Glede na to, da je predmet tožbenih zahtevkov tožeče stranke ugotovitev terjatev, ki so opredeljene z denarnimi zneski, tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da vrednost spornega predmeta ni enaka vsoti terjatev, ki jo je izračunalo sodišče, ne more predstavljati podlage za zavrženje vložene tožbe. Zahtevek je v objektivnem smislu nedoločen le v primeru, če tožnik prepusti sodišču, da samo prisodi tožencu to, kar misli da mu gre na podlagi predloženega dejanskega stanja oziroma, če ni opisano pravno razmerje tako, da bi se moglo ločiti od vseh drugih pravnih razmerij.
Tretja je predlagala odlog izvršbe šele 26.04.2005, vozilo pa je bilo na javni dražbi prodano 09.03.2005. Kupec pridobi stvar prosto vseh bremen in postane lastnik stvari tudi v primeru, ko dolžnik ni bil njen lastnik, že iz teh razlogov predlog za odlog izvršbe na vozilo ni utemeljen.
Ugovor pravnomočno razsojene stvari (res iudicata), ki ga uveljavlja tožena stranka, bi bil utemeljen le, če bi v obeh pravdah nastopale iste stranke in če bi bila v obeh pravdah podana tudi istovetnost zahtevka. Oba kriterija bi morala biti izpolnjena kumulativno. Istovetnost zahtevka bi bila podana, če bi bilo pravno razmerje, v katerem je že bilo odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. Subjektivne meje pravnomočne sodbe se praviloma raztezajo le med tistimi udeleženci pravde, ki so nastopali kot stranke v procesnem smislu in ki jih pravnomočna sodba izrecno zajema.
krajevna pristojnost - sklep o separatnih stroških postopka - prenos pristojnosti
Iz določbe 67. člena ZPP izhaja, da je sodišče, na katerega je bila prenesena pristojnost po tej določbi, dolžno postopati v zadevi, torej je dolžno opraviti vsa potrebna procesna dejanja. Navedeni člen ne določa, da bi moralo sodišče, na katerega je bila prenesena pristojnost, postopek začeti znova ali da ne bi smelo upoštevati dejanj, ki jih je opravilo sodišče, s katerega je bila pristojnost prenesena.
Iz 3. odst. 36. čl. ZENPP jasno izhaja, da se zahteve za izročitev ali predajo držav članic Evropske unije, ki se nanašajo na kazniva dejanja, storjena pred 7.8.2002, ne obravnavajo po določbah tega zakona, pač pa po postopku izročitve določenim z zakonom, ki ureja kazenski postopek in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.