javni uslužbenci - prevedba v uradniški naziv po ZJU
Po presoji sodišča v določbah ZJU, ki se je pričel uporabljati 28. 6. 2003, ni podlage za to, da se uradniku z več kot petimi leti službene dobe, ki je pridobil visoko izobrazbo po 28. 6. 2003, in ki je bil s prvo premestitvijo razporejen na delovno mesto, za katerega se v skladu s sistematizacijo sprejeto po ZJU zahteva visoka izobrazba, naloži obveznost opravljanja državnega izpita iz javne uprave. Ker iz podatkov v spisih niti ne izhaja, da je do razporeditve in prve premestitve, ki je predpisana v določbi 189. člena ZJU, pri tožnici prišlo že ob sami prevedbi v naziv višji referent II, tudi ni dejanske in pravne podlage za sklep, da prehodna določba 193. člena po kateri se šteje, da uradnik izpolnjuje pogoje glede strokovnega izpita, po že opravljeni prevedbi v nov naziv uradnik ne more biti upoštevana.
ZUstS člen 44, 45, 45/3. SZ člen. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica člen 10.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Med upravnim sporom je Ustavno sodišče RS razveljavilo določbo Odloka v delu, ki določa osnovo za odmero nadomestila za trgovino z motornimi gorivi. Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno kar se smiselno uporablja tudi v primerih, ko ustavno sodišče razveljavi protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. Ker navedena določba Odloka ne more biti več podlaga pri odločanju o zadevi, o kateri na dan, ko je razveljavitev začela učinkovati, še ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče tožbi ugodilo.
Zakon o varstvu družinskih članov osebe v obvezni vojaški službi člen 4, 9. ZZZDR člen 12.
pravica do oskrbnine
Brez nadaljnjega ugotavljanja pogojev, pa je upoštevajoč določbo 4. člena zveznega Zakona o varstvu družinskih članov ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju glede pravnoformalnega razmerja med tožečo stranko in osebo, ki je bila vpoklicana na obvezno usposabljanje, moč zaključiti, da tožeče stranke ni šteti za družinskega člana po navedenem zakonu. Ker zakonska zveza ni bila sklenjena, izvenzakonska skupnost pa v zadevi po relevantnem zakonu ni priznana, je sklicevanje na uporabo določb ZZZDR in ugovarjanje, da se je v zadevi odločalo po njegovi uveljavitvi, brez ustrezne pravne podlage. Enake pravne posledice kot sklenitev zakonske zveze so za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, predvidene le po tem zakonu (ZZZDR), na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice le, če zakon tako določa (določba 12. člena ZZZDR).
Ker iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov nesporno izhaja, da invalidi v tožeči stranki delajo v običajnem delovnem procesu in običajnem delovnem okolju, ki ni posebej prilagojeno invalidom, ki se glede na svojo invalidnost in preostalo delovno zmožnost ter glede na svoje zdravstveno stanje ne morejo usposabljati in zaposliti pod enakimi pogoji kot druge invalidne osebe, saj delajo v običajnem delovnem okolju oz. delovnih mestih na katerih lahko delajo tudi druge invalidne osebe oziroma delavci brez priznanega statusa invalida, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.
V zadevi ni sporno, da v času izdaje izpodbijane odločbe tožeča stranka ni bila državljan Republike Slovenije in je imela v času izdaje izpodbijane odločbe status tujca s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, njenega državljanskega statusa pa ne more spremeniti niti vložena prošnja za državljanstvo Republike Slovenije. Izpolnjevanje pogojev za izročitev je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo, zato neizpolnjevanje pogojev tožeča stranka v upravnem postopku, ki se vodi pred toženo stranko, ne more ponovno uveljavljati, saj ugotavljanje izpolnjevanja teh pogojev ni v pristojnosti tožene stranke, ki v upravnem postopku preverja le, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca, določeni v 1. in 2. odstavku 530. člena ZKP, tega pa tožeča stranka v obravnavani zadevi niti ne izpodbija.
Po upravnosodni praksi se določba 2. odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku razlaga tako, da o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je o zadevi meritorno odločil, kar pomeni, da je v primeru, ko je zoper prvostopno odločbo vložena pritožba, ki je z odločbo drugostopnega organa zavržena ali zavrnjena, to prvostopni organ. Organ druge stopnje odloči meritorno le v primeru, če v pritožbenem postopku odpravi prvostopno odločbo in s svojo odločbo sam reši stvar.
ZUreP-1 z določbo 1. odstavka 174. člena ni podaljšal veljavnosti urbanističnih redov, sprejetih že na podlagi Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78 ZUPl). Odlok o splošnem urbanističnem redu torej ne velja več in ne more biti podlaga za izdajo upravnega dovoljenja.
Sodišče je utemeljilo, da potrditev vsebine izjave tožnika z zaslišanja v upravnem postopku na zaslišanju pred sodiščem ne bi mogla vplivati na drugačno presojo sodišča ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka v ničemer ne izpodbija po presoji sodišča bistvenega dela odločitve tožene stranke, to je, da tožniku glede na razmere na Kosovu z vidika odnosov med pripadniki obeh strank ne grozi preganjanje. Teh relevantnih dejstev pa tožeča stranka ne prereka, ampak zmotno misli, da dve grozilni pismi zadoščata za preganjanje v smislu ZAzil, kar pa ne drži.
V zvezi z obstojem humanitarnih razlogov za priznanje azila, po presoji sodišča, tožena stranka ni presodila tistih okoliščin in razlogov, zaradi katerih tožnik prosi za azil in ni ocenila ali so te okoliščine take, da se lahko utemeljeno tožnik čuti ogroženega ter ali je njegov strah v zvezi s tem objektivno utemeljen in zato v tem delu odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi z obstojem humanitarnih razlogov za priznanje azila ni ugotavljala razloga ogroženosti na strani tožnika in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih navaja. Prav tako pa tožena stranka pri vključitvi ocene stanja v izvorni državi te svoje ocene ni povezala z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje in ni navedla katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo.
ZVISJ člen 44, 62, 35, 35/2, 43, 44, 62, 35, 35/2, 43, 44, 62, 35, 35/2, 43. ZDPra člen 7/1, 2, 2/1, 7, 7/1, 2, 2/1, 7. ZUS člen 34/1-4, 19, 19/1, 34, 17, 18, 18/2. ZUP člen 126, 126/1, 15/1, 124, 124/1, 7, 7/1, 15, 126, 126/1, 15/1, 124, 124/1, 7, 7/1, 15. Pravilnik o pogojih za lokacijo, graditev, poskusno obratovanje, zagon in uporabo jedrskih objektov člen 38, 35, 36, 37, 38, 35, 36, 37.
zakonska podlaga za upravno odločanje
Ker specialni zakon (ZVISJE) in na njem temelječi Pravilnik ne določata stvarne pristojnosti upravnemu organu, da izda odločbo, kakršno je izdal v konkretnem primeru, tudi ni mogoče pravne podlage za stvarno pristojnost črpati iz ZODPM.
Tožena stranka je na podlagi številnih tožničinih vlog za brezplačno pravno pomoč pravilno sklepala, da tožnici ni moglo ostati neznano, da mora prošnji predložiti vse podatke o svojem premoženjskem stanju, ob dejstvu, da ji je bil ob vsakokratni vložitvi prošnje odobren prvi pravni nasvet, v katerem je bila opozorjena na dolžnost podajanja verodostojnih podatkov in na višino premoženjskega limita. Teh podatkov tožnica v tožbi tudi ne izpodbija. Sodišče prav tako lahko sledi zaključku tožene stranke, da se je tožnica zavedala, da ji brezplačna pravna pomoč ne bo dodeljena, če zakonski pogoji ne bodo izpolnjeni. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je tožena stranka pridobila aktualne podatke iz zemljiške knjige. Na podlagi 6. člena ZZK-1 velja publicitetni učinek vpisov v zemljiško knjigo, po 10. členu SPZ pa velja tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tožena stranka je upoštevala podatke, ki jih je pridobila o premoženjskem stanju tožnice, in sicer o njeni lastnini določenih nepremičnin, česar tožnica ni navedla niti v svoji prošnji niti v izjavi prosilca za brezplačno pravno pomoč o premoženjskem stanju. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da je tožnica v prošnji za brezplačno pravno pomoč namenoma navedla neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju iz razloga, da bi ji bila odobrena brezplačna pravna pomoč.
ZUS člen 34/1-3, 1, 34, 34/1, 34/1-3, 1, 34, 34/1. ZSpo člen 64, 64/1, 64/2, 64, 64/1, 64/2.
lastninjenje - zavrženje tožbe
Po razlagi Ustavnega sodišča RS gre za drugo lastninjenje športnih objektov, ki sledi prednostnemu, časovno omejenemu lastninjenju po 1. odstavku 64. člena ZSpo. Uveljavljanje lastninske pravice oziroma solastninskega deleža na objektu, ki je postal last lokalne skupnosti, pa ima po mnenju tega sodišča vsebino civilnopravnega razmerja. Društvo v tem primeru uveljavlja svojo lastninsko pravico kot nosilno pravico civilnega prava.
Šlo je za prodajo blaga na debelo, za kar se kot osnova za davek od prometa storitev po 1. točki 24. člena ZPD upošteva ustvarjena razlika med nabavno in prodajno ceno. Za dosego pogojne davčne oprostitve po določbah ZPD morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata 6. in 7. člen ZPD. V zvezi z nepriznavanjem stroškov agenta pa je tudi po presoji sodišča bilo v postopku ugotovljeno, da s tem v zvezi tožnik nima verodostojnostih knjigovodskih listin skladno s SRS 21.
ZSZ člen 42/4, 43, 43/2, 40, 40/1, 42, 39, 39/3, 39/4, 42/4, 43, 43/2, 40, 40/1, 42, 39, 39/3, 39/4. ZUP člen 251, 140, 140/1, 140/2, 251, 140, 140/1, 140/2. Navodilo za izračun komunalnega prispevka člen 3, 4, 3, 4.
komunalna taksa
Po presoji sodišča je Odlok v nasprotju z določili ZSZ in Navodilom za izračun komunalnega prispevka. Tožnik utemeljeno ugovarja, da merila za izračun komunalnega prispevka iz 9. člena Odloka, ki je podlaga za izračun komunalnega prispevka v tej zadevi, nimajo podlage v ZSZ in v Navodilu za izračun komunalnega prispevka.
ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4, 34, 34/1, 34/1-4. ZCUKPIL člen 6, 11, 15.
intelektualna lastnina - blagovne znamke - carina
Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki ni odvisna od rešitve tožbe zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, niti ne predstavlja nujno nadaljevanje postopka po predhodnem začasnem zadržanju blaga. Kolikor so izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZCUKPIL, to je vložena tožba imetnika pravice v skladu z 9. členom ZCUKPIL, je pristojni carinski urad dolžan izdati odločbo. Upravni spor je dopusten le, če je za tožnika nastala posledica le zaradi upravnega akta oziroma če je zaradi upravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Ker z izpodbijano odločbo odločbo Generalnega carinskega urada (drugotožene stranke) sploh ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi na zakon oprti neposredni koristi, saj se ta odločba na tožnika ne nanaša, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo v tem delu zavrglo.
ZDavP člen 112, 39/2, 39/3, 39/5, 27, 39, 39/1, 112, 39/2, 39/3, 39/5, 27, 39, 39/1. ZDDV člen 60.
ocena davčne osnove - DDV
Tudi po oceni sodišča je pravna podlaga po 3. in 5. alinei 1. odstavka 39. člena ZDavP za pristop k oceni davčne osnove v obravnavanem primeru podana, saj je ob primerjavi računa tožnika, ki ga je davčni organ pridobil v igri "Vzemite račun" z zbirnim kontrolnim trakom, ki se nanaša na ta račun, ugotovljeno, da je na zbirniku evidentiran promet v drugačnem znesku, kot je naveden na računu, ter je v tem delu treba zavrniti tožnikove navedbe, da je šlo za primerjavo dveh neprimerljivih podatkov, saj so prav zbirniki namenjeni evidenci prometa. Po mnenju sodišča je treba pravilnost ocene izkazati tudi na podlagi elementov, ki jih davčnemu organu predpisuje že sam ZDavP. Davčni organ sicer lahko pri cenitvi uporabi različne metode, da ugotovi resnični obseg neevidentiranega prometa, kar pa mora obrazložiti tako, da ni nobenega dvoma v pravilnost izračuna.
ZDoh člen 15, 16, 15, 16. ZASP člen 5, 101, 5, 101.
davki in prispevki
Visokošolski učitelji torej prejemajo plačo za delo, ki ga opravljajo v okviru z zakonom določene tedenske obremenitve. Za izvrševanje programov, ki presegajo predpisani obseg del, pa tudi sodišče, kolikor gre za delo, ki je po svoji naravi avtorsko delo, ne najde ovir za sklenitev avtorskih pogodb.
ZUP člen 214, 214/1, 214, 214/1. ZPIZ-1 člen 367, 297, 297/1, 301, 367, 297, 297/1, 301.
davčna olajšava - dohodnina
Sodišče kot nezadostne ocenjuje razloge, s katerimi tožena stranka utemeljuje svoj zaključek, da je bil dogovorjen mesečni način plačila premije, saj se ni izrekla o zapisniških ugotovitvah glede celoletnega plačila premije, ki izhajajo iz predložene pobotnice, temveč se je zgolj pavšalno sklicevala na predmetno polico ter pokojninski načrt, na podlagi katerih je zaključila, da se premija plačuje mesečno, kar utemeljeno ugovarja tudi tožnik. S tem tožena stranka krši določbo 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, dalje ZUP), po kateri je treba razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navesti v obrazložitvi odločbe.
brezplačna pravna pomoč - oblika brezplačne pravne pomoči - obseg brezplačne pravne pomoči
Ker tožena stranka sama v izpodbijani odločbi potrjuje, da je tožnik zaprosil za odobritev nujne brezplačne pravne pomoči, se je pri svoji odločitvi nepravilno oprla na 2. odstavek 26. člena v zvezi z 11. členom ZBPP, ko je odločila in zavrnila dodelitev redne brezplačne pravne pomoči. Besedilo 2. odstavka 26. člena ZBPP namreč ureja primere, ko prosilec v prošnji ne navede določene oblike pravne pomoči. Tožnik pa je v danem primeru v prošnji navedel, da gre za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči, zato bi tožena stranka morala odločati po 1. odstavku 36. člena ZBPP, pri odobritvi obsega brezplačne pravne pomoči pa bi lahko uporabila določilo 28. člena ZBPP.
ZAzil člen 36/4, 35, 35/2-1, 36, 36/4, 35, 35/2-1, 36.
azil
Tožnik v tožbi navaja, da besedilo 4. alinee 36. člena ZAzil ne določa, da bi prikritje, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, avtomatično privedlo do zavrnitve prošnje kot očitno neutemeljene, in pri tem opozarja na besedilo: "...še posebej, kadar prosilec uporablja napačno istovetnost". Po presoji sodišča pa takšna razlaga 4. alinee 36. člena ZAzil, kot jo tožnik ponuja v tožbi, ni mogoča. Razlagalna določba, ki taksativno navaja, kaj se šteje za zavajanje ali zlorabo postopka po določilih ZAzil izrecno določa, da se kot zavajanje ali zlorabo postopka šteje tudi prikritje, da je prosilec že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi in nadaljnje besedilo: "še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost" nima izključevalnega pomena oziroma zakonsko besedilo ne določa, da se kot zavajanje ali zlorabo postopka šteje prikritje vložitve prošnje za azil v drugi državi samo v primeru, če je bila uporabljena napačna istovetnost. Takšnega pogoja zakonodajalec ni določil. Zato so tožbene trditve, da tožnik ni nikoli navajal lažnih osebnih podatkov, irelevantne.