razlaga pogodbe - mandatna pogodba - plačilo za trud - odstopno upravičenje – uspešna sanacija podjetja
Zmotno razumevanje določil Pogodbe je imelo za posledico tudi zmotno pravno kvalifikacijo pogodbe. Če namreč tožeča stranka ni prevzela obveznosti, da bo toženo stranko uspešno sanirala, ni prevzela rizika za takšen uspeh.
Pojem uspešne sanacije je ob odsotnosti kakršnekoli razlage s strani pravdnih strank po prepričanju pritožbenega sodišča namreč treba razumeti vsaj kot takšno finančno stanje podjetja, pri katerem ni podan stečajni razlog. Ob tem je pojem dalj časa trajajoče plačilne nesposobnosti iz 1. odstavka 2. člena ZPPSL treba razlagati v povezavi z 2. odstavkom 12. člena ZFPPod, ki upravi nalaga vložitev predloga za začetek stečajnega postopka ali postopka prisilne poravnave, če ni mogoče zagotoviti likvidnosti v roku dveh mesecev od nastopa nelikvidnosti.
odpravnina trajno presežnega delavca - odpravnina po 36. f členu ZDR - izračun - plača
VS RS je v zvezi z uporabo 36. f člena ZDR/90 zavzelo stališče, da je osnova za obračun odpravnine trajno presežnemu delavcu njegova bruto plača, kar pa ne pomeni, da je v vsakem primeru osnova za izračun odpravnine delavčeva bruto plača. Višino odpravnine delodajalec lahko določi drugače, pri čemer ta ne sme biti nižja od odpravnine, izračunane po 36. f členu ZDR/90. Zato odločitev delodajalca, da se odpravnina trajno presežnemu delavcu izračuna v višini 60 % povprečne neto plače za delavca v zadnjih treh mesecih ni nezakonita, če znesek tako določene odpravnine preseže ali vsaj doseže odpravnino, izračunano po 36. f členu ZDR/90.
ZIZ člen 38, 38c, 46, 46/1, 52, 83. SPZ člen 24. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 3.
nepravilnost dela izvršitelja - pravni interes za vložitev zahteve za odpravo nepravilnosti - stroški izvršitelja - neutemeljeno povzročeni stroški - osnova za odmero stroškov - predmet rubeža - posest
Po 1. odst. 46. čl. ZIZ se izvršba začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, razen če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače. Ker v konkretnem primeru zakonske določbe, ki bi izključevala opravljanje izvršbe pred pravnomočnostjo sklepa o nadaljevanju izvršilnega postopka zoper družbenika ni, je pritožba upnika tudi v tem delu neutemeljena.
ZUKZ člen 46, 46/1, 46, 46/1, 46, 46/1. ZPP člen 29, 29.
pristojnost slovenskega sodišča
Pristojnost sodišče Republike Slovenije je mogoče utemeljiti na določbah Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ), ki je veljal v času sklenitve spornega dogovora in tudi ob vložitvi tožbe. Po 1. odst. 46. čl. ZUKZ pa je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec prebivališče oz. sedež v Republiki Sloveniji.
Podprevoznik, kar je tožena stranka v konkretnem primeru bila, odgovarja le tistemu, ki ji je prevoz naročil, to je prevozniku, ne pa naročniku iz prevozne pogodbe.
OZ člen 335, 335/1, 355, 355/1-1, 355/2, 335, 335/1, 355, 355/1-1, 355/2.
zastaranje - zastaralni rok - začetek teka zastaranja
Po določbi 1. tč. 1. odst. 355. čl. OZ terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, zastarajo v enem letu. Vendar je sodišče prve stopnje očitno spregledalo določbo 2. odst. tega člena, da začne zastaranje teči po preteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo.
smrt pravdne stranke - nadaljevanje postopka - ugotovitev dedičev
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da pravdno sodišče samo ne more ugotavljati, kdo so dediči. Po določbi 132. člena ZD (Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami) preide zapuščina po sili zakona na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Dediči za zapustnikove dolgove tako odgovarjajo že od trenutka zapustnikove smrti, zapustnikovi upniki pa zato lahko uveljavljajo zapustnikov dolg od njegovih dedičev ne glede na to, ali pravnomočen sklep o dedovanju že obstaja. Seveda pa mora v tem primeru samo ugotoviti dediče, kot predhodno vprašanje.
Sodišče je torej formiralo sodbo o dejstvih v odvisnosti od uspešnosti njihovega dokazovanja oziroma od dokazne ocene. Ta predstavlja prizadevanje sodišča, da prouči ali obstoje ali neobstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano. V kazenski zadevi je sodišče ocenilo, da ne obstoje. Iz navedene nedokazanosti dejstev v kazenskem postopku ni mogoče sklepati, da je resnica nasprotna. Tožnik, na katerem je breme, da v odškodninskem sporu dokaže nedopustnost ravnanja povzročitelja škode, bi zato moral dokazati, da se je prvotoženec o spornem stavku
zlagal oziroma, da si ga je izmislil.
Plačilo stroškov kazenskega postopka, ki v tem sporu predstavlja zatrjevano škodo, bi torej morala predstavljati neposredno negativno posledico toženčevega ravnanja. Vendar pa že sama sprožitev kazenskega postopka ni bila neposredno pogojevana z ravnanjem toženca, ampak je bila posledica tožnikovega voljnega ravnanja. Škode zaradi negativnega (za tožnika) izida tega postopka ne bi bilo mogoče pripisati tožencu. On ni prevzel tega tveganja, prevzel ga je le tožnik.
O nepremoženjski škodi ne moremo govoriti že, če je prišlo do posega v pravno zavarovano osebnostno sfero, pač pa, ko intenzivnost in trajanje bolečin in strahu in druge okoliščine primera to opravičujejo.
ZST člen tarifna številka 12, 24, 24/1, tarifna številka 12, 24, 24/1. ZNP člen 126, 126.
delitev stvari v solastnini - stroški postopka - potrebni stroški - izvedenec
Pravilno je sodišče upoštevalo specialno določbo tarifne številke 12 Zakona o sodnih taksah, po kateri se za predlog, da se opravi delitev stvari ali skupnega premoženja, plača taksa po vrednosti stvari in premoženja, ki se deli. Sodišče ob vložitvi predloga še ni moglo vedeti, koliko znaša prava vrednost stvari, in je pravilno na podlagi določbe 1. odst. 24. člena ZST ob upoštevanju tarifne številke 12 ZST določilo vrednost premoženja, ki se deli tako, da je upoštevalo mnenje v postopku sodelujočega izvedenca.Gre namreč za specifičen postopek in je sodišče lahko dejansko vrednost ugotovilo šele z izvedencem.
V kolikor bi sprejeli tezo prvostopenjskega sodišča, da je moč kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo storiti le izven mejnih prehodov, kjer se opravlja mejna kontrola, potem bi kaznivo dejanje po 1. odst. 311. čl. tedaj veljavnega KZ sploh ne bilo potrebno, iz česar sledi zaključek, da je kaznivo dejanje lahko storjeno pri prestopu meje na mejnem prehodu ali kjer koli drugje čez črto, ki označuje državno mejo.