ZIZ člen 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. OZ člen 82, 82/1, 82/2, 280, 280/1. ZDDPO-2 člen 68, 68/2, 70, 70/1, 70/1-3. ZDavP-2 člen 58, 58/1, 58/1-1, 70, 70/1.
izvršilni naslov - izrek izvršilnega naslova - sodna poravnava - načelo formalne legalitete - bruto ali neto znesek - izpolnitev obveznosti - davek - davčna obveznost - obračun davka - davčni odtegljaj - plačnik davka - plačilo davčnega odtegljaja za upnika s strani dolžnika - razlaga pogodbenih določil - razlagalna pravila
V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, je ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.
Morebiten drugačen pravni režim upoštevanja davčnih obveznosti bi morali stranki jasno in izrecno opredeliti v sodni poravnavi, iz katere pa ne izhaja, da bi se stranki dogovarjali karkoli o obsegu terjatve z vidika bruto ali neto zneska. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je bilo nadomestilo dogovorjeno v bruto znesku in da je dolžnik s tem, ko je kot plačnik davka za upnika plačal davčni odtegljaj in upniku nakazal za davek znižani znesek (plačilo davka in nakazilo preostanka zneska upniku med strankama niti ni sporno), svojo obveznost pravilno izpolnil.
Pogodbena določila se uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sporna določila. Določilo je sporno takrat, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pa, da je njegov pomen drugačen. Vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge - kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je sodna poravnava objektivno nejasna oziroma dvoumna, višje sodišče pa ugotavlja, da v obravnavanem primeru temu ni tako in je poravnavo mogoče objektivno razumeti le na en način.
ZIZ člen 17. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDavP-2 člen 68a, 95, 96, 96/4.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - seznam izvršilnih naslovov - davčna izvršba - izterjava zamudnih obresti - ni razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - načelo dispozitivnosti izvršilnega postopka - davek od nenapovedanih dohodkov - odmera davka - obračun obresti - zamudne obresti od neplačanih davkov - zamudne obresti od neplačanih obresti
Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje meni, da zakonske zamudne obresti od že obračunanih obresti upnici ne pripadajo, saj materialno pravne podlage v sklepu sodišče prve stopnje tudi ni zapisalo.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ponovno presojati ali obstaja materialno pravna podlaga za zavrnitev dela predloga in v primeru zavrnitve razloge tudi zapisati v sklepu. Pri tem mora upoštevati načelo stroge formalne legalitete iz 17. člena ZIZ in načelo dispozitivnosti, to je odločanje v okviru predloga stranke. Pri tem višje sodišče opozarja, da iz odločbe z dne 26. 5. 2017, na katero se sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi sklicuje, izhaja, da so davčnemu zavezancu, to je dolžniku, odmerili davek od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 v znesku 295.263,06 EUR s pripadajočimi obrestmi za čas od poteka roka za plačilo davka 16. 12. 2015 do izdaje odločbe 26. 5. 2017 v znesku 29.841,79 EUR. Prav tako pa iz zadnjega odstavka točke 1 te odločbe izhaja, da bodo po poteku 30-dnevnega roka zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040643
OZ člen 619, 626, 626/1, 635, 635/2, 636, 640.
podjemna pogodba - predmet podjemne pogodbe - čiščenje bolniških prostorov - podjemnikove obveznosti - obveznost izvršiti delo - način izvedbe del - zahtevana izobrazba - odgovornost za napake izvršenega posla - obligacija rezultata - stvarne napake - grajanje napak - pravočasnost grajanja napake - zahtevek na znižanje plačila - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo - tek zakonskih zamudnih obresti
Iz prvega odstavka 626. člena OZ izhaja, da je podjemnik dolžan delo izvršiti po dogovoru in po pravilih posla. To pomeni, da v kolikor se pogodbeni stranki dogovorita glede načina izvajanja storitev, ki so predmet podjemne pogodbe, in je izvajalcu znan specifično izražen končni interes naročnika, je izvajalec pri načinu izvajanja svojih storitev vezan na dogovorjen način izvajanja storitev in je z njim omejen. Navodila naročnika podjemniku tako lahko postanejo opredelilni element vsebine izpolnitve podjemnika in odstopanje od teh pogojev pomeni nepravilnost v izpolnitvi.
postopek osebnega stečaja - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo - vsebina prijave terjatve - davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - osnovni seznam preizkušenih terjatev - popolnost prijave terjatve v stečajnem postopku - preizkus prijavljenih terjatev - izvršilni naslov - izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah - v stečaju prerekana terjatev - ugovor o prerekanju terjatve - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu - ugovor insolventnega dolžnika o prerekanju terjatve
Seznam izvršilnih naslovov je zbir posamičnih izvršilnih naslov, ki so, kot izhaja iz seznama le-teh, vsi postali izvršljivi že pred začetkom stečajnega postopka. Zato ni nobenih ovir za prijavo terjatev iz teh izvršilnih naslovov na podlagi seznama, izdelanega po začetku stečajnega postopka.
Iz seznama izvršilnih naslovov z dne 16. 6. 2017 pa izhaja, da so posebej specificirani posamični izvršilni naslovi tako za stroške prisilne izterjave davkov in prispevkov (sklepi o prisilni izterjavi) kot tudi izvršilni naslovi za izterjavo glob za prekrške za kršitev predpisov države (odločbe o prekršku in plačilni nalogi) z vsemi podatki iz 9. točke drugega odstavka 145. člena oziroma prvega in drugega odstavka 146. člena ZDavP-2. Posamezni izvršilni naslovi so v seznamu izvršilnih naslovov, ki je sam zase izvršilni naslov, dovolj specificirani, da jih je mogoča identificirati, zato ne gre za nepopolno prijavo upničine terjatve oziroma za njeno formalno pomanjkljivost.
Da bi upravitelj lahko korektno opravil svojo dolžnost preizkusa terjatev, mu mora na njegovo zahtevo potrebne podatke in dokumentacijo posredovati sam dolžnik.
Njegovo sodelovanje pri tem je ključno zlasti še v primeru zatrjevanega obstoja izvršilnih naslovov in še vedno obstoječega dolga na njihovi podlagi. Le dolžniku je namreč znano, ali je katerikoli dolg iz izvršilnih naslovov že poplačal, zaradi česar je uveljavljena terjatev že prenehala ali pa odločba kot izvršilni naslov zaradi morebitnih postopkovnih ovir sploh še ni izvršljiva oziroma se nanj ne nanaša. Pritožnik namreč zmotno meni, da je v primeru obstoječih izvršilnih naslovov v postopku preizkusa terjatev še vedno mogoče s prerekanjem o obstoju in obsegu terjatve poseči v izvršilni naslov.
ZDDV-1 člen 44, 44-2, 45, 45/1, 45/2. ZPP člen 224, 224/1, 224/4.
najem nepremičnine - najem poslovnih prostorov - najemna pogodba - najemnina - DDV od najemnine - pravica do izbire za obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami - pisni dogovor - skupna izjava o obdavčljivosti - ničnost dogovora - vročilnica kot javna listina - dokazno breme - izpodbijanje pravilnosti vročilnice
Izjavo o obdavčitvi nepremičnine z DDV je treba davčnemu organu predložiti ob sklenitvi najemnega razmerja za določeno nepremičnino in velja za kontinuiran najem iste nepremičnine po več zaporednih pogodbah, če se podatki o nepremičnini v izjavi ne spremenijo.
Vročilnica predstavlja javno listino in kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dokazno breme, da ni tako, je na toženki, saj je ona tista, ki je trdila, da do (pravilne) vročitve ni prišlo. Od povprečno skrbne osebe se pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici in da bo o morebitnih napakah nemudoma obvestila sodišče. V nasprotnem primeru bi potrdilo o vročitvi praktično izgubilo svoj pomen. Toženka bi ob prejemu pisanja mogla in morala preveriti, ali so v njem vsa na kuverti navedena pisanja, in v primeru neskladja med navedbo o vsebini pošiljke in dejansko vsebino to nemudoma sporočiti sodišču.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-20. ZDavP-2 člen 48, 145, 145/1. ZD člen 142.
zavrženje tožbe - izvršilni naslov - davčna odločba - pravnomočna odločba - odgovornost dediča za zapustnikov dolg - davčna obveznost - davčna izvršba - obvezno zdravstveno zavarovanje
Obveznost dedičev za izpolnitev davčnih obveznosti, odmerjenih pravnemu predniku, je specialno urejena v 48. členu ZDavP-2, ki določa, da je dedič dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika, a le do višine vrednosti podedovanega premoženja, v sorazmerju s prejeto dediščino.
DAVKI - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00038658
Kodeks odvetniške poklicne etike (1994) člen 17. OZ člen 16, 30, 82, 378. ZD člen 32.
dedni dogovor - vsebina dednega dogovora - podedovano premoženje - davčne obveznosti - predmet obdavčitve - zavezanec za davek na dediščino - zavezanec za davek na promet nepremičnin - davek na nepremičnine - davek na dobiček iz kapitala - prispevek k povečanju oziroma ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja - izločitveni zahtevek - sporna določba pogodbe - skupni namen pogodbenih strank - soglasje volje strank - prepričljiva dokazna ocena - dokazna ocena izpovedbe prič - odvetnik kot priča
Sporna določba dednega dogovora navaja dve skupini davčnih obveznosti, to je davčne obveznosti v zvezi z odmero davka na kapitalski dobiček in morebitne druge davke v zvezi z dedovanjem nepremičnin. Po ugotovitvi, da je bil skupen namen pogodbenih strank doseči delitev tako eventualne toženkine kot tudi eventualne tožnikove davčne obveznosti v zvezi z dedovanjem nepremičnin, navedenih v sporni določbi dednega dogovora, ni utemeljeno stališče, da zaradi neskladja volj njun dogovor ni bil sklenjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00038215
SPZ člen 142. OZ člen 40, 40/2, 50, 50/1, 86, 86/1. ZPP člen 4, 4/1, 11, 11/1, 219a, 302, 302/3, 337, 337/1, 339, 339/1. ZDavP-2 člen 3.
ničnost pogodbe - navidezna (simulirana) pogodba - nedopusten nagib - izogibanje davčnim obveznostim - izigravanje upnikov - nasprotovanje moralnim načelom - posojilna pogodba - sporazum o ustanovitvi hipoteke - vknjižba hipoteke - vrstni red vpisov v zemljiško knjigo - glavna obravnava v ponovljenem postopku - branje zapisnika - načelo neposrednosti - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljene pritožbene novote - zloraba pooblastil - pridobivanje podatkov po uradni dolžnosti - premoženjsko stanje
Drži sicer, da se je po (drugi) razveljavitvi sodbe glavna obravnava začela znova in pred drugim sodnikom. Vendar pa lahko sodnik, po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče in stranke ne zaslišijo znova, temveč, da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov, saj mu podlago za takšno odločitev daje tretji odstavek 302. člena ZPP. Gre za kompromis med načelom neposrednosti ter ekonomičnosti in pospešitve postopka. Reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov je namenjeno predvsem seznanitvi novega sodnika z zadevo, saj se sodišče z zadevo ne seznani samo med glavno obravnavo, pač pa sme in mora izvedene dokaze preučiti tudi med pripravami na glavno obravnavo. Iz tega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o kratkotrajnosti glavne obravnave, na podlagi česar pritožniki sklepajo, da sodišče prve stopnje dokazov ni niti vpogledalo, še manj prebralo. Pritožniki tudi zmotno menijo, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo ponovno neposredno izvesti vse dokaze že zato, ker so tako predlagali. Tudi dejstvo, da se niso strinjali z branjem zapisnikov zaslišanih strank in prič in so izrecno vztrajali pri ponovni neposredni izvedbi vseh dokazov, ne preprečuje sodišču, da namesto ponovnega zaslišanja zapisnike zgolj prebere ter prič in strank ne zaslišuje ponovno. Bistveno je namreč, da so se toženci imeli možnost izjaviti.
Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo celotno premoženjsko stanje prvega toženca in njegove družine v daljšem časovnem obdobju in prepričljivo ter argumentirano ugotovilo, da bi bilo zgolj teoretično možno, da bi v gotovini privarčevali 151.000,00 EUR, praktično pa je bilo to povsem nerealno in neživljenjsko. Že v razveljavitvenem sklepu je opozorjeno, da je zatrjevana skromnost v nasprotju z drugimi navedbami v postopku. Prvi tožnik oziroma njegova soproga sta bila v obdobju med letoma 2005 in 2007 (so)lastnika 3 nepremičnin, kljub zatrjevanim obsežnim prihrankom pa sta za nakup nepremičnin najela kredit. Že dejstvo sočasnega lastništva treh nepremičnin (pri čemer sta dve pridobila z nakupom), ne more šteti kot „skromen“ način življenja. Dejstvo nakupa dveh nepremičnin s kreditom pa hkrati ne dokazuje zatrjevanega obstoja „zajetnih“ finančnih sredstev. V istem obdobju je po izpovedi prvega toženca z znatnimi sredstvi tudi dokapitaliziral družbo svoje soproge, katere osnovni kapital znaša 39.000,00 EUR. Izpoved o skromnem življenju negira tudi očitno neuspešna investicija v obratovanje restavracije na naslovu ..., o čemer so izpovedale priče. Nič od naštetega, vključno s pričakovanim življenjskim standardom in stroški direktorja bančne ustanove, ne nakazuje, da je družina prvega toženca živela skromno. Povsem izkustveno in življenjsko nelogično je, da bi celotna družina dolga leta varčevala, živela skromno, za svoje obveznosti najemala posojila, hkrati pa vse svoje prihranke za trinajst let brez vsakršnega zavarovanja posodila prijatelju, pri čemer za takšno „posojilo“ ne obstaja noben relevanten listinski dokaz. Prvi toženec ni znal pojasniti niti tega, zakaj je posojilo delno dal v gotovini, drugi toženec pa posojila očitno ni potreboval, saj ga je takoj nakazal na račun svojega podjetja.
Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče zaključuje, da je šlo za navidezno pogodbo v smislu prvega odstavka 50. člena OZ: pogodba je bila sklenjena le z namenom, da se nasproti davčnemu organu prikaže kot sklenjena, čeprav pogodbene stranke niso prevzele nobenih pogodbenih obveznosti, niti niso na tej podlagi prevzele kakršnihkoli pravic, pač pa so zasledovale namen, da se drugi toženec izogne plačilu davka. Šlo je za nedopusten nagib (drugi odstavek 40. člena OZ), ki je odločilno vplival na vse tožence, da so sklenili pogodbo in notarski zapis o zavarovanju terjatve, saj so vedeli, da je namen sklenitve pogodbe le v izognitvi plačila davka. Način, kakršnega se je poslužila tožena stranka, ne pomeni le nedopustnega nagiba, pač pa prav tako nasprotuje moralnim načelom, zaradi česar je ničnost podana tudi na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ.
URS člen 22. ZIZ člen 38, 38/5. ZDavP-2 člen 145, 145/2, 145/2-9. ZPP člen 337, 337/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 27, 27/6.
sklep o zavarovanju - izvršilni naslov - oblika izvršilnega naslova - seznam izvršilnih naslovov - upnik - pravica do sodelovanja v postopku - ugovor dolžnika - ugovor zoper sklep o zavarovanju - neutemeljen ugovor - izvršilni stroški - sklep o stroških - stroški odgovora na ugovor
Da je materialno pravo sodišče dolžno že samo upoštevati, še ne pomeni, da upnik ni upravičen do stroškov, ki jih je imel z odgovorom na neutemeljen ugovor, ki ga je vložil po pozivu sodišča.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00035918
OZ člen 656. ZVPot člen 37, 37/2, 37/2-3, 37a, 37a/1, 37c, 37c/1, 37c/2. ZDDV-1 člen 82.
gradbena pogodba - podjemna pogodba - pogodbeno določilo o nespremenljivosti cene gradbenih del - sprememba cene gradbenih del - fiksna pogodbena cena - spremenjene okoliščine - obračun DDV - davčna obveznost - zavezanec za plačilo ddv - varstvo potrošnikov - obstoj stvarne napake - pogodbeno dogovorjene lastnosti - odgovornost za stvarne napake - obvestilo o stvarni napaki - rok za uveljavljanje napak
Določba 656. člena OZ ob dogovorjeni fiksni ceni omogoča spremembo cene, če so se cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, toliko zvišale, da bi morala biti cena za dela več kot za deset odstotkov višja. Kot element, na podlagi katerega je bila določena cena (za katero je bilo dogovorjeno, da se ne bo spremenila), je smiselno mogoče upoštevati tudi davčno obveznost izvajalca.
Merilo, ali je podjemnik svojo obveznost izpolnil pravilno, je lastnost končnega rezultata - te lastnosti pa morajo ustrezati ne le pravilom stroke, ampak tudi pogodbeno dogovorjenim lastnostim.
Sankcije, ki jih potrošniku v primeru stvarne napake nudi prvi odstavek 37.c člena ZVPot, so predvidene alternativno, v vsakem primeru (torej tudi, če se ni odločil za odprave napake oz. zamenjavo stvari ampak za znižanje plačila v sorazmerju z napako) pa ima pravico, da od prodajalca zahteva povrnitev škode (drugi odstavek 37.c člen ZVPot).
popravni sklep - očitna pisna napaka - davčna obveznost - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - izvršba na nepremičnino - zastaranje davčne obveznosti - davčna izvršba - ocena vrednosti premičnega premoženja - ugovor nesorazmernosti - omejitev izvršbe - trditveno in dokazno breme dolžnika - odlog izvršbe - dom dolžnika - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - neizvedba dokaza - substanciranje dokaznega predloga
Glede na zapadlost posameznih terjatev iz seznama izvršilnih naslovov ter glede na pretrganje zastaranja s prej sproženimi postopki zavarovanja, davčne izvršbe in nepremičninske izvršbe zoper davčnega dolžnika relativno zastaranje terjatev ni nastopilo. Ravno tako tudi še ni nastopilo absolutno zastaranje, saj desetletni zastaralni rok še ni potekel.
Davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje se lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, ali če tako določa zakon. Povedano drugače, nepremičninska izvršba predstavlja ultima ratio izvršilno sredstvo, ko je davčna izvršba na drugo premoženje davčnega dolžnika neuspešna.
Izvršilno sodišče v postopku nepremičninske izvršbe za izterjavo davčnega dolga ne more opraviti cenitve premičnin. Premičninska izvršba se namreč opravlja izključno v postopku davčne izvršbe, zato se tudi cenitev zarubljenih premičnin lahko opravi le v tistem postopku in na podlagi pravil, ki jih določa ZDav-P-2, to pa tudi pomeni, da lahko dolžnik, če se s cenitvijo ne strinja, to lahko uveljavlja v postopku davčne izvršbe. Izvršilnemu sodišču za presojo izpolnjevanja pogojev za dovolitev nepremičninske izvršbe zadošča v davčnem postopku ugotovljena vrednost zarubljenih premičnin in te vrednost ni dolžno preverjati z opravo nove cenitve.
Sama očitana nesorazmernost med vrednostjo nepremičnine še ne pomeni nujno razloga, ki bi preprečeval izvršbo, temveč je treba upoštevati okoliščine vsakega konkretnega primera. Tudi morebitna nizka višina terjatve v posamezni zadevi sama po sebi še ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo s prodajo nepremičnin, načelo sorazmernosti pa je varovano z možnostjo dolžnika, da lahko predlaga omejitev že dovoljene izvršbe. Ker ima v konkretnem primeru dolžnik položaj zastavnega dolžnika, ki je dolžan le dopustiti izvršbo na obremenjene nepremičnine, je ta možnost omejena na predlog, da se izvršba opravi le na nekatere od nepremičnin, na katerih je vknjižena hipoteka (drugega izvršilnega sredstva ne more predlagati že zaradi svojega položaja v tem postopku, pa tudi zaradi dejstva, da gre za davčno izvršbo, ki se v sodnem postopku lahko opravlja le na nepremičnine).
Upnik je v predmetnem postopku že uspel izkazati, da davčna izvršba na premičnine davčnega dolžnika C. C. za izterjavo iste terjatve ni bila uspešna, terjatev pa ima s hipoteko na nepremičninah zavarovano že od leta 2014 in mu zato pravnega varstva v smislu poplačila s prodajo nepremičnin ni mogoče odreči.
Trditveno in dokazno breme glede pogojev za omejitev izvršbe je pri tem na dolžniku.
Dolžnik že pogoja nesorazmernosti predlagane izvršbe ni izkazal, ravno tako pa ni z ničemer uspel izkazati drugega pogoja za odlog izvršbe, to je, da bi takojšnja izvršba ogrozila njegovo preživljanje. Razen splošne zakonske dikcije, ki jo je zastavni dolžnik povzel v svoj predlog, v svojih navedbah z ničemer podrobneje ni pojasnil, zakaj bi izvršba na njegov dom ogrozila njegovo preživljanje (prenizki dohodki, da bi si lahko privoščil najemno stanovanje poleg vseh ostalih življenjskih stroškov, preživljanje otrok, druge socialne in premoženjske okoliščine,...). Dolžnik sodišču tudi ni predložil obrazloženega mnenja centra za socialno delo, iz katerega bi izhajalo, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika, niti takšno obrazloženo mnenje na sodišče ni bilo poslano s strani centra za socialno delo.
Dolžnik v svojem predlogu za odlog ni določno pojasnil, ugotovitvi katerih konkretnih dejstev služi dokaz z zaslišanjem dolžnika, oziroma ni jasno navedel, o čem konkretno (v zvezi s tem, kar sam zatrjuje) naj bi izpovedal, zato ni zadostil zahtevi po ustreznem substanciranju dokaza, takega dokaza pa sodišče ni dolžno izvesti.
ZOPNI člen 5, 5/2. ZDavP-2 člen 68a. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39.
finančna preiskava - premoženje nezakonitega izvora - premoženjska razmerja - družinski člani - zakonska domneva - nesorazmernost - metodologija - gotovinsko poslovanje - posojilo - prikrita posojilna pogodba - nakup nepremičnin - davčni organ - davčni spor - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - slovenski računovodski standardi - dokazno breme - dokazna ocena - listinski dokaz - dokazna ocena izpovedbe strank in priče - dokaz s sodnim izvedencem - povrnitev pravdnih stroškov - samostojna storitev odvetnika
Domneva se, da sporno premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, kar velja tako glede stanovanja kot motornih vozil in gotovine, ki so predmet obravnavanja v tem pravdnem postopku. Dokazno breme, da je bilo sporno premoženje pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, je prešlo na tožence in so očitki, da naj bi šlo za prehudo dokazno breme, neutemeljeni.
ZPP člen 337, 337/1. ZFPPIPP člen 121, 121/1. ZDavP-2 člen 148.
ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka - davčna izvršba - davčna izvršba na denarna sredstva - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - ničnost odločbe - nedovoljene pritožbene novote
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil sklep Upravnega sodišča II U 346/2019-14 z dne 4. 12. 2019 vročen pooblaščenki upnice dne 11. 12. 2019. Upnica bi nepravilnosti o navedbah Upravnega sodišča v navedenem sklepu lahko uveljavljala že na naroku za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom dne 14. 1. 2020, vendar tega ni storila. Zato so vse njene pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi nedovoljene pritožbene novote, saj upnica ni navedla, zakaj teh navedb ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče jih zato ne more upoštevati.
davčna izvršba na premičnine - pretrganje zastaranja - ugovor zoper sklep o zavarovanju - zastaranje davčne terjatve - absolutno zastaranje davčne obveznosti - zamudne obresti od odmerjene davčne obveznosti
Zmotno je pravno naziranje, da sklep o davčni izvršbi na premičnine ni pretrgal zastaranja, ker gre za spremembo predmeta izvršbe. Zakonsko določilo, da zastaranje povzroči vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, je jasno in nedvoumno, izdaja in vročitev sklepa o davčni izvršbi dolžniku pa brez dvoma aktivnost davčnega organa z namenom davčne izvršbe, kakor tudi sama vročitev sklepa o davčni izvršbi dolžniku predstavlja obveščenost dolžnika o tej aktivnosti.
ZDavP-2 člen 119, 119/1, 119/1-2, 173, 173/1. ZPP člen 344, 344/2.
prepozen odgovor na pritožbo - pravno vprašanje - pravilna uporaba materialnega prava - začasni sklep za zavarovanje - davčna izvršba na denarno terjatev - stroški izterjave
Po določbi prvega odstavka 173. člena ZDavP-2 se "dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune", pri čemer po stališču Ustavnega sodišča ne sme biti nobenega dvoma, da mora premoženje (v tem primeru: terjatev), na katerega se poseže v postopku davčne izvršbe, pripadati davčnemu dolžniku, kar pa po presoji višjega sodišča nadalje nujno pomeni, da mora terjatev tudi obstajati, saj se le na ta način sploh lahko potrdi, da terjatev pripada davčnemu dolžniku. Upoštevajoč ureditev postopka davčne izvršbe višje sodišče ne vidi razloga za drugačno razlago določbe 2. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 v zvezi z začasnim sklepom za zavarovanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO DRUŽB
VSL00030694
ZGD člen 459. OZ člen 132, 168, 168/3. ZPP člen 7, 212, 285, 359. ZDoh-2 člen 27, 27-5.
premoženjska škoda - zmanjšanje premoženja družbe - odškodnina iz naslova izgubljenega dobička - izgubljeni zaslužek - izgubljeni dobiček - pričakovani dobiček - delitev dobička - upravljanje družbe - aktivna legitimacija - prestajanje zaporne kazni - pripor - hipotetično sklepanje o obstoju izgubljenega dobička - trditveno breme - nezadostna trditvena podlaga - zmanjšanje škode - izguba osebnega dohodka - dohodnina - davek od odškodnine - odmera odškodnine v bruto znesku - materialno procesno vodstvo - stroški postopka - vrednost predmeta spora
Ključna okoliščina za utemeljenost zahtevka za izgubljeni dobiček je obstoj dobička pred nastankom škodnega dogodka. Šele če je dobiček družbe, preden je tožnik prišel v pripor, obstajal, bi bilo moč utemeljeno zaključiti, da bi nastajal tudi v bodočnosti. Tožnik bi moral zatrjevati in izkazati, da je družba imela dobiček pred nastankom škodnega dogodka, kot tudi, koliko je ta dobiček znašal. Zgolj s pavšalno navedbo, da je družba imela dobiček, brez njegove opredelitve po višini, pa slednji (že) svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil (7. in 212. člen ZPP).
Odškodnina za izgubljeni dohodek je po določbi 5. točke 27. člena ZDoh-2 obdavčljiva. Dostavek o tem, da je toženka od tožniku prisojene odškodnine dolžna plačati davek in tožniku izplačati neto znesek, pa ne sodi v izrek sodbe in je stvar obrazložitve.
ZFPPIPP člen 399, 399/3, 399/4, 399/4-1, 405, 405/5. ZDavP-2 člen 353, 353/1.
ovira za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - namen odpusta obveznosti
Ni mogoče sprejeti dolžničine (sicer gole) trditve, da ni vedela, ali mora oddajati obračune prispevkov, da je spraševala o tem računovodkinjo, ki ji naj o tem ne bi vedela nič povedati, ko pa ji je pristojni državni organ to vsakič znova skozi več let napisal v odločbi.
komunalna oprema - predmet obdavčitve - davek na dodano vrednost (DDV)
Investitor, ki želi graditi objekt na zemljišču, ki ni v celoti opremljeno do te mere, da bi bilo zadoščeno pogojem za izdajo gradbenega dovoljenja v smislu zahteve po zagotovljeni minimalni komunalni oskrbi objeta, lahko na podlagi dogovora z občino in sklenjene pogodbe sam zgradi del ali celotno komunalno opremo. V tem primeru stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor, šteje pa se, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Komunalno opremo, zgrajeno skladno s pogodbo, je občina dolžna prevzeti.
ZDDV-1 v 3. členu določa predmet obdavčitve in kot obdavčljive transakcije opredeljuje dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1).
Pri zadevni dobavi - prenosu je šlo za brezplačen prenos, saj dobavitelj - investitor, G. d.o.o. - v stečaju, za opravljeno dobavo ni prejel nobenega plačila.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. ZDen člen 72, 72/2. ZDoh-2 člen 75, 75/2, 125, 125/3. ZDavP-2 člen 12, 12/4, 59, 59/1, 325, 325/1, 325/4, 325/5. OZ člen 280, 280/1.
izvršilni naslov - izrek izvršilnega naslova - načelo formalne legalitete - bruto in neto znesek - izpolnitev obveznosti - denacionalizacija - denacionalizacijski zavezanec - nadomestilo za uporabo nepremičnine - davek - davčna obveznost - obračun davka - davčni odtegljaj - plačnik davka - plačilo davčnega odtegljaja za upnika s strani dolžnika
Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Denacionalizacijskemu upravičencu (tožniku) sodišče torej prisodi bruto znesek nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.
Civilnopravno gledano je račun zgolj potrditev dogovorjenega, torej enostranska listina, ki ima določeno dokazno vrednost, nikakor pa ni nastanek obveznosti vezan na izdajo računa. Obveznost nastane s sklenitvijo posla, ki je sklenjen, ko se stranki dogovorita o njegovih bistvenih sestavinah (15. člen OZ).