zadržanost od dela - specialistični pregledi - pristojnost osebnega zdravnika
V pravilih obveznega zdravstvenega varstva ni izrecno določeno, kdo v primeru napotitve zavarovanca k zdravniku specialistu odloča o njegovi zadržanosti z dela. Takšna opustitev predpisa (pravna praznina) pa ne pomeni, da za odobritev začasne zadržanosti od dela za ta primer ne bi bil pristojen in zadolžen osebni zdravnik, katerega izrecna dolžnost pod točko 1 prvega odstavka 173. člena je na podlagi 80. člena ZZVZZ prav ugotavljanje začasne zadržanosti od dela (do 30 dni).
Revizijsko sodišče ugotavlja, da vročitev odločbe ZPIZ sicer res ni bila izvršena v skladu z določbo 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, kar pa še ne pomeni, da osebno ni bila vročena. Iz navedbe na obravnavi 4.10.1994 jasno izhaja, da je "osebno dobila odločbo z dne 23.7.1993, ko se je vrnila iz dopusta, to je 10.8.1993 ali 15.8.1993, kasneje ne". Zato je šteti, da je odločbo prejela vsaj 15.8.1993 in od tega dne dalje zato tudi teče rok iz 230. člena ZUP za vložitev pritožbe. Ker je to pritožbo vložila po odvetniku šele 15.11.1993, jo je nasprotna stranka upravičeno kot prepozno vloženo zavrgla, kot sta to pravilno ugotovili tudi obe nižji sodišči.
dodatek za pomoč in postrežbo - kriteriji za priznanje pravice do dodatka
Čeprav je osnovni namen dodatka za pomoč in postrežbo, da upravičencu (ne samo zavarovancu) zagotavlja, da ni podhranjen in higiensko in zdravstveno zanemarjen, pa vendar ne pomeni, da ga je možno priznati samo zaradi starosti ali bolezni same. Ugotovljene morajo biti trajne spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na možnost opravljanja primarnih potreb, pomembnih za fiziološko eksistenco upravičenca, pri čemer je pomembno še to, da mora biti ugotovljena večina, od v zakonu naštetih življenjskih potreb, ki jih upravičenec ne more opravljati, da bi bili izpolnjeni glede na pravni standard določeni kriteriji za priznanje pravice do tega dodatka.
ZUP člen 216, 216/1, 249, 252, 252/1, 252/1-1. ZPP (1977) člen 393.
upravni postopek - pravnomočna odločba - dopolnilna odločba - pogoji za izdajo dopolnilne odločbe - obnova postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka
Po določbi prvega odstavka 216. člena ZUP lahko upravni organ na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda dopolnilno odločbo, če ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Vendar s tako dopolnilno odločbo ni mogoče dopolnjevati razlogov prejšnje odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka. Morebiti nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne more biti razlog za izdajo dopolnilne odločbe.
ZPIZ člen 270, 270/1-1, 270/1-3. ZPP (1977) člen 395, 395/1.
revizija - obnova postopka - denarno nadomestilo - delovni invalid - dokončna odločba - pravice delovnih invalidov - pogoji za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe - očitna kršitev materialne določbe zakona - sprememba odločb sodišča druge in prve stopnje
Za razveljavitev po nadzorstveni pravici ne zadostuje kakršnakoli kršitev, ampak mora biti to očitna kršitev materialnega zakona. Kršitev, ki izhaja iz nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ni očitna kršitev materialnega zakona v smislu določila 3. alinee 1. odstavka 270. člena ZPIZ.
varstvo žrtev vojnega nasilja - ukradeni otroci - priznanje pokojninske dobe - doživljenjska mesečna renta
Ukradenim otrokom, ki so bili med vojno v nemških taboriščih, se po 13. čl. Zakona o žrtvah vojnega nasilja priznava pokojninska doba v dejanskem trajanju do povratka v domovino, medtem, ko se jim po 16. čl. istega zakona določi doživljenjska mesečna renta po 1. alinei tega člena (renta za taboriščnike).
Preseganje cenzusa, ki ga za podelitev republiške priznavalnine določa zakon, ne more biti podlaga za ukinitev republiške priznavalnine, ki je bila podeljena po 2. odstavku 6. člena Zakona o republiških priznavalninah, torej ne glede na cenzus iz 1. odst. 6. čl. tega zakona.
Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik nazadnje zavarovan pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, kar sta enako ugotovili obe nižji sodišči, tudi nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta zaključili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v citiranem zakonskem določilu, za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki.
Revidentki v septembru 1991 pravice do družinske pokojnine sploh še niso mogle biti odmerjene iz enostavnega razloga, ker takrat ni izpolnjevala zahtevanih zakonskih pogojev zanjo (starost). Uživanja začasne vmesne pravice pa ni mogoče šteti kot osnovo za uporabo določb 3. člena odloka pri izračunu akontacije vojaške družinske pokojnine, saj gre za drugo dajatev, kot ji je bila priznana od 28.3.1993 dalje. Zato sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ji odmerili akontacijo družinske vojaške pokojnine kot upravičencu, ki mu pravice še niso bile odmerjene, v skladu z določbami 4. in 5. člena odloka o izplačevanju vojaških pokojnin.
V odločbi o zahtevi za priznanje denarnega dodatka po ZSV je treba navesti dejstva, ki narekujejo odločitev v izreku, med drugim tudi o tem, kolikšni so vsi dohodki vseh družinskih članov, katere osebe so družinski člani, kolikšen je dohodek na posameznega družinskega člana in ali je ta dosegal glede odraslih oseb 52%, za druge osebe pa drugačen odstotek, zajamčene plače v RS v času, ko je tožnik zaprosil za denarno pomoč.
družbene denarne pomoči - denarna pomoč med brezposelnostjo
Za preračun netto zneskov dohodka družinskih članov v brutto znesek mora biti pravna podlaga v predpisih, ki urejajo denarno pomoč za primer brezposelnosti.
V upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožeča stranka vdova udeleženca NOV iz 1. točke 2. člena ZVUV (priznana dvojna doba - najkasneje od 31.12.1944 do 15.5.1945, ampak šele od 16.1.1945). Zaradi tega ji je bilo mogoče dodeliti priznavalnino le po 2. stavku 2. odstavka 18. člena tega zakona do 31.12.1990 v višini, ki jo je prejemala do uveljavitve tega zakona (1.5.1990).
Iz določb zakona o družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 65/93, ZDP), zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, ZSV) in stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94, SZ) izhaja, da so za dodelitev socialnega stanovanja v najem bistvena socialna merila in da so socialne razmere odločilna osnova za dodelitev stanovanja. Socialna stanovanja so torej socialne kategorije, ker so pri njihovem dodeljevanju kot bistvena uporabljajo socialna merila, ne pa druga npr. ekonomska merila. Za odločanje v teh sporih je torej na podlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS) pristojno socialno sodišče ne pa sodišče v upravnem sporu.
pristojnost socialnega sodišča - pojem socialnega spora - dodelitev socialnega stanovanja - spor o pristojnosti
Ker je torej po mnenju Vrhovnega sodišča pravica do dodelitve socialnega stanovanja po pravni naravi in po vsebini enaka socialno varstvenim dajatvam, ki jih določa ZSV, kar pomeni, da predstavljajo tudi socialni prejemek, je za spore, do katerih pride pri uveljavljanju te pravice v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS podana pristojnost socialnega sodišča.
usposabljanje otrok, motenih v telesnem in duševnem razvoju
Sodišče se strinja s tožbeno trditvijo, da je bilo obdobje šolanja nedl. tožnice do izdelave pedagoškega poročila vendarle še prekratko, da bi bilo pedagoško poročilo lahko že povsem zanesljiva podlaga za potrditev ocene strokovne komisije I. stopnje o tem, da je prešolanje otroka neizogibno potrebno.
Pravice do družbene pomoči otrokom nimajo otroci, ki ne živijo v Sloveniji in katerih starši, ki tudi ne živijo v Sloveniji, prejemajo v Sloveniji pokojnino (55. člen zakona o družbenem varstvu otrok).
Če je otrok pri šolanju na redni osnovni šoli pri kronološki starosti 10 let uspešno končal tri razrede in ob ugotovljeni diagnozi (mejna subnormalna intelektivna sposobnost in začetne vedenjske motnje), v katero sodišče ne dvomi, in otrok prešolanje v šolo s prilagojenim programom odklanja, je pri tako pomembni odločitvi za otrokov nadaljnji razvoj treba ponovno ugotoviti, v čem naj bi bila individualizacija pouka na šoli, ki jo obiskuje, v naslednjih letih drugačna in za šolo neizvedljiva oz. znatno bolj obremenjujoča, kot je bila individualizacija pouka, ki mu jo je šola doslej nudila, ko je na njej uspešno že končal tri razrede.