ZZDej-K člen 41, 41/4. URS člen 14, 74. ZUstS člen 1, 1/3.
koncesija - trajanje koncesije - sprememba časa trajanja koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - prepoved retroaktivnosti - odločitev ustavnega sodišča
Sodišče je 4. 7. 2019 v istovrstni zadevi (ki se nanaša na enako problematiko - sprememba koncesije, podeljeno za nedoločen čas v koncesijo, podeljeno za določen čas) vložilo na Ustavno sodišče RS zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K (oziroma natančneje njegove prve povedi, ki spreminja koncesije, podeljene za nedoločen čas, v koncesije za določen čas, za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve ZZDej-K). Ocenilo je namreč, da ta povratno posega v pridobljene pravice koncesionarjev in je zato v neskladju s 155. členom oziroma z 2. členom URS. Ustavno sodišče RS je o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo z odločbo št. U-1-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 in odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z URS.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - pogodba za določen čas - odločitev ustavnega sodišča - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - prepoved retroaktivnosti
Sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom o kršitvi 155. oziroma 2. člena Ustave, saj je bilo s strani Ustavnega sodišča presojeno, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna. Ker je že Ustavno sodišče pojasnilo, da gre za trajajoče pravno razmerje in njegova sprememba ne učinkuje za nazaj, pa je s tem dejansko ovrglo tudi tožničin očitek o kršitvi 158. člena Ustave. Ker ne gre za poseg v pravne položaje, ki bi bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta, do posega v razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo, ni prišlo.
URS člen 2, 33, 155. ZZDej člen 43, 43/2, 44f. ZZDej-K člen 41, 41/4.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja
Po presoji sodišča trditev, da tožniku sporna določba 16. člena ZZDej-K, ki spreminja trajanje obdobja koncesije, po izteku koncesije preprečuje nadaljnje opravljanje njegovega poklica (s kupljeno opremo in zaposlenimi kadri), ne drži. Ne zgolj zato, ker je tožnik pravna oseba in kot tak ni nosilec osebnostnih pravic, med katere sodi svoboda dela, ampak tudi zato, ker bodo pri njem zaposleni oziroma na drug način angažirani zdravniki in medicinsko ter administrativno osebje še vedno lahko svobodno opravljali svoj poklic, saj prenehanje koncesijske dejavnosti v pridobljene pogoje za opravljanje poklica ne posega in jim ga ne onemogoča. Poseže lahko le v možnost opravljanja dela pri istem delodajalcu, kar pa ni pravica, ki jo varuje svoboda dela. Svobode dela (49. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) ni mogoče razumeti tako, da bi posameznim subjektom morala zagotavljati določeno delo oziroma dejavnost in še manj delo pri istem delodajalcu.
Kar se tiče že obstoječih koncesijskih razmerij, pri katerih koncesionarji do prenehanja koncesijskega razmerja z zaslužkom ne bi povrnili vloženih sredstev, je treba (v primerih, ko po koncesijski pogodbi koncedent pogodbe ni smel odpovedati z odpovednim rokom) upoštevati, da lastninska svoboda posameznikov, ki jo varuje 33. člen Ustave, ni neomejena. Posameznik je pri izvrševanju svojih lastninskih upravičenj dolžan upoštevati interese drugih članov skupnosti. Iz tega spoznanja o t.i. socialni in ekološki vezanosti lastnine izhaja tudi prvi odstavek 67. člena Ustave, ki nalaga zakonodajalcu, naj določi način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da so zagotovljene njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.
koncesija - sprememba koncesijskega akta - prenos koncesije - statusno preoblikovanje družbe - enoosebna družba
Med trajanjem koncesijskega razmerja so ob soglasju koncedenta dovoljene le nebistvene spremembe koncesijskega razmerja, ki jih koncedent odobri v obliki spremembe koncesijske odločbe (44.f člen ZZDej). Za nebistvene spremembe koncesijskega razmerja pa ZZDej taksativno našteva te spremembe, vendar med njimi ne določa spremembe koncesijskega razmerja v obloki spremembe koncesijske odločbe in spremembe koncesionarja.
zdravstvena dejavnost - koncesija - podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - trajanje koncesije - sprememba koncesijskega akta - pogodba za določen čas - ustavna odločba
Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila.
koncesija - podelitev koncesije na področju zdravstvene dejavnosti - trajanje koncesije - sprememba koncesijskega akta - stvarna pristojnost - odločba, ki jo izda stvarno nepristojen organ
Skladno z določbami 76. člena ZLS občina odloča s posamičnimi akti o upravnih stvareh iz lastne pristojnosti in iz prenesene državne pristojnosti (prvi odstavek). O upravnih stvareh iz občinske pristojnosti odloča na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če ni z zakonom drugače določeno (drugi odstavek). O pritožbah zoper odločbe organa skupne občinske uprave odloča župan občine, v katere krajevno pristojnost zadeva spada, če zakon drugače ne določa (tretji odstavek). Po 78. členu ZLS organi občine in nosilci javnih pooblastil odločajo v upravnih stvareh in o drugih pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij v upravnem postopku. Po 216. členu ZUP pa odločbo podpiše uradna oseba, ki jo izda. Po povedanem v obravnavani zadevi odloča na prvi stopnji občinska uprava, in ne župan, kot je obravnavani primer, ki je izdal izpodbijano odločbo.
Ustavno sodišče je z odločbo, št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Presodilo je, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS. ZZDej-K je bil objavljen 17. 11. 2017 in je pričel veljati 17. 12. 2017 (49. člen ZZDej-K). To pomeni, da je bil za začetek uporabe izpodbijane povedi določen trenutek po njeni uveljavitvi. Izpodbijana poved tudi ne učinkuje tako, da bi za nazaj posegala v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta. Koncesijsko razmerje je namreč trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.
koncesije - prenos koncesije - zdravnik - pravnoorganizacijska oblika - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.)
Tretja oseba ne more zahtevati odločanja o tuji pravici. Prvotožeča stranka ni bila upravičena oseba za predlaganje sprememb v zvezi s koncesijsko pogodbo drugotožeče stranke.
Prenos koncesije na podlagi ZZDej namreč ni pravica imetnika koncesije. Tako pravico bi moral zakon izrecno določiti, vendar iz navedene zakonske ureditve to ne izhaja, prav tako pa tudi ne iz ZJZP.
Ustavno sodišče je z odločbo, št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 (ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 81/21), odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Presodilo je namreč, da v tem (oziroma tovrstnih) primeru ne gre za kršitev prvega odstavka 155. člena Ustave RS (prepoved povratne veljave pravnih aktov). ZZDej-K je bil objavljen 17. 11. 2017 in je pričel veljati 17. 12. 2017 (49. člen ZZDej-K). To pomeni, da je bil za začetek uporabe izpodbijane povedi določen trenutek po njeni uveljavitvi. Izpodbijana poved tudi ne učinkuje tako, da bi za nazaj posegala v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta. Koncesijsko razmerje je namreč trajno pravno razmerje, za katero je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev (lahko tudi ponavljajoče se) skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije (s čimer je bila pridobljena pravica) in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - prepoved retroaktivnosti - odločitev ustavnega sodišča
Sodišče je v drugi primerljivi zadevi (I U 131/2019) vložilo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker je menilo, da je izpodbijana ureditev spremembe trajanja koncesije v neskladju s 155. in 2. členom Ustave RS. Vendar je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-1-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo RS. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču so odločbe ustavnega sodišča obvezne.
podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - odločbe Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je, kot je ugotovilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo RS. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena ZUstS so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo spoznalo za pravilno in zakonito.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - sprememba koncesijskega akta - pogodba za določen čas - odločitev ustavnega sodišča
ZZDej-K v četrtem odstavku 41. člena določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo ZZDej-K podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 202 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K, na katerem temelji izpodbijana odločitev, ni v neskladju z Ustavo.
ZUP člen 129,129/1, 129/1-1, 129/1-2, 279, 280, 280/1. ZUS-1 člen 5, 5/2. ZUreP-2 člen 58, 58/4.
pravni interes - predlog za izrek ničnosti - zavrženje predloga
Koncesijski akt je po svoji pravni naravi predpis (Vlade ali lokalne skupnosti) in torej nima značilnosti upravne zadeve, kot je opredeljena v 2. členu ZUP, da je to odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava.
Tožnika v tožbi zatrjujeta (enako sta zatrjevala v predlogu za izrek ničnosti odločbe), da pravni interes izkazujeta, ker je koncesionar z njima na podlagi odločbe o podelitvi koncesije sprva skušal skleniti sporazum o ustanovitvi služnostne pravice, nato pa je bil sprožen tudi postopek omejitve njune lastninske pravice na njunih nepremičninah. S tem pa pravnega interesa po presoji sodišča tožnika ne moreta izkazovati. Prav nasprotno, navedeno kaže, da imata le dejanski (in bodoči) interes, da ne bi bili uvedeni postopki omejitve njune lastninske pravice. Dejanskega interesa pa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati. Pravno korist kot neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist3 bosta tako tožnika izkazovala šele v morebitnem postopku, ki (če) bo voden zaradi omejitve njune lastninske pravice na nepremičninah v zvezi s podelitvijo koncesije.
ZRud-1 člen 13, 13/2, 15, 15/2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2.
rudarstvo - rudarska pravica - prenos rudarske pravice - nosilec rudarske pravice - zavrženje vloge
Kot izhaja iz navedb obeh strank in podatkov upravnega spisa, je med strankama očitno sporno, ali predmet prenosa, ki ga s svojo vlogo uveljavlja tožnica, to je rudarska pravica na navedenem pridobivalnem prostoru, še obstaja. To pa nedvomno narekuje vsebinsko obravnavo tožničine vloge, ne pa zavrženje vloge po navedeni določbi ZUP.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - koncesijska pogodba - sprememba koncesijskega akta - trajanje koncesije - odločitev ustavnega sodišča
Gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K.
podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo naslovnega sodišča, z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo, zato tudi ustavnost omenjene zakonske ureditve ni več vprašljiva.
Argument, da bo tožeča stranka čez 15 let ostala brez temeljnega vira dohodkov in bo prisiljena iskati novo zaposlitev, ni nujno resničen, saj se bo skladno s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K obdobje podelitve koncesije ob izpolnjenih pogojih tudi podaljšalo.
koncesija - pogodba o koncesiji - pogodba za določen čas - sprememba - odločitev ustavnega sodišča
V obravnavanem primeru gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K. Glede na to, da je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo, ustavnost omejene zakonske ureditve ni več vprašljiva.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - koncesijska pogodba - sprememba koncesijskega akta - pogodba za določen čas - odločitev ustavnega sodišča
Gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, na katerega se toženka v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje.
Šele z odločitvijo o tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za opustitev rudarskih del pri pristojnem ministrstvu bo jasno, pod kakšnimi pogoji in na kakšen način se bo izvedla sanacija gramoznice A., pri čemer bo predmet te odločbe in/ali nadaljevanja tega inšpekcijskega postopka lahko tudi neobstoj rudarske pravice tožnika. Kot je tožniku pojasnil že drugostopni organ in s čemer se sodišče strinja, 95. člen ZRud-1 določa postopek v vseh primerih opustitve izvajanja rudarskih del in se tožnik ne more z uspehom sklicevati na ugasnitev rudarske pravice.
Razmerje, ki je nastalo po ZRud-1 in se je nanašalo na izkoriščanje rudarske pravice, se ne zaključi s potekom koncesijske pogodbe oziroma z ugasnitvijo rudarske pravice, temveč z izdajo odločbe o prenehanju pravic in obveznosti za izkoriščanje. Slednjo pa je mogoče izdati le po zaključeni dokončni sanaciji okolja.
Zakonodajalec je s celotnim 6. poglavjem ZRud-1, v katerem je natančno predpisal postopek opuščanja rudarskih del in razdelal posamezne faze zapiralnih del, zasledoval očiten cilj, da se posege v okolje zaradi izkoriščanja naravnih surovin (ki so na podlagi izdane koncesijske pogodbe sicer legalni) po opustitvi del tudi sanira.
Ugovor tožeče stranke, da bi morala tožena stranka pri izračunu upoštevati in razmejiti obdobje do dne, ko je bil nad tožečo stranko uveden stečajni postopek, od obdobja po tem datumu, ni utemeljen. Plačevanje koncesnine je obveznost koncesionarja, ki traja ves čas trajanja koncesijske pogodbe. Niti Uredba o načinu določanja plačila za rudarsko pravico niti ZRud-1 ne določata, da bi se morala čas pred uvedbo stečajnega postopka in čas po uvedbi tega postopka, ko ima stečajni dolžnik še vedno rudarsko pravico, obravnavati različno, in da bi moral biti za vsako tako obdobje izdelan ločen izračun. Tožena stranka pa je napačno uporabila materialno pravo, ker je koncesnino odmerila za celotno leto 2018 in pri tem ni upoštevala, da je rudarska pravica tožeči stranki prenehala dne 30. 11. 2018. Rudarsko pravico je tožena stranka pridobila s koncesijo na podlagi rudarskega koncesijskega akta, ta pa je ugasnila po zakonu z dnem 30. 11. 2018. S tem dnem je zato prenehala veljati tudi koncesijska pogodba, ki je podlaga za odmero koncesnine.