SZ-1 člen 87, 87/2. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem člen 3.
javni razpis - dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - razpisni pogoji - stalnost bivanja v občini
Tožnik je ob vložitvi vloge predložil potrdilo Upravne enote Celje o prijavi stalnega prebivališča, ki ni dokazovalo izpolnjevanja pogoja iz 3. 2. točke Javnega razpisa, to je stalnosti bivanja v Mestni občini Celje, dokazovalo pa je izpolnjevanje splošnega pogoja iz 2.1 točke Javnega razpisa. Ta ugotovitev po mnenju sodišča pomeni, da tožnikova vloga ni bila popolna in bi moral prvostopenjski organ, v kolikor bi sledil določbam ZUP o ravnanju z nepopolno vlogo in Splošnim določbam v Javnemu razpisu v točki 6 (Razpisni postopek), tožnika pozvati, naj nepopolno vlogo dopolni.
S poravnavo, ki ima učinek izročilne pogodbe, se je tožnikov sin, ki je hkrati postal lastnik očetove nepremičnine, zavezal, da bo očetu zagotovil dosmrtno brezplačno bivanje v stari hiši, zagotovil brezplačno ogrevanje, vodo in elektriko, mu omogočil prost dostop do stare hiše, možnost gibanja po vsem posestvu, možnost parkiranja osebnega avtomobila in namestitev poštnega nabiralnika. Prav tako se je zavezal, da mu bo v primeru bolezni ali starostne onemoglosti zagotovil pomoč in postrežbo, bodisi sam ali po drugih osebah. Glede na naravo zgoraj navedene poravnave sodišče ugotavlja, da ji ni mogoče pripisati lastnosti izvršljivega pravnega naslova ali pravnega posla v smislu 557. člena Obligacijskega zakonika (pogodba o dosmrtnem preživljanju), torej ni mogoče v tej poravnavi dogovorjene obveznosti zagotavljanja oskrbe na domu razlagati drugače, kot je dogovorjena.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje
V obravnavanem primeru je nepravilno ugotovljeno premoženje tožnika. Smisel zapuščinske obravnave je namreč med drugim ugotoviti velikost dednega deleža, ta ugotovitev pa mora biti zajeta v sklepu o dedovanju, ker ga sicer ni mogoče preizkusiti. V obravnavani zadevi pa sklep o dedovanju v zapuščinski zadevi sploh še ni bil izdan, saj zapuščinski postopek očitno še ni zaključen. V obravnavani zadevi zato izpodbijana odločba sloni na napačnih predpostavkah, saj kot premoženje za določitev finančnega cenzusa tožnika tožena stranka upošteva premoženje, ki naj bi ga tožnik dobil po dednem dogovoru.
denacionalizacija - agrarna skupnost - vračanje premoženja agrarni skupnosti - aktivna legitimacija - ponovna vzpostavitev agrarne skupnosti - istovetnost premoženjskih in drugih pravic
V postopkih po ZPVAS se članom ponovno vzpostavljene in organizirane agrarne skupnosti lahko vračajo le tiste pravice in tisti obseg pravic, kot so bile odvzete članom nekdanje agrarne skupnosti. Izkazana mora torej biti istovetnost odvzetih, zahtevanih in vrnjenih pravic v istovetno urejeni ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti.
sejnina - dodatni davek od dohodkov članov poslovodstev in nadzornih organov v času finančne krize - povratna veljava zakona - retroaktivnost - neprava retroaktivnost - načelo zaupanja v pravo - pravica do zasebne lastnine
Kolikor gre za dohodke, prejete po uveljavitvi ZDDDČPNO, zakon ni retroaktiven in zato tudi ni v nasprotju z Ustavo. Posega le v višino pričakovanega (neto) dohodka davčnih zavezancev, prejetega na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona. Zato gre lahko le za t.i. nepravo retroaktivnost, ki se presoja po načelu zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Uvedba dodatnega obdavčenja temu ustavnemu načelu sama po sebi ne nasprotuje. S predpisano davčno stopnjo pa zakon po mnenju sodišča tudi ne posega prekomerno v pravico do zasebne lastnine, čeprav lahko skupna stopnja obdavčitve doseže 90%. Navedeno namreč velja le za dohodke, ki po višini presegajo predpisano zgornjo mejo, medtem ko dohodki do te meje niso predmet dodatnega obdavčenja. Le z visoko stopnjo obdavčitve je mogoče doseči (stvarno upravičen) cilj zakonodajalca, da se višina dohodkov poslovodij in nadzornikov prilagodi gospodarskemu stanju družb, ki jih vodijo oziroma nadzorujejo.
vojni veteran - zdravstveno varstvo - pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev - veteranski dodatek - načelo zaupanja v pravo
S tem, ko upravna enota tožnice skupaj z vabilom v zvezi z njeno pritožbo ni pozvala, naj s seboj prinese tudi zdravstveno dokumentacijo, ni kršila upravnega postopka. Tožnica bi namreč morala, poleg trajne popolne izgube delovne zmožnosti, izkazati tudi izpolnjevanje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka. V zadevi pa ni sporno, da teh pogojev ne izpolnjuje. Tožničino zdravstveno stanje, na katerega se sklicuje v tožbi, ni pravno relevantno. Pravica do veteranskega dodatka je namreč po določbi 8. člena ZVV odvisna od višine prejemkov na družinskega člana.
18. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v tem primeru ni uporabljiv, saj tožnica statusa vojnega veterana ni imela priznanega še v času bivše SFRJ.
V obravnavanem primeru ne gre za nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS. To načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Z določbami ZUJF po presoji sodišča v pravice tožnice ni bilo poseženo na način, ki bi bil, ob upoštevanju gornjih kriterijev, nedopusten. Z zakonom so namreč socialno šibkejšim vojnim veteranom veteranske pravice še vedno zagotovljene. Ne zagotavljajo pa se več ostalim vojnim veteranom, in sicer zaradi slabega stanja javnih financ, kar po mnenju sodišča pomeni stvarni razlog.
Uredba o ukrepih 1.,3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2010 do 2013 člen 63, 63/1, 63/1-1, 63/1-9, 90, 90/2.
javni razpis - neposredna plačila v kmetijstvu - dodelitev nepovratnih sredstev - program razvoja podeželja - izpolnjevanje pogojev - oddaja zbirne vloge - dejavna kmetija
Javni razpis je kot dejavne opredelil tiste kmetije, ki ustvarijo bruto prihodek iz kmetijske dejavnosti oziroma iz kmetijskih, gozdarskih in dopolnilnih dejavnosti na kmetijah vsaj v višini 1 bruto minimalne plače v letu pred letom objave javnega razpisa in vložijo zbirno vlogo v predpisanem roku. Za izpolnitev obravnavanega pogoja sta morali biti izpolnjeni obe opredelilni okoliščini, dohodek in oddaja zbirne vloge. Ker tožnik zbirne vloge ni vložil, ni pomembno, če je iz gozdarske in dopolnilne dejavnosti ustvaril bistveno višji dohodek, kot je bil zahtevan.
Javni razpis pogoja ni na novo določil, niti ga ni širil, temveč je pogoju iz Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2010 do 2013 le natančneje določil vsebino. To pa je v skladu z določbo drugega odstavka 90. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 v letih 2010 do 2013.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - javno dobro - krajinski park
Nepremičnine, ki so razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, se v denacionalizacijskih postopkih vračajo v naravi, razen če so ugotovljene ovire za vračanje, ki jih določa zakon.
Nepremičnine, če je ugotovljen status javnega dobra, ni mogoče vrniti, za krajinski park v obravnavani zadevi pa ni izkazano, da šteje za nepremičnino, ki je javno dobro.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-1. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/3, 36, 36/1, 36/1-4, 224. ZCes-1 člen 2, 2-25, 3.
javna cesta - pravica uporabe javne ceste - ugotovitvena odločba - upravna zadeva - zavrženje zahteve - zavrženje tožbe
Splošna raba javne ceste je anonimna. Drugostopenjski organ pravilno ugotavlja, da ni pravne podlage za izdajo ugotovitvenih upravnih odločb, s katerimi bi se ugotavljajo, da ima nekdo pravico splošne rabe te vrste javnega dobra.
Ker tožnik v tožbi navaja, da je vložil pritožbo, ker prvostopenjski organ ugotovitvenega akta ni izdal, ga sodišče ni posebej pozivalo, da izkaže dokončnost tega sklepa. Tožba je vložena zoper akt, ki ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Z dopisom, s katerim je občina tožnikovo vlogo odstopila policijski upravi, še ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.
ZDen člen 19, 19-3, 19-4, 32, 32/2. ZCes-1 člen 2, 2-25, 39, 39/3.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - kategorizirana javna pot
Tožena stranka je spregledala, da 39. člen ZCes-1 zahteva, da so javne ceste, kamor spada tudi javna pot, kategorizirane, zato se ni mogla opreti na 25. točko 2. člena ZCes-1 oziroma v posledici 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen, za ugotovitev ovire za vrnitev v nepremičnine v naravi.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - odškodnina
Sporno je, ali je denacionalizacijska upravičenka upravičena še do denacionalizacije zemljišča v izmeri 178 m2, ki je bil po ugotovitvah prvostopenjskega upravnega organa ob podržavljenju del podržavljene par. št. 1165/1. Pogoj za to je, da je bila pravica uporabe, ki jo je po podržavljenju na podržavljenih zemljiščih obdržala denacionalizacijska upravičenka, prisilno odvzeta. Po presoji sodišča je prvostopenjski upravni organ obstoj tega dejstva kot sestavine relevantnega dejanskega stanja ugotovil s tolikšno stopnjo verjetnosti, da je lahko sprejel pravni zaključek o upravičenosti do denacionalizacije predmetnega zemljišča.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - pravočasnost tožbe - fikcija vročitve
Sodišče na podlagi povratnice o vročitvi drugostopenjske odločbe tožnici ugotavlja, da je bila 4. 10. 2012 obveščena o prispelem pismu, tako da se je 15- dnevni rok za prevzem pošiljke iztekel 19. 10. 2012. Ker je navedenega dne nastopila fikcija, da je bila odločba, s katero je bil postopek končan, vročena tožnici, je naslednji dan, to je 20. 10. 2012, začel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ta bi se iztekel 18. 11. 2012, ker pa je bila nedelja, se je to zgodilo prvi naslednji delovni dan, torej 19. 11. 2012. Tožba je bila vložena priporočeno po pošti 20. 11. 2012, to je po preteku zakonskega roka, zato jo je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo.