Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Izguba zavarovalnih pravic na podlagi očitka, da bi se lahko zavarovanec ob skrbnem ravnanju prepričal o obstoju nečesa, česar se ni zavedal, bi bila do zavarovanca pretirano stroga, nepravična in nepoštena. Vsekakor ne bi bila skladna z načelom zaupanja - z zavarovančevim razumnim pričakovanjem, da bo izgubil zavarovalne pravice (le) tedaj, ko bo ob polnem zavedanju (oziroma prav zaradi tega) svoje vloge povzročitelja prometne nesreče hoteno zapustil njen kraj. Zavarovalnica zato ni upravičena do uveljavljanja regresnega zahtevka.
Predlog se zavrne.
V nasprotju s temeljnimi načeli pogodbenega prava in prava nasploh (predvsem načela pravne varnosti) bi bilo, če bi zavarovalnicam nalagali obveznosti, ki sploh niso bile dogovorjene. Temeljno pravno načelo namreč je, da pogodbe vežejo in jih je treba izpolnjevati tako, kot so bile v okviru svobodne pogodbene volje in v mejah zavezujočih predpisov dogovorjene (pacta sunt servanda). V obravnavanem primeru je bila dogovorjena z zakonom skladna zneskovna meja, do katere toženka odgovarja za plačilo.
Nižji sodišči sta izhajali z dveh napačnih materialnopravnih stališč: da se dogovorjena zavarovalna vsota revalorizira in da mora ta v vsakem primeru zadoščati za poplačilo škode, razen povsem izjemnih škod. Takšna razlaga je v nasprotju z jasnim določilom 19. člena ZOZP, ki omejuje obveznost zavarovalnice na dogovorjeni znesek, s čimer njegov pomen izvotli.
Omejitev obveznosti tožene zavarovalnice se mora, če tožena stranka poda ustrezen ugovor, v vsakem primeru izraziti tudi v izreku sodne odločbe. Če sodišče ugotovi, da se je zavarovalna vsota že izčrpala, mora tožbeni zahtevek zavrniti. V nasprotnem primeru, torej če zavarovalna vsota še ni bila izčrpana, mora ob izreku obveznosti plačila rente to obveznost omejiti največ na znesek, na katerega je zavarovalnica obvezana po zavarovalni pogodbi.
Tožeča stranka je z izvajalcem del sklenila dogovor za odpravo škode, ki jo je izvajalec povzročil pri opravljanju svoje dejavnosti. Stroški te sanacije pomenijo škodo, ki je nastala tožeči stranki. V kritnem razmerju med toženo stranko in izvajalcem del, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje odgovornosti, se je tožena stranka zavezala, da krije škodo, ki nastane tretjim osebam. Z vidika kritnega razmerja je tožeča stranka tretja oseba, saj iz zavarovalnega kritja ni bila izključena. Posledično je aktivno legitimirana za vložitev direktne tožbe po prvem odstavku 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zoper zavarovalnico, pri kateri je imel povzročitelj škode sklenjeno zavarovanje odgovornosti.
Pri zdravstvenem zavarovanju oseb v tujini zavarovalni primer ne nastane šele z upravičenčevim (zavarovančevim) plačilom stroškov zdravljenja, temveč že s samim nastankom teh stroškov.
Dolžnik bi moral trditve o omejitvi in črpanju zavarovalne vsote, kar mu je bilo nedvomno znano, navesti najpozneje do zaključka glavne obravnave pred sodišče prve stopnje v pravdi. Sodišči prve in druge stopnje pa sta z ravnanji v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete iz prvega odstavka 17. člena ZIZ zagrešili bistveno kršitev določb izvršilnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 55 člena ZIZ v zvezi s 17. členom ZIZ.
Po 6. točki četrtega odstavka 13. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti 0-01/14 obsega zavarovanje tudi odgovornost za škode, ki jo utrpijo člani društva pri izvajanju ali v zvezi z izvajanjem dejavnosti društva samo, če je to v zavarovalni pogodbi posebej dogovorjeno in obračunana dodatna premija. Tožnik, ki mu je kot članu prostovoljnega gasilskega društva nastala škoda med gasilsko intervencijo, ni niti zatrjeval (in še manj dokazal), da bi bila posebej zavarovana tudi odgovornost za tako škodo in obračunana dodatna premija. Njegova tožba je zato nesklepčna.
Intervencijski učinek sodbe je omejen le na zahtevek, o katerem je bilo odločeno v postopku, v katerem je imel intervenient ali obveščenec po 204. členu ZPP možnost sodelovanja in vplivanja na njegov razplet.
Predmet revizijskega preizkusa iz razlogov procesne narave ni bil nosilni razlog izpodbijane sodbe, ki zavrača stališče revidentke o subrogacijski podlagi njenega tožbenega zahtevka.
Delodajalec je v okoliščinah primera prikrajšan zato, ker je imel stroške, ko je izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, ki je ne bi imel, če njegova delavka ne bi bila začasno nezmožna za delo; in, kot trdi, tudi zato, ker je namesto poškodovane delavke moral zagotoviti proti plačilu delo tretje osebe.
Vsebina tega njegovega premoženjskega prikrajšanja se izmika pojmovanju nevarnosti, ki jo varuje odškodninsko pravo v okviru pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja, za katero je po splošnih načelih odškodninskega prava odgovorna oseba, ki velja za povzročitelja te vrste škode. Tu obravnavano delodajalčevo prikrajšanje se zato oddaljuje od vsebine pravice do povrnitve premoženjske škode zaradi nezmožnosti za delo, ki izvira iz telesne poškodbe ali okvare zdravja.
Besedilo prvega stavka 15. člena ZOZP, ki ureja predmet obveznega zavarovanja odškodninske odgovornosti lastnika vozila "za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja," je treba razlagati tako, da ta določba ne zaobjema zavarovanja za prikrajšanje delodajalca kot zatrjevanega oškodovanca, kadar to prikrajšanje izvira iz stroškov, ki jih ima zaradi nezmožnosti za delo svoje v prometni nesreči telesno poškodovane delavke.