Kadar je med pogodbenima strankama sporno, kdaj je zapadla obveznost zavarovalnice po pogodbi o zavarovanju avtomobilskega kaska, mora sodišče najprej ugotoviti, ali je tožnik izkazal, da je toženi zavarovalnici predložil vse potrebne dokaze za ugotovitev, da je bilo vozilo poškodovano in za ugotovitev višine njene obveznosti. Če sodišče ugotovi, da je tožnik izpolnil svojo obveznost, se procesno dokazno breme prevali na toženo zavarovalnico. Zato mora sodišče v nadaljevanju oceniti, ali je tožena zavarovalnica izkazala, da ni bilo nespornega dela obveznosti in da ob vsej potrebni skrbnosti ni mogla pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje ugotoviti višine svoje obveznosti. V obravnavani zadevi ne sodišče prve, ne sodišče druge stopnje navedenih pravno pomembnih dejstev ni ugotavljalo.
Ni pravilno tožnikovo revizijsko stališče, da zaradi varovanja pravice do obravnavanja, sodišče druge stopnje nikoli ne sme nadomestiti manjkajočih razlogov sodišča prve stopnje. Zaradi zahteve, da sodišče brez nepotrebnega odlašanja odloči dokončno in z učinkom pravnomočnosti, je že zakonodajalec z novelama ZPP-.D in ZPP-E v določbah 354. člena ZPP zelo razširil reformatorična pooblastila pritožbenega sodišča. Sodišče mora te določbe v vsakem posamičnem primeru uporabiti tako, da poišče ustrezno ravnotežje med pravico do pritožbe, ki je zagotovljena v 25. členu Ustave in pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki je zagotovljena v 23. členu Ustave. Ob upoštevanju okoliščin iz obravnavanega primera Vrhovno sodišče ocenjuje, da za zagotovitev toženkine pravice do kontradiktornosti zadošča, da sodišče druge stopnje potem, ko bo opravilo obravnavo, oceni, ali je utemeljen očitek tožnika, da bi lahko toženka najkasneje ob prejemu računov oziroma ob njihovi zapadlosti izplačala tisti del zavarovalnine, ki ustreza višini stroškov popravila avtomobila glede na krajevno običajno ceno storitve. Po oceni Vrhovnega sodišča bo tako zagotovljeno ustrezno ravnovesje med pravico strank do učinkovitega sodnega varstva in njihovo pravico do poštenega postopka.
Višina obveznosti zavarovalnice je odvisna od zavarovalne pogodbe, v kateri mora biti določen tudi rok za izpolnitev obveznosti (ki mora biti skladen z ureditvijo 943. člena OZ). Glede izpolnitvenega roka oškodovanec, ki svoje pravice črpa iz zavarovalne pogodbe, sklenjene med zavarovalnico in povzročiteljem škode, ne more biti v drugačnem položaju kot zavarovanec. Razlaga nižjih sodišč, da je zavarovalnica v zamudi že od samega nastanka škode, je tako napačna. Tudi pri actio directa zamuda zavarovalnice nastopi po poteku roka, določenega s pogodbo oziroma s pravilom iz 943. člena OZ.
Sodišče druge stopnje je s tem, ko je pritožbi tožnika delno ugodilo in mu iz naslova nepremoženjske škode prisojeno odškodnino zvišalo za 11.400,00 EUR, preseglo znesek zavarovalne vsote 55.900 EUR, na katerega je v ugovoru opozorila tožena stranka. Tako ima tožena stranka prav, da je z zvišanjem odškodnine njen ugovor postal pravno pomemben, v sodbi sodišča druge stopnje pa o njem res ni nobenih razlogov. Sodišče druge stopnje je tako zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka ima prav, ko opozarja, da je sodišče druge stopnje s spremenjeno odločitvijo glede obresti delno prekoračilo tožbeni zahtevek (381. člen ZPP). Glede na to, da je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi medsebojne povezanosti že razveljavilo celotno odločitev v ugodilnem delu, bo moralo sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku pri odločitvi o zahtevku v obrestnem delu upoštevati, od kdaj je tožnik sploh zahteval zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov prisojene odškodnine in zakonske zamudne obresti prisoditi le v okviru zahtevka.
Predlog se zavrne.
Stališču sodišča druge stopnje, ki je izhajalo iz namena sodelovalne dolžnosti zavarovanca, je z zornega kota razlagalca Splošnih pogojev kot celote in ob uporabi objektivističnega načina razlage vsekakor mogoče pritrditi. Upoštevaje pravno naravo splošnih pogojev pa to ni odločilno. Ključno je, ali to, da mora policijo obvestiti tudi v primeru prometne nesreče I. kategorije, iz sporne določbe lahko nedvoumno razbere zavarovanec. Odgovor je nikalen. Kljub temu, da razlaga, ki jo je kot pravilno izbralo sodišče prve stopnje, bolj ustreza namenu pravila iz 3. točke prvega odstavka 28. člena Splošnih pogojev, ta namen v besedilu Splošnih pogojev ni dovolj določno izražen, da bi utemeljeval pričakovanje, da bo zavarovanec med dvema možnima pomenoma besedila izbral tistega, ki je pravi.
V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za obročno plačilo premije - ob dodatni klavzuli na polici, da v primeru, če ob sklenitvi pogodbe ni plačan prvi obrok premije, ne nastopi obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino. S tem sta stranki v okviru dopustnega dogovora glede nastopa zavarovalnega jamstva tega vezali na plačilo prvega obroka premije. Hkrati sta se dogovorili, da se v primeru, če se ta plača po računu, ki običajno določa rok plačila, to šteje kot dogovor o tem, da je treba premijo plačati ob sklenitvi zavarovalne pogodbe.
Posledice neplačila premije ureja 937. člen OZ. Razlikuje situacije, ko je dogovorjeno plačilo premije ob sklenitvi pogodbe, in situacije, ko je dogovorjeno plačilo premije po sklenitvi pogodbe. Ne razlikuje pa med enkratnim in obročnim plačilom premije. Ker je bilo v konkretnem primeru, glede na obrazloženo, veljavno dogovorjeno, da je treba prvi obrok premije plačati ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, je treba za presojo posledic neplačila (prvega obroka) premije uporabiti prvi odstavek 937. člena OZ, ki določa, da v takem primeru začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalnino ali odškodnino, naslednji dan po plačilu premije.