Sodišče druge stopnje ni ravnalo zakonito in v skladu s pravico do kontradiktornega postopka, ker je odločitev o spremembi sodbe sodišča prve stopnje oprlo na dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, in ki jih je kot pravno odločilna opredelilo šele pritožbeno sodišče. V takem procesnem položaju bi moralo pritožbeno sodišče, ob predhodni presoji, da opisano kršitev lahko odpravi sámo, postopek dopolniti na pritožbeni obravnavi, ne pa odločiti na seji senata.

Tudi v primeru tožb, vloženih na podlagi 302. člena ZFPPIPP, sta za presojo objektivne identitete tožbenega zahtevka upoštevna tako tožbeni predlog kot dejanska podlaga tožbenega zahtevka. Kadar dva tožbena upravičenca vsak v svoji tožbi iz drugega odstavka 302. člena ZFPPIPP tožbeni zahtevek za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke utemeljujeta na različni dejanski in pravni podlagi, ni podana litispendenca med obema tožbama.

Odvetnik ve, da s predlogom za prenos pristojnosti ne bo uspel. O tem v danem primeru - glede na številne predhodno vložene predloge in jasno prakso Vrhovnega sodišča - ne more biti resnega dvoma. To pomeni, da abstraktno predlagalno upravičenje iz 67. člena ZPP uresničuje mimo namena tega instituta ter v neposrednem nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka. Še več: uresničuje ga prav s ciljem, da se to načelo ne bi udejanjilo. Tak cilj pa je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (drugi odstavek 11. člena ZPP; glej tudi drugi odstavek 11. člena ZOdv).
Takšna špekulativna ravnanja ne morejo uživati pravnega varstva in takšne vloge ni mogoče upoštevati - ni dovoljena. Prvi odstavek 11. člena ZPP namreč sodišču nalaga, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku.

Ker navideznega predloga za prenos pristojnosti ni zavrglo že pristojno sodišče, je predlog zavrglo Vrhovno sodišče. Ob tem je odvetnika tudi denarno kaznovalo.