ugotavljanje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - vzrok invalidnosti
Tudi sicer je pri ocenjevanju invalidnosti, ki po splošnem delu definicije iz 63. člena ZPIZ-2 ni le medicinska, temveč tudi pravna kategorija, potrebno upoštevati celoten psihosomatski status zavarovanca. Tožnica je z izpodbijano II. točko izreka sodbe na podlagi 3. alineje 2. odst. 63. člena v zvezi s 65. členom ZPIZ-2 zakonito razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 20. 11. 2019 dalje 50 % zaradi poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni. Pritožbeno stališče, da je vzrok invalidnosti le poškodba pri delu, ne more biti uspešno.
Pravico do premestitve kot temeljno pravico delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zagotavlja delodajalec. Šele ko je pravica do premestitve realizirana na ta način, da delovnemu invalidu delodajalec zagotovi delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti in začne delo, na katerem je pridobil pravico do premestitve tudi opravljati, so izpolnjeni pogoji za (pričetek) izplačevanja nadomestila za invalidnost. To pomeni, da je pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost vezana na začetek dela na delu, ki ustreza ugotovljeni delovni zmožnosti zavarovanca. Če pravica do premestitve ni realizirana, pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost (4. alineja prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2 in s tem pogoji za izplačevanje navedenega nadomestila (tretji odstavek 124. člena ZPIZ-2) niso izpolnjeni.
ZPIZ-2 člen 3, 4, 41, 21, 41-1, 41-2, 41-3, 41-4, 42, 108, 109, 109/1, 109/3, 109/4.. ZPP člen 243.. ZDSS-1 člen 81.
pravica do invalidske pokojnine - zmotna uporaba materialnega prava - I. kategorija invalidnosti - pravica do izbire pokojnine
Pogoj za izbiro med dvema ali več pokojninami iz obveznega zavarovanja, da zavarovanec v času izbire izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin.
V okoliščinah obravnavanega primera, ko je potrebno tožnika za pasivnega zavarovanca iz 21. člena ZPIZ-2 šteti od leta 1997 dalje, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je na dan 1. 3. 2016, ko je izpolnil pogoje za starostno pokojnino, izpolnjeval tudi pogoje za invalidsko pokojnino. Če bi bilo ugotovljeno, da je kot pasivni zavarovanec izpolnil pogoj invalidnosti (tudi starost in pokojninsko dobo) na dan 1. 3. 2016 (odkar je uživalec starostne pokojnine) in s tem pogoje za invalidsko pokojnino, bo imel možnost izbire med obema pokojninskima dajatvama.
Sodišče je v pravilno ugotovilo, da so bila izčrpana vsa redna pravna sredstva in da zoper sklep sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena, kar je edino ključno. Zaradi obrazloženega, je sodišče tožničino pritožbo zoper sklep VDSS opr. št. Psp 202/2021 z dne 13. 10. 2021, pravilno zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino uveljavljanih pravic so tako pravno neupoštevne.
ZDSS-1 člen 63, 63/2.. ZPP člen 338, 338/1, 339/2, 339/2-14.
nove pravice na podlagi invalidnosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - I. kategorija invalidnosti
Ker je sodišče pisno mnenje dr. A.A. ter ustno izpoved sprejelo v celoti (z njim sta se strinjali obe stranki in stranski intervenient) in med drugim ugotovilo, da je pri tožnici I. kategorija invalidnosti podana od 16. 11. 2016 dalje (26. točka obrazložitve) ko je bilo na rehabilitacijskem centru C. ugotovljeno, da je njena delovna zmožnost v celoti izgubljena, tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo ne bi smelo zavrniti. Čeprav je dokončna odločba z dne 5. 12. 2016 izdana v obnovi predsodnega pritožbenega postopka, ni procesne ovire, da tožnica ne bi bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Ker med strankama ni sporno, da je bila tožnica zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja že 16. 11. 2016 popolnoma nezmožna za organizirano pridobitno delo, je izpolnjen dejanski stan iz prve alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2. Po njej je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in več nima preostale delovne zmožnosti.
V zadevi je sporno, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem ali so izpolnjeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in s tem v zvezi za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožnikov poklic, enako tudi izvedenski organ. Glede na tožnikovo izobrazbo in delovne izkušnje, izvedenski organ prepričljivo ugotavlja, da pri tožniku ne gre za poklicno invalidnost, temveč so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne zgolj razbremenitve pri delu. Kot je bilo že rečeno pa tožnik za delo, ki ga je nazadnje opravljal ni več zmožen, zato mu je bila tudi priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami.
Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora za to imeti pravni interes. To pomeni, da bi za tožnico, ki s tožbo izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 4. 9. 2020, izdano v pritožbenem postopku zoper začasno odločbo z dne 24. 7. 2020, pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Kadar pa tožnik s tožbo svojega pravnega položaja, ne more izboljšati, pravni interes ni podan. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP, tožbo zavrže.
Ker sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, skladno z določbo 274. člena ZPP in zadevo na podlagi 82. člena ZDSS-1 vrnilo v ponovno upravno odločanje, je izpodbijana sodba nezakonita zaradi bistvene kršitve določb ZPP.
ugotavljanje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - izvedensko mnenje
Upoštevaje izvedensko mnenje Fakultetne komisije, da tožnica za delo "delavke v proizvodnji" več ni zmožna, jo je v skladu s 3. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in na podlagi 81. člena ZPIZ-2 priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da gre za psihofizično nezahtevno delo sede, stoje in z malo hoje, brez dvigovanja in/ali prenašanja bremen nad 5 kg, brez stalnih ali ponavljajočih se fleksijskih obremenitev v zapestjih, brez dvigovanja bremen nad nivojem ramen in brez izpostavljenosti vibracijam, s polnim delovnim časom od 16. 4. 2019 dalje. Izreklo je, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo.
Glede na to, da ni izkazano dejansko stanje iz 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, ki bi poleg stvarnih razbremenitev pri delu, indiciranih iz zdravstvenih razlogov, narekovalo tudi časovno omejitev na 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko, je tožbeni zahtevek z izpodbijano IV. tč. izreka sodbe utemeljeno zavrnjen.
V postopku za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja je vprašanje obstoja invalidnosti ter s tem v zvezi vprašanje zaključenega zdravljenja, potrebno presojati v okviru določbe 63. člena ZPIZ-2. Po prvem odstavku citirane določbe je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, če jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.
Glede na citirano določbo to pomeni, da je zdravljenje zaključeno, če so pri zavarovancu ugotovljene takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in da gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja.
Ker je v obravnavani zadevi sporno vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti in posledično do III. Kategorije invalidnosti, ki jo tožnik uveljavlja s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, je primarno vprašanje, ali se lahko poda oceno tožnikove delazmožnosti na podlagi predložene dokumentacije in v njej izkazanega zdravstvenega stanja. Ker je to vprašanje sodišče prve stopnje pravilno in popolno razčistilo z izvedencem, je pravilno sledilo izvedenskemu mnenju in zaradi neopravljenih preiskav ter nepredloženih izvidov štelo, da zdravljenje še ni zaključeno in iz tega razloga utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo.
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka za razvrstitev tožnice v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, skladno z 2. oziroma 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ki predstavlja pravno podlago za odločitev. Izvedenski organ je svoje mnenje podal v sestavi specialista ortopeda, to je specialista, v katero specialnost sodi tožničino glavno obolenje in specialista medicine dela, ki je sicer najbolj kompetenten za ocenjevanje delazmožnosti. Oba specialista sta na tožničine pripombe, ki jih je podala na izvedensko mnenje, tudi ustrezno odgovorila.
URS člen 14, 21.. ZPP člen 287, 287/2.. ZSVI člen 3, 3/1, 3/2, 5, 6.
status invalida - pravica do nadomestila za invalidnost - dodatek za tujo nego in pomoč - neizpolnjevanje pogojev - izvedensko mnenje
V tem postopku je sporno priznanje pravice do statusa invalida, priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za tujo nego in pomoč.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izvedenka prepričljivo ugotovila, da pri tožniku pred polnoletnostjo ni prišlo do takšne stopnje duševne motnje, ki predstavlja zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, zaradi katere se ne bi mogel usposobiti za samostojno življenje in delo ter da ne bi bil sposoben samostojno opravljati osnovnih življenjskih potreb. Vse navedeno pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa invalida, posledično pa tudi ne za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi ZSVI. Na podlagi vsega ugotovljenega je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot tudi zahtevek za priznanje vtoževanih pravic, zavrnilo. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, saj ni pasivno legitimirana in se je pri tem pravilno sklicevalo na že zavzeto stališče pritožbenega sodišča.
ugotavljanje invalidnosti - sodni izvedenec - III. kategorija invalidnosti
Ob pravilnem upoštevanju delovne dokumentacije za tožnico, ki jo je izpolnil izvajalec medicine dela, je izvedenski organ prepričljivo ocenil, da nihajna poškodba vratne hrbtenice, degenerativne spremembe ledvene hrbtenice, ki se kažejo z desnostransko ishialgijo, degenerativne spremembe vratne hrbtenice, ki se kažejo z lažjo radikulopatijo C6 levo, nekaj težav z levim kolkom in rameni, predstavljajo somatsko osnovo za razbremenitev tožnice v okviru III. kategorije invalidnosti. Zaključek izvedenskega organa, da ima tožnica še vedno preostalo delovno zmožnost in da je zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav še zmožna opravljati drugo delo z ugotovljenimi razbremenitvami, je skladen z ugotovljenim somatskim stanjem in odraža objektivno oceno, da je potrebno tožnico razbremeniti s stvarnimi razbremenitvami.
ZPIZ-2 člen 126, 126/2.. URS člen 22, 23, 25.. OZ člen 378.. ZPIZ-1 člen 197.
ugotavljanje invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Odločitev o datumu nastanka invalidnosti z 11. 12. 2016 je sodišče pravilno argumentiralo s pravilom o časovni vezanosti na predhodno pravnomočno odločitev, o priznanju invalidske pokojnine od 1. 1. 2017 dalje pa z vezanostjo na določilo drugega odstavka 126. člena ZPIZ-2. Celotna obrazložitev je usmerjena v argumentacijo, zakaj pri tožniku invalidnost obstoji šele z 11. 12. 2016, posledično iz česar je povsem jasno zakaj je potrebno tožbeni zahtevek v delu, ko se zahteva priznanje invalidnosti že pred 11. 12. 2016 zavrniti.
Izvedenski organ je ocenil, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti in da je njena delazmožnost zaradi bolezni zmanjšana za manj kot 50 % in je tako pri njej podana III. kategorija invalidnosti. Je pa še vedno zmožna za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, z dvigi in prenosi bremen do 5 kilogramov, pretežno sede, s hojo na kratke razdalje po ravnem terenu, z individualno prilagojeno normo, le izjemoma v globljih predklonih, s polovičnim 4 urnim delovnim časom od zadnje ocene na IK I. stopnje, to je od 21. 5. 2019 dalje.
V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.
ugotavljanje invalidnosti - invalid - vzrok za nastanek invalidnosti - izvedensko mnenje
Pritožbenega sodišča prav tako ni uspelo prepričati pritožnikovo zatrjevanje o napačnosti izvedenčevega zaključka, zaradi neupoštevanja informacij, pridobljenih v okviru nadzora nad zavarovancem in glede pretepa na dan 9. 4. 2017. Izvedenec je razumljivo in nedvoumno povzel, da pri odgovoru na vprašanje vzroka trajne zmanjšanja delazmožnosti pri zavarovancu v okviru III. kategorije invalidnosti, niso bistvena in ključna dejstva povezana z okoliščinami iz kazenskega spisa II K 56733/2017. Kot ključni dejstvi za odgovor na vprašanja povezana z zavarovančevo invalidnostjo sta bili opredeljeni le narava prve in druge poškodbe ter ugotovljene trajne posledice, ki izvirajo iz narave vsake od poškodb. Razumljivo je bilo celo izpostavljeno, da v konkretni zadevi ni pomembno na kakšen način se je zavarovanec poškodoval v prvem oziroma drugem dogodku, temveč kakšne poškodbe in kakšne posledice izvirajo iz prvega dogodka ter kakšne poškodbe in kakšne posledice izvirajo iz drugega dogodka. Sodišče je pravilno izpostavilo, da so okoliščine nastanka sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanca, kot jih izpostavlja pritožnik, pomembne le v kontekstu delovnega spora, v katerem zavarovanec zoper tožnika (bivšega delodajalca) uveljavlja odškodnino zaradi poškodbe pri delu, nikakor pa ne pri dometu sprememb v trajni delazmožnosti, ki se obravnavajo v konkretnem sporu skladno s 65. členom ZPIZ-2.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 94, 94/1, 94/4.. ZPP člen 282, 282/2.
ugotavljanje invalidnosti - izvedenski organ - neizpolnjevanje pogojev
V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti.
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v sestavi katere so sodelovali specialist MDPŠ, specialistka psihiatrinja in specialist kirurg. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 20. 2. 2021 izhaja, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe tožene stranke z dne 12. 12. 2019 ni prišlo do izgube delazmožnosti, je pa tožnikova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in je še vedno zmožen opravljati delo s stvarnimi in časovno razbremenitvijo s tem, da je izkazana možnost sanitarij v bližini. Kontrolni pregled pa je potreben v mesecu juniju 2022. Sodišče je na naroku tudi zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.
ZPP člen 154, 154/1, 155.. ZOdv člen 17, 17/5.. URS člen 74, 74/1.. ZBPP člen 44.
brezplačna pravna pomoč - povračilo stroškov - nagrada in stroški odvetnika
Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo opr. št. BPP 31/2019 dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ker je tožnica uspela v sporu, ji je sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP odmerilo in priznalo stroške postopka. Sama odmera stroškov glede na pritožbene navedbe ni sporna. Sporno pa je vprašanje, ali je tožničina pooblaščenka upravičena do plačila celotnega zneska, kot to uveljavlja tožnica, ali pa do polovice zneska, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.
ZOdv v petem odstavku 17. člena določa, da odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoč so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.
Pravice in obveznosti so bile določene z odločbo o dodelitvi BPP. Skladno s 44. členom ZBPP se sredstva, potrebna za izvajanje zakona, pristojnim sodiščem zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije. V tem primeru je torej bistveno, da pooblaščenka deluje v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti, ne pa kot odvetnica, ki deluje na trgu ter prosto išče in sprejema stranke
Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo peti odstavek 17. člena ZOdv in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Pri tožnici je bilo ugotovljeno, da pri njej obstaja III. kategorija invalidnosti skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in da je torej v okviru svojega poklica zmožna opravljati drugo ustrezno delo, pri čemer pa je potrebno spoštovati omejitve, da ne bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.
invalidnina za telesno okvaro - telesna okvara - vzrok telesne okvare
Vzrok 60 % TO je v sodnem postopku le še dodatno potrjen z izvedenskim mnenjem z dne 8. 7. 2019, dopolnilnim z dne 11. 11. 2019 in dne 21. 6. 2020 podrobno povzetim v prvostopenjski sodbi. V sodno izvedenskem mnenju, podanim na podlagi listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda je dovolj objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da je omejena gibljivost desnega kolka in levega kolena posledica bolezni in ne poškodbe pri delu leta 1980.
Iz vseh navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijani zavrnilni odločbi zakoniti, na temelju 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do invalidnine za 60 % TO zaradi bolezni, saj ni dokazano, da je TO posledica poškodbe pri delu.
ZPIZ-1 člen 29, 93, 93/2, 93/4, 93/6, 397, 397/3.. URS člen 14, 14/2, 156.. ZPP člen 351, 357a.. ZUstS člen 40, 40/2.. ZDSS-1 člen 82.
pravica do delne invalidske pokojnine - ustavna odločba - II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - protiustavnost zakonske določbe
Z odločbo št. U-I-494/18-27 z dne 7. 10.20216 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil 397. člen ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Po zaključkih Ustavnega sodišča izpodbijana ureditev v 379. členu ZPIZ-1 ni bila skladna z načelom enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave, saj niso bili podani ustavno dopustni razlogi za različno obravnavo delovnih invalidov II. in III. kategorije, ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, pa je pri njih v času uporabe ZPIZ-1 prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove, ter delovnimi invalidi II. in III. kategorije, ki so kot prvi pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, vendar pri njih do spremembe že ugotovljene invalidnosti ni prišlo.
Ker 397. člen ZPIZ-1 več ne velja, je Ustavno sodišče le ugotovilo protiustavnost določbe, saj zakon ni urejal vprašanja, ki bi ga moral.
Na podlagi 2. odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve svoje odločitve. Izreklo je, da je zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije) po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, pa je pri njem po 1. 1. 2003 prišlo do poslabšanja invalidnosti oziroma nastanke nove in je zato pridobil pravice po ZPIZ-1, v primeru, če mu je bilo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja odmerjeno v nižjem znesku od zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic, zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki je zanj ugodnejši. Nadalje je odredilo, da se na tej podlagi izplačano denarno nadomestilo za čas uporabe ZPIZ-1 uskladi enako, kot so se usklajevale pokojnine po ZPIZ-1, od 1. 1. 2013 pa se usklajuje enako, kot se usklajujejo pokojnine po ZPIZ-2.
Dne 27. 10. 2021 je pritožbeno sodišče na podlagi drugega stavka 156. člena Ustave sklenilo nadaljevati dne 7. 11. 2018 prekinjen postopek.
Čeprav ne iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, temveč upoštevaje ustavno sodno presojo 397. člena ZPIZ-1, je bilo potrebno ugoditveno sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 351. členom ZPP spremeniti, izpodbijana posamična upravna akta kot nezakonita in protiustavna na podlagi 82. členaZDSS-1 odpraviti in zadevo vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.