ZDSS-1 člen 63, 72, 72/1.. ZPIZ-2 člen 88.. ZPIZ-1 člen 97.
nadomestilo za invalidnost - zavrženje tožbe
Za odločitev v sporni zadevi je bistveno dejstvo, da ne gre za nastanek invalidnosti, kajti tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti že od spornega dne dalje. Z odločbo je bila tožniku tudi že priznana pravica do nadomestila za invalidnost, le izplačevanje tega nadomestila je bilo kasneje ustavljeno. Ni pa izgubil same pravice, ki mu je bila s pravnomočno odločbo že priznana. V tem primeru pa ni več odločilen rok 30 dni po izdaji dokončne odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja. Kasnejša prijava na Zavodu RS za zaposlovanje lahko vpliva le na čas, od kdaj dalje se tožniku izplačuje nadomestilo za invalidnost.
ZPIZ-2 člen 19, 19/1, 86, 86/1, 86/2, 86/3, 122, 122/1.
nadomestilo za invalidnost - brezposelna oseba - III. kategorija invalidnosti
Delno nadomestilo se invalidu III. kategorije, ko gre za zavarovanca, ki kot brezposelna oseba prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti.
Ker sodišče prve stopnje pri tožniku ni ugotovilo popolne nezmožnosti za delo v smislu I. kategorije invalidnosti, niti potrebe po časovni omejitvi pri delu, je utemeljeno tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo oziroma v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, zavrnilo. Ker pa je ugotovilo potrebo po dodatni omejitvi, je pravilno odpravilo drugi odstavek odločbe toženca in tožnika skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami.
invalidnost - vzrok invalidnosti - zavrženje tožbe - nadomestilo za invalidnost - odmera nadomestila
Tožena stranka je tožniku pravilno odmerila nadomestilo za invalidnost po ZPIZ-2.
O vzroku nastanka invalidnosti je bilo že pravnomočno odločeno, zato v postopku odmere nadomestila ni mogoče ponovno odpirati vprašanja, ali gre pri tožniku za invalidnost zgolj kot posledico poklicne bolezni, ali pa gre za kombiniran vzrok invalidnosti.
Za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je potrebno najprej ugotoviti, ali je prišlo do spremembe v stanju invalidnosti zaradi katere bi bilo potrebno priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja.
Stranki sta sklenili pogodbo o poklicni rehabilitaciji, in sicer skupaj z Zavodom RS za zaposlovanje. Z omenjeno pogodbo se je tožeča stranka zavezala, da bo toženi stranki omogočila poklicno rehabilitacijo, ki se bo opravila z izobraževanjem po programu "logistični tehnik". Zaključek poklicne rehabilitacije je bil določen na določen datum. Ker tožena stranka ni uspešno zaključila poklicne rehabilitacije, je posledično prišlo do razdrtja pogodbe. Tožeča stranka je upoštevaje pogodbo toženi stranki že plačala določene stroške šolnine, katerih vrnitev je tožeča stranka po razdrtju pogodbe neuspešno uveljavljala od tožene stranke. Nato je vložila tožbo, s katero je zahtevala povrnitev že plačanih stroškov v zvezi s poklicno rehabilitacijo. Skladno z določbo VIII. člena pogodbe o poklicni rehabilitaciji, je v takem primeru tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse nastale stroške iz II. člena pogodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila stroškov dalje.
Ker je odmerjena denarna dajatev bistveno nižja od z zakonom zagotovljene odmere od najnižje pokojninske osnove (775,10 EUR), je tožniku pokojnina od spornega dne dalje priznana v višini 279,03 EUR.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, in tudi za zaključek, da je vzrok III. kategorije invalidnosti kombinacija bolezni in poškodbe izven dela.
invalidska pokojnina - pokojninska doba - prišteta doba - delovni invalid
ZPIZ-2 v prvem odstavku 45. člena določa, da se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Navedena določba odkazuje na uporabo prvega odstavka 30. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Za izračun pokojninske osnove se upoštevajo osnove iz prejšnjega odstavka, zmanjšane za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji, iz katerihkoli zaporednih 24 let zavarovanja od 1. januarja 1970 naprej, ki so za zavarovanca najugodnejša. Povprečno stopnjo davkov in prispevkov iz tega odstavka določi in objavi minister, pristojen za finance (drugi odstavek 30. člena). Kot izjema pa je v 6. odstavku 30. člena določeno, da se ne glede na drugi odstavek tega člena za izračun pokojninske osnove ne upoštevajo osnove iz 148. člena (gre za osnove za prispevek za posebne primere zavarovanja) in 151. člena (gre za osnove za dokup dobe). Zavarovalne osnove, od katerih je tožnica plačevala prispevke niso izključene, kar pomeni, da je le-te skladno s prvim in drugim odstavkom 30. člena ZPIZ-2 potrebno upoštevati pri odmeri pokojnine.
Sodna izvedenka je v mnenju ugotovila, da je tožnica še nadalje zmožna opravljati svoje delo kot trgovinski poslovodja v polnem delovnem času, ker posledice tožničinih bolezni bistveno ne vplivajo na oceno njene delazmožnosti. Zato pri njej invalidnost ne obstaja.
priznanje novih pravic - sprememba v zdravstvenem stanju - III. kategorija invalidnosti - pravnomočna odločba
Po sodni praksi pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, ob nespremenjenem dejanskem stanju, preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, če je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Predmet odločanja o novi pravici so namreč lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.
Pritožbeno sodišče je v praksi že zavzelo stališče, da zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja lahko postane le formalno, ne pa materialno pravnomočna. Z njo namreč zavarovanec ne pridobi nobenih pravic, temveč zgolj obdrži predhodno pravnomočno priznane pravice. To pa pomeni, da se s priznanjem novih pravic od pravnomočnosti zavrnilne odločbe o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja odločbe v primeru, ko do spremenjene invalidnosti pride pred pravnomočnostjo te zavrnilne odločbe, izdane ob zmotno ali pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, ne posega v pravnomočnost niti v zakonski pogoj sprememb v zdravstvenem stanju oziroma invalidnosti za priznavanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Iz strokovno prepričljivega mnenja sodne izvedenke ne izhaja, da bi pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti, temveč je še vedno pri njem podana zmanjšana delovna zmožnost za njegov poklic za manj kot 50 %. Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo kot podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Glede na ugotovljeno dejansko zdravstveno stanje o obstoju preostale delovne zmožnosti za polovični delovni čas se tožnici na temelju 69. člena v zvezi z 82. členom ZPIZ-2 zakonito prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, z vsemi stvarnimi omejitvami, ugotovljenimi v predsodnem in sodnem postopku. Pravica je zakonito priznana od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, t.j. od 1. 9. 2015 dalje.
Tožnik, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, je dopolnil le 6 let, 4 mesece in 16 dni pokojninske dobe. Pomeni, da tudi če bi bila ugotovljena invalidnost zaradi bolezni, z dopolnjeno pokojninsko dobo ne bi mogel izpolniti pogoja gostote dobe za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00014953
ZUP člen 7, 7/1.. ZPIZ-2 člen 403.
zavržena tožba - invalidnina - telesna okvara
Pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice, ki jih ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca in tudi te pravice lahko praviloma uveljavlja le zavarovanec sam. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanje se začne na zahtevo zavarovanca, postopek pa je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavitev pravice. Šele, ko je uveden postopek, na strani toženca nastopijo določene obveznosti, med drugim tudi postopanje skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUP. V konkretnem primeru tožencu ni mogoče očitati, da ni postopal skladno z določbo 7. člena ZUP, ker tožnika ni opozoril, da mora zahtevo za priznanje pravice do invalidnine vložiti do 1. 1. 2013. Toženec (in njegov izvedenski organ) je pri tožniku ugotavljal obstoj telesne okvare na podlagi zahteve, ki jo je tožnik vložil dne 13. 4. 2015, ker za to pred tem ni imel nobene podlage. Dejstva, da toženec ni že 18. 11. 2011 ugotovil obstoja telesne okvare, ni mogoče pripisati tožencu.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - akontacija
Po 1. odstavku 180. člena ZPIZ-2 se zavarovancu začasno izplačuje akontacija, določena po zbranih podatkih, kadar se v postopku ugotovi, da ima zavarovanec pravico do pokojnine ali nadomestila iz invalidskega zavarovanja, njegove višine pa ni mogoče določiti ali ni mogoče dokončati postopka zaradi kakšnega predhodnega vprašanja. Namen izplačevanja akontacije je v zagotovitvi materialne eksistence upravičencem, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja, vendar še ni mogoče izdati končne odločbe.
Izplačevanja denarne dajatve za 6 mesecev nazaj ni mogoče odrediti, če za takšen čas pravica sploh ni priznana, ker je telesna okvara ugotovljena s poznejšim datumom.
Iz podanega mnenja izhaja, da zaenkrat pri tožniku še ni podane popolne izgube delazmožnosti, temveč da je pri tožniku še vedno podana III. kategorija invalidnosti, in da so pri delu potrebne določene fizične razbremenitve. Zato pri tožniku niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se ga razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti, in da bi se mu na tej podlagi priznala pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
dodatek za pomoč in postrežbo - smrt upravičenca - prehod terjatve - dedič - aktivna legitimacija
Dodatek za pomoč in postrežbo, opredeljen v 99. členu ZPIZ-2 je nedvomno osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati in tudi ni v pravnem prometu (enako je strogo osebne narave tudi nepremoženjska škoda). Prvotno oziroma pred spremenjenim stališčem, je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011 in v drugih, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje v sklepu opr. št. II Ps 406/2017 z dne 21. 7. 2017 zavzelo drugačno stališče, pa ga je potem spremenilo v sodbi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 28. 9. 2016.
V konkretnem primeru je dedič pokojne A.A., B.B. v tem sporu aktivno legitimiran. Z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, je vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališča pritožbenega sodišča, da bo zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo prešla na dediča, to je na tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ker gre za osebno pravico, je sodišče prve stopnje pogoje za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ugotavljalo za pokojno A.A. in ji priznalo to pravico ter tožencu naložilo, da dajatev iz tega naslova izplača tožniku.
ZPIZ-2 člen 16.. ZPIZ-2B člen 37, 37/1, 37/4.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 1.
lastnost zavarovanca - I. kategorija invalidnosti
Po 16. členu ZPIZ-2 so obvezno zavarovani družbeniki ali delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi Republike Slovenije, ki so hkrati poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Ni mogoče šteti, da pritožnik ni zavarovanec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 16. členu ZPIZ-2 kljub družbeništvu in poslovodstvu samo zato, ker je uživalec invalidske pokojnine v Republiki Avstriji, in ker naj bi zato imel lastnost zavarovanca pri tamkajšnjem nosilcu zavarovanja. Upokojitev v Avstriji ni dejstvo, ki bi bilo podlaga za lastnost zavarovanca. Z delom besedila 16. člena ZPIZ-2 ni mišljena pasivna lastnost zavarovanca zaradi uživanja pravic pri tujem nosilcu zavarovanja, temveč aktivna lastnost zavarovanca na pravnih temeljih iz I. poglavja ZPIZ-2, ki ureja krog zavarovancev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. delavcev v delovnem razmerju (14. člen), samozaposlenih oseb (15. člen), kmetov (17. člen) itd.