Zaradi neposrednega uresničevanja ustavne pravice do sojenja v razumnem roku je za sodno varstvo te pravice v upravnem sporu, ki ima pravno podlago v določilu 157. člena Ustave in stališčih Ustavnega sodišča, v večji meri kot v drugih upravnih sporih potrebna aktivnost strank v predhodnem postopku, da se ugotovijo ključna dejstva, ki so pravno-relevantna za varstvo te pravice v upravnem sporu. V tem smislu je po določilu 2. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu tožnik dolžan, kadar zahteva odločitev o pravici, opredeliti dejstva, na katera se opira zahtevek, po 3. odstavku istega člena pa mora, ko toži zaradi posamičnega dejanja, ki posega v ustavno pravico, v tožbi med drugim navesti dejanje, ki naj bi ga storila tožena stranka in dokaze o tem, da gre za poseg v ustavno pravico. Če ni posega v pravico, kar je dejansko vprašanje, tudi ne more biti kršitve pravice, kar je deloma pravno, deloma pa dejansko vprašanje (2. in 3. odstavek 15. člena Ustave). V pravico iz 23. člena Ustave RS sodišče (tožena stranka) ne more poseči, če še ni prejelo zadeve v reševanje. Relevanten čas, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali gre za poseg in kršitev pravice iz 23. člena Ustave, nastopi z dnem, ko sodišče (tožena stranka) prejme zadevo v reševanje.
Po presoji sodišča pa bi morala tožena stranka v zvezi z razlogi, zaradi katerih tožena stranka ni poklonila verodostojnosti tožnikovi izpovedbi in navedbam v njegovi prošnji za azil, tožnika ponovno zaslišati in ga seznaniti s svojimi ugotovitvami. Tožena stranka je vezana na načela postopka in pri tem mora ugotoviti resnično stanje stvari ter preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za zakonito in pravilno odločbo (5. odstavek 24. člena ZAzil), to pa lahko doseže le tako, da da tožniku možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki jih je tožena stranka ugotovila in ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP v zvezi s 23. členom ZAzil). Le z varovanjem načel postopka bo tožena stranka lahko odločila, ali obstaja dvom v verodostojnost tožnikovih izjav ali ne in tako odločila, ali so podani razlogi za priznanje azila po Ženevski konvenciji ali ne. Tožnik je navedel več dogodkov, in sicer da so ga približno 15-krat privedli na policijsko postajo, ko so bila zborovanja stranke V..., omenil je dogodek z njegovim avtomobilom ter da je načelnik policije Albanec. Tožena stranka ni ocenila ali so te okoliščine take, da se lahko tožnik čuti ogroženega ter ali je njegov strah v zvezi s tem objektivno utemeljen in zato v tem delu odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi namreč ni ugotavljala razloga ogroženosti na strani tožnika in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih tožnik navaja. Tožena stranka pri vključitvi ocene stanja v izvorni državi tožnika ni preučila razmer v mestu oziroma vasi, od koder prihaja tožnik oziroma ni navedla, zakaj teh podatkov ni mogla pridobiti. Ocene stanja v okolju, od koder prihaja tožnik oziroma v sami izvorni državi, pa ni povezala z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje in ni navedla katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo. (Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 422/03 z dne 10. 7. 2003, točka 7 obrazložitve.)
Po določbi prvega odstavka 32. člena ZUS lahko tožeča stranka umakne tožbo brez privolitve toženca preden se toženec na glavni obravnavi spusti v obravnavanje glavne stvari, če se glavna obravnava ne opravi, pa do odločitve sodišča. Ker je v obravnavanem primeru sodišče o tožbi tožeče stranke že odločilo (dne 16. 11. 2004), torej pred vložitvijo umika tožbe, je bilo potrebno o umiku tožbe odločiti ob smiselni uporabi določbe 2. točke 34. člena ZUS.
Organ prve stopnje je pri določitvi predkupnega upravičenca uporabil določbe ZKZ na podlagi ugotovitve, da se skupaj prodajajo kmetijska in gozdna zemljišča. Kot celota pa se lahko zemljišča obravnavajo le, če se jih šteje za kmetijo, torej kot smiselno zaokroženo gospodarsko celoto.
Prvostopni organ je zato (ob prej navedenih nespornih okoliščinah) bistveno kršil določbe upravnega postopka (1. in 2. odstavek 229. člena ZUP), ko je tožničino vlogo z dne 4.10.2002 po izteku rokov iz 2. odstavka 229. člena ZUP obravnaval kot pritožbo, namesto da bi jo obravnaval kot predlog za obnovo postopka in ugotavljal procesne predpostavke za obnovo postopka. Utemeljena pa je tudi vrnitev zadeve prvostopnemu organu v ponovno odločanje, ker je v skladu z 2. odstavkom 266. člena ZUP za odločanje o predlogu za obnovo postopka pristojen tisti upravni organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog nanaša.
Tožena stranka je upravičeno štela, da je bilo premoženje de iure podržavljeno tožnikovi materi s tem, ko ji je bilo odvzeto iz posesti z odločbo Skupščine občine. Tožnikova mati je pravico uporabe na spornem zemljišču pridobila od pokojne razlaščenke z darilno pogodbo, sklenjeno dne leta 1961. S to darilno pogodbo je razlaščenka dejansko razpolagala s svojo pravico uporabe na predmetnem zemljišču. Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 izhaja stališče, po katerem so upravičenci do denacionalizacije stavbnih zemljišč razlaščenci, če so bila ta zemljišča njim tudi odvzeta iz posesti; v primeru, ko pa so bila zemljišča odvzeta iz posesti drugim uporabnikom (nosilcem pravice uporabe), ki so svojo pravico (časovno) pridobili po razlastitvi, pa so upravičenci do denacionalizacije tisti, katerim je bila odvzeta pravica uporabe, ne pa razlaščenci sami.
Z izpodbijano odločbo, ki se nanaša na zavrnitev predloga za napredovanje AA, strokovne delavke pri tožeči stranki, se po presoji sodišča ne posega v pravice in na zakon oprte neposredne koristi tožeče stranke. Zgolj dejstvo, da ima tožeča stranka po Pravilniku o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih delavcev na področju socialnega varstva v nazive, za izkazovanje legitimacije za sprožitev upravnega spora ni dovolj.
ZUP člen 66, 67, 66, 67. Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2001 člen 6, 6/1, 6, 6/1.
državna pomoč - kmetijska politika
V primeru poziva tožniku, naj dopolni obrazec "D" z navedbo oblik podpor, ki jih želi uveljavljat pri ostalih površinah, bi bila tožniku neutemeljeno dana možnost, da spreminja oziroma postavlja nove zahtevke. Za oddajo vlog za neposredna plačila je bil namreč predpisan rok: najkasneje do 30.6.2001 do 24. ure, ki ga po presoji sodišča ni mogoče podaljševati. V skladu z določbo 1. odstavka 6. člena Uredbe je vlagatelj zahteve dolžan zbirno vlogo izpolniti v celoti in v skladu z navodili. Glede na to, da je tožnik k svoji zbirni vlogi tudi predložil kontrolni list z dne 21.6.2001, s katerim je kmetijski svetovalec potrdil, da je vloga v celoti izpolnjena, upravni organ po mnenju sodišča ni dolžan ponovno ugotavljati, ali je vloga v celoti izpolnjena oziroma upravičenca pozivati, naj vlogo v celoti izpolni.
ZDen člen 85, 42, 44, 45, 85, 42, 44, 45. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja člen 11, 11.
odškodnina
Kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče oz. kot zemljišče, katerega je bilo možno opremiti brez večjih stroškov v smislu določb 11. člena Navodila o merilih oz. metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, je mogoče šteti le tisti del posamezne parcele, ki dejansko leži v 60 m pasu ob javni cesti, ne pa cele parcele ne glede na njeno siceršnjo velikost in oddaljenost posameznih njenih delov od javne poti. Stališče tožnic, po katerem bi bilo treba na podlagi dejstva, da leži sporna parcela vsaj v enem delu znotraj 60 m pasu od ceste, šteti, da je bilo zemljišče celotne parcele možno komunalno opremiti brez večjih stroškov v smislu določb 11. člena Navodila, je neutemeljeno.
ZTZPUS člen 16. Pravilnik o pregledu in preizkušanju tlačnih posod člen 7, 9. Pravilnik o utekočinjenem naftnem plinu člen 1.
ukrep tržnega inšpektorja
Namen predpisov v zvezi s tehničnimi zahtevami za proizvode je predvsem v ugotavljanju tehnične skladnosti proizvoda samega, vendar pa se morajo preverjati tudi postopki v zvezi z napravo in mesto postavitve naprave; v primeru rezervoarja za utekočinjen naftni plin (kar nedvomno predstavlja povečano nevarnost eksplozije) tehnični predpis - Pravilnik o utekočinjenem naftnem plinu, izrecno določa tudi varnostne razdalje, ki morajo biti zagotovljene za varno obratovanje naprav oz. rezervoarjev za utekočinjen naftni plin. V tem primeru je v pristojnosti prvostopnega organa (tržnega inšpektorja) poleg ugotavljanja tehnične skladnosti samega proizvoda (rezervoarja) tudi ugotavljanje ustreznosti lokacije njegove postavitve, saj je postavitev take posode eden bistvenih pogojev za zagotavljanje varnosti obratovanja. Predpisana razdalja od meje sosednjega zemljišča je eden od tehničnih pogojev za zagotavljanje ustrezne varnosti obratovanja rezervoarja za plin. V smislu določb 16.člena ZTZPUS je inšpektor pristojen izvajati ustrezne preglede in preizkuse proizvodov glede skladnosti s predpisi tudi še celo potem, ko so bili ti že dani v promet oz. so se že začeli uporabljati. Tudi če se torej situacija spremeni naknadno, ko je bil rezervoar oz. naprava že dan v uporabo, lahko pristojni inšpektor v cilju zagotavljanja varnosti še vedno prepove nadaljnjo uporabo take posode. V obravnavanem primeru, ko gre za varnost zaradi obratovanja plinskega rezervoarja, je treba kot sosednje zemljišče obravnavati sosednjo parcelo, saj se lastniška stanja parcel lahko spreminjajo in zato lastništva ni mogoče uporabiti kot ustrezen temelj za varnostne odmike od meje zemljišča po Pravilniku o utekočinjenem naftnem plinu.
Ker v upravnem postopku pridobljeni podatki ne izkazujejo, da bi bilo AA na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna v eno od jugoslovanskih občin, je po presoji sodišča odločitev, da AA ni bilo mogoče šteti za jugoslovansko državljanko v smislu Zakona o državljanstvu FLRJ pravilna, pravilna pa je bila tudi presoja tožene stranke, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku ugotovljeno na podlagi uradnih evidenc, ki imajo v primeru, da jih upravni organ vodi na podlagi zakona značaj javne listine.
Predpostavka za vračilo davka po določbi 95. člena ZDavP je pravnomočna odločba, s katero je davčna obveznost odmerjena v znesku, ki je nižji od plačanega, in ki šele omogoča ugotovitev preplačila. Odprava odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek stranki še ne daje pravice do vrnitve preveč plačanega zneska, kot to meni tožeča stranka, saj ta pravica izhaja šele iz pravnomočne odločbe o odmeri davčne obveznosti. Po 95. členu ZDavP so v (davčnem postopku) predmet vračanja le obresti, ki jih je stranka plačala na podlagi odločbe davčnega organa, ne pa tudi tiste, ki so bile plačane zaradi zamude plačila z odločbo naloženih obveznosti.
izvensodna poravnava - nastanek poslovnega dogodka
Nesporno je, da je bila med strankama izvensodna poravnava sklenjena v zvezi z obveznostjo tožeče stranke do upnika BBB d.d., nastalo v letu 1992, katere plačilo je BBB d.d. v stečaju zoper tožečo stranko uveljavljal po sodni poti. To pa je tudi po presoji sodišča zadostna dejanska podlaga za ugotovitev, da je tožeča stranka v letu 1999, na podlagi sklenjene izvensodne poravnave, plačala svojo obveznost, nastalo v letu 1992.
Presoja tržne strukture se nanaša na področje mobilnih javnih radijskih storitev, vendar razlogov za takšno določitev upoštevanega trga tožena stranka ne navaja, zaradi česar je podana kršitev pravil postopka, ki vpliva na zakonitost odločitve. Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka je tožeči stranki onemogočila uveljavljanje dejstev in okoliščin iz 2. in 3. odstavka 67. člena ZTel-1, ki so pomembne za odločitev. Tožeči stranki ni bilo omogočeno, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi, saj v postopku ni bila zaslišana, niti ni imela možnosti, da bi izpodbijala verodostojnost podatkov drugih operaterjev.
Določbo 2. alinee 8. člena ZDoh je razumeti tako, da se znižuje dohodninska osnova študentom oziroma dijakom od prejemkov, prejetih iz naslova plačila za začasno ali občasno opravljanje dela prek študentskih ali mladinskih organizacij.
ZDoh člen 47, 48, 47, 48. ZDDPO člen 12. ZDavP člen 153, 153. Pravilnik o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika člen 13, 22, 25.
amortizacija osnovnih sredstev - davčna olajšava - davek od dohodka iz dejavnosti
Iz 153. člena ZDavP nedvoumno izhaja, da davčni zavezanec znižanje davčne osnove lahko uveljavlja najkasneje do poteka roka za predložitev davčne napovedi. Gre za prekluzivni rok, s potekom katerega pravica stranke do uveljavljanja davčne ugodnosti ugasne. Iz tega razloga tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na procesne določbe ZUP, po katerih je upravičena nova dejstva uveljavljati vse do izdaje odločbe.
ZDDV člen 5/2, 19, 3, 4, 5, 5/2, 19, 3, 4, 5. ZUP člen 214.
davek na dodano vrednost
Promet blaga iz enega carinskega skladišča v drugega ni neobdavčljiv. Promet blaga, opravljen na slovenskem davčnem, območju je obdavčljiv, če z zakonom ni predvidena oprostitev plačila DDV. Pri tem ni relevantno, ali ima blago carinski status in ali je promet opravila tuja ali domača pravna ali fizična oseba, temveč dejstvo, da je oseba zavezana obračunu in plačilu DDV po določbah ZDDV.
ZUS člen 34, 34/1-4, 34, 34/1-4. ZTel-1 člen 74, 74.
telekomunikacije - cena storitve - pravni interes
Ker izpodbijana odločba ne vpliva na tožnikov pravni položaj, tožnik ne izkazuje pravnega interesa za odločitev o tožbi v upravnem sporu. Izkazuje ga tudi ne, kolikor želi zaradi morebitnih bodočih enakih situacij doseči stališče sodišča glede pridobitve soglasja za cene storitev, saj je ureditev po novem Zakonu o elektronskih komunikacijah, ki je začel veljati s 1. 5. 2004, drugačna.
CZ člen 43, 57. ZUP člen 235, 42, 142, 229, 235, 42, 142, 229.
stranka v postopku - nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije
Po presoji sodišča je za odločitev, ali je tožnik lahko stranka v postopku, treba uporabiti določbo 229. člena ZUP. Po določbi 142. člena ZUP lahko zahteva oseba vstop v postopek le med postopkom na prvi stopnji. Po izdaji odločbe lahko zahteva vstop v postopek s pritožbo, sicer pa le s predlogom za obnovo postopka (5. odstavek 235. člena ZUP).