Določilo 1. odstavka 156. člena ZPP določa, da je stranka dolžna ne glede na izid pravde, povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, ali po naključju, ki se je njej primerilo. Naključje, ki se je njej – tožeči stranki primerilo je bilo dejstvo, da je sodišče kljub temu, da tožeča stranka ni plačala sodne takse za revizijo in se je v posledici revizije štela za umaknjeno, revizijo poslalo v odgovor toženi stranki.
Sodišče prve stopnje je vročitev opravilo nepravilno, saj je tožena stranka že dne 15. 09. 2011 (pred izdajo zamudne sodbe) s priporočeno pošto vložila odgovor na tožbo s priloženim pooblastilom odvetniku. Zato bi v skladu s 1. odst. 137. čl. ZPP sodišče prve stopnje moralo vročati zamudno sodbo pooblaščencu, ne pa neposredno stranki.
devize na deviznih hranilnih knjižicah – jamstvo RS – obveznosti LB Ljubljana d.d. - podružnice LB d.d. Ljubljana na ozemlju nekdanje SFRJ – uporaba domačega prava
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da konkretno pravno razmerje med varčevalko (tožnico) in toženko z vprašanjem nasledstva bivše SFRJ ni povezano. Vprašanje jamčevanja države za bančne vloge nima vpliva na legitimacijo tožene stranke.
vknjižba lastninske pravice – identifikacijski znak nepremičnine – preverjanje identitete nepremičnine
Če ni popolne identitete med oznako nepremičnine v listini in oznako v zemljiški knjigi, mora sodišče identiteto preveriti. Določbo 1. odstavka 31. člena ZZK-1 je treba razlagati vsebinsko.
Sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, izdan v stečajnem postopku, v katerem ni bilo razčiščeno vprašanje uveljavljane ločitvene pravice za terjatev, zavarovano s hipoteko, ni primerna listina za izbris hipoteke in zaznambe izvršbe.
O pogojih za vpis sodišče odloča samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiško knjigo, zato je izključeno, da bi o vprašanju, ali materialno pravni razlogi za vpis hipoteke in zaznambe izvršbe obstajajo ali ne, odločalo zemljiškoknjižno sodišče.
OZ člen 459, 459/1-1, 459/1-3, 460, 460/3, 462, 468, 468/1-1. ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-8.
kupoprodajna pogodba – odgovornost za stvarne napake – kdaj gre za stvarne napake – stvarna napaka – napake za katere prodajalec ne odgovarja – pravice kupca – odprava napak s strani kupca – zatrjevanje prodajalca da stvar nima napake
V skladu z določbo 3. odstavka 460. člena OZ odgovarja prodajalec vselej tudi za tiste napake, ki bi jih bil kupec z lahkoto opazil, če je izjavil, da stvar nima nobenih napak ali da ima določene lastnosti in odlike. Pogodbeni dogovor, da hiša ni vlažna, ustreza takšni izjavi prodajalca. V nasprotju z navedeno zakonsko določbo je tako pravni zaključek prvostopnega sodišča, da bi glede na izjavo toženih strank tožeča stranka morala in mogla pričakovati, da hidroizolacija ni v najboljšem stanju in da bo čez čas potrebna obnova oz. sanacija in da zato toženi stranki ne odgovarjata za to napako. Slabo stanje hidroizolacije ob nakupu hiše, ki je sicer lahko že tedaj povzročala vlažnost, tako lahko predstavlja sprožilni vzrok, ki je povzročil stvarno napako, za katero v konkretnem primeru odgovarjata toženi stranki v skladu s pogodbenim dogovorom, ob predpostavki, da je zaradi, ob nakupu hiše že slabega stanja hidroizolacije bila prisotna vlaga oziroma je ta nastopila kasneje. Takšno stanje torej pomeni vzrok za stvarno napako, glede katere je v konkretnem primeru prodajalec izrecno zatrjeval, da ne obstaja in s tem razbremenil tožeči stranki tudi njune morebitne neskrbnosti pri presoji ali je lahko hiša vendarle vlažna. Ni torej pravno pomembno, ali sta toženi stranki zaradi zatrjevanja tožečih strank lahko pričakovali bodočo sanacijo hiše. Ali še drugače povedano: že zatrjevanje toženih strank, povzeto celo v pogodbeni dogovor, da hiša ni vlažna, je odločilno samo po sebi.
Ker tožeča stranka ni dokazala, niti zatrjevala obstoja zakonskega pogoja ničnosti obravnavanega dela notarskega zapisa, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo.
športni objekt - originarna pridobitev lastninske pravice - lastninjenje športnih objektov – družbena lastnina
64. člen ZSpo določa dve navidez vzporedni, v resnici pa zaporedni vrsti lastninjenja športnih objektov, ki so bili ob uveljavitvi zakona v družbeni lastnini. Prvo je bilo časovno omejeno in je veljalo za tiste športne objekte, za katere je v zakonsko predvidenem roku pristojni organ lokalne skupnosti odločil, da so občinskega pomena. S tem so postali lastnina lokalne skupnosti.
Temu se lahko društvo upre le, če na objektih izkaže lastninsko pravico, torej tedaj, ko bi lokalna skupnost za objekte občinskega pomena razglasila objekte, ki niso bili v družbeni lastnini, temveč v lasti društva ali druge pravne ali fizične osebe.
Kljub kazenski obsodilni sodbi mora pravdno sodišče samostojno presojati ugovore tožene stranke o obstoju deljene odgovornosti po določbi 171. čl. OZ oziroma o prispevku oškodovanca k nastanku škode. Kazenska obsodilna sodba namreč na ta vprašanja ne odgovarja, zato je napačno stališče pritožbe tožeče stranke, da je že iz opisa kaznivega dejanja jasno, da je zavarovanec tožene stranke v celoti odgovoren za nastanek škodnega dogodka, ker je bilo tožnikovo ravnanje storjeno v strahu za svoje življenje.
stavbna pravica - vznemirjanje lastninske pravice - negatorna tožba - zakonita gradnja - pravica uporabe - pravica gradnje – zakonita gradnja – dovoljenje za gradnjo
Tožena stranka ni mogla ex lege pridobiti stavbne pravice na zemljišču, na katerem je zgradila lovski dom, čeprav je imela zanj gradbeno in lokacijsko dovoljenje, če ji gradnje ni dovolil tisti, ki je imel pravico uporabe ne tej nepremičnini, ki je bila tedaj družbena lastnina.
Lokacijsko in gradbeno dovoljenje samo po sebi ne pomeni nujno, da gre za zakonito gradnjo. Upravna dovoljenja nimajo moči posegati v lastninske odnose, jih spreminjati in obremenjevati. Lokacijsko dovoljenje izkazuje le, da je gradnja v skladu s prostorsko ureditvijo zemljišča, gradbeno pa, da načrtovana stavba ustreza gradbenim normativom.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO
VSL0067695
OZ člen 111, 287, 288, 299, 299/2, 347, 347/1, 352, 352/3, 357, 357/6, 417, 963.
kreditna pogodba – odstop od kreditne pogodbe – zavarovalnina – prehod terjatev – razdrta pogodba – vračunavanje – delno plačilo
Odstop od pogodbe pomeni njeno razdrtje, zaradi česar sta stranki v skladu s 111. členom OZ prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Če pa je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. V trenutku odstopa banke od pogodbe le-ta zato ni več imela terjatve na izpolnitev pogodbe, temveč zgolj še terjatev na povračilo posojenega zneska denarja, tj. glavnice po pogodbi, zmanjšane za že plačane obroke, ter pravico do povračila morebitne škode. Od trenutka odstopa banke od pogodbe, namreč tožeča stranka, na katero je z izplačilom zavarovalnine prešla terjatev banke, plačila takšnih obresti ne more več utemeljevati na pogodbenem temelju. Banka in posledično tožeča stranka, ki je zaradi nastopa zavarovalnega primera in plačila zavarovalnine vstopila v njene pravice v razmerju do tožene stranke, pa je upravičena od dolgovanih denarnih zneskov zahtevati zakonske zamudne obresti. Takšna pravna diagnoza primera ima torej za posledico zaključek, da tožena stranka banki in sedaj tožeči stranki ni dolgovala glavnice ter stranskih terjatev, temveč dve glavnici (eno za vračilo posojenega denarnega zneska zaradi odpadlega pravnega temelja in eno iz naslova povračila škode) ter stransko terjatev iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Glede na pojasnjeno, za vračunavanje delnega plačila ni več mogoče uporabiti zgolj določbe 288. člena OZ, temveč je treba upoštevati tudi določbo 287. člena OZ, v skladu s katero se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, ob odsotnosti sporazuma upnika in dolžnika o vračunavanju, kakor tudi dolžnikove izjave o vračunavanju, ter ob obstoju okoliščine, da je hkrati zapadlo več obveznosti, pri čemer so vse enako (ne)zavarovane, dolžniku so vse v enako breme, nastale pa so tudi istočasno, porazdeli na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski.
Po določbi 1. odst. 155. člena ZPP pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva sodišče tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.
sodba na podlagi pripoznave – pritožbeni razlog zoper sodbo na podlagi pripoznave
Sodbo na podlagi pripoznave lahko stranka izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. Takšnih pritožbenih razlogov toženec v pritožbi ne navaja.
listina za vpis - udeleženci zemljiškoknjižnega postopka – upravičen predlagatelj
Glede na aktualne podatke o lastništvu stanovanja v zemljiški knjigi pritožbeno sodišče ne pomeni, da bi morali pri tej izjavi (o prenosu lastninske pravice) sodelovati vsi etažni lastniki objekta, v katerem je to stanovanje in v korist katerih je sicer zahtevan vpis solastninske pravice. Lastnik ima namreč pravico, da samostojno razpolaga s stvarjo, na kateri ima lastninsko pravico. So pa etažni lastniki, v korist katerih je zahtevan vpis, udeleženci zemljiškoknjižnega postopka, ki jim je treba vročiti sklep o dovolitvi vpisa, zoper katerega imajo pravico vložiti ugovor.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve – prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine
Pogoj po 1. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ ni izpolnjen oziroma tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj ni podala konkretnih trditev glede okoliščin, s katerimi bi utemeljevala, da želi prvotožena stranka nepremičnino odtujiti ali obremeniti, tega ni niti zatrjevala, še manj pa izkazala.
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku – prekinitev zapuščinskega postopka – status stranke v zapuščinskem postopku
M. L. je stranka zapuščinskega postopka, saj uveljavlja določeno pravico iz zapuščine, to je pravico do dedovanja. Za njen status stranke ni pomembno, ali se je odpovedala dedovanju po zapustnici in ali bo s sklepom o dedovanju razglašena za dedinjo.
sodna ureditev meje – stroški postopka – sodna taksa za ureditev meje
Skupne stroške, o katerih govori 139. člen ZNP, trpijo udeleženci postopka. Taksa za ureditev meje je strošek za delo sodišča in to predstavlja skupne stroške.
Kljub temu, da iz menične izjave - pooblastila za izpolnitev bianco menice izhaja, da bo trasant podjetje P. d.o.o, to na status toženca kot trasanta ne vpliva. Menična izjava oziroma pooblastilo se lahko nanaša na vse sestavine menice, razen na podpis, ki je nujno potreben že v trenutku, ko je menica izdana (izročena).
Škoda, ki jo tožnik zatrjuje, je torej nastala že s predobjavo članka, ne pa šele z njegovo predstavitvijo oz. objavo v reviji.
Založnik vstopa v položaj avtorja le v obsegu avtorjevih pravic, ki mu jih daje ZASP. Ni pa mogoče aktivne ali pasivne legitimacije raztezati izven okvira uveljavljanja pravic po ZASP, torej na področje uveljavljanja zahtevkov, ki imajo podlago v določbah o odškodninski odgovornosti, kot je urejena v OZ.