Uporabo vrta je tako mogoče subsumirati v okvir stvarne služnosti iz 213. člena SPZ. Pri tem pa je treba vseeno ostati razumen; to namreč ne pomeni, da bi bile enako dopustne vsakršne vrtičkarske mahinacije ali okupacije tuje zemlje; kar se še posebej v primeru obsežnih javnih površin lahko hitro zgodi tudi brez prave zavesti njihovih lastnikov. Končen odgovor je tako odvisen od okoliščin konkretnega primera.
Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Toženka s svojo revizijo izpodbija slednji kriterij - trdi namreč, da prisojena odškodnina po posameznih postavkah odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi.
Zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti bi toženka lahko odgovarjala le, če bi tožnici nastala škoda, ker bi se uresničilo katero izmed tveganj, na katera bi morala biti opozorjena, vendar ni bila. Očitek, da ji zdravnik ni pojasnil, da ima inverzni astigmatizem in jo seznanil z mestom dioptrije, bi bil torej lahko pomemben le ob hkratni ugotovitvi, da je do negativnih posledic zaradi s tem povezanega zapleta tudi v resnici prišlo.
Presoja ničnosti izjave o priznanju očetovstva na matičnem področju ni urejena, zato se analogno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (86. člen OZ). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ima takšna pravda praktično enake učinke kot spor o izpodbijanju očetovstva. Ob ugoditvi tožbenemu zahtevku namreč otrokov oče oziroma moški, ki je priznal otroka za svojega, izgubi status očeta, s tem pa se ne poseže le v njegov osebni status, ampak tudi v osebni status otroka, saj ima odločitev zanj direktne statusne posledice, enake tistim v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva.
ZZZDR oziroma DZ priznanje očetovstva in soglasje k priznanju obravnavata kot strogo osebno izjavo volje in ne prepovedujeta, da moški, ki ve, da ni oče otroka, tega prizna za svojega; enako pa velja tudi za mater otroka, ki sme soglašati s priznanjem kateregakoli moškega, s katerim želi izvrševati starševske pravice, ne glede na to, ali med njim in otrokom obstaja biološka povezava.
S sodnim varstvom, ki ga uveljavlja tožnik, pravica druge toženke do poznavanja izvora ne more biti zagotovljena – na obstoječi tožbeni podlagi bi bila namreč le ukinjena vez med njo in pravnim očetom, tj. tožnikom, ne pa tudi vzpostavljena vez z biološkim očetom, kar bi varovalo njene koristi. Ugoditev tožnikovemu zahtevku na temelju pravice do poznavanja izvora bi glede na okoliščine konkretnega primera zato pomenila (le) sredstvo za razbremenitev starševskim dolžnostim tožnika (in s tem izgubo preživninskega zahtevka druge toženke), kar ni njen namen.
Tožnik ni bil aktivno legitimiran za (samostojno) vložitev tožbe za varstvo lastninske pravice, ker se ta nanaša na premoženje, ki spada v skupno premoženje njega in A. A. (in bi morala tožbo vložiti oba). Aktivne legitimacije ni imel tudi zato, ker je na imenovano (začasno) prenesel posle upravljanja s spornimi nepremičninami (tudi odločitev o dovolitvi uporabe spornih nepremičnin tožencema).
Podpis v konkretni zadevi (čeprav ne gre za izvirni podpis na fizični vlogi) kaže na to, da je višja državna odvetnica revizijo avtorizirala, dodatna zaščita pri vstopu v sam portal e-sodstva pa je možnost zlorabe praktično izničila. Šteti je torej, da je podpis na reviziji ustrezen.
Čeprav ZIZ govori o "pisni izjavi dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti", pri uporabi tega pravila ne smemo samo (mehansko) slediti besedilu zakona, temveč moramo pri razlagi upoštevati tudi pravila obligacijskega prava.
Zadržanje zastaranja je zastoj v teku zastaralnega roka, do katerega pride zaradi ovir za vložitev tožbe. Ali so obstajali utemeljeni razlogi za zadržanje zastaranja, se vedno presoja za nazaj: ta presoja postane aktualna, ko upravičenec rok za vložitev tožbe zamudi, a bi bila ta v primeru zadržanja pravočasna. V naravi instituta zadržanja je njegova začasnost: traja le, dokler trajajo (v začetku odstavka primeroma navedene) ovire, nato zastaranje začne (prvikrat ali znova) teči.
S tezo, da pogrešanost sama po sebi ne pomeni subjektivne ovire za pravočasnost uveljavljanja terjatve se Vrhovno sodišče strinja, navkljub splošni opredelitvi pojma »uradno pogrešana oseba« in njegovim bistvenim opredelilnim elementom, kot so neobičajna odsotnost od doma, prekinitev socialnih in poslovnih kontaktov in podobno, in navkljub režimu, ki velja za pogrešane osebe: išče jih policija, so na seznamu pogrešanih oseb, za njimi se razpiše tiralica
Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi II Ips 175/2004 odločalo, kakšna je sankcija v primeru, ko center za socialno delo ni odobril pravnega posla, kot to določa 111. člen ZZZDR. Zavzelo je stališče, da tak pravni posel ni ničen, ampak le izpodbojen. Poudarilo je, da je odločilno, da določba 111. člena ZZZDR varuje le koristi otroka in da tako sklenjen pravni posel ob kasneje podani privolitvi lahko postane veljaven (primerjaj 44. člen OZ). Poudarilo pa je tudi, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična le tedaj, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Opozorilo je, da je določba (takrat veljavnega) 103. člena ZOR (sedaj 86. člena OZ) oblikovana tako, da najprej odkazuje na milejšo sankcijo.
Popolnoma enaki razlogi utemeljujejo odločitev, da je tudi pravni posel, ki ga je sklenil eden od staršev v imenu otroka, moral pa bi ga skleniti kolizijski zastopnik, le izpodbojen. Po drugem odstavku 99. člena OZ pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V našem primeru je ta rok potekel 22. 10. 2015. Vendar lahko po 44. členu OZ poslovno sposobna oseba, ki je pogodbo sklenila, ko je bila poslovno omejeno sposobna, v treh mesecih po pridobitvi poslovne sposobnosti zahteva razveljavitev pogodbe. Če razveljavitve pogodbe ne zahteva, s svojo pasivnostjo pogodbo odobri. Pravilna je razlaga, da ima zaradi posebnega varstva poslovno nesposobne osebe, oseba to pravico ne glede na to, da so že potekli roki, ki so sicer določeni za izpodbijanje pogodbe (99. člen OZ). To določbo je treba zaradi varstva drugega toženca uporabiti tudi v tem primeru.
Pravilno je tako stališče, da je drugi toženec s tem, ko ni pravočasno vložil tožbe za razveljavitev Sporazuma, s svojo pasivnostjo pogodbo odobril. Posledično je pravilna odločitev obeh sodišč, da je sporazum z dne 22. 10. 2012 veljaven, drugi toženec pa pasivno legitimiran za plačilo prevzete obveznosti.