Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 154. člen ZUP, ko je v predmetni zadevi štelo, da mora davčni organ na predlog stranke obvezno razpisati ustno obravnavo, da bo zadoščeno načelu materialne resnice (8. člen ZUP) in načelu zaslišanja stranke (9. člen ZUP), čeprav je bila stranka pred izdajo odločbe obveščena o vseh ugotovitvah organa in se je o njih tudi imela možnost izjaviti?
Revizija utemeljeno opozarja, da mora sodišče v zadevi vsakega tožnika določno ugotoviti in obrazložiti odločilna dejstva ter na podlagi teh dejstev uporabiti materialno pravo v vsakem sporu posebej, čeprav gre za odločanje o sicer istovrstnih zahtevkih več tožnikov zoper isto toženko, ki se obravnavajo v različnih sporih. Vrhovno sodišče je resda v več istovrstnih zadevah vsebinsko jasno začrtalo materialnopravni okvir in ključne dejanske ugotovitve, ki omogočajo zaključek o zlorabi poslovnega modela s strani toženke. Vendar je treba vsakem sodnem postopku posebej ugotoviti ključne dejanske okoliščine za enako materialnopravno odločitev glede na vzpostavljeno sodno prakso.
Razlogom sodišča druge stopnje, da je s spremembo poseglo v izrek prvostopenjske sodbe, ker je sodišče prve stopnje dvakrat odločilo o istem zahtevku, najprej v I. točki izreka, nato pa še v II. točki izreka, bi bila skladna le zavrnitev (enakega) zahtevka, kot naj bi bil (ponovno) vsebovan v II. točki izreka prvostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje pa je vsebino zahtevka, ki naj bi ga kot nesklepčnega zavrnilo, v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe opredelilo kot zahtevek za solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013. Tako opredeljen predmet spremembe sodbe je nejasen, saj ni skladen z vsebovanim zahtevkom iz II. točke izreka prvostopenjske sodbe. Prav tako ni jasno, na katerega od tožencev se zavrnjen zahtevek nanaša. Ker v zavrnjenem zahtevku ni vsebovan naložitveni del plačila v breme druge toženke, ni jasno, ali pritožbeno sodišče v ta del tožbenega zahtevka, kot je bil vsebovan v II. točki izreka prvostopenjske sodbe, s spremembo ni posegalo. Na takšen zaključek ni mogoče sklepati iz odločitve v drugem odstavku I. točke izpodbijane sodbe o zavrnitvi pritožbe in potrditvi prvostopenjske sodbe zgolj glede I. In III. točke izreka. Zato je utemeljen revizijski očitek obeh revidentov, da iz izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, kakšna obveznost je na podlagi odločitve sodišča druge stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe v povezavi z izrekom prvostopenjske sodbe naložena drugi toženki.
Strankina pravna naziranja niso omejena s prekluzijami. Zato ne drži zaključek sodišča druge stopnje, da so bile trditve tožeče stranke o tem, da ne bi mogla pridobiti vodnega soglasja in da je takratna nepremičnina parc. št. 948/5, k. o. ... pridobila status odlagališča odpadkov, kar naj bi predstavljalo oviro za pridobitev gradbenega dovoljenja, prepozne.
Ker se sodišče druge stopnje zaradi napačnega stališča o prekluziji navedb tožeče stranke ni opredelilo do njenih materialnopravnih pritožbenih ugovorov, pri čemer ti niso bili očitno neutemeljeni, je tožeči stranki kršilo pravico do izjave, ki je vsebovana v absolutno bistveni kršitvi postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.