Za odločitev o ugovoru prve toženke, da je s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine krita vtoževana škoda, je odločilno, ali je šlo v obravnavanem primeru pri uporabi viličarja za „uporabo vozila“.
Glede vozil, ki se uporabljajo kot prometna sredstva in kot delovni stroji, je treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo. Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, ta uporaba lahko sodi pod pojem "uporaba vozila". Če pa se je vozilo uporabljalo kot delovni stroj, pa uporaba ne more soditi pod navedeni pojem.
V obravnavanem primeru je do nesreče prišlo ob uporabi viličarja, ki se je uporabljal kot prevozno sredstvo. Čeprav se je uporabljal z namenom, da delavec, ki se je nahajal v košari, doseže in pregleda višje ležeče police v skladišču, je bila ena izmed njegovih temeljnih funkcij ob tem tudi premikanje v smislu vožnje. V trenutku nastanka škodnega dogodka je namreč vozil vzvratno. Premikanje vozila je ena glavnih značilnosti, ki opredeljujejo prometno funkcijo vozila. V trenutku, ko se je zgodila nesreča, se je premikal v skladu s svojo temeljno oziroma tipično funkcijo: nakladanjem oziroma razkladanjem tovora.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali se v primeru toženkinega zatrjevanja, da do prometne nesreče ni prišlo na zatrjevan način, najprej presoja tožnikovo trditveno in dokazno breme glede obstoja dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer (921. člen Obligacijskega zakonika - OZ), in se šele če tožnik dokaže, da se je zgodil dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, presoja toženkino trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma tožnikovega odnosa do nameščanja prometne nesreče (torej namerne povzročitve prometne nesreče v skladu z 944. členom OZ),
- ali je ugotovitev sodišča, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevan način, zadostna za presojo, da tožnik ni dokazal nastanka zavarovalnega primera in o utemeljenosti ugovora toženke glede nenastale pravice.
Nobenega razloga ni, da bi v dolžniškem razmerju do zavarovalnice razlikovali položaj, ko je odgovorna oseba zavarovanec, od položaja, ko je odgovorna oseba tretji. Če pogodbenega kritja nima zavarovanec (ki je plačeval premijo), potem ga ima še toliko manj tretji. Samo zato, ker obvezno zavarovanje ščiti tudi položaj oškodovanca, tretja oseba še ne more biti razbremenjena svoje odškodninske odgovornosti. Razbremenjena je, če jo pred tem ščiti zavarovalna pogodba. Vsebina te pogodbe pa je zanjo, ker pač ni stranka pogodbe, objektivna danost.
Ker je zavarovalna pogodba obvezna in urejena z zakonom, je treba pri razlagi splošnih pogojev upoštevati kogentne določbe, v tem primeru predvsem 7. člena ZOZP. Če je namreč pogodba obvezna, potem njena vsebina ne more biti poljubna, marveč se mora gibati v mejah zakonsko predvidenih prvin pogodbe, katere obvezna sklenitev je določena.
Obveznost, da se pokliče policijo, je po presoji Vrhovnega sodišča odgovorni osebi v skladu s temeljnimi načeli (predvsem skrbnosti iz 6. člena OZ) mogoče naložiti le, če je to sploh mogla storiti (če ni bila torej tudi sama preveč poškodovana, da bi bila tega zmožna) ter/ali je če bila ob skrbnem ravnanju lahko seznanjena z dejstvi, ki utemeljujejo sklep o ustrezni kategorizaciji konkretne prometne nezgode.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da zahtevek za bodočo škodo iz naslova izgube na dohodku in rentni zahtevek nista zastarala;
- ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (19. člen ZOZP) pri ugotavljanju razpoložljive zavarovalne vsote, ko sta celotno zakonsko določeno minimalno zavarovalno vsoto v znesku 34,400.000 SIT valorizirali od njene uveljavitve 1. 7. 1996 do dneva sojenja 27. 2. 2018 in od tega odšteli izplačane zneske odškodnin, valorizirane od dneva posameznih plačil na dan sojenja 27. 2. 2018;
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (ZOZP in ZDoh-2) pri presoji pomena akontacije dohodnine, ki sta jo dolžni plačati toženki od pravnomočno prisojenih zneskov odškodnine tožnici na višino preostale zavarovalne vsote oziroma limita odgovornosti toženk na dan sojenja.
Številna dejstva, pomembna za razrešitev spora, ki jih mora civilno sodišče ugotoviti, so enaka kot tista, ki jih mora ugotavljati sodišče v kazenskem postopku. To je v navzkrižju s položajem tožnika, ki se hkrati zagovarja v sočasnem kazenskem postopku, v katerem med drugim uživa tudi t. i. privilegij zoper samoobtožbo, ki ga Ustava varuje v četrti alineji 29. člena kot človekovo pravico. Zato nižji sodišči ne bi smeli pred tožnika postaviti zahteve, da bi moral že v času, ko se brani pred kazensko obtožbo goljufije, zoper zavarovalnico uveljavljati tudi s to kazensko zadevo posredno povezani zahtevek za izpolnitev zavarovalne pogodbe. To pa ne pomeni nič drugega, kot da specifične okoliščine primera zapolnjujejo pojem nepremagljive ovire (360. člen OZ).
Razlaga, po kateri bi za neposredne odškodninske zahtevke zoper zavarovalnico iz naslova zavarovanja odgovornosti veljal petletni rok, bi bila v nasprotju z zavezujočo in neposredno uporabno Uredbo (ES) št. 889/2002, konkretno z njeno povsem jasno in nedvoumno določbo Priloge (acte clair), po kateri je "[v]se odškodninske zahtevke […] treba vložiti na sodišču v dveh letih po datumu prihoda zrakoplova ali po datumu, ko bi zrakoplov moral pristati". Razen tega zastaralni rok odškodninskega zahtevka ne more biti odvisen od tega, ali ga oškodovanec vlaga zoper zavarovalnico iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti ali pa zoper prevoznika. V obeh primerih gre za odškodninski zahtevek, za katerega velja isti zastaralni rok.
Vendar bi zastaralni rok, kot je urejen v Prilogi Uredbe v primerih, kakršen je obravnavani, ob stališču sodišča prve stopnje izvotlil pravico do sodnega varstva. Kadar bi institut zastaranja izvotlil načelo učinkovitega sodnega varstva, kot je določeno v 47. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je nujna razlaga, po kateri vložitev zahtevka za posamezno vrsto škode pomeni prekinitev zastaralnega roka tudi glede morebitnih zvišanj zahtevka zaradi naknadno nastale ali ugotovljene škode, kot so v obravnavanem primeru novi (dodatni) stroški zdravljenja (tožnica je namreč pravočasno, že v tožbi zahtevala povrnitev stroškov zdravljenja). Taka razlaga je tudi v skladu z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je dala glede tega dokaj jasen odgovor. Strniti ga je mogoče takole: če je tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med postopkom izvajanja dokazov (največkrat iz mnenja izvedenca), zvišala zahtevek, se šteje, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe.
Ključna za odločitev v zadevi je presoja, ali je do škodnega dogodka prišlo zaradi prometne funkcije traktorja z mulčerjem ali pa je bil škodni dogodek od te funkcije neodvisen.
Škodni dogodek ni bil posledica premika vozila oziroma s premikom vozila ni bil povezan. Rezilo je odletelo z mulčerja, ki je bil pripet na traktor, do tega pa ni prišlo zaradi vožnje. Nesreča ni bila posledica delovanja traktorja v prometni funkciji, temveč je ta deloval le kot vozilo, na katerega je bil pripet mulčer (stroj).
Zavarovalno pravo je polno strokovnih izrazov, ki jih povprečen zavarovalec ne razume niti ne more razumeti. Pogosto so tudi splošni pogoji obsežni in zapleteni, kar povprečnemu bralcu otežuje ali celo onemogoča njihovo razumevanje. Skrbnost, ki jo zavarovalnemu zastopniku nalaga opravljanje poklicne dejavnosti, tedaj terja, da splošne pogoje zavarovalcu ne zgolj izroči, pač pa tudi, da strokovne izraze in/ali obsežne oziroma zapletene pogoje zavarovalcu razumljivo pojasni in pri tem uporablja vsakodnevne oziroma povprečnemu zavarovalcu jasne izraze.
Metode razlage pravnih aktov se razlikujejo glede na to, ali gre za razlago avtonomnih pravnih aktov (ki jih torej sprejemajo pravni naslovniki sami – tipičen primer je pogodba) ali za razlago heteronomnih pravnih aktov (kjer gre praviloma za oblastne pravne akte - kot je npr. zakon). Ker je temeljna prvina prvih izjavnovoljno ravnanje udeležencev razmerja, je razlaga subjektivistična. Pri splošnih in abstraktnih pravnih aktih, ki so hkrati tudi heteronomni, je predmet razlage osamosvojeno izjavno dejanje (npr. besedilo zakona). Predmet razlage se tu osamosvoji od psihološke volje normodajalca. Zato je razlaga objektivistična.
Ob golem besedilu splošnih pogojev je razlagalec zavezan predvsem jezikovni, logični in teleološki razlagi ter deloma tudi sistematični razlagi.
Po presoji Vrhovnega sodišča ustni dogovori, ki jih zatrjuje tožnik, ne ustrezajo pojmu posebnih zavarovalnih pogojev, marveč zatrjevana ustna zagotovila ustrezajo soglasju volj strank glede tega, kaj je lex contractus in kaj ne.
Ustni dogovori (zagotovila zavarovalnice) ob sklepanju zavarovalne pogodbe so lahko relevantni.
Zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja ali nadzora oziroma zavarovanje D & O ("directors and officers liability insurance") nekoliko odstopa od klasičnega zavarovanja odgovornosti. Njegov predmet ni nujno odgovornost zavarovanca do tretje osebe, temveč so najpogostejše t. i. notranje tožbe, pri katerih sta tožeča in tožena stranka zavarovani po isti zavarovalni polici.
Kritje v primeru "D&O zavarovanja" je predvideno za zahtevke, naslovljene na direktorje ali vodilne delavce zaradi napačnih dejanj, ki so jih storili v funkciji, ki jo opravljajo znotraj podjetja. D&O zavarovalne police ne krijejo zahtevkov, ki izvirajo iz poklicne odgovornosti posameznikov (izključitev poklicne odgovornosti ("Professional Liability Exclusion")), ki niso povezani z dejavnostjo zavarovane družbe.
Razlaga sodišča druge stopnje, da je zavarovalno kritje izključeno za vsako škodo, povezano s poslovanjem družbe ali zavarovanca, oziroma škodo zaradi strokovne napake, tudi pri vodenja uprave, nasprotuje samemu namenu sklenjenega zavarovanja in izniči njegov pomen. Ob povedanem je razlaga sporne klavzule (pre)široka ter, če bi bila takšna razlaga edina možna, je sama klavzula nična (86. člen OZ).
Revident utemeljeno opozarja, da ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ni mogel predvideti, v kakšnem obsegu bo upravičen do plačila dnevne odškodnine. Sporna določila Splošnih pogojev vsebujejo pravni standard „aktivno zdravljenje“, katerega vsebina ni jasno določena in je tudi ne napolnjuje ustaljena sodna praksa. Obveznost zavarovalnice v teh določilih ni opredeljena tako, da bi jasno razkrivala vse elemente, pomembne za presojo zavarovančevega pravnega položaja.