ZUP člen 129,129/1, 129/1-1, 129/1-2, 279, 280, 280/1. ZUS-1 člen 5, 5/2. ZUreP-2 člen 58, 58/4.
pravni interes - predlog za izrek ničnosti - zavrženje predloga
Koncesijski akt je po svoji pravni naravi predpis (Vlade ali lokalne skupnosti) in torej nima značilnosti upravne zadeve, kot je opredeljena v 2. členu ZUP, da je to odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava.
Tožnika v tožbi zatrjujeta (enako sta zatrjevala v predlogu za izrek ničnosti odločbe), da pravni interes izkazujeta, ker je koncesionar z njima na podlagi odločbe o podelitvi koncesije sprva skušal skleniti sporazum o ustanovitvi služnostne pravice, nato pa je bil sprožen tudi postopek omejitve njune lastninske pravice na njunih nepremičninah. S tem pa pravnega interesa po presoji sodišča tožnika ne moreta izkazovati. Prav nasprotno, navedeno kaže, da imata le dejanski (in bodoči) interes, da ne bi bili uvedeni postopki omejitve njune lastninske pravice. Dejanskega interesa pa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati. Pravno korist kot neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist3 bosta tako tožnika izkazovala šele v morebitnem postopku, ki (če) bo voden zaradi omejitve njune lastninske pravice na nepremičninah v zvezi s podelitvijo koncesije.
ZRud-1 člen 13, 13/2, 15, 15/2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2.
rudarstvo - rudarska pravica - prenos rudarske pravice - nosilec rudarske pravice - zavrženje vloge
Kot izhaja iz navedb obeh strank in podatkov upravnega spisa, je med strankama očitno sporno, ali predmet prenosa, ki ga s svojo vlogo uveljavlja tožnica, to je rudarska pravica na navedenem pridobivalnem prostoru, še obstaja. To pa nedvomno narekuje vsebinsko obravnavo tožničine vloge, ne pa zavrženje vloge po navedeni določbi ZUP.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - koncesijska pogodba - sprememba koncesijskega akta - trajanje koncesije - odločitev ustavnega sodišča
Gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K.
podelitev koncesij - pogodba o koncesiji - sprememba pogodbe
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo naslovnega sodišča, z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo, zato tudi ustavnost omenjene zakonske ureditve ni več vprašljiva.
Argument, da bo tožeča stranka čez 15 let ostala brez temeljnega vira dohodkov in bo prisiljena iskati novo zaposlitev, ni nujno resničen, saj se bo skladno s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K obdobje podelitve koncesije ob izpolnjenih pogojih tudi podaljšalo.
koncesija - pogodba o koncesiji - pogodba za določen čas - sprememba - odločitev ustavnega sodišča
V obravnavanem primeru gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K. Glede na to, da je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo, ustavnost omejene zakonske ureditve ni več vprašljiva.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - koncesijska pogodba - sprememba koncesijskega akta - pogodba za določen čas - odločitev ustavnega sodišča
Gre za spremembo odločbe o koncesiji, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas in s tem za odločitev, ki temelji na četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, na katerega se toženka v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje.
Šele z odločitvijo o tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za opustitev rudarskih del pri pristojnem ministrstvu bo jasno, pod kakšnimi pogoji in na kakšen način se bo izvedla sanacija gramoznice A., pri čemer bo predmet te odločbe in/ali nadaljevanja tega inšpekcijskega postopka lahko tudi neobstoj rudarske pravice tožnika. Kot je tožniku pojasnil že drugostopni organ in s čemer se sodišče strinja, 95. člen ZRud-1 določa postopek v vseh primerih opustitve izvajanja rudarskih del in se tožnik ne more z uspehom sklicevati na ugasnitev rudarske pravice.
Razmerje, ki je nastalo po ZRud-1 in se je nanašalo na izkoriščanje rudarske pravice, se ne zaključi s potekom koncesijske pogodbe oziroma z ugasnitvijo rudarske pravice, temveč z izdajo odločbe o prenehanju pravic in obveznosti za izkoriščanje. Slednjo pa je mogoče izdati le po zaključeni dokončni sanaciji okolja.
Zakonodajalec je s celotnim 6. poglavjem ZRud-1, v katerem je natančno predpisal postopek opuščanja rudarskih del in razdelal posamezne faze zapiralnih del, zasledoval očiten cilj, da se posege v okolje zaradi izkoriščanja naravnih surovin (ki so na podlagi izdane koncesijske pogodbe sicer legalni) po opustitvi del tudi sanira.
Ugovor tožeče stranke, da bi morala tožena stranka pri izračunu upoštevati in razmejiti obdobje do dne, ko je bil nad tožečo stranko uveden stečajni postopek, od obdobja po tem datumu, ni utemeljen. Plačevanje koncesnine je obveznost koncesionarja, ki traja ves čas trajanja koncesijske pogodbe. Niti Uredba o načinu določanja plačila za rudarsko pravico niti ZRud-1 ne določata, da bi se morala čas pred uvedbo stečajnega postopka in čas po uvedbi tega postopka, ko ima stečajni dolžnik še vedno rudarsko pravico, obravnavati različno, in da bi moral biti za vsako tako obdobje izdelan ločen izračun. Tožena stranka pa je napačno uporabila materialno pravo, ker je koncesnino odmerila za celotno leto 2018 in pri tem ni upoštevala, da je rudarska pravica tožeči stranki prenehala dne 30. 11. 2018. Rudarsko pravico je tožena stranka pridobila s koncesijo na podlagi rudarskega koncesijskega akta, ta pa je ugasnila po zakonu z dnem 30. 11. 2018. S tem dnem je zato prenehala veljati tudi koncesijska pogodba, ki je podlaga za odmero koncesnine.
rudarstvo - rudarska koncesnina - odmera rudarske koncesnine - stečaj nosilca rudarske pravice - ugasnitev pravice
Koncesionar mora rudarsko koncesnino plačevati v času trajanja koncesijske pogodbe, zato je za tožečo stranko z dnem prenehanja koncesijske pogodbe oziroma z ugasnitvijo rudarske pravice prenehala tudi obveznost plačevanja koncesnine.
upravni spor - odpravljena odločba prvostopenjskega organa in vrnitev v ponoven postopek - odpravljena odločba tožene stranke - koncesije
Postopek, ki je tekel na zahtevo tožnice za podelitev koncesije za rabo podzemne vode iz vrtine X. za stekleničenje in proizvodnjo pijač se je vrnil v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS št. 35501-45/2010/231 s 13. 7. 2018, s katero je bila ta zahteva zavrnjena. Ker je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo oprl na navedeno (pravnomočno odpravljeno) odločbo Vlade RS, je po presoji sodišča odpadla podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, saj se je stanje v zvezi s tožničinim zahtevkom za podelitev te koncesije, kot rečeno, vrnilo v stanje pred izdajo odločbe Vlade RS s tem v zvezi.
Toženka je s sprejemom izpodbijanega Odloka izdala akt o zadevi iz svoje izvirne pristojnosti, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da je pravni interes tožnic - občin za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu podan, saj se nanje ne nanaša ne neposredno in ne posredno. Povedano drugače: z izdajo tega akta ni bilo z ničemer poseženo v opravljanje GJS v ostalih občinah (ustanoviteljicah) oziroma na območjih ostalih občin.
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanj težko popravljiva; na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Restriktivnost tega pristopa je torej v tem, da mora stranka za to potrebna dejstva in dokaze navesti oziroma predložiti že v samem predlogu za izdajo začasne odredbe, da dejstva, ki so pomembna za odločitev, praviloma niso predmet dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi kot z listinskimi dokazi ter da sodišče v postopku za izdajo začasne odredbe ne ugotavlja dejstev ter ne izvaja dokazov po uradni dolžnosti.
koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo - podaljšanje koncesije - začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - nastanek težko popravljive škode
V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev podaljšanja koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo. Sodišče ugotavlja, da ima odločitev o podaljšanju koncesije za posledico dovoljeno izvajanje posebnih iger na srečo. Gre za odločitev, ki je tožeča stranka ne more pričakovati z gotovostjo, ampak je njena pričakovana pravica opravljati koncesionirano dejavnost negotova. Samo izpolnjevanje pogojev, ob izrecni določbi, da tožena stranka odloča o prostem preudarku, namreč še ne pomeni, da tožena stranka ne more zavrniti prošnje za podaljšanje koncesije. Navedeno v nadaljevanju pomeni, da bi sodišče, če bi odločilo o predlagani začasni odredbi, moralo presojati, ali so podani pogoji za podaljšanje koncesijskega razmerja in tako prevzeti odločanje, ki je na podlagi Ustave RS in ZIS (načelo delitve oblasti) pridržano (izključno) toženi stranki, torej bi njegova odločitev presegla okvir odločanja o izdaji začasne odredbe.
Za zastaranje obveznosti plačila rudarske sanacnine (za izkoriščanje tehničnega kamna) se uporabljajo pravila ZDavP-2, da zastara pravica do odmere davka v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.
rudarstvo - rudarska pravica - prenos rudarske pravice - nosilec rudarske pravice
Rudarsko pravico za izkoriščanje mineralne surovine je mogoče podeliti bodisi pravni bodisi fizični osebi, torej je lahko nosilec rudarske pravice zgolj pravna ali fizična oseba. Nosilec rudarske pravice je lahko poleg pravne osebe tudi fizična oseba (brez nadaljnjega pogoja, vezanega na opravljanje pridobitne dejavnosti). Rudarska dela pa lahko izvajata gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik, če sta v Republiki Sloveniji registrirana za ustrezno dejavnost, ki izpolnjuje tudi druge predpisane pogoje.
ZUP člen 222, 222/1, 222/4, 255, 255/1. ZLD-1 člen 3, 3/1, 39, 39/1, 121, 121/2, 121/7. ZZ člen 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28. ZZDej člen 20, 20/1. ZJZP člen 3, 94.
koncesija - koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti - pogodba o koncesiji - pogodba za nedoločen čas - molk organa
Ni mogoče slediti ugovorom toženke, da je ureditev iz 121. člena ZLD-1 nejasna oziroma nepopolna do te mere, da zakona sploh ni mogoče uporabiti oziroma, da je zato zakon v nasprotju z Ustavo. Pri tem sodišče izpostavlja, da je pri razlagi določb ZLD-1 treba upoštevati tudi druge zakone, ki urejajo zadevno področje, kot tudi, da se je o določenih relevantnih vidikih že izrekla tudi sodna praksa.
Iz odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018, je razvidno stališče, da koncept materialnih preoblikovanj sloni na institutu univerzalnega pravnega nasledstva in da gre (tudi) v takšnem primeru za prenos koncesije s koncesionarja na drugega izvajalca zdravstvene dejavnosti, na katerega (na ta prenos) pa se v omenjeni zadevi presojana določba tretjega odstavka 42. člena ZZDej ne nanaša. V odločbi U-I-194/17-21 je Ustavno sodišče tudi navedlo (opomba 73), da določba drugega odstavka 74. člena ZJZP dopušča prenos posebne in izključne pravice (torej tudi koncesije) na drugega izvajalca skladno z zakonom in ob predhodnem soglasju javnega partnerja, to je koncedenta. Tudi iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cpg 903/2013 z dne 11. 2. 2015, je razvidno stališče, da obstajajo področja (kot je upravnopravno), na katerih pri statusnem preoblikovanju ne pride do samodejnega prenosa vseh pravic in obveznosti, ker bi zgolj z uporabo določb ZGD-1 o univerzalnem pravnem nasledstvu lahko prišlo do obida javnopravnih omejitev, in je zato utemeljeno (z odločbo) ugotavljati, ali je prenos koncesije na prevzemno družbo dopusten in ali so v takšnem primeru izpolnjeni pogoji, ki omogočajo koncedentu, da s prenosom soglaša.
URS člen 156. ZZDej člen 42. ZUP člen 9, 209. ZUstS člen 23.
podelitev koncesij - javna služba - osnovna zdravstvena dejavnost - soglasje ministrstva - pravica do izjave - neustavnost zakona
Sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z ustavo. Je pa sodišče dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost.
Organ, ki izda odločbo mora v njej navesti akt, s katerim je drugi organ dal soglasje ali ga odrekel oziroma navesti, da drugi organ v predpisanem roku niti ni dal niti ga odrekel. Akcesorni akt, v konkretnem primeru zavrnitev izdaje soglasja, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj s tem ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke oziroma njeni pravni koristi. Zato ga je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari. Kljub temu pa mora biti stranki dana možnost, da se s to odločbo seznani in se o njej izjavi.
Sklep Ministrstva za zdravje, s katerim je bila zavrnjena zahteva občine za izdajo soglasja k podelitvi koncesije, ni bil vročen tožnici. S tem ji je bilo onemogočeno, da bi se pred izdajo odločbe seznanila s celotnim gradivom, in da bi se lahko izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev.
ZJZP člen 52, 52/5, 55, 58, 58/5, 61, 63. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
koncesije - podelitev koncesij - javno-zasebno partnerstvo - sklep o izbiri - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Skladno s 55. členom ZJZP komisija po končanem pregledu in vrednotenju sestavi poročilo ter navede, katere vloge izpolnjujejo razpisne zahteve, ter razvrsti te vloge tako, da je razvidno, katera izmed njih najbolj ustreza merilom oziroma kakšen je nadaljnji vrstni red glede na ustreznost postavljenim merilom ter ga posreduje organu javnega partnerja. Posebnosti upravnega postopka v primeru, ko je, kot v tu obravnavanem, akt o izbiri odločba, so določene v 58. členu ZJZP. Po petem odstavku tega člena se v izreku odločbe o izbiri navedejo stranka, ki je bila izbrana, ter stranke, katerih vloge so bile zavrnjene oziroma zavržene. Odločba o izbiri pa se vroči vsem strankam v postopku. Po tem zakonu je pravno varstvo v pritožbenem postopku in sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno izključno zoper akt o izbiri (61. in 63. člen), položaj stranke pa je priznan (vsem) vlagateljem vlog za izvajalca javno-zasebnega partnerja. Postopek izbire se po navedenem za vse stranke, ki so sodelovale v postopku, sklene z izdajo ene (končne) odločbe – odločbe o izbiri, ki se vroči vsem strankam, iz česar izhaja jasna pravica, da lahko vse navedene stranke uveljavljajo pravno varstvo.
Izpodbijani sklep Komisije o priznanju sposobnosti ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj je sodno varstvo tožniku zagotovljeno v upravnem sporu zoper odločbo o izbiri.
ZZDej člen 42, 42/3, 44d, 44d/1, 44d/1-6. ZJZP člen 74, 74/2.
koncesija - statusno preoblikovanje - prenos dejavnosti - zobozdravstvena dejavnost - prenos koncesije - začasna odredba - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Sodišče v tem upravnem sporu ni dolžno, niti pristojno presojati pravilnosti in zakonitosti statusnega preoblikovanja. Slednje je namreč dopustno in utemeljeno z določbami ZGD-1, sam ZZDej pa izrecno odgovora na vprašanje, ali lahko pride na podlagi statusnega preoblikovanja tudi do prenosa koncesije, ne daje. V zvezi z odgovorom na to vprašanje se zato sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018.
V obravnavani zadevi je treba ločiti pravno podlago oziroma dopustnost materialnega preoblikovanja od dopustnosti singularnega prenosa koncesije in upoštevati dejstvo, da koncesijo podeljuje na primarni ravni zdravstvene dejavnosti občina. Na podlagi sicer dopustnega materialno pravnega preoblikovanja je „prenos“ koncesije dopusten zgolj na podlagi soglasja koncedenta, slednje pa si je koncesionar dolžan pridobiti tako, da izvajalec dejavnosti javno – zasebnega partnerstva predhodno pridobi pisno soglasje javnega partnerja.
Ker je Ustavno sodišče že zavzelo stališče do določbe tretjega odstavka 42. člena ZZDej, ki pa ga upravna organa pri svoji odločitvi nista upoštevala, je odločitev v izpodbijani odločbi, ki vlogo tožeče stranke za izdajo ugotovitvene odločbe opira na tretji odstavek 42. člena ZZDej, materialnopravno zmotna.
rudarstvo - izkoriščanje mineralne surovine - nadomestilo - osnova za odmero - priglasitev - velika količina
Osnova za izračun rudarske koncesnine sta velikost pridobivalnega prostora in povprečna cena enote določene vrste mineralne surovine v Republiki Sloveniji. Za posameznega koncesionarja se podatek o v preteklem letu pridobljenih količinah mineralnih surovin v njegovem pridobivalnem prostoru pridobi z vpogledom v njegov gospodarski priglastiveni obrazec.