obvezno zavarovanje v prometu - odgovornost za škodo, povzročeno drugim - povračilo škode do višine dogovorjene zavarovalne vsote - inflacija - valorizacija zavarovalne vsote - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina
Namen zakonodajalca, ki je predpisoval zavarovalno vsoto, do katere zavarovalnice še jamčijo pri izplačilu odškodnin iz obveznega zavarovanja v prometu, je bil v tem, da se oškodovancu da možnost, da v celoti uveljavi odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice v primerih, ko ne gre za večje število oškodovancev iz istega dogodka ali ko ne gre za katastrofalne posledice s katastrofalno škodo.
Revizija ima torej prav, da od škodnega dogodka dalje (od 4.1.1989) valorizirana zavarovalna vsota, ki je bila določena v juliju 1988, favorizira zavarovalnico. V januarju 1989 so se namreč vrednostna razmerja zaradi hiperinflacije od zadnje določitve zavarovalne vsote v juliju 1988 že povsem spremenila. Gre torej za tako veliko razliko v vrednosti zavarovalne vsote, da tega ni mogoče prevaliti na oškodovanca, saj bi ga s tem spravili v neenakopraven položaj nasproti zavarovalnici in tudi drugim oškodovancem iz škodnih dogodkov, ki so se pripetili blizu uveljavitve odloka. Čas od uveljavitve odloka do škodnega dogodka je potrebno upoštevati v razmerah velike inflacije tako, da ne bodo prizadete koristi oškodovancev, saj je predvsem njim namenjen sistem obveznega zavarovanja v prometu - za njihovo varstvo pred neplačevitimi povzročitelji škode.
V času, ko je prišlo do prometne nesreče, to je 11.5.1991, Republika Slovenija še ni bila samostojna. Res so se tedaj že začeli pomembni dogodki, ki so privedli do osamosvojitve dne 25.6.1991, toda do sprejema Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL, Ur. list RS, št. 1/91-I), je bila Slovenija ena izmed republik bivše SFRJ.
V času škodnega dogodka dne 11.5.1991 je torej veljal na območju Slovenije kot območju tedanje SFRJ Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 17/90), ki je v poglavju obvezna zavarovanja urejal tudi zavarovanje lastnikov oziroma uporabnikov motornih vozil (90. do 108. člen). Za nastalo škodo je odgovarjala zavarovalnica, pri kateri je bilo vozilo zavarovano. Znano vozilo, ki je bilo registrirano v sosednji republiki in zavarovano v drugi sosednji republiki, v času škodnega dogodka ni bilo vozilo tuje registracije. Na ta materialnopravna določila, ki so veljala v času škodnega primera, poznejše spremembe, povezane z razpadom bivše federacije, same po sebi niso mogle vplivati.
zahteva za varstvo zakonitosti - zavarovanje - kasko zavarovanje - trajanje zavarovanja (zavarovalno kritje) - vsebinske razlike med določili police in splošnimi zavarovalnimi pogoji
Sodišči prve in druge stopnje pravilno navajata peti odstavek 902. člena ZOR, ki za primer, če se ne ujemata kakšno določilo splošnih pogojev in kakšno določilo iz police, daje prednost določilu iz police. Zato v danem primeru zavarovalno kritje ni začelo učinkovati šele od štiriindvajsete ure dne 23.8.1991 (kakor je predvideno v prvem odstavku 20. člena splošnih pogojev AK 91 in v prvem odstavku 922. člena ZOR, marveč že ob 13. uri, in preneha, ko preneha kritje po zavarovanju avtomobilske odgovornosti (ki je bilo podaljšano pred njegovim prenehanjem 23.8.1992). Zmotna pa je razlaga sodišč prve in druge stopnje, češ da navedeno določilo v zavarovalni polici izključuje tudi tretji odstavek 20. člena AK 91, ki določa, da se pri kasko zavarovanju, sklenjenem za eno ali več let, obojestranske pravice in obveznosti pogodbenih strank podaljšajo za 30 dni (respiro rok), če zavarovalnici ni bila vsaj tri dni pred iztekom zavarovanja vročena zavarovančeva izjava, da na to podaljšanje ne pristane. To določilo nima zveze s trajanjem zavarovalnega kritja, temveč z načinom podaljšanja zavarovalne pogodbe, ki omogoča 30 dnevni rok za nov dogovor o zavarovanju in njegovo plačilo.
V dosedanji sodni praksi, ki se je precej pogosto ukvarjala s problemom valorizacije zavarovalnih vsot, je bila valorizacija zavarovalne vsote dovoljena tako v primerih, ko se je uveljavljalo plačilo nepremoženjske škode, kot tudi v primerih, ko se je uveljavljalo plačilo premoženjske škode (ali pa obeh škod v isti pravdni zadevi). Že ustavno načelo enakega varstva pravic v sodnih postopkih (22. člen Ustave RS) zato narekuje, da je potrebno valorizacijo zavarovalne vsote uporabiti tudi v obravnavanem primeru, drugo vprašanje pa seveda je, kako je potrebno zavarovalno vsoto valorizirati.
Osnovni namen zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila je v tem, da daje oškodovancu možnost uveljavljati svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, s čimer je rešen nevarnosti, da svojega sicer utemeljenega zahtevka (na povrnitev premoženjske ali pa nepremoženjske škode) ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe. Drugi namen tega zavarovanja je v tem, da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico. Oba namena zakona pa sta lahko dosežena le, če so z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.
Tožena stranka je v skladu z zavarovalno pogodbo ugotovila obseg škode kot podlago za izplačilo zavarovalne vsote. Višina škode je bila tedaj znana in bi zato tožena stranka morala izplačati zavarovalno vsoto (2. odst. 919. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker tega ni storila, je prišla v zamudo (1. odst. 324. čl. ZOR). Posledica tega pa je med drugim obveznost plačila zamudnih obresti (1. odst. 277. čl. ZOR).
Splošni pogoji AK - 92/XI določajo v 3. in 4. členu, katere nevarnosti so zavarovane pri polnem in delnem avtomobilskem kasku. Vsem zavarovanim nevarnostim po omenjenih dveh členih splošnih pogojev je skupno, da krije zavarovalnica škodo samo, če je ta posledica presenetljivih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov. Iz dejstev, ugotovljenih v postopku izhaja samo, da voznik (najemnik avtomobila) ni izpolnil svoje pogodbe in ne obveznosti vrniti avtomobil. Kršitev pogodbene obveznosti, glede katere ni ugotovljeno, da je do nje prišlo zaradi dogodka, presenetljivega za voznika in neodvisnega od njegove volje celo, da je prišlo pa ni zavarovana nevarnost.
zavarovanje - premoženjsko in osebno zavarovanje - obvestitev o nastalem zavarovalnem primeru - obveznosti zavarovalnice - izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote - rok za izplačilo odškodnine - dospelost obveznosti
Obveznost zavarovalnice pri nezgodnem zavarovanju nastane, če nastopi zavarovalni primer in če upravičenec z obvestilom o njem zahteva zavarovalnino. Zato je potrebno v takšnih primerih presoditi, ali je zavarovanec ob obvestilu o zavarovalnem primeru predložil zavarovalnici vse potrebne dokaze, na podlagi katerih more zavarovalnica kot dober strokovnjak (drugi odstavek 18. člena ZOR) ugotoviti obstoj in znesek svoje obveznosti ali vsaj njen nesporni del. Po dognanjih takšne objektivne presoje je potem mogoče sklepati, ali je pomemben za štetje roka dan, ko je zavarovalnica prejela obvestilo z listinami, in to glede vse njene obveznosti ali samo njenega nespornega dela. Ob tem je seveda eno izmed pomembnih meril, ali so se v pravdi, če do nje pride, izkazali pomisleki zavarovalnice glede izpolnitve njene obveznosti kot utemeljeni ali ne.
razlaga pogodb - vožnja pod vplivom alkohola - oprostitev odgovornosti - regres zavarovalnice - škoda, ki je krita z zavarovanjem - obvezno zavarovanje v prometu (zavarovanje avtomobilske odgovornosti) - izguba pravic iz zavarovanja - vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastalo škodo
Zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz zavarovalne pogodbe, čeprav skladno z zavarovalno pogodbo in zavarovalnimi pogoji obstaja domneva o njegovi alkoholiziranosti, predvsem takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da zavarovančeva alkoholiziranost ni vplivala na nastanek in obseg škode.
zavarovanje avtomobilskega kaska - razdrtje pogodbe - zavarovanje več nevarnosti - sklenitev zavarovalne pogodbe za nedoločen čas
Tretji odstavek 922. člena ZOR ureja razdrtje zavarovalne pogodbe, sklenjene za določen čas, daljši od petih let. V obravnavanem primeru pa sta stranki spora sklenili zavarovalno pogodbo za nedoločen čas. Zato jo je možno razdreti tako, kot to določa 2. odstavek 922. člena ZOR.
Pri zavarovalni pogodbi, s katero je bilo zavarovanih več nevarnosti, se lahko razdre zavarovalna pogodba samo glede ene od zavarovanih nevarnosti.
zavarovanje - nezgodno zavarovanje - splošni pogoji za nezgodno zavarovanje - obveznosti zavarovalnice - izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote - rok - dospelost obveznosti - določitev stopnje invalidnosti
Pričetek teka roka za izterjatev zavarovalne vsote pri pogodbi o nezgodnem zavarovanju oseb je po 2. odst. 919. člena ZOR odvisen od tega, ali je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas. Po splošnih pogojih NE-88 se stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodbe ustalijo, vendar najkasneje po preteku treh let. Izvedenec je prvo izvedeniško mnenje podal eno leto in pol po poškodbi, ko se je tožnikovo zdravstveno stanje še slabšalo. Zato prvo izvedeniško mnenje ni moglo biti osnova za določitev stopnje tožnikove invalidnosti. To je bilo šele eno leto kasneje podano dopolnilno izvedeniško mnenje, v tem pa je že bila podana tudi ocena stopnje tožnikove invalidnosti.
zamudne obresti - obveznosti zavarovalnice - izplačilo odškodnine ali dogovorjene vsote - rok za izplačilo - začetek teka roka za izplačilo
Smisel določila 919. člena ZOR je v tem, da zavarovalnici preprečuje zavlačevanje in jo sili, da čimprej zadovolji upravičene zavarovančeve interese. Zato mora celo v primeru, ko se zavarovalne vsote ne da ugotoviti, upravičencu plačati nesporni del obveznosti kot predujem (tretji odstavek 919. člena ZOR). Če zavarovalnica pravočasno ne plača zavarovalne vsote, mora plačati zamudne obresti (277. člen ZOR).
povzročitev škode - zavarovanje pred odgovornostjo - pasivna legitimacija - odgovornost zavarovalnic - odgovornost zavarovalnice z ozemlja bivše SFRJ
Po določbah Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list bivše federacije, št. 17/90), ki je v poglavju obvezna zavarovanja urejal tudi zavarovanje lastnikov oziroma uporabnikov motornih vozil (člen 90 do 108) in Zakona o obligacijskih razmerjih, posebno členov 154. in naslednjih ter 940. in naslednjih (dalje ZOR), je za drugemu povzročeno škodo odgovoren povzročitelj škode oziroma zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj škode zavarovano svojo odgovornost. Na ta materialnopravna določila, ki so veljala v času nastanka tožničinega škodnega primera (5.8.1990), poznejše spremembe, povezane z razpadom bivše federacije, same po sebi niso mogle vplivati.
Zavarovanec je oseba, katere premoženjski interes je zavarovan. Ker po dejanskih ugotovitvah spada avtomobil, ki ga je toženec vozil ob škodnem dogodku, v skupno premoženje, ki ga ima s svojo ženo in ki je bilo pridobljeno s skupnim denarjem v času trajanja zakonske zveze, je bila z zavarovalno pogodbo zavarovana tudi njegova odgovornost in sicer ne glede na to, da kot sklenitelj zavarovanja nastopa samo njegova žena. Zato je v pravdi toženec kot zavarovanec pasivno legitimirana stranka.
Če je pri nastanku dvojnega zavarovanja sklenitelj zavarovanja ravnal nepošteno, sme vsaka zavarovalnica zahtevati razveljavitev pogodbe, obdržati prejete premije in zahtevati zmanjšano premijo za tekočo dobo (9. odstavek 934. člena ZOR). Po povedanem se pokaže, da je za presojo nepoštenega ravnanja sklenitelja zavarovanja odločilen trenutek nastanka dvojnega zavarovanja (tako stališče je materialnopravno pravilno zavzeto tudi v reviziji), dokazno breme glede obstoja nepoštenega ravnanja sklenitelja zavarovanja pri nastanku dvojnega zavarovanja pa je na tisti zavarovalnici, ki zahteva razveljavitev pogodbe (v obravnavanem primeru tedaj na tožeči stranki).
zavarovanje pred odgovornostjo - direktna tožba - kolektivno zavarovanje - kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote - nezgodno zavarovanje, sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo
Po ugotovitvi dejanskega stanja, da pok. J. K. toženi stranki ni plačal zavarovalne premije in z njo ni sklenil zavarovanja, sta razsodili, da ima prvotožnica zaradi njegove smrti le odškodninski zahtevek do podjetja, kjer je delal, oz. po določilu 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) neposredno tožbo proti zavarovalnici, kjer je imel tisti, ki odgovarja za škodo, sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo.
Prvotožnici in ostalim tožnikom je priznalo polno odškodnino, ki pa ne more biti višja od nastale škode. Zato je vanjo povsem pravilno vštelo znesek 744.656 tolarjev, ki ga je tožnica že prejela.
zavarovanje pred odgovornostjo - odgovornost zavarovalnice - povrnitev negmotne škode - odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - revizija - meje revizijskega preizkusa - pravilna uporaba pogodbenega materialnega prava
Na pravilno uporabo pogodbenega materialnega prava sodišče ne more paziti po uradni dolžnosti v enakem smislu, kakor to velja za zakonsko materialno pravo, ki ga sodišče mora poznati. Zaradi avtonomije pogodbene volje (10. člen ZOR) je vsebina pogodbe, ki je sicer tipska (kot na primer pogodba o zavarovanju pred odgovornostjo, 940. in 941. člen ZOR) lahko od primera do primera različna. Pravdna stranka se torej mora sklicevati na pogodbene določbe, če želi doseči določeno razlago pogodbenega materialnega prava.
ZOR člen 945, 945/2, 945/3. SPLOŠNI POGOJI ZA ŽIVLJENJSKO ZAVAROVANJE člen 10, 10/1, 10/2.
osebna zavarovanja - življenjsko zavarovanje - posledice neplačane premije - razdrtje pogodbe po nastopu zavarovalnega primera - izplačilo zavarovalne vsote
Revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentka sicer pravilno poudarja v reviziji, da predstavljajo določila splošnih pogojev materialno pravo, vendar pa v razlogih svoje revizije povzema le prvi odstavek 10. člena in ne tudi ostalih, ki skupaj urejajo celoten splet možnih položajev. Tako revizija osredotoči svoja izvajanja na zatrjevano skleniteljevo zamudo, nastalo po januarju 1993, medtem ko sodišči nižjih stopenj utemeljujeta svojo odločitev z vsemi pravno relevantnimi okoliščinami, med katerimi sta ključni dve: da toženka do nastopa zavarovalnega primera ni podala izjave, da pogodbo razdira kot ji nalaga drugi odstavek 10. člena splošnih pogojev (ki jih je sama sprejela in ki jih zato drugače kot so zapisani ne more tolmačiti na škodo zavarovanca kot šibkejše stranke) in da je tožnica zavarovalno premijo poravnala 10.11.1993, kar pomeni, da ob nastopu zavarovalnega primera ni bila v zamudi. Toženka od prejema plačila (10.11.1993) do nastopa zavarovalnega primera (25.11.1993) ni storila ničesar, pač pa je sklenila sporočiti izjavo o razdrtju zavarovalne pogodbe šele po nastopu zavarovalnega primera. Sodna praksa pa se je že izrekla, da je zavarovalna pogodba obveznostna, ki se lahko molče podaljša ali obnovi, kadar stranka v zamudi izpolni svojo obveznost po preteku odrejenega časa, druga pa to sprejme kot izpolnitev pogodbe. Ob takem stanju revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovljene dejanske okoliščine presodili v skladu s pravno podlago (to je določbami 10. člena že citiranih splošnih pogojev in posebno določilom 945. člena zakona o obligacijskih razmerjih).
zavarovanje pred odgovornostjo - odgovornost zavarovalnice - izplačilo odškodnine ali dogovorjene zavarovalne vsote
Pri neobveznem, pogodbenem zavarovanju sklenitelj zavarovanja po svoji presoji izbere višino zavarovalne vsote in se s tem delno ali v celoti zavaruje pred oškodninskimi zahtevki oškodovanca;
zavarovalnica pa mora (če nastane zavarovalni primer), plačati odškodnino neposredno škodovancu, ki to zahteva. Povrniti mu mora škodo, ki jo je pretrpel zaradi dogodka, toda največ do zneska, za katerega je zavarovalnica obvezana po zavarovalni pogodbi (897., 919. in 941. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 do 57/89). Ker pri zavarovanju odgovornosti prevladuje interes sklenitelja zavarovanja, to je v danem primeru podjetja, ki je odškodninsko odgovorno, in ne interes oškodovanca, je zavarovalna vsota pogodbeno določena in omejujejo obveznost zavarovalnice ne glede na obseg škode, ki jo je dolžan povrniti oškodovancu sklenitelj zavarovanja.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS03831
ZOR člen 178, 178/4, 200, 203. ZUKZ člen 28.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - denarna odškodnina - solidarna odgovornost imetnikov motornih vozil - povzročitev škode - valorizacija zavarovalne vsote - pravo, ki ga je treba uporabiti - zavarovalna vsota - zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri tuji zavarovalnici - nepogodbena odškodninska odgovornost po 28. členu ZUKZ - negmotna (katastrofalna) škoda
V nesreči dveh vozil poškodovani potnik, ki je bil v enem od njiju, lahko toži za odškodnino samo imetnika enega ne glede na morebitno krivdo obeh (178/4 ZOR).
Tuja zavarovalnica mora ob ugovoru zavarovane osebe navesti zavarovalno vsoto, do katere je sklenila zavarovanje s svojim zavarovancem. Če tega ne stori, zanjo ne velja slovenski limit.
Presoja višine odškodnine za negmotno škodo pri katastrofalni škodi (tetraplegija).
obvezno zavarovanje v prometu - odgovornost za škodo, povzročeno drugim - zavarovalna vsota - povračilo škode do višine dogovorjene zavarovalne vsote - višina zavarovalne vsote (limit) - inflacija - kritje običajne škode - odškodnina v obliki denarne rente - sprememba prisojene odškodnine
V konkretnem škodnem dogodku so bili poškodovani sicer trije oškodovanci, vendar so vsi trije pretrpeli le udarnine, ki le pri tretji tožnici niso ostale brez posledic. Kljub poškodbi vozila (ki je v prometni nesreči praviloma poškodovano) gre za škodni dogodek, ki ne presega običajne gmotne in negmotne škode, ki jo v prometni nesreči pretrpi en oškodovanec. Za pokritje takšne škode pa bi tedanja zavarovalna vsota tudi po merilih iz Zakona o temeljih premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 24/76), na katerega se tožena stranka v reviziji sklicuje, morala zadoščati.
To velja tudi za rento tretje tožnice. Pravno odločilno je stanje ob sojenju na prvi stopnji, tj. tožničina starost in predvidljiv čas popolne upokojitve oziroma življenja (rojena je 1954. leta) ob mesečnem znesku 2.216,25 SIT. Tudi dosojena odškodninska renta tako ne sodi v krog večjih škod.
V času sojenja na prvi stopnji (9.10.1995) je odtlej poteklo že 9 let, pri čemer gre za čas, ko je inflacija dosegala katastrofalne razsežnosti. Tako dolg postopek je imel za posledico tudi spremenjene razmere na področju zavarovalništva, ki pa ne smejo bremeniti le tožeče stranke.