Iz Koncesijske pogodbe ne izhaja, da bi bilo izrabljene avtomobilske gume (IAG) treba predati neposredno predelovalcu. Zmoten je zaključek sodišča druge stopnje, da to posredno izhaja iz njenega 17. člena. Ta določa dokazila, na podlagi katerih koncedent plačuje koncesionarju opravljene storitve. Na podlagi predloženih dokazil koncedent preveri, ali in koliko IAG je prevzel v predelavo predelovalec z ustreznimi dovoljenji (17a. člen Koncesijske pogodbe). To pomeni, da mora biti iz njih razvidno, da je IAG v končni fazi res prevzel predelovalec in kakšno količino je prevzel, saj je od nje odvisna višina plačila. Ne izključuje pa določba 17. člena Koncesijske pogodbe niti izrecno niti posredno možnosti oddaje IAG v predelavo preko posrednika.
Iz 17. člen Koncesijske pogodbe, ki predvideva specifična listinska dokazila, sicer ne izhaja, kot zmotno meni revidentka, da gre samo za enega od več mogočih načinov dokazovanja oprave storitve. Pogodbeni dogovor o predložitvi točno določenih listin je namenjen temu, da je koncedentu na najlažji način omogočeno preverjanje oprave storitev. Ob predložitvi takih dokazil je koncesionar brez nadaljnjega upravičen do plačila. Vendar pa to ne izključuje možnosti predložitve verige tako določenih listin, ki izkazujejo transport določene količine IAG od koncesionarja do posrednika in iste količine od posrednika do predelovalca. Po presoji revizijskega sodišča je na ta način v zadostni meri zagotovljena sledljivost poti IAG oziroma njihove količine. Gre namreč za generično stvar, zato ni treba, da posrednik predelovalcu izroči točno iste gume.
Iz Koncesijske pogodbe ne izhaja, da bi bilo izrabljene avtomobilske gume (IAG) treba predati neposredno predelovalcu. Zmoten je zaključek sodišča druge stopnje, da je to razvidno iz njenega 17. člena. Ta določa dokazila, na podlagi katerih koncedent plačuje koncesionarju opravljene storitve. Na podlagi predloženih dokazil koncedent preveri, ali in koliko IAG je prevzel v predelavo predelovalec z ustreznimi dovoljenji (17a. člen Koncesijske pogodbe). To pomeni, da mora biti iz njih razvidno, da je IAG v končni fazi res prevzel predelovalec in kakšno količino je prevzel, saj je od nje odvisna višina plačila. Ne izključuje pa določba 17. člena Koncesijske pogodbe niti izrecno niti posredno možnosti oddaje IAG v predelavo preko posrednika.
Iz 17. člena Koncesijske pogodbe, ki predvideva specifična listinska dokazila, sicer ne izhaja, da gre samo za enega od več mogočih načinov dokazovanja oprave storitve. Pogodbeni dogovor o predložitvi točno določenih listin je namenjen temu, da je koncedentu na najlažji način omogočeno preverjanje oprave storitev. Ob predložitvi takih dokazil je koncesionar brez nadaljnjega upravičen do plačila. Vendar pa to ne izključuje možnosti predložitve verige tako določenih listin, ki izkazujejo transport določene količine IAG od koncesionarja do posrednika in iste količine od posrednika do predelovalca. Po presoji revizijskega sodišča je na ta način v zadostni meri zagotovljena sledljivost poti IAG oziroma njihove količine. Gre namreč za generično stvar, zato ni treba, da posrednik predelovalcu izroči točno iste gume.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sme sodišče zavrniti tožbeni zahtevek zaradi že izpolnjene obveznosti v času zaključka glavne obravnave, kadar je tožnik prejel izpolnitev na podlagi regulacijske začasne odredbe in je bila izpolnitev začasne odredbe enaka kot zavarovana terjatev oziroma tožbeni zahtevek.
Bistvo in smisel tožnikovih trditev je, da je padel zaradi spolzkosti tal oziroma stopnice tovornjaka, na katero se je drsna snov (zmes snega oziroma snežne brozge, blata in maščob) prenašala s tal, ker ta niso bila ustrezno očiščena. Sodišče prve stopnje je tej dejanski trditvi tožnika o zasneženi in drseči površini delovišča kot sovzroku padca (skupaj z neprimerno obutvijo) pritrdilo. S tem, ko je ugotovitev o vzroku spolzkosti podlage oprlo na ugotovitev, da toženkin zavarovanec ni zagotovil posipanja delovišča s soljo in peskom, trditvene podlage po presoji revizijskega sodišča ni preseglo. Tožnikove očitke je namreč mogoče strniti v tezo, da bi moral zavarovanec tožene stranke poskrbeti, da tožnik ne bi stopal na spolzko površino. Po oceni revizijskega sodišča bi bilo pretirano od njega zahtevati navedbo vseh opravil, ki so bila potrebna, da bi se površina, ki je bila zaradi zimskih razmer spolzka, usposobi za varno hojo.
Življenjske izkušnje kažejo, da določena vrsta poškodbe in njeno zdravljenje običajno pri različnih oškodovancih povzroči trpljenje telesnih bolečin primerljive intenzitete in trajanja ter primerljive nevšečnosti med zdravljenjem. Zato Vrhovno sodišče v okviru objektivizacije višine odškodnine v vsakem primeru konkretno škodo primerja prvenstveno s škodo, ki izvira iz tovrstnih poškodb pri drugih oškodovancih.