Vsako ravnanje voznika, ki je lahko podlaga za ugotovitev njegove krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti v smislu drugega dostavka 154. člena OZ, ni nujno hkrati tudi razlog za izgubo zavarovalnih pravic v skladu s Splošnimi pogoji.

Pri presoji toženčeve dolžne skrbnosti kot nepoklicnega voznika traktorja je treba izhajati iz okoliščin konkretne vožnje izven ceste oziroma dela na polju. Toženec se je, potem ko je ob priklopu izposojene prikolice preveril delovanje pozicijskih luči na njej, pripeljal na zbirno mesto na polju, kjer je traktor s pripeto prikolico nekaj časa stal, da so nanjo naložili koruzo. Takoj zatem je spet zapeljal na regionalno cesto. Kakršnekoli posebnosti oziroma dodatne podrobnosti o vožnji po polju, poteku dela ter ravnanju s prikolico v tem času niso bile ugotovljene. Iz dejanskih ugotovitev tako ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi večina razumnih ljudi, ki se z vožnjo traktorja ne ukvarja profesionalno, lahko sklepala, da v razmeroma kratkem časovnem razdobju po predhodnem pregledu njihovega delovanja, pozicijske luči traktorske prikolice morda ne delujejo več.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja določena naravno vzročna povezava med odsotnostjo označbe za počasna vozila na traktorski prikolici in prometno nesrečo (toženec bi z njo zmanjšal tveganje, saj bi bilo njegovo vozilo ponoči bolje zaznavno), vendar znatnega povečanja tveganja za nesrečo zaradi njene odsotnosti nista ugotovili. V spektru tehničnih pomanjkljivosti se tako ta pomanjkljivost po oceni Vrhovnega sodišča uvršča med lažje. Nadalje pa je treba upoštevati tudi ostale ugotovljene vzroke in njihov pomen za nesrečo: nedelovanje pozicijskih luči na traktorski priklici, tako da je bila ta za oškodovanca zaznavna na manjši razdalji, prižgan delovni žaromet na traktorski kabini, ki je motil oziroma slepil oškodovanca in neprilagojena hitrost vožnje oškodovanca vidnemu polju kratkih luči. Ti vzroki imajo skupno nedvomno bistveno večjo težo kot odsotnost označbe za počasna vozila. Upoštevajoč še izjemno naravo institutov izgube zavarovalnih pravic oziroma povračilnega zahtevka zavarovalnice ter merila prave mere, ki je vselej sestavni del vrednotne presoje o vzročni zvezi, Vrhovno sodišče zaključuje, da odsotnosti označbe za počasna vozila pravno-vrednotno ne bi bilo upravičeno pripisati tako velikega pomena za nastanek obravnavanega škodnega dogodka, da bi bila zaradi tega upravičena izguba zavarovalnih pravic.

Če zavarovalec ob sklepanju pogodbe na vprašanje zavarovalnice ne odgovori resnicoljubno, ta kršitev utemeljuje zanj neugodno sankcijo le, če vprašanje resnično zadeva nevarnostno okoliščino. Če se v postopku z izvedencem izkaže, da ne gre za relevantno okoliščino, sankcija, predvidena v splošnih pogojih pogodbe, ni utemeljena.

Kadar se po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 izreka ukrep oprave oziroma opustitve določenih dejanj, je okvir prostora presoje za izbiro ukrepa z navedeno vsebino s strani AZN očrtan in s tem zamejen s predhodno ugotovljeno kršitvijo, ker morajo (in smejo) biti vsi ukrepi po prvem odstavku 302. člena ZZavar-1 (le) v funkciji odprave kršitve.

Prvi odstavek 302. člena ZZavar-1 je zato treba razlagati na način, da je AZN po zakonu dano pooblastilo za izrek ukrepov za odpravo kršitev zoper subjekt nadzora le, kadar ugotovi kršitev predpisa in kolikor ima izrečeni ukrep lahko pomen odprave predhodno ugotovljene kršitve.

Kadar izrečeni ukrep v odredbi iz 302. člena ZZavar-1 po vsebini odstopa od predhodno ugotovljene kršitve, ni ustrezen za odpravo te kršitve in ne more imeti pomena odprave kršitve. Tak ukrep ne bi temeljil na zakonskem razlogu za ukrepanje in zato ne bi bil sprejet v okviru in na podlagi zakona.

AZN je pri izbiri ukrepov (med drugim) omejena s prisilnimi predpisi, ker je ugovorni razlog po 5. točki 464. člena ZZavar-1 očitek, da je subjektu nadzora naloženo dejanje, katerega izvršitev bi povzročila kakšno dejanje, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Z določbo tretjega odstavka 348. člena ZPIZ-2 se v zakonu vzpostavlja dolžnost in s tem odgovornost za zakonitost in pravilnost izračuna pokojninske rente, ki pripade imetniku pravice do pokojninske rente, za določno in nedvoumno na abstraktni in splošni ravni opredeljen subjekt – tj. za izplačevalca pokojninske rente. Ta določba ima pomen prisilnega predpisa.

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B), kolikor določa, da se 190.a člen in drugi odstavek 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) uporabljata za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zavoda proti zavarovalnicam na podlagi pogodb o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki so bile sklenjene pred 1. 1. 2016.

Materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavlja (tudi) določilo 54. člena Splošnih pogojev, ne glede na to da tožnik kot tretji ni bil pogodbena stranka zavarovalne pogodbe. To določilo je po vsebini zavarovanje pred odgovornostjo (964. in 965. člen OZ). Tretji kot oškodovanec vstopi v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera in ima kot upravičenec lastno pravico in direktno tožbo do zavarovalnice, vendar le v obsegu, ki ga določa zavarovalna pogodba. Vsebina zavarovalne pogodbe in splošni pogoji kot njen sestavni del so torej (primarno) materialno pravo, ki v razmerju med oškodovancem in zavarovalnico narekuje presojo, ali je zavarovalni primer nastal in kakšna oziroma kolikšna škoda je krita.

Vendar pa so Splošni pogoji (le) del materialnega prava, drugi del materialnega prava, ki ga je treba pri zavarovanju proti odgovornosti uporabiti, pa so določila OZ o odškodninski odgovornosti. Z zavarovanjem proti odgovornosti je zavarovanec varovan pred odškodninskimi zahtevki tretjih in v tem je tudi primarni pomen tovrstnega prostovoljnega zavarovanja ne glede na to, da ima pomembno vlogo tudi v zaščiti oškodovanca. V naslednjem koraku je zato treba presoditi, ali bi imel oškodovanec utemeljen odškodninski zahtevek zoper zavarovanca.

Ker je terjatev, katere plačilo zahteva v obravnavani zadevi tožnica od toženke, nedeljiva kolektivna terjatev, tožnica kot skupna lastnica zavarovalnega interesa, ne glede na to, da je premijo iz zavarovalne pogodbe plačala sama, ne more uresničevati samostojno, torej v svojem imenu in za svoj račun in posledično ne more samostojno izvrševati (črpati) pravic iz zavarovanja. Sodišči nižjih stopenj sta spregledali ureditev nedeljivih terjatev iz drugega odstavka 416. člena OZ in (posledično) nista pravilno uporabili določila prvega odstavka 929. člena OZ in 20. člena Splošnih pogojev poslovanja. Tožnica bi morala tožbeni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 416. člena OZ oblikovati tako, da bi od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti za račun vseh skupnih lastnikov oziroma polog zavarovalnine pri sodišču.

Učinek precedensa seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji. Dejanske in pravne prvine te zadeve in zadeve III Ips 92/2015 se v bistvenem razlikujeta.

V okviru konkretne zavarovalne pogodbe je tožničin voznik, ki mu je le-ta prepustila upravljanje njenega vozila, sozavarovana oseba.

Prvi odstavek 953. člena OZ, ki je pravni temelj za možnost pogodbene izključitve zavarovanih rizikov, dopušča, da so iz kritja izključene škode, ki so nastale glede na pogodbeno določeno stopnjo krivde (na primer tiste, ki so povzročene iz hude malomarnosti) zavarovalca, zavarovanca in zavarovalnega upravičenca, dopustne pa so tudi druge oziroma drugačne omejitve ali izključitve zavarovalnega kritja; tudi takšne, ki zajemajo vožnjo alkoholiziranega voznika. Pomembno je, da so te jasno izražene in niso zavajajoče.

Avtomobilsko kasko zavarovanje ni obvezno zavarovanje. Zavarovalna pogodba tipično določa zavarovane nevarnosti, za katere nudi zavarovalno kritje tako, da to določi z določbami o zavarovanih rizikih in (hkrati) z določbami o omejitvi in izključitvi zavarovalnega kritja. Ena od možnih oblik (načinov) izključitve zavarovalnega kritja je tudi z določbami splošnih pogojev, da je zavarovalno kritje določene nevarnosti samo ob dodatnem dogovoru (to je primer v tej zadevi) ali ob plačilu dodatnem premije. Izključitev zavarovalnega kritja za škodo, povzročeno po alkoholiziranem vozniku pravne osebe, skladno s predmetnimi Splošnimi pogoji ne nasprotuje kogentnim določbam 953. člena OZ.

Tožnica je kot zavarovančeva odgovornostna zavarovalnica namesto zavarovanca plačala odškodnino oškodovanki. V razmerju do toženke, ki z zavarovancem na podlagi četrtega odstavka 153. člena OZ solidarno odgovarja oškodovanki za škodo, je zavarovalnica s plačilom celotne odškodnine v skladu z 963. členom OZ vstopila v pravice svojega zavarovanca. Zato (lahko) v medsebojnem regresnem razmerju na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ zahteva od solidarne dolžnice povrnitev tistega, kar je plačala zanjo, torej znesek, ki presega zavarovančevo odgovornost.

Ker je v obravnavani zadevi zavarovalnica vstopila v položaj zavarovanca kot enega od solidarnih dolžnikov v notranjem regresnem razmerju in ker ni posebne določbe o zastaranju regresnih terjatev, je treba za določitev dolžine zastaralnega roka njene regresne terjatve uporabiti določbo 346. člena OZ, ki ureja zastaranje v splošnem petletnem roku. Vrhovno sodišče soglaša z začetkom teka zastaralnega roka, ki sta ga sodišči nižjih stopenj vpeli na trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki. Šele tedaj se je namreč njen izvedeni (in izvorni speči zavarovančev) regresni zahtevek rodil oziroma tedaj je zavarovalnica pridobila pravico od toženke uveljavljati plačilo regresa (prvi odstavek 336. člena OZ).