obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršljivega notarskega zapisa - razlogi za ugovor
Sodišče prve stopnje pa ima prav, ko ugotavlja, da zgolj pavšalnih trditev dolžnika, da naj bi dosegel dogovor z upnikom, v katerem naj bi mu ta odložil izpolnitev obveznosti, ob jasnem in izvršljivem notarskem zapisu z dne 10.2.2003, po katerem pa so spremembe pogodbe možne le v pisni obliki z aneksi, ne predstavljajo upoštevnega dokazno podprtega zatrjevanja pravnopomembnih dejstev.
Kadar več dolžnikov vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in je enemu izmed njih že pred njegovo vložitvijo ugovorni rok potekel, vprašanje pravočasnosti njegovega ugovora ni le procesno vprašanje, temveč tudi vprašanje materialnega prava. To pomeni, da mora sodišče prve stopnje pred zavrženjem prepoznega ugovora enega izmed dolžnikov vedno presojati, ali morebiti dolžniki niso sosporniki in za kakšno vrsto sosporništva gre. V kolikor so namreč dolžniki enotni sosporniki, potem v skladu s 196. členom ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 15. člena ZIZ, veljajo za enotno pravdno stranko, tako da se, če posamezen izmed njih zamudi kakšno pravdno dejanje, tudi nanj razteza učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (tak sospornik torej ne trpi posledic zamude roka), kar pa za navadne sospornike ne velja.
Vložena zahteva za varstvo zakonitosti bi res lahko pomenila enega od pogojev za odlog izvršbe po 1. točki 1. odst. 71. člena ZIZ, vendar pa ta zahteva očitno ni vložena, saj česa takega dolžnica ne zatrjuje, poleg tega pa zahteve za varstvo zakonitosti ne vlaga stranka sama, ampak državni tožilec.
varščina za pravdne stroške - pravočasnost zahteve za varščino - prvi narok za glavno obravnavo
Skladno z 2. odst. 90. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), je možnost toženca, da zahteva od tožnika varščino za pravdne stroške, časovno omejena, in sicer lahko toženec takšno zahtevo poda najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari.
Narok za glavno obravnavo je časovno in krajevno opredeljen sestanek sodišča in strank, namenjen opravljanju procesnih dejanj. Pri vprašanju, kdaj gre za prvi narok za glavno obravnavo, gre za objektivno dejstvo, ki ga ne more spremeniti niti okoliščina, da ga pač sodišče prve stopnje iz določenih razlogov ni štelo kot takšnega.
Podprevoznik, kar je tožena stranka v konkretnem primeru bila, odgovarja le tistemu, ki ji je prevoz naročil, to je prevozniku, ne pa naročniku iz prevozne pogodbe.
smrt pravdne stranke - nadaljevanje postopka - ugotovitev dedičev
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da pravdno sodišče samo ne more ugotavljati, kdo so dediči. Po določbi 132. člena ZD (Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami) preide zapuščina po sili zakona na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Dediči za zapustnikove dolgove tako odgovarjajo že od trenutka zapustnikove smrti, zapustnikovi upniki pa zato lahko uveljavljajo zapustnikov dolg od njegovih dedičev ne glede na to, ali pravnomočen sklep o dedovanju že obstaja. Seveda pa mora v tem primeru samo ugotoviti dediče, kot predhodno vprašanje.
Sodišče je torej formiralo sodbo o dejstvih v odvisnosti od uspešnosti njihovega dokazovanja oziroma od dokazne ocene. Ta predstavlja prizadevanje sodišča, da prouči ali obstoje ali neobstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano. V kazenski zadevi je sodišče ocenilo, da ne obstoje. Iz navedene nedokazanosti dejstev v kazenskem postopku ni mogoče sklepati, da je resnica nasprotna. Tožnik, na katerem je breme, da v odškodninskem sporu dokaže nedopustnost ravnanja povzročitelja škode, bi zato moral dokazati, da se je prvotoženec o spornem stavku
zlagal oziroma, da si ga je izmislil.
Plačilo stroškov kazenskega postopka, ki v tem sporu predstavlja zatrjevano škodo, bi torej morala predstavljati neposredno negativno posledico toženčevega ravnanja. Vendar pa že sama sprožitev kazenskega postopka ni bila neposredno pogojevana z ravnanjem toženca, ampak je bila posledica tožnikovega voljnega ravnanja. Škode zaradi negativnega (za tožnika) izida tega postopka ne bi bilo mogoče pripisati tožencu. On ni prevzel tega tveganja, prevzel ga je le tožnik.
lastninska pravica - pogodba - vpis v zemljiško knjigo - zemljiškoknjižna listina
1. Kupoprodajna pogodba kot obligacijskopravni posel predstavlja le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Kupec zgolj s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe (in tudi s pridobitvijo nepremičnine v posest) lastninske pravice ne nepremičnini ne pridobi, ker je potreben še pridobitni način - vpis v zemljiško knjigo.
2. Obligacijskopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, potrebne za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, lahko utemeljeno uveljavlja le tisti, ki zatrjuje obstoj pravnega posla, na podlagi katerega je taka vknjižba možna.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - oprostitev
Subjektivnega elementa obtožencu očitanega kaznivega dejanja, bodisi zavestne ali pa nezavestne malomarnosti, po oceni pritožbenega sodišča obtožencu ni mogoče očitati, še posebej upoštevaje tiste izvedenčeve ugotovitve, da ob danih parametrih ne obdolženec, niti oškodovanec nista imela kakršnekoli možnosti, da bi lahko nezgodo preprečila in da sta nevarno situacijo na cesti povzročila oba, pri čemer pa je potrebno ponovno poudariti, da velja to glede obt. D. R. le objektivno gledano, nikakor pa mu ni mogoče očitati, da je pri svoji vožnji ravnal s kakršnokoli krivdno obliko.
smrt dolžnika - dedičev prevzem izvršilnega postopka
Predmet presoje je procesno vprašanje glede nadaljevanja postopka z dediči. Po 4. odst. 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) se izvršba nadaljuje, ker je prišlo do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, zoper novi dolžnici.
V kolikor bi sprejeli tezo prvostopenjskega sodišča, da je moč kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo storiti le izven mejnih prehodov, kjer se opravlja mejna kontrola, potem bi kaznivo dejanje po 1. odst. 311. čl. tedaj veljavnega KZ sploh ne bilo potrebno, iz česar sledi zaključek, da je kaznivo dejanje lahko storjeno pri prestopu meje na mejnem prehodu ali kjer koli drugje čez črto, ki označuje državno mejo.