Dolžnost pozitivnega ravnanja je bremenila tožnico tako, da bi morala zavarovalnici prepustiti vodenje pravde ne zgolj na podlagi njene udeležbe kot prve tožene stranke, temveč tudi kot tiste, ki bi ji celo morala izbrati odvetnika za njeno (tožničino) zastopanje. Tožnica pa je ravnala drugače. Odločila se je, da pooblasti za zastopanje v pravdi odvetnika, ki si ga je sama izbrala. S tem pa je prevzela tveganje procesnih opustitev oziroma nestrokovnega ravnanja izbranega odvetnika v pravdi izključno v svoje breme. Čeprav je prva tožena stranka vedela, da je tožena tudi tožnica, ni bila dolžna tožnici izbirati drugega – dodatnega odvetnika. Tudi ni imela razumnih razlogov, da bi tako ravnala. Ni ji namreč mogoče naložiti take skrbnosti, ki bi temeljila na predvidevanju, da s strani zavarovanca izbrani odvetnik v pravdi ne bo ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, na primer: da niti ne bo vložil pritožbe na podlagi predhodne strokovne ocene o primernosti pred sodiščem prve stopnje prisojene višine odškodnine. Posledično njena skrbnost v razmerju do tožnice prav tako ni bila tako dalekosežna, da bi jo morala še posebej opozarjati na vložitev pritožbe, ob razumnem pričakovanju, da bo tožničin pooblaščenec kot strokovnjak enako poskrbel za tožničine interese, kot je to zanjo storil njen pooblaščenec.
Obseg zavarovalnega kritja sodišče ne pozna po uradni dolžnosti, zato morajo stranke, ki se nanj sklicujejo, zatrjevati njegovo vsebino. Ugotavljanje vsebine splošnih pogojev je dejansko vprašanje, ugotavljanje dejstev pa je podvrženo procesnim pravilom iz ZPP. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana.
Oškodovanec ima v primeru prevozne pogodbe po CMR še vedno le eno terjatev, ki pa jo lahko uveljavlja od prevoznika, od zavarovalnice ali (solidarno) od obeh skupaj. Materialnopravna pravila glede obstoja oziroma izterljivosti te terjatve so urejena v CMR. Pravilo, ki ureja zastaranje neposrednega zahtevka iz 965. člena OZ, pa je določeno v petem odstavku 357. člena OZ. Ta določa, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. Glede časa zastaranja oškodovanec ne more biti v slabšem položaju, če uveljavlja neposredni zahtevek od zavarovalnice. To pa pomeni, da pravila drugega odstavka 32. člena CMR ni mogoče razlagati tako, da bi se vprašanje zadržanja zastaranja zahtevka iz odgovornosti prevoznika drugače presojalo za zavarovalnico oziroma, da bi oškodovanec moral posebej zagotoviti predpostavko zadržanja zastaranja (direktnega) zahtevka do zavarovalnice. Edini ugovori, ki zmanjšujejo obveznost zavarovalnice v primerjavi z odgovorno osebo za škodo (zavarovancem), se lahko nanašajo zgolj na izključitvene oziroma omejitvene razloge, ki so opredeljeni v pogodbi o zavarovanju odgovornosti. V tem smislu je treba razumeti besedno zvezo ... največ do zneska njene obveznosti v prvem odstavku 965. člena OZ.
Revizija se dopusti glede vprašanja razlage kritja škode po 52. členu v zvezi z drugim odstavkom 45. člena toženkinih Splošnih pogojev, nastale kot posledica vdora meteorne vode, ki se je predhodno zbrala na določenem območju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00012355
ZPP člen 7, 212, 215. OZ člen 921.
zavarovalna pogodba - nastanek zavarovalnega primera - požar - trditveno in dokazno breme - plačilo zavarovalnine
Trditveno in dokazno breme, da zavarovalni primer ni nastal (ugovor nenastale pravice), je na toženki. Vendar je tudi tožnik tisti, ki mora dokazati svojo trditev, da je zavarovalni primer nastal, tj. da je bil škodni dogodek bodoč, negotov in neodvisen od njegove volje. Treba je torej upoštevati, da je pravna usodnost odločitve porazdeljena med obe stranki, zaradi česar bi moralo biti enako porazdeljeno tudi dokazno tveganje. Enake porazdeljenosti pa ni mogoče doseči ob uporabi dokaznega standarda gotovosti, temveč le z dokaznim standardom pretežne verjetnosti.
Splošno znano je, da ni vsaka tehnična nepravilnost/hibnost vozila (kar je tudi neposedovanje prve pomoči in /ali varnostnega trikotnika) taka, da vožnja z njim neizogibno privede do prometne nezgode. Zavarovancu zato ni mogoče odvzeti pravice, da v sporu z zavarovalnico izpodbija domnevo, da je nastala škoda posledica vožnje z zavarovanim vozilom, ki (ker) ni bilo tehnično bezhibno, tudi ko gre za prostovoljno zavarovanje, ne glede na določila splošnih pogojev zavarovanja.
ZOZP člen 1a-8, 26, 26/1, 42č, 42j, 42j/3-1. Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) člen 4, 6.
povrnitev škode - škoda iz prometne nesreče v tujini - odgovornostna zavarovalnica - pooblaščena zavarovalnica - pasivna stvarna legitimacija Slovenskega zavarovalnega združenja - direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti - posredni učinek direktive - razlaga direktive - doktrina acte clair - euro skladna razlaga prava - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče ne dvomi, da je pravilna razlaga (a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES takšna, da je pasivna legitimacija tožene stranke podana zgolj v primeru, če v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec naslovil odškodninski zahtevek na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ni dal obrazloženega odgovora na vse točke zahtevka.
V skladu z načelom skladne razlage prava EU je potrebno 1. točko tretjega odstavka 42j. člena ZOZP razumeti tako, da je pogoj "rešitve zahtevka" izpolnjen, če odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec na odškodninski zahtevek obrazloženo odgovorita v roku treh mesecev. Tak sklep je z vidika ustaljenih metod razlage 42.j člena ZOZP v luči 6. člena Direktive 2000/26/ES logičen. Ker je tožnikov odškodninski zahtevek kot pooblaščenka odgovornostne španske zavarovalnice Zavarovalnica A. zaradi zastaranja pravočasno zavrnila, o zavrnitvi in razlogu zanjo pa obvestila tožnika, je na podlagi 1. točke tretjega odstavka 42.j člena ZOZP v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 42.j člena ZOZP obstoj pasivne legitimacije toženega zavarovalnega združenja izključen.
zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus - splošni zavarovalni pogoji - izguba zavarovalnih pravic - tehnična brezhibnost vozila - vzročna zveza - dopuščena revizija
Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je, da je vzročno zvezo med dejstvom, katerega posledica je izguba zavarovalnih pravic, in nastankom škode mogoče izpodbijati. Sporni Splošni pogoji zavarovanja izrecno ne izključujejo ugovora neobstoja relevantne vzročne zveze in je zato odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi toženkine pritožbe (v segmentu, ki je pomemben za odločanje o reviziji) pravilna že ob upoštevanju logične razlage spornih splošnih pogojev zavarovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00011039
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZOZP člen 30, 30/1.
predlog za dopustitev revizije - tretja oseba - zavrnitev predloga za dopustitev revizije - obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu - letalska nesreča - pojem tretje osebe - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi smrti bližnjega - posredni oškodovanci
Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.
premoženjsko zavarovanje - zavarovalna pogodba - namen premoženjskega zavarovanja - splošni zavarovalni pogoji - vrednost zavarovane stvari - višina zavarovalne vsote - nadzavarovanje - prepoved - dobrovernost - dopuščena revizija
Pri dobrovernem nadzavarovanju strankama zavarovalne pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti. Pogodba ostane kljub obstoječi zmoti o vrednosti zavarovane stvari v veljavi, zavarovalna vsota pa se zniža do resnične vrednosti zavarovane stvari ter se premije sorazmerno zmanjšajo. Poštena zavarovalnica tako obdrži prejete premije in ima pravico do nezmanjšane premije za tekočo dobo, zavarovanec pa prejme zavarovalno vsoto skladno z dejansko vrednostjo zavarovane stvari in brez ugodnosti zaradi višjega plačila premije. Zakonska določba favorizira zavarovalnico in je naperjena zoper nevestnost zavarovalca pri sklepanju zavarovalne pogodbe. Izhaja iz predpostavke, da zavarovalec najbolje pozna vrednost zavarovane stvari, poleg tega že zakon (931. člen OZ) določa njegovo dolžnost prijavljanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in skladno s katerimi lahko zavarovalnica oceni svoj riziko ob nastalem zavarovalnem primeru, vključno z višino nastale škode.
Revizija se dopusti glede vprašanja razlage Posebnih pogojev zavarovanja hiše HIŠA-07/11 pri zavarovanju stanovanjske hiše na "nova vrednost - standard".
Dopuščena revizija, ki ji ob vložitvi nista bila priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije, je nepopolna in jo je treba zavreči. Naknadne predložitve manjkajočih dokumentov revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj se v postopku z revizijo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev ne uporabljajo.
zavarovalna pogodba - pogodba za nedoločen čas - plačilo zavarovalne premije - posledice, če premija ni plačana - prenehanje pogodbe
Če zavarovalna premija ni plačana niti eno leto po zapadlosti, pogodbeno razmerje dokončno preneha. Ta posledica ni odvisna od tega, ali je zavarovalnica zavarovalcu poslala priporočeno pismo z obvestilom o zapadlosti premije.
Kasnejše prenehanje zavarovalne pogodbe zaradi poteka dobe, za katero je bilo sklenjeno zavarovanje, oziroma neplačila premije po petem odstavku 937. členu OZ (v roku enega leta po zapadlosti neplačane premije) na morebitno obveznost zavarovalnice v primeru do takrat nastalega škodnega dogodka ne vpliva.
Ureditev po tretjem odstavku 937. člena OZ se ne nanaša le na primer, ko zavarovalec ni plačal celotnega zneska premije. Enako kot četrti odstavek 937. člena OZ velja določba tretjega odstavka tudi za primere, ko ni plačan kateri od zapadlih obrokov premij.
zavarovalna pogodba - splošni zavarovalni pogoji - omejitev zavarovalnega kritja - poškodovanje stvari - popravljivost stvari - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - gospodarski spor
Iz primeroma opredeljenih dejanskih stanov nepopravljivosti poškodovanih delov v četrtem odstavku 6. člena Splošnih zavarovalnih pogojev (izdelava naprave v tujini ali da je ne izdelujejo več) sicer izhaja, da je vprašanje popravljivosti poškodovanega dela naprave potrebno razumeti tudi v smislu zamenljivosti z nadomestnim sestavnim delom. Popravljivosti uničenega sestavnega dela zavarovane naprave pa ni mogoče vezati na tehnično izvedljivost izdelave novega nadomestnega dela, saj iz pogodbeno dogovorjene omejitve zavarovalnega jamstva tožene stranke izhaja, da jamstvo krije zgolj stroške nadomestitve uničenega dela z nadomestnimi deli, dostopnimi na trgu.