ZOZP člen 15. Direktiva Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti člen 3, 3/1.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - povrnitev premoženjske škode - uporaba vozila - pojem uporabe vozila - prometna funkcija vozila - delovni stroj - traktor z mulčerjem - dopuščena revizija
Ključna za odločitev v zadevi je presoja, ali je do škodnega dogodka prišlo zaradi prometne funkcije traktorja z mulčerjem ali pa je bil škodni dogodek od te funkcije neodvisen.
Škodni dogodek ni bil posledica premika vozila oziroma s premikom vozila ni bil povezan. Rezilo je odletelo z mulčerja, ki je bil pripet na traktor, do tega pa ni prišlo zaradi vožnje. Nesreča ni bila posledica delovanja traktorja v prometni funkciji, temveč je ta deloval le kot vozilo, na katerega je bil pripet mulčer (stroj).
ZOZP člen 17, 17-1, 17-2. OZ člen 154, 154/4. ZPP člen 14.
odškodninski spor - zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - stvarna pasivna legitimacija - odgovornost zavarovalnice - odgovornost imetnika motornega vozila - uporaba motornega vozila - odgovornost voznika - splošni zavarovalni pogoji - izguba zavarovalnih pravic - vožnja brez vozniškega dovoljenja - vožnja v vinjenem stanju - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vezanost civilnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo - deljena odgovornost - uporaba varnostnega pasu - ravnanje oškodovanca - zastaranje odškodninske terjatve - vmesna sodba
V konkretnem primeru je tožnica (zavarovanka) s tem, ko je z namenom izogniti se sankcijam za prometni prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola prepustila upravljanje vozila osebi, za katero je vedela, da je pod vplivom alkohola in da nima veljavnega vozniškega dovoljenja, sama kršila zavarovalno pogodbo. V splošnih pogojih, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, je namreč določeno, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja med drugim, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste kategorije, ki ga je vozil, in tudi če je upravljal vozilo pod vplivom alkohola. Četudi v času prometne nesreče sama ni bila voznica, je s svojim ravnanjem omogočila upravljanje vozila osebi (ki je s tem pridobila status sozavarovane osebe), za katero je vedela, da ga bo upravljala prav v okoliščinah, zaradi katerih je kršitev zavarovalne pogodbe sankcionirana z izgubo zavarovalnih pravic.
Odškodninski spori so tipični spori, v katerih pride med strankama do spora tako o podlagi kot tudi o višini zahtevka. Na načelni ravni je sicer jasno, da morajo biti za sam obstoj (podlago) odškodninske terjatve kumulativno podane vse potrebne predpostavke. Pa vendarle predpostavka škode, ki je nujna za obstoj temelja, obenem nedvomno bistveno zadeva (predvsem) tudi višino, ta pa se ugotavlja šele po pravnomočnosti vmesne sodbe (o temelju). Zato ni mogoča povsem brezkompromisna zahteva, da mora biti obseg škode, ki je v vzročni zvezi z nedopustnim dejstvom, v vseh pogledih razjasnjen že ob odločitvi o temelju. To je Vrhovno sodišče obširneje obrazložilo v odločbi II Ips 166/2014. Toženka je glede na naravo poškodb tožnice trdila, da jih je tožnica utrpela zato, ker ni bila pripeta z varnostnim pasom, tožnica pa je glede tega vprašanja predlagala sodelovanje izvedencev medicinske in prometne stroke, saj bi šele obe mnenji lahko nudili zadostno dejansko podlago za odločitev. V tem položaju tudi Vrhovno sodišče sodi, da je smotrno, da se o vprašanju vpliva opustitve uporabe varnostnega pasu odloča v nadaljevanju postopka v zvezi z višino zahtevka, namreč z ugotavljanjem relevantnega obsega (velikosti) škode in (višine) odškodnine zanjo. Okoliščine, ki v tem delu tvorijo dejansko podlago odškodninske obveznosti, so namreč tako prepletene, da njihovo ločevanje in povsem izolirana obravnava niti nista mogoča.
V tej fazi postopka na presojo višine tožničinega prispevka vplivajo okoliščine, da se je zavedala, da tožnica nima vozniškega izpita in vozniških izkušenj, da je vedela, da sta obe vinjeni in da je celo spodbujala toženko, naj upravlja vozilo, ker ji v primeru policijske kontrole ne bodo mogli vzeti vozniškega izpita, ker ga nima. Privolitev v vožnjo brez vozniškega izpita (dovoljenja) v vinjenem stanju sta tožničinim zrcalni okoliščini na strani toženke, ki vplivata na njen delež odgovornosti. V prikazanih okoliščinah je tožničin prispevek 65 %, toženkin pa 35 %.
Zavarovalno pravo je polno strokovnih izrazov, ki jih povprečen zavarovalec ne razume niti ne more razumeti. Pogosto so tudi splošni pogoji obsežni in zapleteni, kar povprečnemu bralcu otežuje ali celo onemogoča njihovo razumevanje. Skrbnost, ki jo zavarovalnemu zastopniku nalaga opravljanje poklicne dejavnosti, tedaj terja, da splošne pogoje zavarovalcu ne zgolj izroči, pač pa tudi, da strokovne izraze in/ali obsežne oziroma zapletene pogoje zavarovalcu razumljivo pojasni in pri tem uporablja vsakodnevne oziroma povprečnemu zavarovalcu jasne izraze.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00019601
ZPP člen 8, 339, 339/2-8.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - seznanitev s pritožbenimi navedbami - pravica do obravnavanja pred sodiščem - načelo kontradiktornosti - sklenitev zavarovalne pogodbe - stanovanjsko zavarovanje - splošni zavarovalni pogoji - obseg zavarovanja - zavarovalna vsota (limit)
Z identičnimi odgovori, kot jih je podalo v drugi zadevi, je pritožbeno sodišče revidenta, tedaj pritožnika, pustilo v dvomu o tem, ali se je z njegovimi pritožbenimi očitki res seznanilo ali jih je prezrlo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00018996
OZ člen 921, 929, 929/1, 948, 949, 949/2. ZPP člen 128, 128/5, 201, 201/1, 377, 384, 384/1.
premoženjsko zavarovanje - požarno zavarovanje - zavarovalna pogodba - zavarovanje na tuj račun - namen premoženjskega zavarovanja - zavarovalni interes - premoženjski interes - razlaga splošnih pogojev - upravičenec po zavarovalni polici - višina zavarovalnine - vstop intervenienta v pravdo - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Temeljno načelo premoženjskega zavarovanja je, da oškodovanec ni upravičen do višje zavarovalnine, kot znaša škoda, ki jo je v zavarovalnem primeru utrpel. Zavarovanec z izplačilom zavarovalnine ne sme biti obogaten. To načelo je uzakonjeno v drugem odstavku 949. člena OZ, izhaja pa tudi iz Splošnih pogojev za zavarovanje pred požarom.
Sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali, ali so v konkretnem primeru okoliščine take, da bi utemeljevale izplačilo nižje zavarovalnine od tržne vrednosti zgradbe.
Metode razlage pravnih aktov se razlikujejo glede na to, ali gre za razlago avtonomnih pravnih aktov (ki jih torej sprejemajo pravni naslovniki sami – tipičen primer je pogodba) ali za razlago heteronomnih pravnih aktov (kjer gre praviloma za oblastne pravne akte - kot je npr. zakon). Ker je temeljna prvina prvih izjavnovoljno ravnanje udeležencev razmerja, je razlaga subjektivistična. Pri splošnih in abstraktnih pravnih aktih, ki so hkrati tudi heteronomni, je predmet razlage osamosvojeno izjavno dejanje (npr. besedilo zakona). Predmet razlage se tu osamosvoji od psihološke volje normodajalca. Zato je razlaga objektivistična.
Ob golem besedilu splošnih pogojev je razlagalec zavezan predvsem jezikovni, logični in teleološki razlagi ter deloma tudi sistematični razlagi.
Po presoji Vrhovnega sodišča ustni dogovori, ki jih zatrjuje tožnik, ne ustrezajo pojmu posebnih zavarovalnih pogojev, marveč zatrjevana ustna zagotovila ustrezajo soglasju volj strank glede tega, kaj je lex contractus in kaj ne.
Ustni dogovori (zagotovila zavarovalnice) ob sklepanju zavarovalne pogodbe so lahko relevantni.
Zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora oziroma zavarovanje D & O ("directors and officers liability insurance") nekoliko odstopa od klasičnega zavarovanja odgovornosti. Njegov predmet ni nujno odgovornost zavarovanca do tretje osebe, temveč so najpogostejše t. i. notranje tožbe, pri katerih sta tožeča in tožena stranka zavarovani po isti zavarovalni polici.
Kritje v primeru "D&O zavarovanja" je predvideno za zahtevke, naslovljene na direktorje ali vodilne delavce zaradi napačnih dejanj, ki so jih storili v funkciji, ki jo opravljajo znotraj podjetja. D&O zavarovalne police ne krijejo zahtevkov, ki izvirajo iz poklicne odgovornosti posameznikov (izključitev poklicne odgovornosti ("Professional Liability Exclusion")), ki niso povezani z dejavnostjo zavarovane družbe.
Razlaga sodišča druge stopnje, da je zavarovalno kritje izključeno za vsako škodo, povezano s poslovanjem družbe ali zavarovanca, oziroma škodo zaradi strokovne napake, tudi pri vodenja uprave, nasprotuje samemu namenu sklenjenega zavarovanja in izniči njegov pomen. Ob povedanem je razlaga sporne klavzule (pre)široka ter, če bi bila takšna razlaga edina možna, je sama klavzula nična (86. člen OZ).
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - zavarovalna pogodba - sporazum o krajevni pristojnosti - omejitev - varstvo šibkejše stranke
Določba petega odstavka 51. b člena ZPP omogoča, da je potrošnik, zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja kot šibkejša stranka v zvezi s potrošniškimi in zavarovalnimi pogodbami zaščiten s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njegovih pravic ugodnejša od siceršnjih pravil o krajevni pristojnosti. Zaradi varstva šibkejših strank je pri zavarovalnih in potrošniških pogodbah avtonomija glede sklepanja dogovorov o krajevni pristojnosti dovoljena le v omejenem obsegu.
Zagotovljen namen odškodninske odgovornosti z vzpostavitvijo premoženjskega položaja tožene stranke, ki bi ga imela, če ne bi bilo ravnanja odgovorne osebe, pa ne more ostati brez posledic na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, v katerem so bile medsebojne obveznosti vezane tudi na obravnavani premoženjski položaj tožene stranke v sklenjenih pogodbenih razmerjih z zavarovanci. Ker so bile obveznosti pravdnih strank v Pozavarovalni pogodbi vezane na pogodbena razmerja tožene stranke s tretjimi, je pri opredelitvi obveznosti tožene stranke po Pozavarovalni pogodbi treba upoštevati tudi izboljšan premoženjski položaj tožene stranke v pogodbah s tretjimi preko uveljavljene odškodninske odgovornosti.
Celotni znesek, ki ga je tožena stranka prejela iz naslova prisojene odškodnine z obrestmi, pomeni ohranitev premoženjskopravnega položaja, povezanega z zavarovalnimi premijami v pogodbenih razmerjih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti glede na čas, ko je tako prisojeno upravičenje tudi prejela. Zato je utemeljeno stališče tožeče stranke v reviziji, da je ob upoštevanju temeljnega principa kvotnega pozavarovanja (porazdelitev po kvotah glede zavarovalne vsote, premije in škod), ki sta ga pravdni stranki vključili v Pozavarovalne pogodbe, treba tudi prisojene zamudne obresti, ki jih je prejela tožena stranka, upoštevati v osnovo za izračun pozavarovalne premije tožene stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00014903
OZ člen 82, 83, 88, 120, 121, 121/2. ZVPot člen 24, 24/1-3, 24/3-6.
zavarovalna pogodba - splošni zavarovalni pogoji - razlaga pogodbe - nejasna določila v posebnih primerih - nezgodno zavarovanje - izključitev zavarovalnega kritja - aktivno zdravljenje - nepošteni pogodbeni pogoji - dopuščena revizija
Revident utemeljeno opozarja, da ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ni mogel predvideti, v kakšnem obsegu bo upravičen do plačila dnevne odškodnine. Sporna določila Splošnih pogojev vsebujejo pravni standard „aktivno zdravljenje“, katerega vsebina ni jasno določena in je tudi ne napolnjuje ustaljena sodna praksa. Obveznost zavarovalnice v teh določilih ni opredeljena tako, da bi jasno razkrivala vse elemente, pomembne za presojo zavarovančevega pravnega položaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00012867
ZPP člen 367a, 367a/1. ZOZP člen 1.
dopuščena revizija - obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus - delovni stroj - prometna funkcija vozila - uporaba določb ZOZP
Revizija se dopusti glede vprašanja ali se je viličar v trenutku nastanka škodnega dogodka uporabljal kot prevozno sredstvo, uporabljeno v skladu z običajnimi funkcijami motornega vozila (v njegovi prometni funkciji) in so posledice tovrstne nesreče zajete z zavarovanjem AO.
Dolžnost pozitivnega ravnanja je bremenila tožnico tako, da bi morala zavarovalnici prepustiti vodenje pravde ne zgolj na podlagi njene udeležbe kot prve tožene stranke, temveč tudi kot tiste, ki bi ji celo morala izbrati odvetnika za njeno (tožničino) zastopanje. Tožnica pa je ravnala drugače. Odločila se je, da pooblasti za zastopanje v pravdi odvetnika, ki si ga je sama izbrala. S tem pa je prevzela tveganje procesnih opustitev oziroma nestrokovnega ravnanja izbranega odvetnika v pravdi izključno v svoje breme. Čeprav je prva tožena stranka vedela, da je tožena tudi tožnica, ni bila dolžna tožnici izbirati drugega – dodatnega odvetnika. Tudi ni imela razumnih razlogov, da bi tako ravnala. Ni ji namreč mogoče naložiti take skrbnosti, ki bi temeljila na predvidevanju, da s strani zavarovanca izbrani odvetnik v pravdi ne bo ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, na primer: da niti ne bo vložil pritožbe na podlagi predhodne strokovne ocene o primernosti pred sodiščem prve stopnje prisojene višine odškodnine. Posledično njena skrbnost v razmerju do tožnice prav tako ni bila tako dalekosežna, da bi jo morala še posebej opozarjati na vložitev pritožbe, ob razumnem pričakovanju, da bo tožničin pooblaščenec kot strokovnjak enako poskrbel za tožničine interese, kot je to zanjo storil njen pooblaščenec.
Obseg zavarovalnega kritja sodišče ne pozna po uradni dolžnosti, zato morajo stranke, ki se nanj sklicujejo, zatrjevati njegovo vsebino. Ugotavljanje vsebine splošnih pogojev je dejansko vprašanje, ugotavljanje dejstev pa je podvrženo procesnim pravilom iz ZPP. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana.
Oškodovanec ima v primeru prevozne pogodbe po CMR še vedno le eno terjatev, ki pa jo lahko uveljavlja od prevoznika, od zavarovalnice ali (solidarno) od obeh skupaj. Materialnopravna pravila glede obstoja oziroma izterljivosti te terjatve so urejena v CMR. Pravilo, ki ureja zastaranje neposrednega zahtevka iz 965. člena OZ, pa je določeno v petem odstavku 357. člena OZ. Ta določa, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. Glede časa zastaranja oškodovanec ne more biti v slabšem položaju, če uveljavlja neposredni zahtevek od zavarovalnice. To pa pomeni, da pravila drugega odstavka 32. člena CMR ni mogoče razlagati tako, da bi se vprašanje zadržanja zastaranja zahtevka iz odgovornosti prevoznika drugače presojalo za zavarovalnico oziroma, da bi oškodovanec moral posebej zagotoviti predpostavko zadržanja zastaranja (direktnega) zahtevka do zavarovalnice. Edini ugovori, ki zmanjšujejo obveznost zavarovalnice v primerjavi z odgovorno osebo za škodo (zavarovancem), se lahko nanašajo zgolj na izključitvene oziroma omejitvene razloge, ki so opredeljeni v pogodbi o zavarovanju odgovornosti. V tem smislu je treba razumeti besedno zvezo ... največ do zneska njene obveznosti v prvem odstavku 965. člena OZ.
Revizija se dopusti glede vprašanja razlage kritja škode po 52. členu v zvezi z drugim odstavkom 45. člena toženkinih Splošnih pogojev, nastale kot posledica vdora meteorne vode, ki se je predhodno zbrala na določenem območju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00012355
ZPP člen 7, 212, 215. OZ člen 921.
zavarovalna pogodba - nastanek zavarovalnega primera - požar - trditveno in dokazno breme - plačilo zavarovalnine
Trditveno in dokazno breme, da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice), je na toženki. Vendar je tudi tožnik tisti, ki mora dokazati svojo trditev, da je zavarovalni primer nastal, tj. da je bil škodni dogodek bodoč, negotov in neodvisen od njegove volje. Treba je torej upoštevati, da je pravna usodnost odločitve porazdeljena med obe stranki, zaradi česar bi moralo biti enako porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Enake porazdeljenosti pa ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti, temveč le z dokaznim standardom pretežne verjetnosti.