nadomestilo za invalidnost - prijava na zavodu za zaposlovanje - materialni prekluzivni rok
ZPIZ-2 v 88. členu določa, da lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delnega nadomestila pridobi le, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Opustitev prijave pri zavodu za zaposlovanje v predpisanem 30-dnevnem roku ima za posledico, da pravice ni mogoče priznati, saj gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katere ugasne tudi pravica.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - III. kategorija invalidnosti
Tožena stranka ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku ni ponudila dela, ki bi ustrezalo njegovi delovni zmožnosti, zaradi česar je takšna odpoved nezakonita.
Socialni spori so za reševanje še posebej občutljivi, saj se v njih odloča o najbolj občutljivih pravicah posameznika iz socialne varnosti. Gre za spore polne jurisdikcije in za nudenje sodnega varstva proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil, zato za socialni spor zadošča pravočasna vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt in predložitev dokončnega akta, ki ga upravičenec v sodnem postopku izpodbija. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na 274. člen ZPP napačno zaključilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zadevi, ker tožeča stranka za vloženo tožbo ne izkazuje pravne koristi.
Pravno korist sodišče ugotavlja v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP pri ugotovitveni tožbi. V konkretnem primeru pa gre za dajatveno tožbo, v okviru katere se tožeča stranka ne strinja z vsebino odločitve tožene stranke v dokončni odločbi, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, ob izpolnjenosti drugih pogojev, v sporu odločiti meritorno.
Razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti narekuje ne samo potrebna časovna temveč tudi stvarna razbremenitev pri delu. Ocena fakultetne komisije, da tožnik več ni zmožen za delo „strokovni sodelavec za področje vzdrževanja in razvoja“ v polnem delovnem času, na katero je bila ocenjevana invalidnost v predsodnem postopku, temveč le še za „svoje sedanje delo“, ki je manj zahtevno in stresno, kot delo pred zadnjo oceno na IK, v skrajšanem delovnem času 6 ur, implicitno vključuje tudi potrebo po stvarni razbremenitvi na manj zahtevno in stresno dela. Sodišče prve stopnje je zato tožnika zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s časovno in stvarnima razbremenitvama, indiciranima iz zdravstvenih razlogov.
Bistveno pri presoji sporne zadeve je dejstvo, da je bilo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe še v teku zdravljenje.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, saj je invalidnost po določbah ZPIZ-2 podana šele potem, ko je končano zdravljenje oziroma ko so izvedeni ukrepi medicinske rehabilitacije. V predmetni zadevi pa je bila operacija palca na levi nogi opravljena tik pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, operacija palca na desni nogi pa že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe. V času zdravljenja oziroma rehabilitacije pa ni mogoče predvideti, ali bodo po končanem zdravljenju potrebne omejitve pri delu. Izvedenka je tudi prepričljivo pojasnila, da glede drugih zdravstvenih težav ne gre za taka stanja, zaradi katerih bi bila pri tožnici podana invalidnost. Ključne so zdravstvene težave, ki so bile povezane z operacijo obeh palcev na nogah, kajti ravno te težave bistveno vplivajo na tožničino zdravstveno stanje, predvsem na težave s hrbtenico.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Ob pravilno ugotovljenem dejanskem je sodišče zaradi poslabšane III. kategorije invalidnosti, zavrnilni upravni odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravilo. Tožnici, še naprej invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni s časovno omejitvijo 4 ure dnevno in dodatnimi stvarnimi razbremenitvami za psihofizično nezahtevno delo, brez večje odgovornosti in vsiljenega tempa in ritma dela je v skladu z 81. členom ZPIZ-2 od 1. 5. 2018 dalje zakonito priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami.
nadomestilo za invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja
Pravice po določbah ZPIZ-2, torej tudi pravica do nadomestila za invalidnost, se lahko pridobi le v primeru, če je prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti (tretji odstavek 396. člena ZPIZ-2). Ker pri tožnici omenjeno ni bilo izkazano, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
Ne drži pritožbena trditev, da že dve leti opravlja prilagojeno delo v okviru preostale delovne zmožnosti, pa kljub temu potrebuje bolniški stalež za krajši delovni čas 4 ur. V sodnem postopku je s pomočjo izvedenskega organa ugotovljeno, da za tožečo stranko niso dovolj vsebinske razbremenitve, ki jih je priznala tožena stranka v predsodnem postopku, temveč potrebuje še dodatne razbremenitve. Torej šele, ko bo tožeči stranki zagotovljeno takšno delovno mesto, ki je bilo v sodnem postopku s pomočjo izvedenskega organa prepoznano kot ustrezno, se tožeči stranki ob opravljanju tega dela, zdravstveno stanje ne bo več poslabševalo in bo delo zmogla upoštevajoč stvarne razbremenitve opravljati v polnem delovnem času.
Iz očitanih pavšalnih kršitev je razvidno nestrinjanje z oceno izvedenca, da pri tožnici ni potrebna razbremenitev krajšega delovnega časa. Tožeča stranka namreč vztraja, da zraven stvarnih razbremenitev v okviru njene preostale delovne zmožnosti potrebuje še časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur. Odločitev o specialnosti izvedenca je predmet formalno procesnega vodstva in sodišče je pravilno v postopek pritegnilo sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Odločilnega pomena za pravilno presojo delovne zmožnosti, je poznavanje različnih poklicev delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest, kar sodi ravno v specialnost medicine dela.
Pri opredelitvi kriterijev stopnje zmanjšanja delovne zmožnosti gre vedno za oceno (in ne natančen matematični izračun), ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto. Podrobnejše razčlenjevanje katera bolezen na kakšen način v kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k pravilnejši oceni tožničine preostale delazmožnosti.
Le zato, ker sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, saj je ob upoštevanju mehanografske obdelave podatkov, ki je sestavni del izpodbijane prvostopenjske upravne odločbe lahko samo preizkusilo pravilnost izračuna pokojninske osnove in višine odmerjene pokojnine, ni kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP niti 22. člena Ustave RS o enakem varstvu pravic v postopku pred sodiščem.
Po 2. odstavku 41. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove poleg plač iz 39. člena ZPIZ-1 štejejo tudi nadomestila za bolniški stalež. ZPIZ-1 je v 41. členu izrecno določal, da se zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju za izračun pokojninske osnove upošteva plača oz. osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.
Glede na dejstvo, da sodni postopek ugotavljanja invalidnosti ni namenjen odkrivanju oziroma diagnostiki tožničinih kliničnih težav, temveč oceni njene delovne zmožnosti, izvedovanje s pritegnitvijo sodnega izvedenca nevrologa, tožnici ne bi povečalo možnosti njenega uspeha, saj bi bile morebitne ugotovitve glede obstoja zatrjevanih vrtoglavic, lahko le podlaga za podajo nove predloga za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki.
invalidnost - zdravstveno stanje - kontrolni pregled
Četudi je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična obdelava in terapevtska obravnava, je pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo iz 3. ali 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2, na katera se ocenjuje invalidnosti. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnosti ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo da je potrebno invalidnost ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Zaradi opustitve trajne spremembe zdravstvenega stanja iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja v 94. členu ZPIZ-2 uzakonjen kontrolni pregled.
Tožnica ima sistemski lupus eritematozus, pogosto febrilna stanja, da se pojavlja Sjogrenov sindrom in Raynaudov fenomen. Ima kronično neozdravljivo bolezen, terapevtsko obravnavano z različno medikamentozno terapijo, vključno z biološkimi zdravili, injiciranimi hospitalno v določenih časovnih obdobjih. Vendar pa objektivizirana medicinska dokumentacija po prepričljivem sodno izvedenskem mnenju izkazuje, da se je bolezen po medikamentozni terapiji umirila, da je v remisiji, da ni multiple skleroze ali nevrolupusa, da ni prizadetega centralnega živčnega sistema, ledvične prizadetosti v sklopu lupusa, niti napredujoče pljučne prizadetosti v sklopu avtoimunske bolezni. Ob takšnih ugotovitvah izvedencev medicinske stroke je mogoče zaključiti le, da pri tožnici ne gre za popolno izgubo delavne zmožnosti za organizirano pridobitno delo, temveč zmanjšano delavno zmožnost ob nadaljnjem obstoja preostale delovne zmožnosti z omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov.
invalidnost - vzrok invalidnosti - bolezen - izvedensko mnenje
Pri porazdelitvi vzroka invalidnosti gre za oceno, ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto, ne pa za natančen matematični izračun. Za slednjega ni niti podanih kriterijev, ki bi omogočali eksaktno preverljiv matematičen preračun. Zato nadaljnje podrobnejše razčlenjevanje v smeri katera posamična bolezen v točno kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k jasnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja. Vsak posameznik je svoja celota in ravno iz tega razloga je sodišče imenovalo izvedenski organ, kjer sta kot člana sodelovala izvedenca s področja tožnikovih težav.
Ker niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in tudi ne pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
ZDR-1 člen 116, 116/1, 196.. ZZRZI člen 31, 31/1, 40, 72.. ZPP člen 254.. ZPIZ-1 člen 82, 101.. ZPIZ-2 člen 73, 81, 82.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
ZPIZ-1 ne predvideva dolžnosti delodajalca, da obstoječa delovna mesta prilagodi preostali delovni zmožnosti delavca ali, da ustanovi novo delovno mesto, ki bo ustrezalo preostali delovni zmožnosti invalida.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Iz navedb tožene stranke, izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke na prvem naroku za glavno obravnavo in priče ter listin, na podlagi katerih je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, izhaja, da tožena stranka ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta, na katero bi lahko razporedila tožnico ob upoštevanju omejitev iz pravnomočno odpravljene odločbe ZPIZ. Ker tožena stranka ni imela na razpolago delovnega mesta, ki bi bilo ustrezno omejitvam iz odpravljene odločbe ZPIZ, tudi ni imela na razpolago ustreznega delovnega mesta po pravnomočni sodbi, s katero so bile poleg omejitev iz odpravljene odločbe ugotovljene še dodatne (strožje) omejitve za tožnico primernega dela in tudi skrajšani delovni čas.
V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in v nasprotju z izvedenskim mnenjem tožnici poleg časovne razbremenitve pri delu priznalo še stvarne razbremenitve. V takem primeru ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti te kršitve. Pooblastilo za odpravo takšne kršitve ima pritožbeno sodišče v drugi alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično v celoti sledilo mnenju izvedenskega organa ter da naj bi zanemarilo ostale dokazne predloge. Sodišče je tožnico zaslišalo in v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi podrobno povzelo njeno izpovedbo. Gre za enega od dokazov, ki vpliva na odločitev v zadevi, nikakor pa ne za odločilnega. Tožnica je namreč izpovedala o svojem subjektivnem doživljanju zdravstvenega stanja, dolžnost izvedenskega organa pa je bila, da ugotovi tožničine zdravstvene težave ter da poda mnenje, kako te težave vplivajo na njeno delovno zmožnost. Tožnici ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.