Sodišče je sicer pravilno navedlo, da je objektivna odgovornost posledica spoznanja, da nekatere nevarnosti, kljub zadostni skrbi ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in jih obvladovati ter, da kljub zadostni skrbi ni mogoče preprečiti nastanka praviloma znane škode. Tožnik je namreč pričel s čiščenjem snega na delu, kjer ni bilo poledenelo, nato pa je šel na drugo stran dvorišča, preko zasneženih in poledenelih tal, katere v tem delu ni bil dolžan ročno čistiti, ker se čistijo s pomočjo viličarja in zaradi poledenelosti tega dela dvorišča mu je na ledu spodrsnilo in je padel. Ravno zaradi tega, ker je ta del dvorišča zaradi posebnih okoliščin, to je poledenelosti, ki se je skrivala pod zapadlim snegom, je to pomenilo povečano nevarnost in ni šlo za običajno stanje dvorišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00051089
KZ-1 člen 49, 308, 308/3.. ZTuj-2 člen 146.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - razlika med kaznivim dejanjem in prekrškom - zakonski znaki kaznivega dejanja - individualizacija kazenske sankcije - višina izrečene kazni
Ker je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da je šlo za odplačno ravnanje obtoženca oz. da bi obtoženec za uspešno opravljen prebeg preko slovensko-hrvaške meje prejel del plačila, samo o prekršku nikakor ni moč govoriti, tako, kakor to zmotno meni pritožnik.
Naslovno višje sodišče je v kar nekaj svojih odločbah že zapisalo, da je potrebno kazni v posameznih zadevah izrekati od primera do primera posebej in da število beguncev ne more biti edino merilo, ki bi bilo pri tem odločilno.
Sodišče lahko presoja samo zakonitost (četrti odstavek 13. člena ZPPre), ne pa tudi umestnost zahtevka Preiskovalne komisije. Če preiskovanca Parlamentarna komisija ni določila, je pa iz gradiva razvidno, da je osredotočenost preiskave fokusirana na določeno osebo, ima zato le-ta enak status kot ga ima osumljenec oz. obdolženec v kazenskem postopku glede vprašanja zasega predmetov (drugi odstavek 220. člena ZKP).