Izvedenska mnenja o invalidnosti, pri kateri gre v bistvu za ocenjevanje preostale delovne zmožnosti, morajo biti podana v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj, ob upoštevanju tudi zakonsko predpisane definicije invalidnosti. Iz teh razlogov priporočila lečečih specialistov ne morejo biti odločilna, v kolikor niso podkrepljena tudi s funkcijskim statusom, kot je v obravnavani zadevi. Ob ugotovljenem funkcijskem statusu tožnice, upoštevajoč prepričljivo dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, tudi po oceni pritožbenega sodišča v tej zadevi ni prišlo do spremembe v stanju invalidnosti oziroma je pri tožnici še vedno podana preostala delovna zmožnost v okviru dosedaj ugotovljene invalidnosti.
Ker vsaka država samostojno ureja vprašanje invalidskega zavarovanja, v tem primeru za odločitev v sporni zadevi ni odločilno, da je tožnik zaradi zdravstvenih težav že 8 let v BiH razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in s tem za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela so namreč določeni v ZPIZ-2 in tožnik, teh pogojev ne izpolnjuje. Pri njemu namreč zaenkrat še ni podana niti I. oziroma II. kategorija invalidnosti, niti kot invalid III. kategorije invalidnosti še ne izpolnjuje starostnega pogoja 65 let.
ZDSS-1 člen 70, 70/1, 70/1-1.. ZIZ člen 9, 267, 270, 270/1, 270/2.. ZPIZ-1 člen 397.. URS člen 156.
verjetno izkazana terjatev - začasna odredba - invalidnost
Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je v obravnavani zadevi terjatev verjetno izkazana. V sporu o glavni stvari zaradi presoje zakonitosti upravnih odločb o odmerjeni delni invalidski pokojnini je postopek po 156. členu Ustave RS prekinjen in vložena zahteva za ustavno sodno presojo 397. člena ZPIZ-1. Upoštevaje tudi odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kranjc proti Sloveniji je bilo ugotovljeno, da je med drugim kršena tožnikova pravica do prejemkov iz socialnega zavarovanja na način, ki je povzročil oslabitev bistva njegovih pravic.
INVALIDI - IZVRŠILNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00019244
ZDSS-1 člen 70.. ZPIZ-2 člen 63, 63/1.
III. kategorija invalidnosti - začasna odredba - zdravstveno stanje
V kolikor tožnica meni, da v trenutnem zdravstvenem stanju ni sposobna opravljati nobenega pridobitnega dela v skladu z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker je potrebna nadaljnjega zdravljenja, lahko te pravice uveljavlja v okviru postopka in v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pri drugih organih in ne v postopku o glavni stvari v tem primeru. V predmetni zadevi se odloča o tem, katera kategorija invalidnosti je pri tožnici podana. Tožena stranka je v dokončni odločbi odločila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, tožnica pa meni, da je pri njej podana I. kategorija, saj ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma ni zmožna opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da je invalidnost podana po zakonu takrat, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Iz navedene določbe prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 izhaja vrsta predpostavk, ki pa niso vezane na določeno začasno nezmožnost opravljanja določenih del. Začasna nezmožnost za ugotavljanje dela zmožnosti tožnice ne spada v področje invalidnosti, temveč v področje ugotavljanja začasne nezmožnosti za opravljanje del, kar pa ni predmet tega postopka. Ob takšnem razumevanju spora stvari je tudi opredelitev sodišča prve stopnje, da tožnici z izdano odločbo ne nastaja težko nadomestljiva škoda pravilna.
Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki vplivajo na opravljanje osnovnih življenjskih potreb, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi tožnik izpolnjeval pogoje, kot so določeni v določbah ZPIZ-2. Zakon ne govori o občasni zmožnosti za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, temveč mora biti ugotovljeno, da tožnik določenih osnovnih življenjskih opravil, ki so naštete v 101. členu, ne more več samostojno opravljati niti ob osebnih prizadevanjih niti ob pomoči ortopedskih pripomočkov. Le v takem primeru se upravičencu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018384
ZUP-UPB2 člen 260, 260-4, 270, 270/1, 274, 277, 277/1, 281, 281/2.. ZPIZ-2 člen 183, 183/1.
nadomestilo za invalidnost - III. kategorija invalidnosti - neprava obnova postopka - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici
Po ustaljeni sodni praksi zgolj zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni dopustno ustavljati izplačevanja pravnomočno priznanih invalidskih dajatev vse dotlej, dokler novo priznane vsebinske pravice na podlagi preostale delazmožnosti niso realizirane. Ustavitev izplačevanja je načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z ZUP ali na temelju t. i. neprave obnove postopka po ZPIZ-2.
Z razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče doseči učinka za nazaj.
Vtoževanih učinkov, torej priznanja oziroma izplačevanja nadomestila za invalidnost tudi od 13. 6. 2015 do 31. 5. 2016, kljub zmotni uporabi materialnega prava, ni mogoče doseči z nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, kot je bilo odločeno v predsodnem postopku, niti z izrednim pravnim sredstvom iz 274. člena ZUP, kot je ob tudi sicer že zamujenem roku iz 277. člena ZUP zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Vendar pa dokončna in s tem izvršljiva odprava odločbe z dne 20. 4. 2015 o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju spremenjene invalidnosti predstavlja razlog iz 4. točke 260. člena ZUP za obnovo postopkov, končanih z odločbo z dne 12. 6. 2015 o zavrnitvi priznanja pravice do nadomestila za invalidnost, z odločbo z dne 12. 6. 2015 o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost ter z odločbo z dne 19. 8. 2015 o vrnitvi preplačila.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik tudi, če bi bilo pri njem ugotovljeno stanje določeno v prvem odstavku ali stanje določeno v drugem odstavku 43. člena ZPIZ-2, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pred dopolnjenim 21 letom tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje in tudi ni dopolnil najmanj tri mesece pokojninske dobe. Tožnik pa tudi v obdobju od dopolnjenega 21 leta starosti do dopolnjenega 30 leta starosti, ne izpolnjuje pogoja gostote 1/4 delovnih let. Tožnik, ki se je prvič vključil v obvezno zavarovanje ko je bil star 26 let, je delo opravljal s prekinitvami do 31. 12. 2015 in skupaj dopolnil 1 leto, 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, kar nedvomno ne predstavlja pokojninske dobe, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/2-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - sprememba v zdravstvenem stanju - nasprotje v izvedenskih mnenjih
Sicer se v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 v I. kategorijo invalidnosti razvršča zavarovance, ki niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti, v II. ali III. kategorijo pa zavarovance, pri katerih je še podana preostala delovna zmožnost v smislu definicij iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Čeprav invalidnost po cit. definiciji ni izključno medicinska kategorija, temveč tudi pravna, ne pomeni, da bi v primeru, kot je obravnavani, ko sta sodnomedicinska izvedenca prišla do diametralno nasprotnih zaključkov o obstoju oz. neobstoju preostale delovne zmožnosti in s tem invalidnosti, lahko sodišče, ki ne razpolaga z medicinskim strokovnim znanjem, samo kvalificirano odpravljalo nasprotja v mnenjih zdravnikov različne specialnosti.
Na podlagi tako nasprotujočih si medicinskih ocen, ko sta IK1 in IK2 v predsodnem postopke ocenili, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, sodna izvedenka medicine dela, prometa in športa, da pri njej ni zdravstvenih sprememb, ki bi jo invalidizirale, specialist psihiater pa, da je delazmožnost tožnice za opravljanje s. p. dejavnosti izgubljena, oziroma bi bila kvečjemu zmožna za kakšna druga, manj zahtevna dela od računovodskih, zadeve ni bilo mogoče pravilno presoditi. Nasprotje v sodno izvedenskih mnenjih bi sodišče moralo odpraviti s pridobitvijo skupne, strokovno usklajene ocene obeh medicinskih strokovnjakov.
ZDSS-1 člen 81, 81/2.. ZPIZ-2 člen 64, 64/1, 64/1-2, 70, 72, 181, 181/4.
invalidnost - poklicna rehabilitacija - III. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti
Pritožba se utemeljeno sklicuje na določbo 70. člena ter četrti odstavek 181. člena ZPIZ-2 in na to, da je poklicna rehabilitacija celosten proces in da je predviden poseben predhoden postopek s pridobitvijo mnenja ustrezne strokovne institucije, da mora biti poklicna rehabilitacija smotrna, jo mora zavarovanec biti zmožen opraviti in se mora z njo strinjati ter se zanjo odgovorno odločiti. Glede na mnenje izvedenskega organa, v kateri sestavi je bil tudi specialist medicine dela, prometa in športa, ima tožnik, ki je zmožen le za drugo ustrezno delo brez terenskega dela, dela na višini ali nad globino, dela na lestvi, brez dela z nevarnimi ali vrtečimi se stroji ali orodji, kjer bi se ob izgubi zavesti lahko poškodoval ali ogrožal zdravje ali življenje drugih in da bi se za tako delo lahko usposobil le s poklicno rehabilitacijo, preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delovnem mestu lahko dodatno usposobil oziroma pridobil dodatno znanje s poklicno rehabilitacijo. Preostala delovna zmožnost je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZPIZ-2 podana, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Ker je tožnik, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti 7. 12. 2016, na dan nastanka invalidnosti dopolnil šele 39 let starosti in se ob preostali delovni zmožnosti s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drug poklic ali opravljanja dela z omejitvami, je izpolnjen dejanski stan iz 72. člena ZPIZ-2.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Datum nastanka invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije. V kolikor ga na tej podlagi ni mogoče opredeliti, se v praksi toženca, kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji. Invalidnost torej nastane (najkasneje) takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca oziroma njegovo invalidnostjo.
ZPP v drugem odstavku 254. člena določa, da če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci.
V konkretnem primeru sta podani mnenji s strani specialista ortopeda in specialistke medicine dela, prometa in športa, na podlagi iste dokumentacije povsem različni, saj je specialist ortoped ocenil, da je tožnica popolnoma nezmožna za vsako delo, specialistka medicine dela, prometa in športa pa je menila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in da je zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
Glede na citirani 254. člen ZPP, je v konkretnem primeru zaradi različnih mnenj, potrebno najprej vsakega od izvedencev zaslišati in sicer vsakega enako o vseh pomembnih vprašanjih, tj. za vsako obolenje posebej, o teži obolenja, posledicah in predvsem kaj je tožnica s takšnim obolenjem zmožna oziroma ni zmožna opravljati in zakaj ne, ter kaj glede na posamezne zahteve, pomeni to za opravljanje konkretnega dela.
Ker pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.
Ker tožnik telesne okvare nima, spremembe pa so posledica bolezni, je bila z izpodbijanima odločbama zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro pravilno in zakonito zavrnjena, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje pravice do invalidnine pa utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.
invalidnina - telesna okvara
Tako iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje, kot tudi iz mnenja invalidske komisije prve stopnje izhaja, da je pri tožniku podana organska osebnostna motnja. Gre torej za bolezen, ki kot taka tudi ni vključena v Seznam telesnih okvar. V predmetni zadevi tako niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018701
ZUP člen 225.. URS člen 158.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - načelo pravnomočnosti
Predmet odločanja v novem postopku so lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Pravnomočnost zajema vso dejansko in pravno podlago, na kateri temelji pravnomočna odločba z dne 8. 5. 2015, zaradi česar v novem postopku ni dopustno odločati o kategoriji invalidnosti in tudi ne o pravicah iz invalidskega zavarovanja za čas pred tem.
Ker je torej v konkretnem primeru obdobje od 17. 3. 2015 že obseženo v pravnomočno končanem prejšnjem postopku, pri tožniku tako ni mogoče ugotoviti nastanka I. kategorije invalidnosti že z dnem 17. 3. 2015. Glede na odločbo z dne 8. 15. 2015, ki je postala pravnomočna dne 28. 5. 2015, se tako tožnika lahko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 29. 5. 2015, to je od prvega naslednjega dne po formalni pravnomočnosti zavrnilne odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja dalje.
Pri tožniku ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo skladno s prvo alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, zaradi česar ni podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Za pritožbeno rešitev zadeve ne more biti relevantno dejstvo, da je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti v BIH in na Hrvaškem. Glede na stališče, ki ga je pritožbeno sodišče v takšnih primerih že večkrat zavzelo, je lahko ocena dela zmožnosti v Sloveniji v primerjavi z ocenami v drugih državah drugačna. Izvedenski organi namreč podajajo mnenja oziroma presojajo zmožnost za delo zavarovancev skladno s pravili slovenske medicinske doktrine in slovenskimi predpisi. Zaradi razlik v predpisih ob enakem zdravstvenem stanju posledično lahko pride do razhajanj v oceni invalidnosti ter posledično do drugačnih odločitev glede priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja.
Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnik ni delovni invalid in da s tem niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se upokojil po določbah ZPIZ-1. Navedena določba obravnava dva različna primera. V prvem primeru mora biti izpolnjen pogoj, da gre za delovnega invalida. V tem primeru mora tak zavarovanec izpolniti še naslednji pogoj, to pa je, da mu do izpolnjevanja pogojev za upokojitev manjka do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, med strankama ni sporno. Naslednji primer, ki ga obravnava določba (drugi stavek četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2) pa je, da gre za invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, da je invalid na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in da mu na ta dan po določbah ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjka do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj. Drugi stavek tako izrecno govori o invalidu. Tožnik je nedvomno invalid III. kategorije invalidnosti, saj je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker je v drugem stavku četrtega odstavka 90. člena ZPIZ-2 določen zgolj pogoj, da gre za invalida (kar tožnik izpolnjuje), ni pa določen pogoj, da gre za delovnega invalida, je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita.
ZUP člen 260, 263, 263/4, 267, 267/1.. BBHSZ člen 37.
invalidnost - invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti - obnova postopka - novi dokazi
Na podlagi novih dokazov (izvidi, ki izkazujejo novo stanje) ni mogoče obnoviti postopka, ki se je končal z izdajo odločbe 6. 1. 2010. Nova dejstva, ki izkazujejo novo stanje so lahko le predmet novega postopka za priznanje novih pravic. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pretekel tudi triletni rok od dokončnosti odločbe. Po preteku tega roka namreč obnove ni možno predlagati niti več uvesti po uradni dolžnosti (četrti odstavek 263. člena ZUP). Upoštevaje navedeno je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrgla.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-1, 63/3, 72, 81.. ZPP člen 8.
invalidnost - več izvedenskih mnenj - izvedensko mnenje
Če so mnenja dveh izvedencev različna, sodišče po prosti presoji dokazov (8. člen ZPP) sprejme tisto, ki ga oceni kot prepričljivejše.
Po sodni praksi izvedenec medicine dela lahko najbolj kompententno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost.
Izvedensko mnenje medicine dela predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnica zaradi posledic poškodbe izven dela zmožna opravljati drugo delo z omejitvami. Takšno stanje pa je podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami.
Za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, po ZPIZ-1 bi moral biti postopek za uveljavitev pravice začet najpozneje do 31. 12. 2012. V primerih, ko je bil postopek začet po 1. 1. 2013 se namreč uporabljajo določbe ZPIZ-2. Za pravilno rešitev predmetnega spora je ključno že, da je tožnik vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil v času veljave ZPIZ-2, da je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zaradi česar na podlagi drugega odstavka 403. člena ZPIZ-2 nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.