Pri prostovoljnem zavarovanju lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, za katero odgovarja zavarovanec, le do nominalnega zneska njene obveznosti. Nepravilno sta zato sodišči prve in druge stopnje pri obravnavanju toženkinega ugovora zavarovalne vsote upoštevali to vsoto v valorizirani vrednosti. Ko sta prisodili tožeči stranki odškodnino preko nominalnega zneska zavarovalne vsote, sta kršili načelo denarnega nominalizma uzakonjenega v 394. členu ZOR.
1. Z ureditvijo medsebojnega notranjega razmerja sta toženi stranki že pred nastopom zavarovalnega dogodka zakonsko dolžnost obveznega zavarovanja potnikov sicer res izključili, vendar pa, kot sta materialnopravno pravilno zaključili tudi obe nižji sodišči, take izključitve ni mogoče upoštevati proti tretjim osebam. Pokojnik je bil tretja oseba. Zato zavarovalnica izključitvenih klavzul, ki si jih je s pogodbo dogovorila z zavarovalcem (v konkretnem primeru s prvotoženo stranko kot lastnikom letala) ne more uveljavljati proti tretjemu, ki je oškodovan z dejanjem, na podlagi katerega je nastala odgovornost. Odškodninska odgovornost drugotožene stranke je podana tako že na podlagi s prvotoženo stranko sklenjene zavarovalne pogodbe. Zato se drugotožena stranka v razmerju do tožečih strank kot oškodovancev, na določbo 3. odstavka 89. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ne more uspešno sklicevati.
2. V obravnavanem primeru je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo z letalom, ki je bilo last prvotožene stranke. Zato bi se ta morala razbremeniti odgovornosti, kar pa ji ni uspelo. Dejstvo, da je ugotavljanje vzrokov letalske nesreče težavno ali celo onemogočeno, glede na opisano dolžnost razbremenitve odgovornosti oškodovancem ne more iti v škodo.
zavarovalna vsota - valorizacija zavarovalne vsote - limit - način valorizacije - čas valorizacije
Če se stranki o valorizaciji zavarovalne vsote ne dogovorita, je poleg indeksne rasti cen na drobno dopustna tudi drugačna valorizacija. Tako je sodišče smelo pri primerjavi upoštevati tudi tečaj DEM v času škodnega dogodka in času sojenja. Valutna klavzula je po 5. členu zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91) v nasprotju s tem, kar trdi tožena stranka, dovoljena. Prav tako je smelo izhajati iz primerjave z novo zavarovalno vsoto, ki je bila določena mesec dni po škodnem dogodku. Glede na čas škodnega dogodka so bile vse te primerjave potrebne, saj je bilo le tako mogoče materialnopravno pravilno ovrednotiti razmerje med prisojeno odškodnino in tedaj veljavno (vendar valorizirano) zavarovalno vsoto. Ko je sodišče ugotovilo, da prisojena odškodnina v obeh primerih ne bi presegala realne vrednosti zavarovalne vsote v času škodnega dogodka, je povsem v skladu z načeli zavarovalnega in splošnega obligacijskega prava ugovor tožene stranke zavrnilo.
določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti - višina zavarovalne vsote - ugovor limita - porazdelitev zavarovalne vsote
Ugovor sorazmernega znižanja pravic oškodovancev do zavarovalnice, če je oškodovancev več, celotna odškodnina pa presega zavarovalno vsoto, s katero zavarovalnica v konkretnem primeru jamči (3. odst. 93. čl. Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Ur.l. SFRJ 17/90 in 82/90) lahko predstavlja tehten razlog po 68. čl. ZPP, ki narekuje določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Toda v obravnavanem primeru so poleg zavarovalnice, ki je ugovor podala, toženi še trije toženci. Na morebitno obveznost teh do tožnikov pa višina obveznosti prve tožene stranke do tožnikov ne vpliva.
Odlok o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim pri rabi motornega vozila.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila - obseg odgovornosti - zavarovalna vsota - limit
Sodišče druge stopnje je materialnopravno pravilno uporabilo Odlok o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno drugim pri rabi motornega vozila, ki je veljal v času škodnega dogodka in predpisoval najnižji znesek zavarovalne vsote, na katero se je moralo skleniti obvezno zavarovanje; ker ni ugotovilo, da bi tožnica sklenila pogodbo o obveznem zavarovanju za višji znesek, je drugostopno sodišče utemeljeno prav ta znesek zaradi padca vrednosti denarja na podlagi metode indeksa drobnoprodajnih cen valoriziralo na čas zadnje glavne obravnave, pravilno pa je enako metodo uporabilo tudi pri valorizaciji zneskov, ki jih je tožnica že prejela od tožene stranke. Proti načinu, na podlagi katerega je sodišče druge stopnje opravilo valorizacijo, s stališča materialnega prava ni pomislekov. Končni rezultati pa so računska posledica takšnega načina in tako dejanske narave. Zato se revizijsko sodišče z revizijskimi navedbami, da bi uporaba drugačne metode valorizacije (uporaba tečaja DEM) tožnici prinesla boljši rezultat, ni moglo ukvarjati (člen 385/3 ZPP).
Če je zavarovalnica zavarovalca opozorila, da veljajo za zavarovalno pogodbo zavarovalni pogoji in mu te tudi izročila, oboje pa je ugotovljeno v polici, so zavarovalcu zavarovalni pogoji morali biti znani. Če ti vsebujejo določbo, da zavarovanje preneha z izplačilom zavarovalnine za uničen predmet, na podlagi iste police ni mogoče zahtevati zavarovalnine za škodo na istem avtomobilu, nastalo v prometnem zavarovalnem primeru, če je bila pri prejšnjem zavarovalnem primeru izplačana zavarovalnina za totalno škodo.
zavarovalna vsota - zavarovalna vsota, ki je veljala v času sojenja
Ugotovljena škoda vseh treh tožnikov spada v okvir škode, ki jo je mogoče pričakovati kot posledico prometnih nesreč z motornimi vozili in ki jo more obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti pokriti v celoti. Zato predpisana zavarovalna vsota, veljavna v času škodnega dogodka, upoštevajoč tedanje cenovne razmere in merila za presojo negmotne škode, ni mogla predstavljati omejitve za priznanje celotne pravične denarne odškodnine za negmotno škodo vseh treh tožnikov.
Rizično izključitev iz 3. točke 4. člena pogojev AO-plus-86, da zavarovalnica na podlagi tega zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačila zmožna ali je za takšno škodo zavarovana (npr. imetnik drugega v prometni nezgodi soudeleženega vozila), je treba razlagati:
1) pravica zavarovalnice je, da se sklicuje na rizično izključitev zaradi nedvomne plačilne zmožnosti odgovorne druge osebe - in njena stvar, da to nedvomno plačilno zmožnost dokaže;
2) besedilo "...ali je za takšno škodo zavarovana", je treba razumeti tako, da pomeni: "...ali je in kolikor je za takšno škodo zavarovana" (problem limita odgovornosti zavarovalnice, pri kateri je odgovorna druga oseba zavarovana).
Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila tožnica v času prometne nezgode dne 30.9.1978 povzročiteljeva žena. Ob upoštevanju 51. čl. tedaj veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l.SFRJ, št.24/76) in na prvi stopnji ugotovljenih zavarovalnih pogojev prve tožene stranke sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da z obveznim zavarovanjem ni bila krita odgovornost za škodo najbližjih svojcev uporabnika motornega vozila.
Obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, da mora povrniti oškodovancu škodo, povzročeno z uporabo motornega vozila, je omejena z zavarovalno vsoto, veljavno v času škodnega dogodka.