ZP-1 člen 2, 2/2, 8, 14, 15, 42, 43, 59, 59/3, 62a, 62a/1, 147, 147/2. ZOPOKD člen 4, 5. KZ člen 17, 20. ZDAVP-1 člen 60. ZDAVP-2 člen 10, 398.
milejši predpis – kršitev materialnih določb zakona – zastaranje pregona – daljši rok za zastaranje – meje preizkusa odločbe prekrškovnega organa – posebno hudi davčni prekrški – načelo dolžnosti dajanja podatkov – odgovornost pravne osebe – odgovornost odgovorne osebe – uporaba določb kazenskega zakonika – eventualni naklep – dejanska zmota – stroški v postopku s pravnimi sredstvi
Razlog, zakaj je pravna oseba prikazala nepravilno davčno osnovo tudi v davčnem obračunu za leto 2007, na vprašanje dopustnosti postopka za prekršek nima vpliva, saj je neutemeljena pritožbena navedba, da predložitev davčnega obračuna dne 30. 3. 2008 ne predstavlja samostojnega prekrška, ker gre zgolj za pojavljanje posledice z dne 30. 3. 2006.
ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru direktorja kot odgovorne osebe, ki je kot vodstveni organ s svojim podpisom odobril sestavo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb.
Odgovorna oseba je bila glede na svojo funkcijo, to je direktor pravne osebe, med obveznostmi, ki jih vsebuje ta funkcija, pa sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja, dolžna poznati veljavno davčno zakonodajo, torej v okviru te tudi, kakšnim standardom morajo zadostiti navedbe o odhodkih, ki jih je v davčnem obračunu prikazal in kot direktor podpisal, če naj se upoštevajo kot davčno priznani odhodki.
Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je ugotovilo, da je potrebno po uradni dolžnosti spremeniti odločitev prekrškovnega organa (do take odločitve pa lahko pride le v primeru, če je odločitev v korist pritožnika), storilkama nepravilno naložilo plačilo sodne takse kot stroškov postopka v zvezi s presojo zahteve za sodno varstvo.
stroški obratovanja in upravljanja – zastaranje terjatve upravnika iz naslova lastne storitve
Storitev upravljanja ter storitev vodenja rezervnega sklada predstavljata lastni storitvi tožeče stranke, ki se ju je le-ta kot upravnik stanovanjske stavbe zavezala opravljati na podlagi sklenjene pogodbe o upravljanju, in za kateri torej ne more veljati petletni zastaralni rok (ki sicer velja za obveznosti iz naslova obogatitve), temveč enoletni zastaralni rok iz 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ, ki je med drugim določen za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.
varstvo lastninske pravice – vrnitvena tožba – odškodninski zahtevek – zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve – zastaranje
V primeru vrnitvenega zahtevka mora tožnik dokazati, da je lastnik in da je stvar v dejanski oblasti toženca.
Ob ugotovitvi prvega sodišča o tem, kdaj je tožnik zvedel za odvzem vozila in kdo mu ga je odvzel, je pravilna odločitev o tem, da je njegov denarni zahtevek zastaral, tako upoštevajoč zastaralni rok, ki velja pri odškodninskih terjatvah, kot tudi splošni zastaralni rok.
sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine – pozneje najdeno premoženje
Po ustaljeni sodni praksi se sporazum dedičev o delitvi in načinu delitve zapuščine v sklepu o dedovanju ne upošteva pri odločitvi o pozneje najdenem premoženju zapustnika, saj so dediči s sporazumom o delitvi razdelili le tisto zapuščinsko premoženje, ki je bilo takrat predmet dedovanja.
odplačnost pogodbe - aleatornost pogodbe - pogodba o pomoči in dosmrtnem preživljanju - načelo enake vrednosti dajatev
Pri presoji odplačnosti/neodplačnosti pogodbe o pomoči in dosmrtnem preživljanju zaradi aleatornosti pogodbe obligacijsko načelo enake vrednosti dajatev ni uporabljivo.
zastaranje odškodninske terjatve – odškodninska odgovornost predsednika uprave
Datum prenehanja toženčeve funkcije direktorja tožnice je odločilen za pričetek teka zastaralnega roka le pri tistih terjatvah, glede katerih je sodišče ugotovilo, da je tožnica za vtoževano škodo zvedela oziroma bi mogla in morala zvedeti že pred tem datumom, saj v obdobju, ko je bil toženec še direktor tožnice, slednja zoper njega ni mogla vložiti odškodninske tožbe. Tožnica kot pravna oseba je za škodo izvedela takrat, ko je zanjo izvedel njen organ poslovodstva, nadzorni svet ali vršilka dolžnosti direktorja in da torej ni odločilno, kdaj se je z njo seznanil kasnejši direktor.
izvedenina – nagrada izvedencu – nestrinjanje z izvedenskim mnenjem
Pri presoji, ali je izvedenec opravil delo, ki mu ga je naložilo sodišče, ni pomembno, ali se stranke oziroma udeleženci postopka z njim strinjajo. Prav tako ni pomembno, ali bo sodišče v dokaznem postopku sprejelo izvedenčeve ugotovitve ali ne.
OZ člen 131, 148, 148/2. ZPP člen 30, 46, 47, 482, 482/1.
spor o pristojnosti – gospodarski spor – fizična oseba – gospodarska družba – spor med družbenikom in družbo – odškodninska odgovornost
Zahtevek tožeče stranke (družbe) do toženca (fizične osebe, bivšega direktorja tožeče stranke) temelji na določbah 131. člena v zvezi z 2. odstavkom 148. člena OZ, torej na splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti in ne na pravu gospodarskih družb. Poleg tega je toženec fizična oseba, ki ni (več) član organov upravljanja družbe, tako, da ne gre za spor med družbo in članom organa upravljanja družbe, niti ne gre za spor med družbenikom in družbo.
gradnja na tujem svetu - dobrovernost - priposestvovanje - stavbna pravica
Pravna pravila ODZ so v paragrafih 417-419 v skladu s takrat uveljavljenim načelom superficies solo cedit omogočila lastniku zemljišča, da mu je pripadlo vse, kar se je na zemljišču zgradilo. Edino izjemo je predstavljala situacija iz paragrafa 418 ODZ, ko je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju. V nobenem primeru pa ni mogel na tak način pridobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču nepošteni graditelj ali nekdo, ki sploh ni bil graditelj.
odškodnina za nepremoženjsko škodo – akontacija odškodnine – valorizacija že izplačane odškodnine
Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranjanje realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije na enak način, to je z valorizacijo.
ZST-1 člen 12, 12/2, 39. ZST člen 13, 13/3, 15, 15/1. ZPP člen 282, 282/2. ZUstS člen 44.
plačilo sodnih taks – poziv na dopolnitev – obrazec o premoženjskem stanju – začasni zastopnik – ustavna odločba – razveljavitev – učinkovanje ustavne določbe
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje vlogo stranke za oprostitev plačila sodnih taks pravilno zavrglo, saj je stranka kljub pozivu ni dopolnila z izpolnjenim obrazcem o njenem premoženjskem stanju. Pri tem je sodišče prve stopnje kot pravno podlago zmotno uporabilo določbo 2. odst. 12. čl. ZST-1. Moralo bi uporabiti njej vsebinsko enako določbo 3. odst. 13. čl. ZST, saj 39. čl. ZST-1 določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo v skladu z določbami ZST.
Začasni zastopnik stranke tudi nima pravnega interesa vložiti predloga za oprostitev plačila sodnih taks za vloženo pritožbo, saj 1. odst. 15. čl. ZST med drugim določa, da začasni zastopnik stranke, ki ga je postavilo sodišče, v postopku ni dolžan plačevati taks za zastopanega.
Zakona ali dela zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavanem primeru do dne začetka učinkovanja ustavne odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato se razveljavljenega 2. odst. 282. čl. ZPP za odločanje v tej zadevi ne sme uporabiti.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/2, 5/2-2, 13, 13/1. ZPP člen 105a, 105a/3.
oprostitev plačila sodnih taks – odločitev o celotnem predlogu stranke – rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks – pravni interes
Ker je tožnica vložila predlog za oprostitev oziroma odlog plačila sodnih taks za cel postopek in ne zgolj za tožbo, bi moralo sodišče prve stopnje o njenem predlogu za oprostitev sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 14. 06. 2010, ki je glede na vložitev pritožbe dne 30. 09. 2010 pravočasen, odločati (meritorno). Tožnici namreč ni mogoče odreči pravnega interesa, da se o njenem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo odloči, saj iz izreka in obrazložitve sklepa z dne 14. 06. 2010 izhaja, da je bilo odločeno izključno o predlogu za oprostitev plačila takse za tožbo oziroma za postopek na prvi stopnji.
Taksno obveznost je treba plačati, ko slednja nastane, hkrati pa je treba vložiti tudi morebitni predlog za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse. Taksna obveznost za pravdni postopek, če je pred njim tekel postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, nastane takrat, ko prispe spis k pristojnemu sodišču, pred katerim bo tekel pravdni postopek.
procesna sposobnost – pravdna sposobnost – obstoj dvoma – prekinitev postopka – mirovanje postopka
Obstoj poslovne in s tem procesne sposobnosti se sicer domneva, a če sodišče iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, je treba o njenem (ne)obstoju odločiti s stopnjo zanesljivosti. V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 205. člena ZPP je bil postopek v tej zadevi prekinjen, ko je tožnik izgubil pravdno sposobnost (saj v pravdi že od leta 2005 ni imel pooblaščenca), in ne šele od njegove smrti.
pravica uporabe – priposestvovanje – gradnja na tujem svetu – pridobitev lastninske pravice – družbena lastnina
Res je, da hkrati z pridobitvijo lastninske pravice na objektih tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice na zemljišču v družbeni lastnini, je pa glede na določbo 7. člena ZPN s pridobitvijo lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, po samem zakonu prenesena tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Ta pravica uporabe pa se je v skladu z določbo 3. člena ZLNDL po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico na zemljišču.
Praksa med strankama je individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi konkretnih okoliščin konkretnega primera. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja v določenem časovnem obdobju je treba upoštevati, da gre za ponavljanje poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja kot v prejšnjih primerih. Pri ugotavljanju dejanskih rokov izpolnitve obveznosti v praksi, ki obstaja med tožečo in toženo stranko, gre za ugotavljanje dejstev, v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti do tožene stranke.
Po praksi je med pravnima strankama sporna nakazila šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve, na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka upoštevaje večletno dejansko poslovanje pristala na prakso, da bo za dobavljeno blago dobila plačilo v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu in se je ustalil kot običajni rok plačila med pravdnima strankama.
V primeru tožb zaradi motenja posesti je pomembno tudi, da so ugotovitveni zahtevki z dajatvenim delom vedno povezani in torej ugotovitveni del pojasnjuje dajatvenega. Gre torej za zahtevek, ki ga je treba obravnavati enotno, zavrženje zgolj ugotovitvenega dela pa bi praviloma povzročilo tudi to, da je dajatveni del nejasen. Zato sodna praksa še vedno dopušča ugotovitveni del tožbenega zahtevka v pravdi zaradi motenja posesti, in ni nobenega smotrnega razloga za to, da bi pritožbeno sodišče tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo.
Pritožnica si samopomoč očitno napačno razlaga, saj se ta v sporu zaradi motenja posesti nanaša le na posestno stanje, ne pa nemara na kakšno drugo pravno varovano dobrino.
Po praksi med pravdnima strankama je sporna nakazila šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve obveznosti, na podlagi ugotovitev, da so bili računi plačani v roku približno dveh mesecev in je tožena stranka v letu 2008 pristala na prakso, da je plačila prejela v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu, in so se taki roki plačila, ki so znašali en do dva meseca v tem letu ustalili med strankama kot običajni rok plačila.
ZP-1 člen 50, 60, 60/2, 77, 77/1, 82. ZS člen 105a.
prenos pristojnosti - spor o pristojnosti - začetek postopka o prekršku - pristojnost za odločanje o zahtevi za sodno varstvo - krajevna pristojnost sodišč
Predsednik višjega sodišča je s sklepom prenesel pristojnost za odločanje v zadevi o prekršku po obdolžilnem predlogu PP Grosuplje na Okrajno sodišče v Kočevju, ki se je s sklepom izreklo za nepristojno, ker so v zadevi podani pogoji za odločanje prekrškovnega organa v hitrem postopku. O sporu o pristojnosti med prekrškovnim organom in sodiščem je odločilo Ustavno sodišče RS. Za vodenje postopka o prekršku v zvezi z zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa je pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem, saj ta zadeva ni bila prenesena na Okrajno sodišče v Kočevju.
AO plus zavarovanje – razlaga zavarovalnih pogojev AO plus - splošni pogoji za zavarovanje voznika (AO zavarovanje) - obseg zavarovalnega kritja - plačila zmožna druga oseba - odgovorna oseba
Zavarovalnica na podlagi sklenjenega AO plus zavarovanja škode ne krije v primeru, kadar je za škodo odgovorna druga oseba, ki je plačila zmožna.