ugotovitvena tožba - napotitev na pravdo - pravni interes - zapuščinski postopek
Določbe ZD, ki pooblaščajo zapuščinsko sodišče za napotitev stranke na pravdo za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja pravice ali pravnega razmerja oziroma pristnosti oziroma nepristnosti listine, predstavljajo namreč ″posebne predpise″, v katerih ima temelj ugotovitvena tožba. Pravni interes takšne ugotovitvene tožbe je zaobsežen že v sami zakoniti napotitvi na pravdo v posebnem predpisu, zato tožniku pravnega interesa v pravdi ni potrebno posebej izkazovati, sodišču pa ga tudi ni potrebno ugotavljati. Ko je tožnik na podlagi takšnega napotitvenega sklepa na takšno tožbo vložil, je izkazal tudi svoj pravni interes.
V primeru vročanja s fikcijo se šteje, da če naslovnik po prejemu obvestila o tem, da ga sodno pisanje čaka na pošti in da ga mora dvigniti v roku 15 dni in če naslovnik v tem času sodnega pisanja na pošti ne dvigne, je bila vročitev opravljena s potekom tega roka.
umik predloga za obnovo postopka - dodatni predlogi v odgovoru na ponudbo - končno poročilo
Ob tem, ko iz podatkov spisa izhaja, da je drugotoženka stroške (med drugim tudi) končnega poročila stranki priglasila v vlogi z dne 21. 4. 2021, s katero je podala soglasje k umiku predloga za obnovo postopka prvotožnika, stroškov te vloge pa ni priglasila, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da ne gre za samostojno storitev po tar. št. 39 OT.
V konkretnem primeru izvršilni naslov dolžniku nalaga obveznost obračuna davkov in prispevkov od davčne osnove, ki jo predstavlja le znesek desetih povprečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Skladno z načelom stroge formalne legalitete pa izvršilno sodišče ni pristojno presojati, ali je po vsebini ta obveznost tudi skladna z določbo 9. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, temveč jo je dolžno izvršiti v obsegu in na način, kot se ta glasi.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z utemeljenostjo ugovorov tožencev tako glede verjetnosti nedenarne terjatve kot tudi glede verjetnosti obstoja objektivne nevarnosti presojalo trditve in listinske dokaze tožnika kot tudi tožencev ter v 10. točki obrazložitve zaključilo, da na ravni verjetnosti ni moglo slediti trditvam tožencev, prav tako pa pravilno pojasnilo, da se bo do številnih ugovorov tožencev glede neveljavno sklenjene pogodbe, konkretno in poglobljeno vsebinsko lahko opredelilo šele, ko bo na podlagi izvedenega temeljitega dokaznega postopka lahko ocenilo resničnost trditev strank ter posledično z gotovostjo ocenilo, katera dejstva šteje za dokazana in zakaj ter na podlagi prepričanja odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-11. ZD člen 207, 221, 221/1, 222.
procesna sposobnost dediča - zakonito dedovanje - procesna predpostavka - dedna izjava - vsebina sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - pozneje najdena oporoka
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Namen navedene zakonske določbe je izključno v zaščiti interesov pravdno nesposobne stranke, ne pa interesi nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida postopka sklicuje na morebitne procesne kršitve.
Morebitno pozneje najdeno premoženje, ki bi se še našlo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju in za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini, bo sodišče razdelilo z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 221. člena ZD). Če pa se bo po pravnomočnosti sklepa o dedovanju našla oporoka, bodo prizadete osebe lahko uveljavljale svoje pravice iz oporoke v pravdi (222. člen ZD).
finančni leasing - obračun dolga - prodaja predmeta leasinga - prepoved komisornega dogovora - pravice leasingojemalca - sale and lease back - neupravičena obogatitev - izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika
Ni pa videti nobenega tehtnega razloga (in tudi ne pravne podlage), zakaj bi si moral leasingodajalec prizadevati, da se pri prodaji ustvari presežek in tudi ne za to, da bi se morebiten presežek izplačal leasingojemalcu. Slednji je namreč s kršitvijo Pogodbe o finančnem leasingu povzročil odstop s strani leasingodajalca, zaradi česar je naziranje sodišča prve stopnje o pravici do uresničitve njegovega pozitivnega pogodbenega interesa zmotno. Ker je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti leasingojemalec izgubil pravico izkoristiti opcijo odkupa in s tem pridobiti lastninsko pravico na predmetu leasinga, posledično nima nobene pravice do presežka kupnine nad dolgom, če bi ta bil ustvarjen. Pritožnica ob sklicevanju na sodno prakso spregleda, da ta v tem kontekstu (kar se tiče leasinga) obravnava (le) primere t.i. "sale and lease back" pravnih poslov1, pri katerih gre za kombinacijo prodajne in povratne prodajne pogodbe, pri kateri lastnik (leasingojemalec) najprej proda stvar upniku (leasingodajalcu), ta pa mu jo prek pogodbe o leasingu proda nazaj oziroma mu jo da v najem. Ta situacija je podredljiva pravilu iz 132. člena SPZ, ker obstaja možnost, da leasingojemalec dokončno izgubi lastništvo na stvari, katere lastnik je bil pred sklenitvijo pravnega posla, oziroma, da jo leasingodajalec pridobi v "dokončno" last, kar je primerljivo z zakonsko predvideno situacijo pri zastavi stvari oziroma ima z njo primerljive lastnosti. Pri "klasičnem" finančnem leasingu pa leasingojemalec ni (predhodno) lastnik predmeta leasinga, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o tem, da bi on izgubil lastništvo na tem predmetu, leasingodajalec pa ga pridobil v last, če leasingojemalec ne bi izpolnjeval pogodbe (leasingodajalec je namreč ves čas formalni lastnik stvari, vse do koriščenja morebitne opcije odkupa s strani leasingojemalca). Ker v konkretnem primeru ni šlo za "sale and lease back" pravni posel, tega tožnica niti ne trdi, predmetna pogodbena ureditev ni v nasprotju s prepovedjo komisornega dogovora.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik v tej fazi postopka ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe glede verjetno izkazane terjatve do tožene stranke, torej da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 6. 2021 nezakonita.
trditveno in dokazno breme - substanciranje dokaznega predloga - obrazloženost stroškovne odločitve - standard obrazloženosti
Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da ji je tožena stranka obljubljala plačilo celotnega dolga ter v dokaz navedenega predložila elektronska sporočila. Glede na navedeno se je na toženo stranko prevalilo procesno trditveno in dokazno breme, da se obljube plačil ne nanašajo na iztoževane terjatve (212. člen ZPP), ki pa mu ta ni zadostila.
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke, saj ta dokazni predlog ni bil substanciran. Tožena stranka ob dokaznem predlogu ni pojasnila, v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom naj se ga zasliši. Stranka mora namreč natančno opredeliti, katero sporno dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča. Ta člen velja tudi pri dokazovanju z zaslišanjem strank (263. člen ZPP). Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika oziroma sklicevanje „kot doslej“ ne zadošča.
ugotovitev tržne vrednosti nepremičnine - cenitev sodnega cenilca - pravica stranke do izjave v dokaznem postopku z izvedencem - izbira metode cenitve - dokazna ocena sodišča - popolnost izvedenskega mnenja - sodelovanje v dokaznem postopku - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca
Dolžnici je bilo z možnostjo večkratne podaje pripomb zagotovljeno učinkovito sodelovanje v postopku. Odgovor cenilca z dne 19. 4. 2021 se je nanašal na strošek legalizacije, ki pa ga sodišče prve stopnje nato pri cenitvi ni upoštevalo in za njegov znesek ni znižalo vrednosti, česar dolžnica v pritožbi niti ne izpodbija, saj ji je v korist. Po pojasnjenem ni bila prizadeta njena pravica do izjave.
razveljavitev sklepa - izločitev dokazov - dokazi, pridobljeni izven kazenskega postopka - privilegij zoper samoobtožbo - osredotočenost suma - interni postopek pri delodajalcu
Ker v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča niso podane okoliščine, ki bi kazale, da je interna komisija dejansko vršila predkazenski postopek in v njem namesto organov pregona zbirala za obdolženca obremenilne dokaze in ker je v sodni praksi bilo že večkrat sprejeto stališče, da se privilegij zoper samoobtožbo ne nanaša na postopke, kot je obravnavani, in ker po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, niso omenjeni med dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti, zato tudi ne more priti do kršitve ZKP, niti Ustave.
Odvetniška tarifa (2015) člen 10, 10/2, 10/3, 10/4. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 5, 5/3.
odločba o sprejemu na varovani oddelek socialno-varstvenega zavoda - postavitev odvetnika po uradni dolžnosti - stroški postopka - potni stroški odvetnika - kilometrina - najcenejše prevozno sredstvo
Stranka je odvetniku dolžna plačati kilometrino, če ta uporabi osebni avtomobil v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko, če potuje v eno smer do 400 kilometrov. Odvetnik je torej upravičen do kilometrine vselej, ko potuje s svojim avtom na razdalji do 400 km v eno smer. Odvetnik, za razliko od npr. strank ali prič, ni dolžan iskati najcenejšega prevoznega sredstva.
ZDR-1 člen 118, 118/3.. ZPP člen 184, 184/1, 185, 185/1, 316, 316/1, 316/2, 316/3, 325, 338, 338/3.. ZDSS-1 člen 41, 41/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodba na podlagi pripoznave - sprememba sodbe
Za presojo pravilnosti predmetne sodbe oziroma njenega izpodbijanega dela (glede reintegracije) ni odločilna uporaba določb, ki se nanašajo na spremembo tožbe, ampak pravilna uporaba določb ZPP, ki opredeljujejo institut sodbe na podlagi pripoznave (316. člen ZPP). V zvezi s tem je ključno, da toženka svoje pripoznave zahtevka ni preklicala, zato je sodišče utemeljeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave, četudi je v vmesnem času tožnik modificiral zahtevek.
Tožnik napačno vztraja (in se pri tem sklicuje na judikat VIII Ips 8/2012), da četrti odstavek 41. člena ZDSS-1 nalaga sodišču odločanje o spremenjenem zahtevku. Po tej določbi lahko delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Ta določba o privilegirani spremembi tožbe v sporu o prenehanju delovnega razmerja je sicer res specialnejša v razmerju do prvega odstavka 185. člena določb ZPP, po katerem je za spremembo tožbe praviloma potrebna privolitev toženke, vendar pa navedeno ne daje odgovora na vprašanje, ki je skupno tako pravdi kot delovnemu sporu, ali je po pripoznavi zahtevka sploh možna modifikacija zahtevka. Tako za pravdni postopek kot za postopek v delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja velja prvi odstavek 184. člena ZPP, da lahko tožnik do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Ta določba pove le, do kdaj najkasneje je možna sprememba tožbe, če pa (lahko že v začetni fazi postopka) pride do procesnih situacij oziroma dejanj strank, ki ob izpolnjevanju zakonskih pogojev lahko privedejo do zaključka postopka (kot npr. pripoznava zahtevka), so ta seveda upoštevna, obenem pa predstavljajo oviro za upoštevanje spremenjene tožbe.
ZPP člen 156, 158, 158/1. ZD člen 133, 133/1, 133/4. ZOdv člen 17, 17/1.
odločitev o pravdnih stroških - umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških ob umiku tožbe - izjema od splošnega pravila - takojšen umik - izpolnitev zahtevka med postopkom - uveljavljanje nujnega deleža v pravdi - prejem darila - odpoved dedovanju - povod za tožbo - odpadel pravni interes - pripoznava zahtevka - odvetniški stroški - vsebina priglasitve - opredeljena priglasitev stroškov - odločanje v okviru zahtevka - odvetniška tarifa
Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Predmet tožbenega zahtevka je bila ugotovitev, da je tožena stranka za časa zapustnikovega življenja od njega že prejela darilo večje vrednosti, in sicer zaradi toženkinega uveljavljanja prikrajšanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku. Tožeča stranka je tožbo umaknila takoj, ko je toženka pravdno sodišče obvestila o svoji odpovedi dedovanju po zapustniku.
Toženec smiselno pripozna zahtevek, če ga med pravdo izpolni. Zato mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemen primer, ko ni dal povoda za tožbo in zato tožba ni bila potrebna. Toženec da povod za tožbo takrat, ko lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija.
Umik tožbe v tej pravdi je posledica odpadlega pravnega interesa tožeče stranke, ki ga je povzročilo ravnanje toženke: odpoved dedovanju, podana šele med pravdo. Tožbeni zahtevek je s tem smiselno priznala.
Tožnik utemeljeno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave, ker sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje priče A.A. in za dodatno zaslišanje priče B.B., ter zaradi njune neizvedbe.
Dokazni standard verjetnosti, ki je potreben za izdajo začasne odredbe, je podan takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekemu zaključku, več od tistih, ki kažejo nasprotno.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga za oprostitev plačila sodne takse - procesna odločitev
Odločitev sodišča prve stopnje je torej procesne narave, zato presoja premoženjskega stanja oškodovanke kot tožilke tudi v tem pritožbenem postopku ni mogoča.
neizbira kandidata - izbirni postopek - imenovanje direktorja
Tožnik ne uveljavlja, da bi toženka pri imenovanju direktorja kršila katero izmed določb ZZ postopkovne narave (npr. glede organa, ki imenuje direktorja, glede izvedbe razpisa, ...), pač pa toženki očita predvsem, da v izbirnem postopku ni v zadostni meri oziroma na ustrezen način preverjala izpolnjevanja pogojev za imenovanje direktorja. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da ta kršitev ni podana, obenem pa je že samo nakazalo pomisleke, ali očitano sploh lahko predstavlja postopkovno kršitev v smislu 36. člena ZZ.
Argumenti koherentnosti izhajajo iz načelne zahteve po medsebojni skladnosti (vsakršnih) pravnih pravil, to je tudi pravil znotraj istega predpisa, in ni najti nobenega razloga, zakaj bi se inkoherentnost (nasprotja in neskladnosti) znotraj istega akta obravnavala drugače kot inkoherentnost med različnimi splošnimi akti. Tako argument specialnosti kot argument kronologije sta povsem uporabljiva tudi pri nasprotjih znotraj istega pravnega akta, saj lahko isti akt vsebuje tako splošne kot specialne določbe, naknadne spremembe in dopolnitve istega akta pa omogočajo tudi uporabo argumenta kronologije. Vse metode razlage so se razvile prav zaradi nasprotij, nejasnosti in šibkosti jezikovnih sporočil v predpisu ali več predpisih.
Večinski delničar, če je skupščina sklicana na njegov predlog, se ne more sklicevati na privilegij glede ne-predložitve gradiva iz tretjega odstavka 295. člena ZGD-1. Sklic skupščine na predlog večinskega delničarja se opravi na podlagi prvega odstavka 295. člena ZGD-1, brez kakršnihkoli olajšav glede dolžnosti predložitve gradiva in obsega ter zagotovitve potrebnih informacij, ob popolnem upoštevanju 297.a člena ZGD-1, ki terja temeljito obrazložitev vsake točke dnevnega reda in zagotovitev vpogleda v gradivo že pred zasedanjem skupščine.