Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti presoje v pravnomočni sodbi glede izmikanja možnosti ugotavljanja voznikove alkoholiziranosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali se je viličar v trenutku nastanka škodnega dogodka uporabljal kot prevozno sredstvo, uporabljeno v skladu z običajnimi funkcijami motornega vozila (v njegovi prometni funkciji) in so posledice tovrstne nesreče zajete z zavarovanjem AO.
Dolžnost pozitivnega ravnanja je bremenila tožnico tako, da bi morala zavarovalnici prepustiti vodenje pravde ne zgolj na podlagi njene udeležbe kot prve tožene stranke, temveč tudi kot tiste, ki bi ji celo morala izbrati odvetnika za njeno (tožničino) zastopanje. Tožnica pa je ravnala drugače. Odločila se je, da pooblasti za zastopanje v pravdi odvetnika, ki si ga je sama izbrala. S tem pa je prevzela tveganje procesnih opustitev oziroma nestrokovnega ravnanja izbranega odvetnika v pravdi izključno v svoje breme. Čeprav je prva tožena stranka vedela, da je tožena tudi tožnica, ni bila dolžna tožnici izbirati drugega – dodatnega odvetnika. Tudi ni imela razumnih razlogov, da bi tako ravnala. Ni ji namreč mogoče naložiti take skrbnosti, ki bi temeljila na predvidevanju, da s strani zavarovanca izbrani odvetnik v pravdi ne bo ravnal s potrebno profesionalno skrbnostjo, na primer: da niti ne bo vložil pritožbe na podlagi predhodne strokovne ocene o primernosti pred sodiščem prve stopnje prisojene višine odškodnine. Posledično njena skrbnost v razmerju do tožnice prav tako ni bila tako dalekosežna, da bi jo morala še posebej opozarjati na vložitev pritožbe, ob razumnem pričakovanju, da bo tožničin pooblaščenec kot strokovnjak enako poskrbel za tožničine interese, kot je to zanjo storil njen pooblaščenec.
Obseg zavarovalnega kritja sodišče ne pozna po uradni dolžnosti, zato morajo stranke, ki se nanj sklicujejo, zatrjevati njegovo vsebino. Ugotavljanje vsebine splošnih pogojev je dejansko vprašanje, ugotavljanje dejstev pa je podvrženo procesnim pravilom iz ZPP. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana.
Oškodovanec ima v primeru prevozne pogodbe po CMR še vedno le eno terjatev, ki pa jo lahko uveljavlja od prevoznika, od zavarovalnice ali (solidarno) od obeh skupaj. Materialnopravna pravila glede obstoja oziroma izterljivosti te terjatve so urejena v CMR. Pravilo, ki ureja zastaranje neposrednega zahtevka iz 965. člena OZ, pa je določeno v petem odstavku 357. člena OZ. Ta določa, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. Glede časa zastaranja oškodovanec ne more biti v slabšem položaju, če uveljavlja neposredni zahtevek od zavarovalnice. To pa pomeni, da pravila drugega odstavka 32. člena CMR ni mogoče razlagati tako, da bi se vprašanje zadržanja zastaranja zahtevka iz odgovornosti prevoznika drugače presojalo za zavarovalnico oziroma, da bi oškodovanec moral posebej zagotoviti predpostavko zadržanja zastaranja (direktnega) zahtevka do zavarovalnice. Edini ugovori, ki zmanjšujejo obveznost zavarovalnice v primerjavi z odgovorno osebo za škodo (zavarovancem), se lahko nanašajo zgolj na izključitvene oziroma omejitvene razloge, ki so opredeljeni v pogodbi o zavarovanju odgovornosti. V tem smislu je treba razumeti besedno zvezo ... največ do zneska njene obveznosti v prvem odstavku 965. člena OZ.
Splošno znano je, da ni vsaka tehnična nepravilnost/hibnost vozila (kar je tudi neposedovanje prve pomoči in /ali varnostnega trikotnika) taka, da vožnja z njim neizogibno privede do prometne nezgode. Zavarovancu zato ni mogoče odvzeti pravice, da v sporu z zavarovalnico izpodbija domnevo, da je nastala škoda posledica vožnje z zavarovanim vozilom, ki (ker) ni bilo tehnično bezhibno, tudi ko gre za prostovoljno zavarovanje, ne glede na določila splošnih pogojev zavarovanja.
Vrhovno sodišče ne dvomi, da je pravilna razlaga (a) točke drugega odstavka 1. točke 6. člena Direktive 2000/26/ES takšna, da je pasivna legitimacija tožene stranke podana zgolj v primeru, če v treh mesecih po tem, ko je oškodovanec naslovil odškodninski zahtevek na zavarovalnico vozila, ki je povzročilo nesrečo, ali na njenega pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov, zavarovalnica ali njen pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov ni dal obrazloženega odgovora na vse točke zahtevka.
V skladu z načelom skladne razlage prava EU je potrebno 1. točko tretjega odstavka 42j. člena ZOZP razumeti tako, da je pogoj "rešitve zahtevka" izpolnjen, če odgovornostna zavarovalnica oziroma njen pooblaščenec na odškodninski zahtevek obrazloženo odgovorita v roku treh mesecev. Tak sklep je z vidika ustaljenih metod razlage 42.j člena ZOZP v luči 6. člena Direktive 2000/26/ES logičen. Ker je tožnikov odškodninski zahtevek kot pooblaščenka odgovornostne španske zavarovalnice Zavarovalnica A. zaradi zastaranja pravočasno zavrnila, o zavrnitvi in razlogu zanjo pa obvestila tožnika, je na podlagi 1. točke tretjega odstavka 42.j člena ZOZP v zvezi s tretjo alinejo drugega odstavka 42.j člena ZOZP obstoj pasivne legitimacije toženega zavarovalnega združenja izključen.
Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je, da je vzročno zvezo med dejstvom, katerega posledica je izguba zavarovalnih pravic, in nastankom škode mogoče izpodbijati. Sporni Splošni pogoji zavarovanja izrecno ne izključujejo ugovora neobstoja relevantne vzročne zveze in je zato odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi toženkine pritožbe (v segmentu, ki je pomemben za odločanje o reviziji) pravilna že ob upoštevanju logične razlage spornih splošnih pogojev zavarovanja.
Pri dobrovernem nadzavarovanju strankama zavarovalne pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti. Pogodba ostane kljub obstoječi zmoti o vrednosti zavarovane stvari v veljavi, zavarovalna vsota pa se zniža do resnične vrednosti zavarovane stvari ter se premije sorazmerno zmanjšajo. Poštena zavarovalnica tako obdrži prejete premije in ima pravico do nezmanjšane premije za tekočo dobo, zavarovanec pa prejme zavarovalno vsoto skladno z dejansko vrednostjo zavarovane stvari in brez ugodnosti zaradi višjega plačila premije. Zakonska določba favorizira zavarovalnico in je naperjena zoper nevestnost zavarovalca pri sklepanju zavarovalne pogodbe. Izhaja iz predpostavke, da zavarovalec najbolje pozna vrednost zavarovane stvari, poleg tega že zakon (931. člen OZ) določa njegovo dolžnost prijavljanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in skladno s katerimi lahko zavarovalnica oceni svoj riziko ob nastalem zavarovalnem primeru, vključno z višino nastale škode.
Dopuščena revizija, ki ji ob vložitvi nista bila priložena predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije, je nepopolna in jo je treba zavreči. Naknadne predložitve manjkajočih dokumentov revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj se v postopku z revizijo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev ne uporabljajo.