Po pritožnikovem naziranju naj bi bila zatrjevana kršitev v tem, da je iz krivdoreka videti, da je obtoženec svojo mater M. P. hudo telesno poškodoval tako, da je le-ta utrpela zlome teles 12. prsnega in 1. ledvenega vretenca ter premik med 4. in 5. ledvenim vretencem ter okvaro ligamentarnega aparata, zaradi česar je njeno zdravje za vselej v manjši meri okvarjeno, medtem ko v razlogih grajane sodbe sodišče ugotavlja tudi, da je oškodovanka utrpela številne udarnine obraza in čela, zlom nosnega pretina s premikom v desno stran, udarnine v predelu korena nosu, udarnine desnega kolena, udarnine desne goleni, odrgnine leve goleni, kar vse ni pod obtožbo oz. njen predmet. To, kar ugotavlja pritožnik, je sicer res, vendar pa to ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP oz. prekoračitve obtožbe. Krivdorek je namreč povsem identičen na glavni obravnavi modificirani obtožbi, tako, da je identiteta med sodbo in obtožbo podana, sodna praksa pa je že razčistila s tem, da samo z dodatnim naštevanjem posameznih okoliščin v ilustracijo odločilnih dejstev, prekoračitve obtožbe ni mogoče storiti.
smrt pravdne stranke - nadaljevanje postopka - ugotovitev dedičev
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da pravdno sodišče samo ne more ugotavljati, kdo so dediči. Po določbi 132. člena ZD (Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami) preide zapuščina po sili zakona na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Dediči za zapustnikove dolgove tako odgovarjajo že od trenutka zapustnikove smrti, zapustnikovi upniki pa zato lahko uveljavljajo zapustnikov dolg od njegovih dedičev ne glede na to, ali pravnomočen sklep o dedovanju že obstaja. Seveda pa mora v tem primeru samo ugotoviti dediče, kot predhodno vprašanje.
Sodišče je torej formiralo sodbo o dejstvih v odvisnosti od uspešnosti njihovega dokazovanja oziroma od dokazne ocene. Ta predstavlja prizadevanje sodišča, da prouči ali obstoje ali neobstoje pogoji, da se določeno dejstvo šteje za dokazano. V kazenski zadevi je sodišče ocenilo, da ne obstoje. Iz navedene nedokazanosti dejstev v kazenskem postopku ni mogoče sklepati, da je resnica nasprotna. Tožnik, na katerem je breme, da v odškodninskem sporu dokaže nedopustnost ravnanja povzročitelja škode, bi zato moral dokazati, da se je prvotoženec o spornem stavku
zlagal oziroma, da si ga je izmislil.
Plačilo stroškov kazenskega postopka, ki v tem sporu predstavlja zatrjevano škodo, bi torej morala predstavljati neposredno negativno posledico toženčevega ravnanja. Vendar pa že sama sprožitev kazenskega postopka ni bila neposredno pogojevana z ravnanjem toženca, ampak je bila posledica tožnikovega voljnega ravnanja. Škode zaradi negativnega (za tožnika) izida tega postopka ne bi bilo mogoče pripisati tožencu. On ni prevzel tega tveganja, prevzel ga je le tožnik.
V kolikor bi sprejeli tezo prvostopenjskega sodišča, da je moč kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo storiti le izven mejnih prehodov, kjer se opravlja mejna kontrola, potem bi kaznivo dejanje po 1. odst. 311. čl. tedaj veljavnega KZ sploh ne bilo potrebno, iz česar sledi zaključek, da je kaznivo dejanje lahko storjeno pri prestopu meje na mejnem prehodu ali kjer koli drugje čez črto, ki označuje državno mejo.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - oprostitev
Subjektivnega elementa obtožencu očitanega kaznivega dejanja, bodisi zavestne ali pa nezavestne malomarnosti, po oceni pritožbenega sodišča obtožencu ni mogoče očitati, še posebej upoštevaje tiste izvedenčeve ugotovitve, da ob danih parametrih ne obdolženec, niti oškodovanec nista imela kakršnekoli možnosti, da bi lahko nezgodo preprečila in da sta nevarno situacijo na cesti povzročila oba, pri čemer pa je potrebno ponovno poudariti, da velja to glede obt. D. R. le objektivno gledano, nikakor pa mu ni mogoče očitati, da je pri svoji vožnji ravnal s kakršnokoli krivdno obliko.
smrt dolžnika - dedičev prevzem izvršilnega postopka
Predmet presoje je procesno vprašanje glede nadaljevanja postopka z dediči. Po 4. odst. 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) se izvršba nadaljuje, ker je prišlo do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, zoper novi dolžnici.
ZST člen tarifna številka 12, 24, 24/1, tarifna številka 12, 24, 24/1. ZNP člen 126, 126.
delitev stvari v solastnini - stroški postopka - potrebni stroški - izvedenec
Pravilno je sodišče upoštevalo specialno določbo tarifne številke 12 Zakona o sodnih taksah, po kateri se za predlog, da se opravi delitev stvari ali skupnega premoženja, plača taksa po vrednosti stvari in premoženja, ki se deli. Sodišče ob vložitvi predloga še ni moglo vedeti, koliko znaša prava vrednost stvari, in je pravilno na podlagi določbe 1. odst. 24. člena ZST ob upoštevanju tarifne številke 12 ZST določilo vrednost premoženja, ki se deli tako, da je upoštevalo mnenje v postopku sodelujočega izvedenca.Gre namreč za specifičen postopek in je sodišče lahko dejansko vrednost ugotovilo šele z izvedencem.
O nepremoženjski škodi ne moremo govoriti že, če je prišlo do posega v pravno zavarovano osebnostno sfero, pač pa, ko intenzivnost in trajanje bolečin in strahu in druge okoliščine primera to opravičujejo.
kršitev osebnostne pravice - objava sodbe - denarna odškodnina za duševne bolečine - pravno priznana škoda
Sodišče je pojem duševnih bolečin razlagalo preozko. Pri razlagi tega pojma je potrebno upoštevati vsako psihično neugodje (razočaranje, jezo, občutek zavrtosti ter druge negativne občutke).
Za obstoj oderuštva morata biti kumulativno izpolnjena subjektivni element (obstoj stiske ali težkega gmotnega stanja drugega, neizkušenost, lahkomiselnost in odvisnost ene stranke in namen druge stranke tako stanje izkoristiti) in objektivni element (nesorazmerje dajatev).
pravica do časti in dobrega imena - razžalitev - odškodnina za duševne bolečine
Pravica do časti in dobrega imena kot osebnostna pravica je zavarovana tudi z odškodninsko sankcijo.
Kritika mora biti objektivna in ne sme biti žaljiva. Pravica do svobodnega izražanja namreč ni absolutna, marveč je omejena, med drugim tudi zaradi pravice drugih (15. čl. Ustave RS), oz. zaradi zavarovanja ugleda in pravic drugih (2. odst. 10. čl. Evropske konvencije).
Sodna praksa stoji na stališču, da tarifna številka 2 ZST ne predvideva taksne obveznosti za sklep o ugovoru, ki je bil vložen zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine oz. da določbe o taksni obveznosti za sklep o ugovoru zoper druge sklepe o izvršbi ni mogoče uporabiti tudi za postopke, ki se vodijo na podlagi verodostojne listine.
Pri razlagi kavze in nagiba prihaja pritožba do enakih zaključkov kot sodišče prve stopnje, saj izrecno pove, da je kavza pravnega posla podana takrat, ko se npr. darovalec odloči darovati svoje premoženje, nagib pa je v tem primeru, da se z obdarjencem dobro razume, to pa je povedano enako, kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, da gre pri nagibu za subjektivno prepričanje, kar pa ni kavza pogodbe.