Sodišče druge stopnje je napačno ugodilo ugovoru tožene zavarovalnice, da ji je zaradi posebne narave direktne tožbe treba zagotoviti pošteno sojenje tako, da se utemeljevanje direktnega zahtevka z drugo zavarovalno pogodbo (sklenjeno z drugim zavarovancem), obravnava kot naknadno sosporništvo. Pri naknadnem sosporništvu je soglasje novega toženca potrebno zato, ker tretji odstavek 191. člena ZPP ustvarja fikcijo, da se je pravda zoper njega začela že takrat, ko je bila vložena tožba zoper prvotnega toženca. Pri naknadni objektivni kumulaciji zahtevkov (182. člen ZPP) pa gre za objektivno spremembo tožbe, zato materialni in procesni učinki vložitve tožbe glede novega zahtevka, vključno s pretrganjem zastaranja (365. člen OZ) nastopijo šele z dnem spremembe tožbe, ne pa že z vložitvijo tožbe. Pravilna je bila odločitev sodišča prve stopnje, da je prišlo do naknadne kumulacije zahtevkov, ki je po drugem odstavku 184. člena ZPP ena od oblik objektivne spremembe tožbe, pri kateri sodišče lahko nadomesti soglasje toženca.
Prvi odstavek 965. člena OZ višino odškodnine, ki jo lahko tretji (oškodovanec) uveljavlja od zavarovalnice, omejuje največ do zneska zavarovalničine obveznosti do zavarovalca, kot ga določa pravni posel med slednjima. Tožnik je torej v razmerju do toženke upravičen le do denarnega zneska, ki bi ga toženka zaradi zavarovalnega primera sicer morala plačati zavarovalcu, z upoštevanjem pogodbeno določene odbitne franšize.
Revizija se dopusti glede vprašanja, Ali je v skladu z 22. členom Ustave in 6. členom EKČP postopanje sodišča, ki v upravnem sporu zoper odločbo Agencije za zavarovalni nadzor na podlagi določbe 448. člena ZZavar-1 izda sodbo brez izvedbe glavne obravnave.
Tožnik bi ravnal z veliko malomarnostjo, če bi bil nastanek zavarovalnega primera (kraja avtomobila) običajna (najpogostejša) posledica takega ravnanja, z navadno malomarnostjo pa, če nastanek zavarovalnega primera ne bi bil običajna (najpogostejša) posledica takega ravnanja, vendar bi bila kljub temu večina razumnih ljudi v enakih okoliščinah sposobna predvideti, da lahko tako ravnanje povzroči nastanek zavarovalnega primera (torej, da je bila možnost kraje avtomobila predvidljiva).
Ni mogoče pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da se od povprečno skrbnega človeka pričakuje, da vselej izhaja iz domneve o nepoštenosti ljudi, ki jih ne pozna dobro. Tudi dejstvo, da so ob druženju uživali alkohol in kokain, tega izhodišča ne more spremeniti. Čeprav je tožnik v stanovanje povabil osebi, ki ju ni poznal dobro, in z njima užival prepovedano drogo, pa iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da bi bil seznanjen s kakšnimi okoliščinami, iz katerih bi lahko sklepal, da sta nepošteni in da obstaja nevarnost, da mu bo katera od njiju ukradla avto. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da tožniku ni mogoče očitati, da je ravnal z veliko malomarnostjo. Zato pa ni pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je škoda, ki je tožniku nastala zaradi kraje vozila, po 10. točki 2. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska osebnih vozil (individualna zavarovanja) AK-OV 01/15 izključena iz kritja.
V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče iz dokazne ocene, ki jo je, sledeč napotku 8. člena ZPP opravilo prvostopenjsko sodišče, iztrgalo celoten sklop okoliščin, ki "sodišču prve stopnje vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo", češ, da za "presojo temelja tožbenega zahtevka niso relevantne, saj [da] jih lahko sodišče prve stopnje upošteva le pri presoji višine vtoževane zavarovalnine". Taka dokazna ocena, ki spregleduje, in od celotne življenjske situacije odreže bistven kontekst spornega življenjskega dogodka, ni celovita, ni analitična in zato tudi ni sintetična ter posledično ni v skladu s postulati proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP.
V obravnavanem primeru je ta pomanjkljivost še posebej izstopajoča. Pred seboj imamo namreč primer, ko se je celoten dogodek, glede katerega tožena stranka uveljavlja ugovor iz 944. člena OZ, zgodil v sferi zavarovalca (ter hkrati zavarovanca). Z vidika dokazovanja bistvenih dejstev, nujnih za uspešno uveljavitev ugovora nenastale pravice, je zato v izrazito neenakopravnem položaju. V takih primerih, ko je stranka v dokazni stiski, in je zaradi tega ogrožena njena pravica do enakega varstva pravic, lahko tudi pravica do (učinkovitega) sodnega varstva, je ustavno nujna prilagoditev določenih na videz togih institutov dokaznega prava, med katere spadata dokazni standard in dokazno breme.
Navodilo o beleženju in obračunavanju zdravstvenih storitev in izdanih materialov ob odsotnosti zakonskega pooblastila ne more dodatno omejiti pravic zavarovancev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Iz zakona ne izhaja, da bi se vse storitve znotraj ene hospitalizacije obravnavale skupaj/enotno, zato ni pomembno, ali je imel zavarovanec ob hospitalizaciji sklenjeno dopolnilno zdravstveno zavarovanje ali ne. Ključno je, ali je bil zavarovan na dan, ko je bila storitev opravljena, in ali je do takrat že nastopilo kritje po zavarovalni pogodbi. Po poteku tri mesečne čakalne dobe, ki predstavlja primerno ravnovesje med pravicami zavarovanca in zavarovalnico, izvajalec plačila zdravstvene storitve ne more zahtevati od pacienta.
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v primeru, ko je posledica prometne nesreče smrt zavarovanca, ZPIZ ni upravičen do plačila sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZPIZ, zato je odgovor na dopuščeno vprašanje brezpredmeten.