Revizija se dopusti glede vprašanja, ali mora sodišče v primeru, ko presoja, ali je podan izključitveni razlog "zavestno ravnanje proti veljavnim predpisom ali proti navodilom, ki jih je izdal naročnik ali organ oblasti", ugotavljati zavestno komponento ali pa je dovolj, da le ugotovi, da je bilo ravnanje zavarovanca v nasprotju z veljavnimi predpisi.
Restitucijski odškodninski zahtevek (obveznost povrnitve prejšnjega stanja oziroma (v praksi prevladujoče) plačilo stroškov take vzpostavitve) nastane že s trenutkom nastanka škode. Škoda torej ne nastane šele tedaj, ko oškodovanec plača račun za vzpostavitev prejšnjega stanja.
Splošni pogoji zavarovanja morajo biti takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva. Omejitve zavarovalnega jamstva določi zavarovalnica. Zgoraj povzete določbe ZAN 100/05 in 01-NEZ-1/08 niso tako jasne, da bi brez dvoma plačilo dnevnega nadomestila omejevale le na delo po pogodbi o delu oziroma za čas trajanja delovnega razmerja. Nasprotno: navedena 11. točka četrtega odstavka 15. člena 01-NEZ-1/08 celo ureja, kako se ugotavlja čas aktivnega zdravljenja v primeru, ko zavarovanec ni zaposlen. To pa pomeni, da je treba te določbe splošnih pogojev razlagati v korist tožnika, torej, da gre po vseh pogodbah zavarovancu dnevno nadomestilo tudi za čas, ko ni mogel opravljati kmečkih opravil.
Tožnik ima prav, da pravnomočna odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka po zavarovalni pogodbi, sklenjeni s podizvajalcem, tožnikovim delodajalcem, v ničemer ne zavezuje sodišča pri odločanju o tožbenem zahtevku po zavarovalni pogodbi, sklenjeni s stranskim intervenientom, domnevnim glavnim izvajalcem. Tako je utemeljen tožnikov ugovor, da je treba pravni interes tožene stranke za vložitev revizije presojati izključno z vidika možnosti, da, ob morebitni ugoditvi reviziji (spremembi ali razveljavitvi), na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene z delodajalcem, doseže za sebe ugodnejšo odločitev.
Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje to res ni mogoče. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da bi pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, znašala 182.000,00 EUR. Ob upoštevanju 30 % tožnikovega prispevka (s 70 % odškodninsko odgovornostjo se je tožena stranka strinjala) bi šlo tožniku (182.000,00 EUR-54.000,00 EUR) 127.400,00 EUR. Od tega bi bilo treba odšteti že izplačanih 69.830,42 EUR, torej bi po najugodnejši možnosti tožena stranka morala plačati 57.569,58 EUR.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki tudi v reviziji ni izpodbijana, da omejitev zavarovalnega jamstva iz naslova civilne odgovornosti delodajalca po sklenjeni pogodbi znaša 91.520,00 EUR, pa je tožena zavarovalnica, ker je že izplačala 69.830,42 EUR, v vsakem primeru dolžna plačati še največ 21.689,58 EUR, kolikor ji je sodišče tudi že naložilo.
Traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak kot delovni stroj za poganjanje traktorskega priključka - hidravličnega cepilnika, pri delu s katerim se je tožnik poškodoval.
S klavzulo KL 2505 ("Jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil") je bilo očitno dogovorjeno širše kritje, kot ga nudi obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Pri dodatni klavzuli gre za prostovoljno zavarovanje, v kar Evropsko pravo ne posega. Pri presoji dogovorjene dodatne klavzule je treba izhajati iz pogodbene avtonomije strank (3. člen OZ in za zavarovalno pogodbo specialni 924. člen OZ) in splošnih predpisov obligacijskega prava (OZ).
Traktor je motorno vozilo, konstruirano tako, da vozi, vleče ali potiska traktorske priključke in se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnega vozila. Razlaga zavarovalne klavzule na način, kot ga ponuja tožeča stranka, se izkaže za povsem mogočo in tudi logično prepričljivo. Če je škoda, ki nastane zaradi uporabe traktorja kot (delovnega) vozila, zajeta z obveznim avtomobilskim zavarovanjem, se mora razširitvena klavzula raztezati na škodo, nastalo na nek drugačen način uporabe traktorja. Drugače je z razlago, ki jo ponuja tožena stranka, saj vodi v sklepanje, da naj bi dodatno zavarovanje le odpravilo negotovost, kaj pomeni uporaba (delovnega) vozila, v resnici pa naj bi zavarovalcu kljub plačilu dodatne premije ne prinašala nobenih dodatnih ali večjih ugodnosti od obveznega avtomobilskega zavarovanja. Tako se izkaže, da vsebina dodatne (prostovoljne) klavzule ni jasna.
Če bi bili akutna stresna reakcija in posttravmatska stresna motnja posledici utrpelih telesnih poškodb, potem bi bila taka škoda, pod pogojem, da bi izpolnjevala standarde pravno priznane nepremoženjske škode, krita z zavarovanjem tožene stranke AO -PLUS 02/15. Vendar v konkretnem primeru ni šlo za posledico utrpelih telesnih poškodb, temveč za duševni odziv na dogodek (prometno nesrečo, dogajanje v bolnici).
Neposrednemu oškodovancu pripada popolna odškodnina za premoženjsko škodo, ki jo utrpi s protipravnim ravnanjem povzročitelja, poleg škode zaradi zmanjšanja premoženja (navadna škoda) tudi škoda zaradi preprečitve povečanja njegovega premoženja (izgubljeni dobiček). Pri tem se kot izgubljeni dobiček upošteva dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel pri normalnem teku stvari, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni. Odškodnina zaradi izgubljenega dobička oškodovanca – samostojnega podjetnika posameznika, kakršno uveljavlja v obravnavanem primeru (zaradi poškodbe v prometni nesreči ni mogel izvršiti že prej dogovorjenega posla), gotovo sodi v ta okvir.
Pritožbeno sodišče je kršilo razpravno načelo: z ugotovitvami o kršitvi zavarovalne pogodbe zaradi neskrbnega ravnanja toženca, ki naj bi ključe avtomobila pustil v odklenjeni pisarni, je prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank.
Na tek zastaranja pravilo o podrejenem vrstnem redu terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz prvega odstavka 18. člena ZOZP nima nobenega vpliva, ker ta ne določa predpostavk za zastaranje, saj so te določene v OZ. Pravilo o podrejenem vrstnem redu terjatve tožeče stranke v primerjavi z neposrednimi oškodovanci je (ob ustreznem ugovoru tožene stranke) relevantno le v zvezi s tem, v kolikšni meri bo zahtevku tožeče stranke ugodeno, pri čemer je preostanek zavarovalne vsote predhodno vprašanje.
Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, treba šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2006 dejansko le zvišala prvotni zahtevek glede na spremenjene okoliščine. Nepotrebna zavrnitev prvotno postavljenega zahtevka tako nikakor ne more biti podlaga za uporabo drugega odstavka 389. člena ZOR, ki je določal, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba zavrnjena.
Zaradi inflacije v zakonu določena minimalna zavarovalna vsota začne izgubljati vrednost od uveljavitve dalje. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je zaradi ohranitve realne vrednosti zavarovalno vsoto valoriziralo od dneva uveljavitve zvišanih zakonsko določenih najnižjih zavarovalnih vsot do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ne šele od škodnega dogodka dalje.
Toženki imata prav, ko opozarjata, da bo zaradi obveznosti plačila davka od odškodnine za izgubljeni zaslužek njuna obveznost višja od prisojenih neto zneskov. To sta ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje. To pa pomeni, da imata toženki tudi prav, ko opozarjata, da bo limit iz 19. člena ZOZP/94 dosežen prej. Utemeljeno tudi opozarjata, da zato, ker so jima že pravnomočno prisojeni neto zneski in bosta imeli po zgoraj navedenih kogentnih določbah davčne zakonodaje ob plačilu teh zneskov obveznost plačila davka, v davčnem postopku ne bosta mogli več ugovarjati, da je limit dosežen. Zato je treba v izreku sodbe obveznost toženk omejiti.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu), ko je odločilo, da je tožeča stranka kot zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja upravičena terjati od tožene stranke celotne izpadle kapitalizirane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od škodnega dogodka do dne, ko bi pokojni izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine,
2. Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo pri presoji pomena izvensodnih poravnav in vpliva plačil odškodnine v skupnem znesku 19.331,60 EUR, izvedenih na podlagi teh poravnav, na višino prisojene terjatve,
3. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka, ko je zaključilo, da je prepozna trditev, da iz izvensodnih poravnav izhaja, da je poravnana celotna škoda do konca leta 2012.