Zavarovanje odgovornosti je institut, ki je v korist oškodovanca. Kavza zavarovalne pogodbe je v zagotovitvi njegove premoženjske varnosti z izplačilom zavarovalnine, ki naj bi odpravila povzročeno škodo. Višina dogovorjene zavarovalne vsote pomeni jamstvo zavarovalnice za posamezni (celotni) zavarovalni primer in hkrati pomeni udejanjanje relativizacije obligacijskega razmerja upoštevaje, da se ob sklepanju pogodbe ne ve, kakšna bo višina nastale škode, zavarovalnica pa je upravičena do zagotavljanja lastne likvidnosti. Vprašanje oškodovančeve deljene odgovornosti za povzročeno škodo spada v sfero ugotavljanja obsega odškodninske odgovornosti ter končnega zneska odškodnine. Pomeni pa tudi konkretizacijo zavarovalnega primera, v katerem nastopi obveznost zavarovalnice izplačati odškodnino oz. zavarovalnino. Ob takem namenu omejitve obsega zavarovalničine dolžnosti je torej načelno zavarovalnica dolžna plačati celotni znesek odškodnine, ta pa je navzgor omejen z višino zavarovalne vsote oz. zavarovalnega limita (primerjaj tudi določbo 964. člena OZ in 15. člen Splošnih pogojev za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš tožene stranke).

Pravilna uporaba materialnega prava zahteva tako izračunavanje, po katerem se najprej ugotovi višina odškodnine in se šele nato zniža znesek na raven limita.

Za konkretno presojo je pomembno, da voznik po prometni nezgodi niti na zakonski niti na pogodbeni podlagi ni bil dolžan poklicati policije, ker je šlo le za prometno nesrečo I. kategorije. Ker domneva voznikove alkoholiziranosti ni bila vzpostavljena zaradi neobvestitve policije, dolžnost sodelovanja pri preiskavi nesreče in ugotavljanju alkoholiziranosti pa je premalo konkretizirana, da bi bil mogoč sklep, da je bila v konkretnem primeru kršena, je Vrhovno sodišče zaradi napačne odločitve o neobstoju temelja tožbenega zahtevka reviziji ugodilo.

Zavarovanje na novo vrednost zavarovalcu očitno vzbuja zaupanje, da zavarovalna vsota ne odstopa od zavarovalne vrednosti in zato ne pričakuje, da bi ga lahko zadele posledice podzavarovanja. Že z jezikovno razlago izraza „nova“ vrednost pridemo navzkriž s temeljnim konceptom podzavarovanja, saj se vrednost ob začetku zavarovalne dobe in vrednost ob kasnejši točki v času lahko razlikujeta, zavarovanje na novo vrednost pa naj bi zavarovalcu nudilo varnost prav s svojim prilagoditvenim elementom prihodnjim razmeram. Čeprav OZ v 960. členu ureja podzavarovanje in posebni pogoji v splošnih določbah prav tako opisujejo, na kakšen način razmerje med zavarovalno vsoto in vrednostjo posledično vpliva na izplačilo zavarovalnine, pa določbe o zavarovanju na novo vrednost-standard iz poglavja C obravnavanih posebnih pogojev povprečnega zavarovalca zavedejo do te mere, da je prepričan, da bo dobil škodo povrnjeno do višine zavarovalne vsote iz zavarovalne police. Revizijsko sodišče ocenjuje, da ne po jezikovni, ne po logični razlagi navedenih spornih določb posebnih pogojev ni mogoče najti enopomenske interpretacije. Zato je v skladu s 83. členom OZ potrebna razlaga teh določil v korist zavarovanca.

Začetek teka zastaranja odškodninskega zahtevka je treba presojati po 352. členu OZ, torej brez dodatnega enodnevnega zamika po tem, ko je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja, zastaranje pa nastopi s potekom treh let.

V skladu s 352. členom OZ začetek teka zastaralnega roka ni vezan na zaključek zdravljenja kot tak, čeprav utegne biti to z vidika oškodovančeve skrbnosti najbolj oprijemljiva okoliščina, temveč na trenutek, ko je oškodovanec zvedel za obseg in višino škode. Trenutek subjektivnega spoznanja in zaključek zdravljenja torej časovno ne sovpadata zmeraj. Odškodninska obveznost namreč zapade že takrat, ko nastane škoda, za njeno védenje pa je treba upoštevati (celoten) obseg in višino oziroma upoštevno škodno obdobje, zajeto v njenem odpravljanju; torej tako potek zdravljenja kot tudi njegov sestavni del - zaključek zdravljenja. To pomeni, da je lahko z vidika oškodovančevega védenja o obsegu škode tudi pri zastaranju odškodninskih terjatev v končni fazi upošteven prvi naslednji trenutek/dan po koncu obdobja, ko je zdravljenje še potekalo in je škoda do zadnjega trenutka (zaključka) zdravljenja še vedno nastajala. V tem primeru enodnevni zamik ni posledica uporabe 336. člena OZ, temveč oškodovančevega védenja, ki časovno ne sovpada z zaključkom zdravljenja.

Obe stranki tega postopka sta bili v odškodninski pravdi skupaj toženi, kar pomeni, da je bila toženka o postopku obveščena in je prišlo do intervencijskega učinka. Zato toženka v kasnejši pravdi tožnici ne more očitati slabega vodenja postopka, saj je imela v odškodninski pravdi skladno s prvim odstavkom 201. člena ZPP tudi sama možnost vložiti pravno sredstvo, ki bi v dejanjih, ki niso v nasprotju s strankinimi, učinkovale tudi zanjo (četrti odstavek 201. člena ZPP).

Obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča je do te mere nezadostna, da je zaradi njene pomanjkljivosti (pomanjkanja ali odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih) onemogočen njen preizkus, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je revizija utemeljena že iz tega razloga.

Ker je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno (dejansko) vprašanje, ali je bila tožnica v prometni nesreči pripeta z varnostnim pasom, so trditve o tem, da ni bila, odločilne za ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca. Dejstvo, da tožnica v prometni nesreči ni bila pripisana, ji gre v konkretnem primeru v korist, zato bi ga po presoji Vrhovnega sodišča morala v kontekstu zatrjevanja in dokazovanje samega (poteka) škodnega dogodka tudi zatrjevati. Toženka pa je na drugi strani s svojimi ugovori nenastale pravice in tudi izrecno navedbo, da pri konkretnem trku (kot ga je opisala tožnica) ni moglo priti do zatrjevanih poškodb, zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

Pri presoji, ali je bil oškodovanec zavarovančev gost, ki se je mudil pri zavarovancu na zasebnem obisku, gre za razlago spornega določila splošnih pogojev zavarovanja.

Za ekskluzivnost razlage, za katero se zavzema zavarovalnica, v spornem določilu ni zadostne opore. Odločilno je, da z njene strani pričakovane omejitve zavarovalnega jamstva iz spornega določila nedvoumno ne izhajajo na način, ki bi izključeval tožnikovo razlago. V takem primeru je treba večpomensko sporno določilo splošnih pogojev zavarovanja razlagati v korist nasprotne, šibkejše stranke.

Splošni pogoji zavarovanja morajo biti jasni; takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva. Do potrošnikov bi bilo nepošteno, da bi se najprej tržilo in nato upravljalo s takšnimi zavarovalni produkti, katerih mamljiva vsebina (npr. glede večjega obsega zavarovalnega jamstva) bi bila nato ob nejasnih in dvoumnih omejitvah na izvedbeni ravni (ob uveljavljanju zavarovalnega rizika) dejansko izvotljena.