ZPIZ-2 člen 63, 178, 178/2.. ZDSS-1 člen 62, 63, 63/2, 63/2-3, 81, 81/2, 82.
ugotavljanje invalidnosti - invalid
V sporih v zvezi z uveljavljanjem pravic iz invalidskega zavarovanja se ne odloča zgolj o tožbenem zahtevku, temveč se primarno presoja pravilnost izpodbijanih odločb in ugotavlja dejanska delazmožnost posameznika. Ta je glede na definicijo invalidnosti odvisna od ugotovljenega zdravstvenega stanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju in svojega poklica posameznika.
Ker je sodišče prve stopnje postopalo skladno z navedenim in presojalo pravilnost izpodbijanih odločb ter izvedenega predsodnega postopka ter odločalo o pripadajočih pravicah iz invalidskega zavarovanja, hkrati pa odločilo tudi o tožbenem zahtevku tožnice, ni mogoče govoriti, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz navedenih razlogov je pritožba toženca v tem delu neutemeljena.
Sodišče je v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo, da sklep o popravi pomote št. ... z dne 16. 9. 201910 ne predstavlja podlage za ponovno odmero invalidske pokojnine za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017 zaradi drugačne opredelitve vzroka nastanka invalidnosti, niti ni mogoča zahtevana ponovna odmera invalidske pokojnine upoštevajoč pravila o povrnitvi škode za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017. Pravilna je ugotovitev, da za ponovno odmero invalidske pokojnine za nazaj zaradi poprave pomote pri označbi vzroka invalidnosti, zaradi učinkov iz določila tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2 glede na 183. člen ZPIZ-2, ni podlage.
ugotavljanje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - izvedensko mnenje
Neutemeljen je pritožbeni ugovor o nepravilni dokazni oceni. Zaradi tožničinega zatrjevanja o zmanjšani delovni zmožnosti, je sodišče s pomočjo izvedenskega organa, kot pravilno prepoznalo izpodbijano odločitev toženke o preostali delovni zmožnosti tožnice. Pritožbeno sodišče sprejema vrednostno oceno izvedenskega mnenja o tožničini preostali delovni zmožnosti, ki tvori podlago izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje se je v 14. točki obrazložitve sodbe argumentirano opredelilo do ugotovitev sodne izvedenke glede zmožnosti tožnice opravljati ustrezno delo, upoštevajoč stvarne razbremenitve v krajšem delovnem času 6 ur dnevno, 30 ur tedensko.
ZPIZ-2 člen 390, 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.. ZDSS-1 člen 63.. Samoupravni sporazum o seznamu poklicnih bolezni (1983) točka 12a.
invalidnina za telesno okvaro - višina telesne okvare
Za zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje pravice do invalidnine je poleg obrazloženega, da za stanja, ki so podana pri tožniku bodisi telesna okvara v Seznamu ni določena, ali pa tožnik za posamezno stanje ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev, je ključnega pomena še dejstvo, da sodišče zaradi tega ni moglo ugotoviti, ali gre za telesno okvaro zaradi posledic poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, kot edina relevantna vzroka za priznanje pravice do invalidnine na podlagi določb ZPIZ-2 veljavnih na dan uveljavljanja pravice do invalidnine za telesno okvaro (14. 6. 2018). Pri tožniku je od 10. 6. 1989 podana telesna okvara po VII B točki 12 a Seznama (skrajšanje noge 3 do 7 cm), vzrok pa je poškodba izven dela. Za takšno telesno okvaro pa ni nobene podlage za priznanje pravice do invalidnine.
URS člen 25, 158.. ZPIZ-2 člen 6, 15, 22, 22/2, 108, 108/3, 111, 111/1, 111/2.
invalidska pokojnina - datum izplačevanja invalidske pokojnine
Potrebno je ločiti med pridobitvijo pravice na podlagi invalidnosti in njenim izplačevanjem ob dejanski realizaciji. Čeprav se po 3. odstavku 108. člena ZPIZ-2 pravice na podlagi invalidnosti (kar ne velja le za pravico do invalidske pokojnine, temveč tudi za pravice na podlagi preostale delazmožnosti) pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, to samo po sebi ne pomeni, da se denarna dajatev, npr. invalidska pokojnina (začasno nadomestilo, nadomestilo za invalidnost ali delno nadomestilo) s tem dnem tudi izplačuje. Izplačevanje invalidske pokojnine je brez slehernega dvoma pogojeno s prenehanjem obveznega zavarovanja. Vsakršna drugačna razlaga in uporaba 111. člena ZPIZ-2 bi bila v nasprotju z veljavno sistemsko ureditvijo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno hranjenje - stalna pomoč in postrežba za opravljanje večine življenjskih potreb - (ne)izpolnjevanje pogojev
V sporni zadevi iz prepričljivega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica večino osnovnih življenjskih opravil ne more več opravljati samostojno ter potrebuje pomoč drugega. Nikakor pa tožnica ne potrebuje pomoči pri vseh osnovnih življenjskih opravilih. V tem primeru pa so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ne pa za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
pravica do invalidske pokojnine - (ne)izpolnjevanje pogojev - minimalna pokojninska doba - II. kategorija invalidnosti
V zadevi je sporno, ali izpolnjuje tudi nadaljnji pogoj, to je pogoj dopolnitve minimalne pokojninske dobe, kot je določen v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2.
Med strankama je nesporno, da je tožnik do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 57 let starosti ter da je v Sloveniji dopolnil 7 let 4 mesece in 14 dni pokojninske dobe. Delovna leta računana od dopolnjenega 20. leta starosti znašajo 37 let, kar pomeni, da bi moral tožnik za pridobitev pravice do invalidske pokojnine dopolniti pokojninsko dobo v trajanju najmanj 12 let in 4 mesece. Tožnik pa zgolj s pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji (7 let 4 mesece in 14 dni) ne izpolnjuje navedenega pogoja.
Glede pritožbenih navedb, da je potrebno upoštevati tudi pokojninsko dobo v trajanju 9 let, ki jo je tožnik dopolnil na Kosovem, pa pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da Republika Slovenija z Republiko Kosovo nima sklenjenega mednarodnega sporazuma s področja socialnega zavarovanja. V tem primeru pokojninske dobe dopolnjene v Republiki Kosovo ni mogoče prišteti k pokojninski dobi, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji. Iz Sporazuma sklenjenega med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo, ki je bil sklenjen 29. 9. 2009, torej že po razglasitvi neodvisnosti Republike Kosovo (18. 2. 2008), pa ne izhaja, da se nanaša tudi na Republiko Kosovo oziroma na pokojninsko dobo, dopolnjeno na Kosovem. Nosilec zavarovanja v Republiki Srbiji pa tudi ni potrdil sporne zavarovalne dobe kot svoje, kajti le v tem primeru bi bilo mogoče uporabiti navedeni sporazum.
URS člen 21, 22, 25.. ZPIZ-2 člen 41, 42, 63, 63/1, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/2-3, 63/5, 81, 82, 181, 401.
ugotavljanje invalidnosti - zavarovanje za ožji obseg pravic - neizpolnjevanje pogojev - invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
V obravnavani zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožnici ni dokazane popolne izgube delazmožnosti za organizirano pridobitno delo. Glede na 401. člen ZPIZ-2 ni niti pogojev za priznanje pravic na temelju preostale delazmožnosti, torej III. kategorije invalidnosti, ker je bila tožnica pretežni del zavarovana za ožji obseg pravic.
Pritožbeno sodišče ne more slediti tožničinemu grajanju, da sodna izvedenka ni pravilno ocenila tožničine delazmožnosti, kar naj bi potrjevalo, da je tožnica kljub upoštevanju stvarnih razbremenitev, zaradi neznosnih bolečin v bolniškem staležu v skrajšanem delovnem času po 4 ure. Sodna izvedenka je namreč pojasnila, da je iz tožničine izpovedbe, navedb pri pregledu osebne zdravnice 1. 8. 2020 in osebnem pregledu 24. 3. 2021 razvidno, da je tožnica kljub novi pogodbi o zaposlitvi še vedno opravljala delo, ki ni bilo nič lažje in je potekalo še vedno nad horizontalo. Ker tožnica v relevantnem obdobju ni opravljala ustreznega dela, so bolečine vztrajale in zahtevale ustrezno priznanje začasne nezmožnosti. Sodna izvedenka je ugotovila, da bi ob doslednem upoštevanju stvarnih razbremenitev tožnica prilagojeno delo opravljala v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev ni substitut stvarnim razbremenitvam.
Nosilni argument tožničinega zatrjevanja, da ji številne zdravstvene težave preprečujejo opravljanje dela v krajšem delovnem času 6 ur dnevno, v predmetni zadevi ni bil potrjen, saj pri oceni invalidnosti niso pomembne samo zdravstvene težave, temveč je potrebno zdravstvene težave soočiti z zahtevami in oceno delovnega mesta oziroma dela, ki ga zavarovanec opravlja in šele nato ugotoviti oceno izgube delazmožnosti.
URS člen 22.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZPP člen 5.. ZPIZ-2 člen 63, 63/3.
ugotavljanje invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic - izvedenski organ
Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovi trditvi, da kot „svoj poklic“ sprejema samo poklic „strojnika težke gradbene mehanizacije“ in ker je bilo v sporu ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za „strojnika težke gradbene mehanizacije“, je upravičen do razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti in do priznanja delnega nadomestila oziroma poklicne rehabilitacije. Sodišče se je v 7. točki obrazložitve sodbe, ob podrobni opredelitvi del, ki jih je tožnik opravljal v svoji delovni karieri, ustrezno opredelilo še do njegove izobrazbe, dodatne usposobljenosti in znanj, ki jih je pridobil ter zaključilo, da tožnikov poklic tvori vse navedeno. Tožnik ima končanih 7 razredov osnovne šole, kar pomeni, da nima pridobljene izobrazbe, ki bi mu ožila obseg delazmožnosti z ugotavljanjem katera dela, upoštevajoč telesne in duševne zmožnosti še zmore opravljati. Potencialni obseg del, ki jih lahko opravlja zavarovanec brez izobrazbe je tako abstraktno zelo širok. Ta potencialno širok obseg del zavarovancu ožijo njegove duševne in telesne zmožnosti. In vse našteto je izvedenski organ pri izvedovanju upošteval.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izvedenski organ, ne listine v upravnem spisu ne izkazujejo, da bi pri tožnici nastopila I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo. Iz dokumentacije je sicer razvidno, da je bila tožnica vodena pri psihiatru, ki je tožnico ocenjeval kot nezmožno za delo in predlagal stalež, torej je ugotavljal začasno nezmožnost za delo, ni pa ocenil, da gre pri tožnici za trajno delanezmožnost.
ZPP člen 254, 254/3, 287, 287/2.. ZPIZ-2 člen 63, 82.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
V izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, pritožbeno sodišče ni našlo napak ali kakršnihkoli nepravilnosti in neskladij, ki bi terjale drugačno oceno. Strokovno prepričljivo je pojasnila, da glede na ugotovljene spremembe zdravstvenega stanja, in sicer zmerne degenerativne spremembe v vratni in ledveni hrbtenici, kar izhaja tudi iz izvida ortopeda z dne 17. 9. 2020, na katerega se sklicuje tožnik, tožnik ni več zmožen za svoje delo, je pa zmožen opravljati druga dela v okviru svojega poklica, to je vsa dela, ki jih lahko opravlja kot gozdarski tehnik in ki ustrezajo tožnikovim telesnim in duševnim zmožnostim. Izvedensko mnenje je strokovno prepričljivo in ni podlage za zatrjevanje nasprotnega, torej, da izvedensko mnenje ni prepričljivo, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-2, 63/2-3.. ZPP člen 286b.
invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti - neizpolnjevanje pogojev
Dejstvo, da je bila tožnica pri tujem nosilcu zavarovanja že invalidsko upokojena, ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za invalidsko pokojnino tudi v Republiki Sloveniji. Odločilno je namreč, da vsak organ vprašanje invalidnosti presoja samostojno, kar pomeni, da je v primeru vprašanja, ali je pri tožnici podana II. kategorija invalidnosti, potrebno izhajati iz določb ZPIZ-2. Iz podanega izvedenskega mnenja pa po stališču pritožbenega sodišča jasno izhaja, da je pri tožnici delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, kar pomeni, da je pri njej podana III. kategorija invalidnosti.
Ker je v zadevi sporno, ali je pri tožniku podana najmanj 60 % telesna okvara, je sodišče prve stopnje s tem v zvezi pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 7. 12. 2020. Iz mnenja izhaja, da gre pri tožniku za prisotnost ortopedskih sklepnih vsadkov ter za okvaro ishiadičnega živca. Komisija, v kateri sta sodelovala specialistka medicine dela in specialist ortoped, ugotavlja, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe z dne 9. 7. 2019 ni bilo mogoče ugotoviti telesne okvare po nobeni točki veljavnega seznama TO.
ugotavljanje invalidnosti - vzrok invalidnosti - izvedensko mnenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dvom v pravilnost in popolnost mnenja
Niti iz pisnega niti ustnega sodnega izvedovanja ni določno razvidno, zakaj ob diagnosticirani bipolarno afektivni motnji razpoloženja in ortopedskih težavah, predstavlja po oceni sodnega izvedenca trajna osebnostna spremenjenost po katastrofični izkušnji izključni vzrok za tožnikovo (novo) invalidnost. Sodišču bi se zaradi nezadostne opredelitve sodnega izvedenca na strokovne pripombe tožene stranke,moral poroditi utemeljen dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja glede vzroka nove invalidnosti III. kategorije. Ker je v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V okoliščinah obravnavanega primera ni bilo dejanske podlage za uporabo 3. odstavka 81. člena ZDSS-1, kot pravilno poudarja toženi zavod. Tožnica z dokončno odločbo z dne 1. 8. 2019, zoper katero je dopustno sodno varstvo, v predsodnem postopku sploh ni pridobila pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodno izvedensko mnenje zoper katero ni bilo pripomb, dejansko kaže na nepravilnost in nezakonitost tudi prvostopenjske odločbe, zaradi česar bi bilo potrebno postopati po 2. odstavku 81. člena ZDSS-1, tožnico razvrstiti v ustrezno kategorijo invalidnosti ter na podlagi relevantnih določb ZPIZ-2 priznati ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja.
dodatek za pomoč in postrežbo - (ne)izpolnjevanje pogojev
Kljub ugotovitvi sodnega izvedenca, da je pri tožnici kasneje prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja (sodni izvedenec ugotavlja, da se je zdravstveno stanje poslabšalo z 10. 9. 2020), sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi samo odločilo o pravici, kot jo uveljavlja tožnica. O vseh novotah, ki nastanejo po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, v konkretnem primeru po 20. 1. 2020, mora najprej odločiti tožena stranka, torej ZPIZ, kajti v nasprotnem primeru bi sodišče prve stopnje brez pravne podlage prevzelo pristojnosti navedenega zavoda.
ZPIZ-2 člen 111, 111/1, 133, 133/1, 133/2, 140, 140/2.. ZPP člen 224.
začetek izplačevanja pokojnine - invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - poslovodna oseba - direktor
Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi se mu morala invalidska pokojnina izplačevati od 7. 2. 2014, to je od dneva, ko je bil s sodbo z dne 21. 9. 2016 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila od tega dne dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Iz potrdila o odjavi iz obveznega zavarovanja z dne 18. 1. 2017 izhaja, da je tožniku zavarovanje prenehalo 23. 6. 2016 na podlagi dokončne odločbe toženca z dne 25. 11. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 15. 7. 2016. Od dneva, ko je tožniku prenehalo zavarovanje iz naslova družbeništva zasebne družbe B. d. o. o. - v likvidaciji, v kateri je bil hkrati tožnik poslovodna oseba, je tožnik upravičen tudi do izplačevanja invalidske pokojnine (prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2).
ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 82, 82/1, 82/2, 86.. ZPP člen 287.
invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi vplivalo na njegovo invalidnost v smeri, da bi prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti) oziroma da bi v okviru III. kategorije invalidnosti bilo potrebno priznati še časovno razbremenitev.