Tožeča stranka, kot imetnica hipoteke, v njej vsebovanega razpolagalnega in poplačilnega upravičenja zoper toženo stranko kot realno dolžnico ni mogla uspešno uveljaviti, ker so nepremičnine, na katerih je ustanovljena, izvzete iz pravnega prometa in ne zaradi neizvršljivosti notarskega zapisa.
V okoliščinah konkretnega primera navedeno pomeni, da ugoditev tožbenemu zahtevku iz hipotekarne tožbe, upoštevaje naravo tega zahtevka, sama po sebi ne bi spremenila oziroma izboljšala njenega pravnega položaja. Ugoditev obravnavanemu tožbenemu zahtevku bi namreč pomenila zgolj, da bi tožeča stranka pridobila dodaten izvršljiv pravni naslov, ki v primerjavi z obstoječim ne bi imel nobene dodatne kvalitete. Ker se torej njen pravni položaj, tudi če bi uspela s hipotekarno tožbo, ne bi izboljšal, nima pravnega interesa za hipotekarno tožbo.
V skladu z jezikovno, sistematično in zgodovinsko razlago je treba določbe 55. člena ZGD-1 razlagati tako, da se za opredelitev velikosti družb upoštevajo merila iz prvega do petega odstavka 55. člena ZGD-1, razne za potrebe bilančnega prava, ki je predmet urejanja v okviru osmega poglavja ZGD-1. Zmotno je torej stališče sodišča druge stopnje, da določba 4. alineje osmega odstavka 55. člena ZGD-1 izniči posamezne kriterije iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 55. člena ZGD-1 in jo je tako treba vedno uporabiti pri presoji velikosti družbe. Za opredelitev zgornje meje odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP so tako odločilni kriteriji razmejitve velikosti družb po prvem do petem odstavku 55. člena ZGD-1.