Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ugovor zastaranja podala prepozno. Prepoved novot iz 286. in 362. čl. ZPP velja tudi za ugovor zastaranja. Ugovor zastaranja je sicer res materialno pravni ugovor, vendar je vezan tudi na ugotavljanje določenih dejstev, dejstva, ki so pomembna za ugotovitev, ali je zastaranje nastopilo ali ne, pa je tožena stranka res začela uveljavljati šele na naroku dne 15.2.2005, pri tem pa ni izkazala, da te navedbe brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla podati.
Po določbah 3. odst. 59. člena ZPPSL ima potrjena prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka, če se njihove terjatve naknadno ugotovijo. Se pa smejo izvršilni naslovi, ki se nanašajo na terjatve upnikov iz 3. odst. 59. člena ZPPSL izvršiti nasproti dolžniku samo ob pogojih iz potrjene prisilne poravnave.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem primeru, ko je zavrglo predlog tožečih strank za obnovo postopka, pravilno uporabilo določilo 1. odst. 394. čl. ZPP. Po tem določilu se namreč lahko na predlog stranke iz določenih obnovitvenih razlogov obnovi postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan. Pogoj torej je, da se je sodni postopek s sodbo ali s sklepom, glede katerega se predlaga obnova postopka, pravnomočno končal. V konkretnem primeru pa se, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, s sklepom, s katerim je bil zavrnjen predlog tožečih strank za oprostitev plačila takse za tožbo, ni končal.
ZOR člen 210, 219, 210, 219. ZPP člen 142, 318, 318/1, 318/2, 318/3, 142, 318, 318/1, 318/2, 318/3. SPZ člen 12, 37, 72, 12, 37, 72.
neupravičena pridobitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - skupna lastnina - zamudna sodba - sklepčnost tožbenega zahtevka
Toženka, ki svoje lastniško upravičenje rabe še naprej izvršuje tudi potem, ko je tožnik skupno stanovanje (prostovoljno) prenehal uporabljati, pa samo s tem še ne krši njegove pravice, saj tožniku ne preprečuje nadaljevanja uporabe stanovanja. Ker tožnik v predmetnem postopku ni zatrjeval svojega konkretnega in realnega prikrajšanja, ni navedel pravno relevantnega dejstva. To pomeni, da uveljavljani tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen.
S sklenitvijo menjalne pogodbe tožeča stranka lastninske pravice na nepremičnini ni pridobila, ker je zato potreben še pridobitni način, torej vpis v zemljiško knjigo.
Bistvena je okoliščina, da pri pogodbi št. 1/2002, ki sta jo sklenili tožena stranka in M. H. BT, po vsebini ne gre za pogodbo o franšizingu, čeprav ta pogodba nosi tako ime. Po tej pogodbi je jasno, da tožena stranka na madžarsko podjetje ni prenesla franšize, ampak je madžarskemu podjetju samo dovolila trženje izdelkov tožene stranke na madžarskem trgu, v Romuniji, Jugoslaviji in Ukrajini. V 4. čl. je celo določeno, da franšizij lahko uporablja blagovno znamko franšizorja izključno na izdelkih, ki mu jih dobavlja franšizor. Zato je pogodba št. 1/2002 le po imenu pogodba o franšizingu, po vsebini pa vsekakor ne, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj je bila drugotožena stranka v poslovnem razmerju s prvotoženo stranko, s katero je sklenila zavarovalno pogodbo, iz neposlovne odgovornosti pa tožeča stranka ni oškodovanka in zato iz naslova uporabe osebnega avtomobila kot nevarne stvari ne more zahtevati plačila odškodnine, saj ima to pravico le neposredni oškodovanec. Škodni dogodek je namreč nastal med udeležencema nezgode, na zavarovalnico pa, po določilu čl. 963 OZ, z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.
Zavarovalnica lahko ima torej do svojega zavarovanca odškodninski zahtevek le zaradi kršitve pogodbe o zavarovanju. Tožeča stranka pa nima upravičenja, da zahteva odškodnino iz neposlovne odškodninske odgovornosti
Ne more biti objekt kazenskopravnega varstva vsak zaprt prostor, temveč le tisti, ki pripada stanovanju ali je povezan z domovanjem npr. garaže, veže, kopalnice, balkoni, drvarnice, ograjena dvorišča, torej zaprt prostor, ko upravičena oseba, ki te prostore uporablja, upravičeno pričakuje, da bo sama.