogoj izkazuje že s samim obstojem neodplačnega pravnega dejanja glede na neizpodbojno domnevo o takšnem vedenju dolžnika, ne more uspeti izpodbiti zaključka o dolžnikovi vednosti možnega oškodovanja upnikov. Za tretjega (to je za toženko) se takšno vedenje niti ne zahteva, in izpodbijana sodba na takšnem zaključku niti ne temelji.
Pravilna je dokazna ocena in presoja sodišča prve stopnje, da soglasja volj za sklenitev podjemne pogodbe za izdelavo in predelavo kletnih vrat ter izdelavo slepih podbojev ni bilo. Pritožbeno sodišče verjame, da sta se stranki dogovarjali za različne projekte, vključno z vrati v kletnih prostorih, a ni izkazano, da bi se za ta posel tudi dogovorili. Ker tožnica ni dokazala, da sta s toženko sploh sklenili pogodbo za izdelavo in vgradnjo kletnih vrat, je za odločitev v zadevi nepomembno vprašanje, ali ji je toženka vgradnjo vrat onemogočila ali ne ter kolikšen del cene bi morala poravnati že pred samo vgradnjo. Obveznost plačila ni nastala že zato, ker pogodba, na kateri bi temeljila, ni bila sklenjena. Enako velja glede zahtevanega plačila za slepe podboje.
pozneje najdeno premoženje zapustnika - dodatni sklep o dedovanju - izločitev iz zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dedičev na pravdo - res iudicata - ugovor res iudicata
Izločitev po 32. členu ZD je dopustno predlagati do konca obravnave, kar je utrjeno stališče sodne prakse. Sodišče prve stopnje je ob prekinitvi postopka pritožnika ustrezno poučilo, da bo, če ne bo pričel pravde, odločilo ne glede na zahtevke, glede katerih ga je napotilo na pravdo. Ker pritožnik izločitve sporne parcele ni zahteval v tožbenem predlogu in posledično o tem ni bilo odločeno, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 213. člena ZD ter z izpodbijanim sklepom še nerazdeljeno zapuščino zapustnika razdelilo med dediče. Iz povedanega sledi, da „dvojna“ napotitev za „isto“ zapustnikovo premoženje v zapuščinskem postopku ni dopustna.
ZZVZZ člen 80, 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232, 233.
začasna nezmožnost za delo
Glede na sklep revizijskega sodišča pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da po mnenju izvedenca in Fakultetne komisije pri tožnici v spornem obdobju ni bilo dejavnikov za začasno nezmožnost za delo prevajalke. Sledi dokazni oceni, da sta izvedenec in Fakultetna komisija prepričljivo ocenila funkcionalno sposobnost tožnice in da psihično stanje ni imelo pomembnega vpliva na zmožnost opravljanja svojega dela.
postopek za delitev solastnih nepremičnin - civilna delitev solastne stvari - delitev solastne stvari v nepravdnem postopku - sodna delitev solastne stvari - smiselna uporaba določb o izvršbi na nepremičnino - primerna uporaba določb ZIZ
Ni bil vložen predlog za nadaljevanje postopka po pravilih 2. oddelka 12. poglavja ZNP-1, je bil pa vložen predlog, da se opravi delitev po drugem odstavku 158. člena ZNP-1. Tako so izpolnjeni pogoji za delitev po drugem odstavku 158. člena ZNP-1, kar pomeni, da se bo delitev opravila po ZNP-1 in ne (direktno) po določbah ZIZ.
Za postopek civilne razdelitve solastnih nepremičnin po oceni pritožbenega sodišča ne morejo biti uporabne vse določbe ZIZ o izvršbi na nepremičnine, ampak le tiste, ki zagotavljajo enak položaj vseh udeležencev (solastnikov) v odnosu do solastne stvari.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49, 49/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15, 15/4.
sodna določitev primerne denarne odpravnine - nagrada in povračilo stroškov za izvedensko delo - materialni stroški izvedenca - stroški za analize - vsebina izreka sklepa
Delo, ki ga je opravila družba A. d. o. o., vsebinsko predstavlja analizo, ki je bila nujna za izdelavo izvedenskega mnenja o primerni denarni odpravnini zaradi izključitve manjšinskih delničarjev.
Četrti odstavek 15. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku določa, da če je izvedenec uporabil naprave ali material svojega delodajalca, gre pravica do povrnitve dejanskih izdatkov delodajalcu. Citirana določba sicer govori o dejanskih izdatkih, vendar jo je po mnenju pritožbenega sodišča treba razlagati v širšem smislu, tako da zajame povrnitev stroškov, kot jih je opredelilo Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 623/2005, torej ne zgolj kot porabo denarja, temveč tudi časa, dela, ali virov.
OZ člen 39, 40, 86, 284, 284/2, 981, 981/1, 983, 983/3, 984, 984/2. ZIZ člen 272, 272/1.
zavarovalna pogodba - pogodba za življenjsko zavarovanje - nezgodno zavarovanje za primer smrti - ničnost pogodbe - zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - pogodba v korist tretjega - beneficiar - odpadla kavza - naknadna ničnost
Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna. Kasneje odpadla pogodbena podlaga (kavza), ki ob sklenitvi pogodbe ni bila nedopustna, po ustaljenih stališčih sodne prakse ne povzroči naknadne ničnosti pogodbe. To velja za vse pogodbe, vključno z darilno, na katero se je pritožnik smiselno skliceval ob navedbah na odpadli darilni namen zavarovalke pri določitvi upravičenca v zavarovalni pogodbi za primer smrti.
Povsem pravilna je obrazložitev sodišča, da vloga tožnika, ki je postavljen pod skrbništvo in v postopku pred sodiščem ne more nastopati samostojno, za opravljanje pravdnih dejanj v tem socialnem sporu nima pravdne sposobnosti niti odobritev skrbnika, nima pravnega učinka.
vrnitev v prejšnje stanje - javna listina - fikcija vročitve - zavrženje predloga - prepozen predlog - objektivni rok
Tožena stranka samo s predlaganim dokazom lastnega zaslišanja, s katerim bi lahko potrdila svoje trditve o nepuščenem obvestilu o prispeli pošiljki v hišnem predalčniku, zakonske domneve o resničnosti takšnih dejstev iz vročilnice ne more ovreči. Če bi že samo dokaz z zaslišanjem stranke, s katerim ta dokazuje zatrjevanja o neresničnosti dejstev, izhajajočih iz javne listine, lahko izpodbila takšno zakonsko domnevo, bi bilo to v nasprotju z namenom, zaradi katerega je ZPP takšno dokazno moč javnim listinam sploh določil.
Glede na prejeto obvestilo bi tožena stranka ob razumni skrbnosti in odsotnosti sodne pošiljke po izteku petnajstdnevnega roka morala preveriti kje je sodno pisanje in poskrbeti za njegov prevzem. Na pravilnost vročitve, ki je opravljena skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP s potekom petnajstdnevnega roka za prevzem pošiljke na pošti, vračilo pošiljke sodišču, ki je vročitev odredilo, ne vpliva. Zato ni pravno odločilna pritožbena navedba, da tožena stranka ni prejela sodbe oziroma da ji ni bila puščena v hišnem nabiralniku.
V primeru, ko stranka zaradi iste dokazne teme po izdelanem pisnem izvedenskem mnenju predlaga zaslišanje izvedenca, ne gre za nov dokazni predlog, kot je očitno zmotno zaključilo in štelo sodišče prve stopnje, ampak gre za sestavni del dokazovanja z izvedencem, torej za enoten dokaz, kar je tudi ustaljeno stališče sodne prakse.