pogodba o koncesiji - podelitev koncesij - sprememba pogodbe - napačna uporaba materialnega prava
V obrazložitvi odločbe je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je ZZDej-K začel veljati 17. 12. 2017, nakar je napačno v obrazložitvi navedel, da se petnajstletni rok izteče 16. 12. 2033, saj je od 17. 12. 2017 do 16. 12. 2033 šestnajst let in ne petnajst. ZZDej-K namreč v četrtem odstavku 41. člena določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo tega zakona podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Ker je zakon začel veljati 17. 12. 2017, se petnajstletni rok ne izteče 16. 12. 2033, ampak že eno leto prej. V izreku odločbe pa je napačno navedeno, da se tožeči stranki podeli koncesija v trajanju od 17. 12. 2018 do 16. 12. 2033, saj se skladno s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K koncesije podelijo za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona (torej od 17. 12. 2017) in ne od 17. 12. 2018. Gre torej za napačno navedbo datumov tako v izreku kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Te kršitve pa ni odpravil niti drugostopenjski organ v pritožbenem postopku. Po presoji sodišča je bil tako očitno kršen materialni zakon in je sodišče iz tega razloga izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.
ZZDej-K člen 41, 41/4, 41/6. ZLD-1 člen 8, 8/2, 39, 39/4.
koncesije - zdravstvena dejavnost - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - ustavna presoja - retroaktivnost zakona
Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat zavzelo stališče, da ima zavezujoče učinke tudi razlaga ustavne določbe in da njegova ustavnosodna razlaga ne zavezuje le zakonodajalca, temveč tudi sodišča.V predmetni zadevi je bilo sodišče tako dolžno upoštevati razlago, zavzeto v zadevi številka U-I-193/19-14, saj prepričljivih ustavnopravnih argumentov zoper to stališče ni našlo.
Koncedent izda odločbo, ko odloča o podaljšanju koncesije, vendar pa to še ne pomeni, da mu ni treba izdati odločbe tudi v primeru, ko zavrne predlog za podaljšanje koncesije, čeprav to ni v zakonu izrecno določeno. Tožeča stranka je namreč vložila predlog za podaljšanje koncesije na organ, ki je za to pristojen, to je na Občino Trebnje, le-ta pa bo morala po presoji sodišča o predlogu odločiti z upravno odločbo.
Z izdanim mnenjem se celoten postopek podaljšanja koncesije še ni zaključil. Občina Trebnje bi morala o predlogu za podaljšanje koncesije izdati ustrezen upravni akt, zoper katerega ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo v rednem upravnem sporu. Iz navedenega razloga je tožba tudi preuranjena, saj je očitno, da tak akt ni bil izdan. Tudi če bi se izhajalo iz stališča, da je dopis Občine Trebnje tožeči stranki o prenehanju pogodbe tak akt, je tudi v tem primeru tožba preuranjena, saj je bila vložena pred datumom tega dopisa.
koncesije - trajanje koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - zdravstvena dejavnost - občina - ustavna presoja
V obravnavani zadevi gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanje predpisa za nazaj, če se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.
ZZDej-K člen 41, 41/4, 44f. URS člen 14, 33, 74, 155.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba koncesijskega akta - prepoved retroaktivnosti - svobodna gospodarska pobuda - odločitev ustavnega sodišča
S spremembo 43. člena ZZDej tožnici koncesija ni bila odvzeta. Prav tako ni bil zožen njen dosedanji obseg in tožnici niso bile naložene nobene obveznosti ali omejitve pri opravljanju njene dejavnosti. Za razliko od prej nedoločenega roka trajanja koncesijskega razmerja je določen rok trajanja 15 let. To obdobje teče od uveljavitve zakona in ne posega v obdobje, v katerem jo je koncesionar že izvajal. Zato ni utemeljena tožbena trditev, da sprememba ni dopustna brez določitve nadomestila. Določitev obdobja trajanja koncesije za obdobje 15 let namreč ne spreminja načina opravljanja javne službe na podlagi koncesije in ne zmanjšuje njene vrednosti, ne prizadene posebej le določenega imetnika pravice, ta sprememba pa, kot je pojasnilo že Ustavno sodišče, tudi ni bila nepredvidljiva.
Vsak oblastni ukrep (ki neugodno) učinkuje na posameznikovo premoženjsko sfero, ne pomeni nujno posega v človekovo pravico iz 33. člena Ustave, katerega dopustnost se presoja po strogem testu sorazmernosti. Lahko pomeni le urejanje načina pridobivanja in uživanja lastnine z namenom zagotavljanja njene gospodarske, socialne ali ekološke funkcije, ki ni podvrženo ustavnosodni presoji po strogem testu sorazmernosti. Kje je meja pooblastila iz 67. člena Ustave, je odvisno od narave stvari, ki je predmet lastnine oziroma premoženjskega upravičenja. Ustavno sodišče je izpostavilo prevladujoč javni interes pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki zavodov, kar je ustavno dopusten cilj. Naslednji stvaren razlog, ki opravičuje spremenjeno ureditev, je preprečitev zapiranja trga in omejevanje konkurence, kar je že samo po sebi ustavna kategorija. Glede na tako pomembne cilje izpodbijane ureditve po presoji sodišča z načinom izvrševanja koncesijskega razmerja, kot je določeno v sporni določbi ZZDej-K (čas trajanja koncesijskega razmerja za obdobje 15 let), ta meja ni presežena, kar pomeni, da zakon na ustavno dopusten način ureja uživanje lastnine oziroma v tem primeru premoženjskega upravičenja.
Ali za podaljšanje koncesije ni potrebe, ker bo program lahko izvajal javni zavod (da je to primarna oblika, pa je po presoji Ustavnega sodišča cilj, ki je v skladu z Ustavo), bo na podlagi strokovnih izhodišč tretjih oseb presojal koncedent. Konkurenca med javnimi zavodi in koncesionarji je torej vzpostavljena v tem smislu, da koncesije ne bodo več potrebne, če bodo javni zavodi v prihodnje pri izvajanju zdravstvene dejavnosti tako uspešni, da ne bo potrebno dopolnjevanje te dejavnosti z izvajanjem javne službe v obliki koncesij.
ZZDej-K člen 41, 41/4. ZLD-1 člen 8, 8/2, 39, 39/4.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - zdravstvena dejavnost - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - retroaktivnost - ustavna presoja
Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-193/19 z dne 6. 5. 2021 poudarilo, da je prevladujoč javni interes pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki zavodov, kar je ustavno dopusten cilj. Naslednji stvaren razlog, ki opravičuje spremenjeno ureditev, je preprečitev zapiranja trga in omejevanje konkurence, kar je že samo po sebi ustavna kategorija. Glede na tako pomembne cilje izpodbijane ureditve, po presoji naslovnega sodišča, z načinom izvrševanja koncesijskega razmerja, kot je določeno v sporni določbi ZZDej-K (čas trajanja koncesijskega razmerja za obdobje 15 let) ta meja ni presežena, kar pomeni, da zakon na ustavno dopusten način ureja uživanje lastnine oziroma v tem primeru premoženjskega upravičenja.
ZZDej člen 44f. ZZDej-K člen 41, 41/4. URS člen 33, 51, 74.
koncesije - poseg v pravnomočno razmerje - retroaktivnost - odločba Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.
Z omejitvijo časa trajanja koncesije se po presoji sodišča v ničemer ne poseže v zasebno lastnino tožeče stranke. Po preteku 15 let se namreč lahko koncesija podaljša. Tudi če se po tem obdobju ne bi podaljšala, bi lahko tožeča stranka še naprej opravljala svojo dejavnost kot zasebno zdravstveno dejavnost, le brez koncesije.
odmera rudarske koncesnine - rudarska koncesnina - pravica do izjave - pooblastilo za zastopanje
Tožnik pravilno opozarja, da iz 55. člena ZUP izhaja, da se mora pooblaščenec v upravnem postopku izkazati s pooblastilom. Hkrati zanika, da bi bila družba A., d. o. o., njegov pooblaščenec, saj trdi, da ji ni dal takšnega pooblastila, poleg tega pa je od pogodbe s to družbo odstopil pol leta pred podajo njene vloge oziroma uvedbo obravnavanega upravnega postopka.
podelitev koncesij - koncesije - molk organa - procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa
Koncesija se podeli koncesionarju že obstoječih žičniških naprav na podlagi njegove vloge za pridobitev koncesije, razen če je takih koncesionarjev več; v tem primeru se koncesija podeli na podlagi javnega razpisa (prvi odstavek 29. člena ZŽNPO). Tožnik je vložil zahtevo za sprejem koncesijskega akta, pri čemer nobena od strank ne zatrjuje, da je več koncesionarjev. Po oceni sodišča tako tožnik zahteva izdajo akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu oziroma posledično katerega izdajo lahko zahteva s tožbo zaradi molka organa v upravnem sporu.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe - trajanje koncesije - pogodba za določen čas - odločitev ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo, št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021, odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Presodilo je, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS.
ZLD-1 člen 8, 8/2, 39, 39/4. URS člen 49, 51, 155. ZZDej-K člen 41, 41/4.
dodelitev koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - neustavnost zakona - prepoved povratne veljave pravnih aktov - pravica do zasebne lastnine - svobodna gospodarska pobuda
Po presoji sodišča na abstraktni ravni sicer ni mogoče izključiti možnosti, da v nekaterih primerih, ko koncesija ne bo podaljšana (kar je torej bodoč in negotov dogodek, ki ga ni mogoče posploševati in predpostavljati, da bo nastopil v vsakem primeru), ob prenehanju koncesijskega razmerja v dejavnost vložena sredstva s prejetim zaslužkom ne bodo (v celoti) povrnjena. V zvezi s tem pa ne gre prezreti sedaj veljavnega 44. f člena ZZDej, ki določa, da koncedent in koncesionar medsebojna razmerja v zvezi z opravljanjem koncesije uredita s pogodbo, pri čemer morata urediti tudi način financiranja koncesijske dejavnosti ter pravice in obveznosti v času trajanja, kot tudi po poteku koncesijske dobe. V primeru obsežnih vlaganj, potrebnih za izvajanje konkretne koncesijske dejavnosti, bo torej vprašanje, ali se ob prenehanju koncesije morebitna neamortizirana vlaganja povrnejo, mogoče urediti s pogodbo. Kar se tiče že obstoječih koncesijskih razmerij, pri katerih koncesionarji do prenehanja koncesijskega razmerja z zaslužkom ne bi povrnili vloženih sredstev, pa je treba (v primerih, ko po koncesijski pogodbi koncedent pogodbe ni smel odpovedati z odpovednim rokom8) upoštevati, da lastninska svoboda posameznikov, ki jo varuje 33. člen Ustave, ni neomejena.
koncesije - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe - ustavna presoja - retroaktivnost
Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi ni pravilno uporabila določbe 41. člena ZZDej-K, na katero opira svojo odločitev, torej da je zmotno uporabila materialno pravo. Koncesijsko odločbo, ki je bila izdana za nedoločen čas, bi v skladu s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K lahko toženka zgolj spremenila tako, da bi trajanje koncesijskega razmerja spremenila iz nedoločenega časa v določen čas 15 let, ne pa tožnici podelila koncesije za določen čas, kot je to navedla v 1. točki izreka.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe - trajanje koncesije - pogodba o delu za določen čas - odločitev ustavnega sodišča
Toženka v izpodbijani odločbi ni pravilno uporabila določbe 41. člena ZZDej-K, na katero opira svojo odločitev, torej da je zmotno uporabila materialno pravo. Bistveno neskladje med izpodbijano odločbo in določbo četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K pa je predvsem v odločitvi toženke, da koncesijsko odločbo razveljavi, tožniku pa ponudi v podpis novo koncesijsko pogodbo (4. in 5. točka izpodbijane odločbe). Za tako odločitev namreč toženka ni imela podlage niti v določbi četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, na katero se sklicuje, niti v drugih določbah ZZDej.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - trajanje koncesije - obdobje podaljšanja koncesije - odločitev ustavnega sodišča
Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo RS. S spremembo 41. člena ZZDej-K tožnici koncesija ni bila odvzeta, ampak je bil za razliko od prej nedoločenega roka njenega trajanja, določen rok trajanja 15 let.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - pogodba za določen čas - odločitev ustavnega sodišča
ZZDej-K v četrtem odstavku 41. člena določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo ZZDej-K podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K, na katerem temelji izpodbijana odločba, ni v neskladju z Ustavo.
Tudi pravnomočna odločba o podelitvi koncesije se lahko v prihodnje pod pogoji, določenimi z zakonom, spremeni. Zožanje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.
Četudi je bila sprememba uvedena brez določitve posebnega prehodnega obdobja, je treba upoštevati, da ne gre za prenehanje koncesij na podlagi izpodbijane ureditve, temveč za spremembo podeljenih koncesij za čas trajanja 15 let, kar je čas, ko se lahko koncesionar prilagodi novim okoliščinam.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba koncesijskega akta - prepoved retroaktivnosti - odločitev ustavnega sodišča
Četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z URS in v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila.
pravica do udeležbe v postopku - načelo kontradiktornosti - pogoji za izdajo soglasja - razširitev tožbenega zahtevka - stranski intervenient - kršitev materialnega prava
Glede pogojev preselitve obstoječe lekarne ali podružnice lekarne ZLD-1 nima posebnih določb, vendar ne gre za pravno praznino, saj je z ustreznimi metodami razlage mogoče ugotoviti potrebno ravnanje v teh primerih. Glede na naravo dejavnosti in iz samih predpisanih zahtev, ki jih mora posamezna lekarna ali podružnica lekarne izpolnjevati, da pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti, namreč jasno izhaja, da se posamezno dovoljenje izda za točno določeno lokacijo. Posledično to pomeni, da je treba tudi za preselitev lekarne ali podružnice lekarne znotraj ene občine izpeljati enak postopek kot za ustanovitev lekarne.
Iz Odloka izhaja, da v Občini Grosuplje lekarniško dejavnost izvaja tudi prizadeta stranka kot drug javni zavod, ki izpolnjuje zakonsko določene pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti (4. člen Odloka) in ne kot javni zavod, ki ga ustanovi občina (prvi odstavek 3. člena Odloka). ZLD-1 pa v prvem odstavku 123. člena izrecno določa, da lahko samo lekarne in podružnice lekarn, ki na dan uveljavitve ZLD-1 izvajajo lekarniško dejavnost, le to izvajajo še naprej ne glede na določbe prvega odstavka 9. (ustanovitev lekarne) in prvega odstavka 10. člena (ustanovitev podružnice lekarne) ZLD-1. Ta prehodna določba ureja le zatečeno stanje zadev in omogoča nadaljnje delovanje že delujočih lekarn in podružnic lekarn ter se ne razteza tudi na ustanavljanje novih lekarn ali novih podružnic lekarn, oziroma, glede na predhodno navedeno, tudi ne na morebitne spremembe lokacij lekarn in podružnic lekarn, za katere veljajo enaka pravila kot za novo ustanovitev lekarne. Zato za obravnavani primer določba 123. člena ZLD-1 ni uporabljiva.
Gre za situacijo iz tretjega odstavka 10. člena ZLD-1, ki določa, da izda dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne občina, na območju katere se podružnica lekarne ustanovi, na podlagi predhodnega mnenja Lekarniške zbornice Slovenije in soglasja ministrstva. Ker je tožena stranka izpodbijano soglasje izdala na napačni pravni podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo organu ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).
zdravstvena dejavnost - koncesija - podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - sprememba koncesijskega akta - trajanje koncesije - pogodba za določen čas - ustavna odločba
Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.
ZZDej-K člen 41, 41/4. ZUP člen 216, 237, 237/2, 237/2-1.
koncesije - trajanje koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - stvarna pristojnost - župan
V obravnavani zadevi odloča na prvi stopnji občinska uprava, in ne župan, kot je obravnavani primer, ki je izdal izpodbijano odločbo. To pa pomeni, da je izpodbijano odločbo izdal stvarno nepristojen organ, kar pa pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka.