ZPP člen 355, 355/1, 357a, 357a/2. DZ člen 138, 138/4.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih - pooblastila pritožbenega sodišča - zmotna uporaba materialnega prava - pomanjkljiva obrazložitev odločbe sodišča druge stopnje - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ugoditev pritožbi
Odločitev ni ustrezno obrazložena, zato je mogoče pritrditi pritožniku, da je razlog za razveljavitev v resnici nestrinjanje višjega sodišča z materialnopravno presojo, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga pa odločbe sodišča prve stopnje ni mogoče razveljaviti.
delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sojenja - sodnica pristojnega sodišča kot stranka v postopku - ugoditev predlogu
Okoliščina, da je tožena stranka sodnica sodišča, pri katerem teče postopek,vzbuja dvom v nepristranskost sodišča in tako brez dvoma predstavlja tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo sodišče.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 190, 198.
predlog za dopustitev revizije - neupravičena obogatitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - predpostavke za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve - prikrajšanje - inšpekcijska odločba - prepoved uporabe - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je uporabnik stanovanja dolžan plačevati uporabnino tudi od trenutka, ko je pristojni gradbeni inšpektorat z odločbo prepovedal uporabo stanovanja in celotne stavbe, ker je v njej nevarno bivati.
izvršba na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiški knjigi - prisilna hipoteka - hipoteka na podlagi zaznambe izvršbe v zemljiški knjigi - lastninska pravica v pričakovanju na predmetu izvršbe - opredelitev nepremičnin v pogodbi - istovetnost nepremičnine - lastno strokovno znanje sodišča - dokazovanje z izvedencem - postavitev sodnega izvedenca - materialno procesno vodstvo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - ugoditev reviziji
Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ugotavljanje istovetnosti nepremičnin v okviru trditvene podlage strank mogoče brez pomoči izvedenca. Primerjava skic iz Projekta, na katerem temelji Pogodba, in iz Elaborata, iz katerega izvirata aktualna ID znaka nepremičnin, namreč zahteva zgolj vizualno percepcijo skice Projekta in skice Elaborata ter njuno primerjavo, kar sodi v okvir logičnega, življenjsko izkustvenega sklepanja in znanja splošne izobrazbe ter od sodnika ne terja posebnega strokovnega znanja, ki bi zahtevalo dopolnitev sodnikovega spoznavnega procesa z izvedencem.
Glede na obstoj številnih posameznih delov v stavbi in njihovo preštevilčenje v Elaboratu je logično, da zgolj na podlagi (opisnih) podatkov iz Pogodbe (in Aneksa) ni mogoče ugotoviti identitete prodanih nepremičnin z nepremičninami, kot so bile leta 2006 vpisane v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče ne vidi nobene ovire, da si ne bi izvršilno sodišče pri ugotavljanju istovetnosti nepremičnin pomagalo z obstoječimi grafičnimi prikazi, katerih namen je tudi ali predvsem lažja določljivost (pozicije in tlorisa) posameznih delov. Vrhovno sodišče se v zgoraj navedeni sodni praksi, katere stališče izvira iz zemljiškoknjižnega postopka, res omejuje na zemljiškoknjižno dovolilo, a to ne pomeni, da sodišče druge stopnje v izvršilnem postopku ne bi smelo vpogledati v (podporne) skice Projekta in Elaborata ter jih primerjati. Prvi je (le) grafična podlaga Pogodbe, drugi pa grafični prikaz (osnova) za vpis stavbe in njenih delov v kataster stavb, iz katerega črpa zemljiška knjiga. Takšno ugotavljanje istovetnosti nepremičnin izvršilnega sodišča ob odločanju o ugovoru dolžnika, ki ne pomeni presoje vknjižljivosti lastninske pravice (bistvo lastninske pravice v pričakovanju je ravno v tem, da ni bila vknjižena iz nekega objektivnega razloga ali iz razloga iz sfere kupca, ne pa iz sfere prodajalca), po oceni Vrhovnega sodišča ne posega v zakonsko začrtane okvire zemljiškoknjižnega postopka oziroma ni v nasprotju z načelom formalnosti postopka iz 86. člena ZZK oziroma 124. člena ZZK-1.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 46, 46/3. URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 59/1.
Na določbe Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (Procesna direktiva) in z njo povezano prakso Sodišča EU se je mogoče opreti glede vprašanja, ali so nacionalni procesni standardi dovolj visoki oziroma ali dosegajo standarde iz Procesne direktive, ni pa mogoče z njimi utemeljiti nižanja morebitnih višjih nacionalnih standardov na raven standardov iz Procesne direktive. V obravnavani zadevi to pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave najprej dolžno uporabiti nacionalne pravne vire, šele v primeru, če bi ti viri ne dosegali standardov Procesne direktive, pa bi imelo podlago za morebitno presojo neposrednega učinka te direktive.
Pravica do glavne obravnave sicer ni absolutna, vendar pa Upravno sodišče lahko opusti njeno izvedbo samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavnoskladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da Upravno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni jasno in izrecno ter v skladu z zakonsko prepisanimi izjemami obrazložilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave. Pri tem Vrhovno sodišče posebej poudarja, da to ne pomeni, da v zadevah, kot je obravnavana, ni mogoča zakonita opustitev glavne obravnave, vendar opozarja na ustrezno navedbo razlogov za to.
ZPP člen 14, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 131. KZ-1 člen 310, 310/1.
predlog za dopustitev revizije - odškodnina za premoženjsko škodo - kaznivo dejanje samovoljnosti - onemogočitev dostopa do nepremičnine - protipravnost - identično dejansko stanje - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - vezanost na kazensko obsodilno sodbo - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča, ko v predmetnem odškodninskem sporu, kljub določbi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), svoje odločitve ni vezalo na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo in je svojo odločitev vezalo na vprašanje, ali je prvo toženka veljavno odstopila od najemne pogodbe za poslovni prostor.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00063638
ZDOdv člen 27, 27/4, 27/6, 31, 31/3. ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/2, 65/3. URS člen 23, 23/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1.
ugovor tretjega v izvršilnem postopku - ugovor zoper sklep o izvršbi - spor o nedopustnosti izvršbe - napotitev na pravdo - tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - procesna predpostavka za vložitev tožbe - lex specialis - predhodni postopek kot procesna predpostavka - predhodni postopek pred državnim odvetništvom - pravica do sodnega varstva - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Namen 27. člena ZDOdv je uresničen že z izpolnitvijo procesnih predpostavk po drugem in tretjem odstavku 65. člena ZIZ, kar je bilo v obravnavani zadevi izpolnjeno z izdajo sklepa izvršilnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega. Drugi in tretji odstavek 65. člena ZIZ v povezavi s šestim odstavkom 27. člena ZDOdv pomenita ureditev lex specialis v razmerju do predhodnega postopka mirne rešitve spora po določbah 27. člena ZDOdv.
Zmotna je presoja nižjih sodišč, da z interakcijo pravdnih strank v izvršilnem postopku ni bila izpolnjena predpisana procesna predpostavka za vložitev tožbe in da ni bil uresničen namen predhodnega postopka z možnostjo njegove izvenpravdne razrešitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00063639
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 347, 347/2, 348, 348/5. OZ člen 131, 131/2, 149, 150, 153, 153/2, 153/3. ZVZD-1 člen 3, 3/1, 5. ZDR člen 43.
povrnitev škode - nesreča pri delu - delo na višini - poškodba pri padcu z višine - odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - opustitev ukrepov za varno delo - navodila za varno delo - razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti - ravnanje oškodovanca - soprispevek oškodovanca k nastanku škode - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - konkretizacija procesnih kršitev - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
V sodni praksi je sprejeto stališče, da že delo na nižji višini, kot je bila v konkretnem primeru, predstavlja nevarno dejavnost. Tožnik je bil usposobljen za varno delo na objektu in bi mogel in moral vedeti, da način, na katerega se je lotil dela, ni pravilen. Vendar za varno opravljanje dela ni imel na voljo nobene ustrezne rešitve. Preostalo mu je samo še to, da o tem obvesti svojega nadrejenega in da po potrebi opusti opravljanje nevarnega dela, česar ni storil. Obravnavani tožnikovi opustitvi pa težo dodatno zmanjšuje tudi okoliščina, da je šlo za nujno delo, s katerim se je mudilo. Delodajalec je z opustitvijo nadzora in konkretnih navodil delavce prepustil samim sebi ter jih tako tiho oziroma posredno usmeril, da delo na način, ki je z vidika varnosti in zdravja pri delu nesprejemljiv, čim prej opravijo. Ob tehtanju vsega pojasnjenega Vrhovno sodišče zaključuje, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode, ter da zato ni podlage niti za delno razbremenitev odgovornosti toženkinega zavarovanca po tretjem odstavku 153. člena OZ.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov in iz razloga smotrnosti - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - uslužbenec pristojnega sodišča kot priča v postopku - prebivališče prič - zavrnitev predloga
Okoliščina, da je v zadevi kot priča bila zaslišana uslužbenka sodišča, po prepričanju Vrhovnega sodišča tehtnice nepristranskosti ne nagiba ne v eno ne v drugo smer. Uslužbenka ni v nobenem razmerju s pravdnima strankama. Izvedba dokaza z zaslišanjem priče je procesno dejanje brez vnaprejšnjega vrednotnega predznaka, ki bi kazal v prid ene ali druge stranke. Priča v postopku niti ne zmaga niti ni poražena; v njeno pravno sfero s sodno odločitvijo ni poseženo. Zgolj zato, ker je kot priča bila zaslišana uslužbenka glede objektivnih okoliščin, povezanih z njenim delom pri sodečem sodišču, videz nepristranskosti ne bo omajan.
Razlog za delegacijo pristojnosti je tudi smotrnost; v poštev pride predvsem takrat, kadar je utemeljeno pričakovati, da bo pri drugem sodišču postopek enostavnejši in cenejši kot pri sicer pristojnem sodišču. Ker gre za izjemo od siceršnje krajevne pristojnosti, jo je treba razlagati restriktivno. Dejstvo, da bi predlaganima pričama bilo lažje opraviti zaslišanje na ljubljanskem sodišču, glede na razdaljo med Ljubljano in Novim mestom, ne odtehta posega v splošno krajevno pristojnost.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - MEDIJSKO PRAVO - TELEKOMUNIKACIJE
VS00063924
ZAvMS člen 39. ZUS-1 člen 32, 32/2.
začasna odredba - televizijska oddaja - javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti - svoboda izražanja - zavrnitev izdaje začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče tako sicer pritrjuje pritožnici, da je z odločbo toženke nedvomno prišlo do posega v pravico do svobode izražanja, kar je smiselno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa gre v obravnavani zadevi za poseg, ki ga izrecno predvideva jasna in nedvoumna zakonska določba in pomeni bistvo inšpekcijskega postopka, ki se nanaša prav na medijske vsebine. Zatrjevana škoda je torej v določenem obsegu pravno dopustna, predmet spora – in s tem tudi odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe – pa ni zgolj dovoljenost oziroma zakonitost posega samega po sebi, temveč tudi njegova sorazmernost oziroma uravnoteženost z varovanimi ustavnimi pravicami. Pri tem je prvo ravnoteženje med temi pravicami opravil že zakonodajalec, saj bi v primeru, če bi obravnavani poseg že sam po sebi pomenil kritičen poseg v pravico do svobode izražanja, lahko že z zakonom določil, da ima vložitev tožbe v upravnem sporu zoper takšno odločbo suspenzivni učinek. To pomeni, da bi pritožnica morala navesti, zakaj in v čem konkretni poseg presega pravno dopustno škodo oziroma ali je zavarovana dobrina tudi v času do zaključka upravnega spora prizadeta v nesorazmerju s pravno dopustno škodo. Take navedbe pa so tako v zahtevi za izdajo začasne odredbe kot v pritožbi povsem izostale. Zgolj pritožničina trditev, da kakršenkoli poseg v pravico do svobode izražanja pomeni težko popravljivo škodo, ne pomeni dejanskega izkazovanja take škode.
Podobno velja tudi za pritožničine navedbe o tem, da naj bi umik spornega dela televizijske oddaje iz medijev pritožnice, kot tudi sprejem smernic in navodil, seznanjanje novinarjev, voditeljev in ostalih zaposlenih, kot tudi gledalcev, vsi skupaj in vsak zase, tudi v primeru morebitnega uspeha v upravnem sporu hromil novinarsko delo, omejeval svobodo izražanja in ustvarjal t. i. zastraševalni učinek (chilling effect). Ker gre v tem primeru smiselno za bodočo škodo, bi morala pritožnica konkretneje navesti okoliščine, s katerimi bi utemeljila, da grozeča škoda pomeni poseg v njeno dejavnost, ki bi jo pomembno prizadel. Kot že rečeno, bi šele s takimi navedbami izkazala, da je grozeča škoda predvidljiva, pričakovana in predvsem težko popravljiva.
referendum - izpodbijanje izida - prepozna pritožba - štetje roka
Zoper poročilo DVK o izidu glasovanja na referendumu se lahko pritožba vloži v roku treh dni po njegovi objavi v Uradnem listu Republike Slovenij, vloži pa jo lahko vsak glasovalec (prvi odstavek). Glede štetja rokov in načina vložitve pritožbe se na podlagi 55. člena ZRLI upošteva 4. člen ZVDZ, ki določa, da roki po tem zakonu tečejo ne glede na nedelje, državne praznike in druge dela proste dneve (prvi odstavek) ter da se vloge, ki so po tem zakonu vezane na roke, vlagajo neposredno pri pristojnih organih (drugi odstavek). To pomeni, da mora pritožnik vložiti pritožbo zoper poročilo DVK v treh dneh od objave poročila neposredno pri Vrhovnem sodišču, ki je pristojno za odločanje o tej pritožbi (drugi odstavek 53.a člena ZRLI). Če sodišče dejansko prejme vlogo po izteku tega roka, je pritožba vložena prepozno.
nujna delegacija - dvom v nepristranskost sojenja - drug tehten razlog - objektivni kriterij - izločitev vseh sodnikov oddelka pristojnega sodišča - zavrnitev predloga
Čeprav je rezultat posameznih ugoditev zahtevam strank, da so izločeni vsi sodniki pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Murski Soboti, predlog za prenos pristojnosti ni utemeljen. Pogoj za nujno delegacijo iz 66. člena ZPP namreč ni izpolnjen, saj sodniki pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Murski Soboti niso edini sodniki tega sodišča. Šele ko bi bil izločen sleherni sodnik predložitvenega sodišča, bi bil podan razlog za prenos pristojnosti na drugo krajevno pristojno sodišče.
dopuščena revizija - verifikacija stare devizne vloge - obrestna mera - razlaga določb zakona - ustavno skladna razlaga - neenaka obravnava - dolžnost sodišča - zahteva za oceno ustavnosti
V skladu z načelom zakonitosti mora upravni organ ostati v okviru zakona ob uporabi ustaljenih razlagalnih metod prava in si pri tem prizadevati ustavnoskladno razložiti določbo. Če pa Upravno sodišče meni, da gre pri izračunu po določbah ZNISESČP za neenako obravnavo enakih položajev varčevalcev glede na njihovo državljanstvo oziroma prebivališče (in ne za različno obravnavanje različnih položajev), pa ne iz zakonske ureditve same ne iz zakonodajnega gradiva ne more ugotoviti ustavno dopustnih razlogov za tako razlikovanje, je dolžno prekiniti postopek in samo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti take zakonske ureditve (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Ne sme pa svoje ustavne dolžnosti iz 156. člena Ustave, ko je stranka že uveljavljala sodno varstvo v upravnem sporu, te presoje prenesti na upravni organ oziroma v upravni postopek, saj za to nima podlage ne v zakonskih določbah ne v določbah Ustave. Taka zahteva tudi iz sodb ESČP, na katere se Upravno sodišče sklicuje, ne izhaja.
Glede na stališče Upravnega sodišča, da razlogov za neenako obravnavo ne more dati sodišče, ker naj bi šlo za področje, ki med drugim zadeva izvrševanje ekonomske in socialne oziroma proračunske politike, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je presoja spoštovanja določb Ustave (tudi iz 14. člena) vselej pravna presoja, ki jo mora biti sposobno opraviti sodišče. Izbrani kriterij razlikovanja mora biti v razumni povezavi s predmetom urejanja, za različno obravnavo enakih pravnih položajev pa mora obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari in ne iz izvajanja proračunske politike. Pomembno je torej vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.
obstoj delovnega razmerja - prikrito delovno razmerje - dejansko delovno razmerje - zloraba pravic
Prva in tretja toženka sta tožnika v svojem usklajenem delovanju prikrajšali za delovno razmerje pri tretji toženki in do pravic iz tega naslova, kar utemeljeno uveljavlja v tem sporu.
ZUPJS člen 10, 12, 12/1, 12/1-1. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-2, 44, 44/1, 44/1-13.
otroški dodatek - oprostitev plačila dohodnine - regres za letni dopust - vštevanje v davčno osnovo - davčno upoštevni odhodki - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
Pri regresu za letni dopust gre za obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine, zato ga je treba upoštevati v okviru dohodkovnega položaja družine pri priznavanju pravic iz javnih sredstev.
Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, tretja toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.
Prva in tretja toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model tretje toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke.
Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje s tretjo toženko.
Odgovornost tretje toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.
Okoliščina, da ima tožnica pred sodiščem prve stopnje vloženo podobno oziroma identično tožbo kot drug tožnik, ki je v sorodstvenem razmerju z bivšo sodnico in predsednico sodišča prve stopnje, ne predstavlja tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
Podjemni pogodbi med obema toženkama sta se izvajali kot pogodbi o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku (čeprav se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne sprejemati), dejansko pa sta bili namenjeni temu, da se prikrije stalna potreba druge toženke po delu tožnika.
Druga toženka je ob sodelovanju s prvo toženko ravnala očitno nezakonito in zlorabila na videz zakonite pogodbe na škodo tožnika in ostalih delavcev prve toženke. Na ta način je bil vzpostavljen specifičen poslovni model s strani teh pravnih oseb, ki po vsebini ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč tudi delovno razmerje teh delavcev pri drugi toženki. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju sicer izhajali iz zakonskih možnosti, vendar sta jih uporabili na nezakonit način, zaradi česar sta tožnika prikrajšali za delovno razmerje pri dejanskem delodajalcu (drugi toženki) in za pravice iz tega razmerja.
Z izvajanjem takšnega nezakonitega modela poslovanja je bilo pogodbeno razmerje med tožnikom in prvo toženko (ki je bilo formalno vzpostavljeno s pogodbo o zaposlitvi) zlorabljeno. Dejanski delodajalec tožnika je bila torej druga toženka, ki pa je hotela ta svoj položaj prikriti z na videz zakonitimi pogodbami oziroma opisanim poslovnim modelom. Delovno razmerje tožnika je bilo v takšnem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko.
Glede na ugotovljene nezakonitosti in zlorabo pravic tudi formalno sklenjena pogodba o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko ne more imeti prednosti pred obstojem delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki kot njegovem dejanskem delodajalcu. Pri tem ni odločilna volja strank v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi tožnika s prvo toženko. Tudi pojma delodajalca iz drugega odstavka 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre le za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi.
Ker pa je imel tožnik pred tem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri prvi toženki od 1. 4. 2011 in ker je imel pri prvi toženki tudi položaj delavca, tožniku za obdobje do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugi toženki. V tem primeru namreč ne gre za soočenje različnih statusov (kot npr. v primeru, ko je sklenjeno civilnopravno razmerje, pa ima to razmerje elemente delovnega razmerja), saj gre v konkretnem primeru za konkurenco dveh delovnih razmerij kot enakovrednih statusov. Zato namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje tožnika in na pridobljene (realizirane) pravice za nazaj.