odpravnina trajno presežnega delavca - odpravnina po 36. f členu ZDR - izračun - plača
VS RS je v zvezi z uporabo 36. f člena ZDR/90 zavzelo stališče, da je osnova za obračun odpravnine trajno presežnemu delavcu njegova bruto plača, kar pa ne pomeni, da je v vsakem primeru osnova za izračun odpravnine delavčeva bruto plača. Višino odpravnine delodajalec lahko določi drugače, pri čemer ta ne sme biti nižja od odpravnine, izračunane po 36. f členu ZDR/90. Zato odločitev delodajalca, da se odpravnina trajno presežnemu delavcu izračuna v višini 60 % povprečne neto plače za delavca v zadnjih treh mesecih ni nezakonita, če znesek tako določene odpravnine preseže ali vsaj doseže odpravnino, izračunano po 36. f členu ZDR/90.
Podprevoznik, kar je tožena stranka v konkretnem primeru bila, odgovarja le tistemu, ki ji je prevoz naročil, to je prevozniku, ne pa naročniku iz prevozne pogodbe.
nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - uporaba angleškega prava - izključitev odgovornosti zavarovalnice - opustitev potrebne skrbnosti zavarovanca
Po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati navedb tožene stranke le glede tega, kako je svoje navedbe pravno opredelila ampak kaj dejansko pomenijo, saj sodišče na pravno kvalifikacijo strank ni vezano. Potrebno je navedbe tožene stranke obravnavati kot ugovore dejstev, ki izključujejo odgovornost zavarovalnice, ne glede na to, kako jih je sama pravno opredelila. Zato tudi ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da naj bi bile te navedbe podane prepozno.
razlaga pogodbe - mandatna pogodba - plačilo za trud - odstopno upravičenje – uspešna sanacija podjetja
Zmotno razumevanje določil Pogodbe je imelo za posledico tudi zmotno pravno kvalifikacijo pogodbe. Če namreč tožeča stranka ni prevzela obveznosti, da bo toženo stranko uspešno sanirala, ni prevzela rizika za takšen uspeh.
Pojem uspešne sanacije je ob odsotnosti kakršnekoli razlage s strani pravdnih strank po prepričanju pritožbenega sodišča namreč treba razumeti vsaj kot takšno finančno stanje podjetja, pri katerem ni podan stečajni razlog. Ob tem je pojem dalj časa trajajoče plačilne nesposobnosti iz 1. odstavka 2. člena ZPPSL treba razlagati v povezavi z 2. odstavkom 12. člena ZFPPod, ki upravi nalaga vložitev predloga za začetek stečajnega postopka ali postopka prisilne poravnave, če ni mogoče zagotoviti likvidnosti v roku dveh mesecev od nastopa nelikvidnosti.
varščina za pravdne stroške - pravočasnost zahteve za varščino - prvi narok za glavno obravnavo
Skladno z 2. odst. 90. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), je možnost toženca, da zahteva od tožnika varščino za pravdne stroške, časovno omejena, in sicer lahko toženec takšno zahtevo poda najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari.
Narok za glavno obravnavo je časovno in krajevno opredeljen sestanek sodišča in strank, namenjen opravljanju procesnih dejanj. Pri vprašanju, kdaj gre za prvi narok za glavno obravnavo, gre za objektivno dejstvo, ki ga ne more spremeniti niti okoliščina, da ga pač sodišče prve stopnje iz določenih razlogov ni štelo kot takšnega.
smrt pravdne stranke - nadaljevanje postopka - ugotovitev dedičev
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da pravdno sodišče samo ne more ugotavljati, kdo so dediči. Po določbi 132. člena ZD (Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami) preide zapuščina po sili zakona na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Dediči za zapustnikove dolgove tako odgovarjajo že od trenutka zapustnikove smrti, zapustnikovi upniki pa zato lahko uveljavljajo zapustnikov dolg od njegovih dedičev ne glede na to, ali pravnomočen sklep o dedovanju že obstaja. Seveda pa mora v tem primeru samo ugotoviti dediče, kot predhodno vprašanje.
Sodišče je torej formiralo sodbo o dejstvih v odvisnosti od uspešnosti njihovega dokazovanja oziroma od dokazne ocene. Ta predstavlja prizadevanje sodišča, da prouči ali obstoje ali neobstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano. V kazenski zadevi je sodišče ocenilo, da ne obstoje. Iz navedene nedokazanosti dejstev v kazenskem postopku ni mogoče sklepati, da je resnica nasprotna. Tožnik, na katerem je breme, da v odškodninskem sporu dokaže nedopustnost ravnanja povzročitelja škode, bi zato moral dokazati, da se je prvotoženec o spornem stavku
zlagal oziroma, da si ga je izmislil.
Plačilo stroškov kazenskega postopka, ki v tem sporu predstavlja zatrjevano škodo, bi torej morala predstavljati neposredno negativno posledico toženčevega ravnanja. Vendar pa že sama sprožitev kazenskega postopka ni bila neposredno pogojevana z ravnanjem toženca, ampak je bila posledica tožnikovega voljnega ravnanja. Škode zaradi negativnega (za tožnika) izida tega postopka ne bi bilo mogoče pripisati tožencu. On ni prevzel tega tveganja, prevzel ga je le tožnik.
smrt dolžnika - dedičev prevzem izvršilnega postopka
Predmet presoje je procesno vprašanje glede nadaljevanja postopka z dediči. Po 4. odst. 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) se izvršba nadaljuje, ker je prišlo do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, zoper novi dolžnici.
lastninska pravica - pogodba - vpis v zemljiško knjigo - zemljiškoknjižna listina
1. Kupoprodajna pogodba kot obligacijskopravni posel predstavlja le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Kupec zgolj s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe (in tudi s pridobitvijo nepremičnine v posest) lastninske pravice ne nepremičnini ne pridobi, ker je potreben še pridobitni način - vpis v zemljiško knjigo.
2. Obligacijskopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, potrebne za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, lahko utemeljeno uveljavlja le tisti, ki zatrjuje obstoj pravnega posla, na podlagi katerega je taka vknjižba možna.