Neposrednemu oškodovancu pripada popolna odškodnina za premoženjsko škodo, ki jo utrpi s protipravnim ravnanjem povzročitelja, poleg škode zaradi zmanjšanja premoženja (navadna škoda) tudi škoda zaradi preprečitve povečanja njegovega premoženja (izgubljeni dobiček). Pri tem se kot izgubljeni dobiček upošteva dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel pri normalnem teku stvari, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni. Odškodnina zaradi izgubljenega dobička oškodovanca – samostojnega podjetnika posameznika, kakršno uveljavlja v obravnavanem primeru (zaradi poškodbe v prometni nesreči ni mogel izvršiti že prej dogovorjenega posla), gotovo sodi v ta okvir.
Pritožbeno sodišče je kršilo razpravno načelo: z ugotovitvami o kršitvi zavarovalne pogodbe zaradi neskrbnega ravnanja toženca, ki naj bi ključe avtomobila pustil v odklenjeni pisarni, je prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank.
1. ali je v okoliščinah konkretnega primera tožnica zadostila svoji obveznosti iz 3. točke prvega odstavka 28. člena Splošnih pogojev;
2. ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna materialnopravna presoja, da se je tožnica izmaknila preizkusu alkoholiziranosti;
3. ali je pravilno stališče, da dejanskega stanja glede poteka prometne nesreče (nastanka zavarovalnega primera) v konkretnem primeru ni bilo treba ugotavljati.
ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00031692
ZOZP člen 18, 18/1. OZ člen 335, 336, 336/1, 346, 352.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije proti odgovorni osebi - prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zastaranje odškodninske terjatve - preostanek zavarovalne vsote - podrejeni vrstni red terjatve - kdaj začne zastaranje teči - dopuščena revizija
Na tek zastaranja pravilo o podrejenem vrstnem redu terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz prvega odstavka 18. člena ZOZP nima nobenega vpliva, ker ta ne določa predpostavk za zastaranje, saj so te določene v OZ. Pravilo o podrejenem vrstnem redu terjatve tožeče stranke v primerjavi z neposrednimi oškodovanci je (ob ustreznem ugovoru tožene stranke) relevantno le v zvezi s tem, v kolikšni meri bo zahtevku tožeče stranke ugodeno, pri čemer je preostanek zavarovalne vsote predhodno vprašanje.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je škoda zaradi akutne stresne reakcije in posttravmatska stresna motnja, ki sta nastali kot posledica škodnega dogodka in tam utrpelih telesnih poškodb, krita po toženkinih Splošnih pogojih za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-PLUS 02/15.
Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, treba šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2006 dejansko le zvišala prvotni zahtevek glede na spremenjene okoliščine. Nepotrebna zavrnitev prvotno postavljenega zahtevka tako nikakor ne more biti podlaga za uporabo drugega odstavka 389. člena ZOR, ki je določal, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba zavrnjena.
Zaradi inflacije v zakonu določena minimalna zavarovalna vsota začne izgubljati vrednost od uveljavitve dalje. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je zaradi ohranitve realne vrednosti zavarovalno vsoto valoriziralo od dneva uveljavitve zvišanih zakonsko določenih najnižjih zavarovalnih vsot do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ne šele od škodnega dogodka dalje.
Toženki imata prav, ko opozarjata, da bo zaradi obveznosti plačila davka od odškodnine za izgubljeni zaslužek njuna obveznost višja od prisojenih neto zneskov. To sta ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje. To pa pomeni, da imata toženki tudi prav, ko opozarjata, da bo limit iz 19. člena ZOZP/94 dosežen prej. Utemeljeno tudi opozarjata, da zato, ker so jima že pravnomočno prisojeni neto zneski in bosta imeli po zgoraj navedenih kogentnih določbah davčne zakonodaje ob plačilu teh zneskov obveznost plačila davka, v davčnem postopku ne bosta mogli več ugovarjati, da je limit dosežen. Zato je treba v izreku sodbe obveznost toženk omejiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00028619
ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190a, 193/2. ZPP člen 367A, 367a/1.
dopuščena revizija - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - odgovornost Slovenskega zavarovalnega združenja - odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - družinska pokojnina - izvensodna poravnava - trditveno breme - prekluzija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu), ko je odločilo, da je tožeča stranka kot zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja upravičena terjati od tožene stranke celotne izpadle kapitalizirane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od škodnega dogodka do dne, ko bi pokojni izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine,
2. Ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo pri presoji pomena izvensodnih poravnav in vpliva plačil odškodnine v skupnem znesku 19.331,60 EUR, izvedenih na podlagi teh poravnav, na višino prisojene terjatve,
3. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe pravdnega postopka, ko je zaključilo, da je prepozna trditev, da iz izvensodnih poravnav izhaja, da je poravnana celotna škoda do konca leta 2012.
Zavarovanje odgovornosti je institut, ki je v korist oškodovanca. Kavza zavarovalne pogodbe je v zagotovitvi njegove premoženjske varnosti z izplačilom zavarovalnine, ki naj bi odpravila povzročeno škodo. Višina dogovorjene zavarovalne vsote pomeni jamstvo zavarovalnice za posamezni (celotni) zavarovalni primer in hkrati pomeni udejanjanje relativizacije obligacijskega razmerja upoštevaje, da se ob sklepanju pogodbe ne ve, kakšna bo višina nastale škode, zavarovalnica pa je upravičena do zagotavljanja lastne likvidnosti. Vprašanje oškodovančeve deljene odgovornosti za povzročeno škodo spada v sfero ugotavljanja obsega odškodninske odgovornosti ter končnega zneska odškodnine. Pomeni pa tudi konkretizacijo zavarovalnega primera, v katerem nastopi obveznost zavarovalnice izplačati odškodnino oz. zavarovalnino. Ob takem namenu omejitve obsega zavarovalničine dolžnosti je torej načelno zavarovalnica dolžna plačati celotni znesek odškodnine, ta pa je navzgor omejen z višino zavarovalne vsote oz. zavarovalnega limita (primerjaj tudi določbo 964. člena OZ in 15. člen Splošnih pogojev za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš tožene stranke).
Pravilna uporaba materialnega prava zahteva tako izračunavanje, po katerem se najprej ugotovi višina odškodnine in se šele nato zniža znesek na raven limita.
OZ člen 154, 154/4, 921, 922, 922/1, 944. ZPP člen 380, 380/2.
dopuščena revizija - zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje v prometu (zavarovanje avtomobilske odgovornosti) - nastanek zavarovalnega primera - potek prometne nesreče - izključitev odgovornosti zavarovalnice pri nameri ali prevari - materialno trditveno in dokazno breme
Dopuščeno pravno vprašanje se tiče razporeditve trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank glede neresničnega prikazovanja (poteka) prometne nesreče (fingiranosti) in s tem nastanka zavarovalnega primera. Tožnik mora trditi in dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer, ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode. V sklop trditev o nastanku zavarovalnega primera sodijo tako trditve, da se je zatrjevana nesreča res zgodila, kot tudi tudi trditve, da je v taki nesreči (lahko) prišlo do zatrjevane škode. Na drugi strani je dokazno breme glede fingiranosti (nameščenosti, prirejenosti oziroma namerne povzročitve) prometne nesreče na strani zavarovalnice. Kakšno in kolikšno bo njeno trditveno breme, pa bo odvisno od konkretnega primera in predhodnega uspeha oškodovanca, da dokaže škodni dogodek, ki pomeni zavarovalni primer. Če oškodovanec tega ne dokaže in torej do zavarovalnega primera ne pride (tudi zato ker zatrjevana škoda v dogodku sploh ni mogla nastati ali ni mogla nastati na zatrjevani način), zavarovalnici glede na njeno materialno in trditveno dokazno breme ni treba utemeljevati okoliščin v zvezi z izključitvijo njene odgovornosti. Do nje namreč sploh ni prišlo. Materialno trditveno in dokazno breme zavarovalnice, ki ugovarja, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare, zato nastopi šele in če tožeča stranka dokaže škodni dogodek, ki naj bi pomenil zavarovalni primer. Tedaj mora trditi in dokazati, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare, torej oškodovančevega sodelovanja pri dogovoru ali nameščanju prometne nesreče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00028887
OZ člen 82, 83, 120, 121. URS člen 25. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - nezgodno zavarovanje - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - zdravljenje - dnevno nadomestilo - status kmeta - prenehanje zavarovanja - prenehanje delovnega razmerja zaradi upokojitve - upokojitev - pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. ali je sodišče druge stopnje pri presoji določila četrtega odstavka 15. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb 01-NEZ-1/08 pravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o razlagi pogodb (82. in 83. člen OZ) ter določb glede splošnih pogojev pogodbe (120. in 121. člen OZ), ko je sklenilo, da od upokojitve dalje tožnik ni upravičen do dnevnega nadomestila, čeprav je aktivno zdravljenje potekalo še tudi po upokojitvi, ker naj bi bilo dnevno nadomestilo pogojeno s predložitvijo dokazila o začasni nezmožnosti za delo in ker naj bi "redno delo" ne pomenilo dela na kmetiji, čeprav je imel tožnik celotni čas aktivnega zdravljenja status kmeta,
2. ali prenehanje zavarovanja ob prenehanju delovnega razmerja ob pravilni uporabi materialnega prava pomeni tudi prenehanje zavarovalnega kritja za zavarovalne primere, ki so nastopili pred prenehanjem delovnega razmerja,
3. ali razlaga sodišča druge stopnje glede pravne podlage za uveljavitev dnevnega nadomestila, pomeni samostojno in kompleksno ugotovitev, ki združuje v sebi tako dejanska kot pravna vprašanja, ki niso bila v nobenem pogledu (dejanskem ali pravnem) predmet presoje sodišča prve stopnje in je tožnik tako ni mogel izpodbijati, ter ali je bil tožnik s tem glede zavrnilnega dela sodbe prikrajšan za pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.
Za konkretno presojo je pomembno, da voznik po prometni nezgodi niti na zakonski niti na pogodbeni podlagi ni bil dolžan poklicati policije, ker je šlo le za prometno nesrečo I. kategorije. Ker domneva voznikove alkoholiziranosti ni bila vzpostavljena zaradi neobvestitve policije, dolžnost sodelovanja pri preiskavi nesreče in ugotavljanju alkoholiziranosti pa je premalo konkretizirana, da bi bil mogoč sklep, da je bila v konkretnem primeru kršena, je Vrhovno sodišče zaradi napačne odločitve o neobstoju temelja tožbenega zahtevka reviziji ugodilo.
Splošni pogoji zavarovanja morajo biti jasni; takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva. Razlikovanje med primeri, ki jih pokriva zavarovanje škode zaradi vdora meteorne vode, in primeri, ki jih pokriva zavarovanje škode zaradi poplav, ni povsem jasno, saj teh v Splošnih pogojih opredeljenih škodnih primerov ni mogoče razlagati povsem enopomensko.
premoženjsko zavarovanje - stanovanjsko zavarovanje - zavarovalna pogodba - zavarovalna vrednost - zavarovalni pogoji - podzavarovanje - dopuščena revizija - zavarovanje na novo vrednost - razlaga spornih določil - razlaga v korist druge pogodbene stranke - jezikovna razlaga - logična razlaga - višina zavarovalne vsote
Zavarovanje na novo vrednost zavarovalcu očitno vzbuja zaupanje, da zavarovalna vsota ne odstopa od zavarovalne vrednosti in zato ne pričakuje, da bi ga lahko zadele posledice podzavarovanja. Že z jezikovno razlago izraza „nova“ vrednost pridemo navzkriž s temeljnim konceptom podzavarovanja, saj se vrednost ob začetku zavarovalne dobe in vrednost ob kasnejši točki v času lahko razlikujeta, zavarovanje na novo vrednost pa naj bi zavarovalcu nudilo varnost prav s svojim prilagoditvenim elementom prihodnjim razmeram. Čeprav OZ v 960. členu ureja podzavarovanje in posebni pogoji v splošnih določbah prav tako opisujejo, na kakšen način razmerje med zavarovalno vsoto in vrednostjo posledično vpliva na izplačilo zavarovalnine, pa določbe o zavarovanju na novo vrednost-standard iz poglavja C obravnavanih posebnih pogojev povprečnega zavarovalca zavedejo do te mere, da je prepričan, da bo dobil škodo povrnjeno do višine zavarovalne vsote iz zavarovalne police. Revizijsko sodišče ocenjuje, da ne po jezikovni, ne po logični razlagi navedenih spornih določb posebnih pogojev ni mogoče najti enopomenske interpretacije. Zato je v skladu s 83. členom OZ potrebna razlaga teh določil v korist zavarovanca.
ZPP člen 367, 367/2. ZOZP člen 1, 1a, 2, 15, 26. Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 1, 3, 5, 13, 13/3.
zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje v prometu - požar - transportno vozilo na železniškem vagonu - kotaleča deželna cesta (Rolling Road, ROLA) - pojem prometne nesreče - pojem uporabe vozila - praksa SEU - dovoljenost revizije - direktna revizija - gospodarsko interesno združenje - vrednost spornega predmeta
Pravilna uporaba materialnega prava v konkretnem primeru narekuje oceno, da je tovorno vozilo, ki je bilo naloženo na oprtni vagon vlaka RoLa, in se je vžgalo in zanetilo požar ter povzročilo škodo na tem vagonu, opravljalo svojo funkcijo prevoznega sredstva.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00027345
OZ člen 62, 62/1, 336, 336/1, 337, 352, 352/1.
odškodninska odgovornost zavarovanca - zavarovanje civilne odgovornosti - zavarovanje odgovornosti delodajalca - plačilo odškodnine - povrnitev nepremoženjske škode - zastaranje odškodninske terjatve - splošni zastaralni rok - subjektivni in objektivni zastaralni rok - rok, določen v letih - triletni zastaralni rok - čas, ki je potreben za zastaranje - kdaj začne zastaranje teči - začetek teka zastaralnega roka - materialni prekluzivni rok - zapadlost odškodninske terjatve - zavedanje o škodi - dolžna skrbnost - dospelost terjatve - nastanek škodnega dogodka - namenska razlaga - zaključek zdravljenja - bolniška odsotnost - vrnitev na delo - uporaba argumenta specialnosti - dopuščena revizija
Začetek teka zastaranja odškodninskega zahtevka je treba presojati po 352. členu OZ, torej brez dodatnega enodnevnega zamika po tem, ko je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja, zastaranje pa nastopi s potekom treh let.
V skladu s 352. členom OZ začetek teka zastaralnega roka ni vezan na zaključek zdravljenja kot tak, čeprav utegne biti to z vidika oškodovančeve skrbnosti najbolj oprijemljiva okoliščina, temveč na trenutek, ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino škode. Trenutek subjektivnega spoznanja in zaključek zdravljenja torej časovno ne sovpadata zmeraj. Odškodninska obveznost namreč zapade že takrat, ko nastane škoda, za njeno védenje pa je treba upoštevati (celoten) obseg in višino oziroma upoštevno škodno obdobje, zajeto v njenem odpravljanju; torej tako potek zdravljenja kot tudi njegov sestavni del - zaključek zdravljenja. To pomeni, da je lahko z vidika oškodovančevega védenja o obsegu škode tudi pri zastaranju odškodninskih terjatev v končni fazi upošteven prvi naslednji trenutek/dan po koncu obdobja, ko je zdravljenje še potekalo in je škoda do zadnjega trenutka (zaključka) zdravljenja še vedno nastajala. V tem primeru enodnevni zamik ni posledica uporabe 336. člena OZ, temveč oškodovančevega védenja, ki časovno ne sovpada z zaključkom zdravljenja.
Obe stranki tega postopka sta bili v odškodninski pravdi skupaj toženi, kar pomeni, da je bila toženka o postopku obveščena in je prišlo do intervencijskega učinka. Zato toženka v kasnejši pravdi tožnici ne more očitati slabega vodenja postopka, saj je imela v odškodninski pravdi skladno s prvim odstavkom 201. člena ZPP tudi sama možnost vložiti pravno sredstvo, ki bi v dejanjih, ki niso v nasprotju s strankinimi, učinkovale tudi zanjo (četrti odstavek 201. člena ZPP).