nadomestilo za invalidnost - samozaposlena oseba - pravica do premestitve - III. kategorija invalidnosti
Čeprav pritožba pravilno poudarja, da je tožnik samozaposlena oseba, in da je njegova dolžnost, da realizira odločbo o priznani pravici do premestitve, pa zaradi enakega obravnavanja zavarovancev, tožniku ni mogoče ustaviti izplačevanja delnega nadomestila priznanega z sporno odločbo, preden ne realizira priznane pravice do premestitve na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom oziroma, dokler si ne uredi statusa skladno z odločbo in se mu prizna pravica do nadomestila za invalidnost na katerikoli pravni podlagi, določeni v 85. členu ZPIZ-2. Ustavitev izplačevanja delnega nadomestila z dnem izdaje prvostopne odločbe ni sprejemljiva niti za samozaposlene zavarovance, posledično pa je vsaj iz teh razlogov, tudi odločitev o morebitnem preplačilu, najmanj preuranjena.
Po ustaljeni sodni praksi je prenehanje pravice oziroma, ustavitev izplačevanja pravnomočno priznane pravice načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve.
Toženec sicer pravilno opozarja na učinke razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe ob uporabi izrednega pravnega sredstva iz 183. člena ZPIZ-2, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da za nazaj, torej za čas pred prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi, odločba izdana na temelju neprave obnove postopka ne more učinkovati. Po 3. odstavku 183. člena ZPIZ-2 učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Razveljavitev lahko torej učinkuje samo ex nunc oziroma za naprej in se pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe že nastale, ne morejo odpraviti. Enak učinek je v 3. odstavku 183. člena ZPIZ-2 določen tudi za spremembo dokončne odločbe.
Ker 30 % telesna okvara zaradi bolezni ne pogojuje priznanja pravice do invalidnine, saj od uveljavitve ZPIZ-2 več ni zakonske podlage za priznavanje pravice za telesno okvaro, katere vzrok je bolezen ali poškodba izven dela, sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.
ZPIZ-2 člen 42.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 1, 20, 20/1.
invalidnost - invalidska pokojnina - sporazum z bosno in hercegovino - I. kategorija invalidnosti
Čeprav je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, katere vzrok je deloma bolezen in deloma poškodba izven dela, mu z dopolnjeno pokojninsko dobo pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati, saj ni izpolnjen dejanski stan iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2. Njegova zahteva je z upravnima odločbama zakonito zavrnjena, s prvostopenjsko izpodbijano sodbo pa tudi tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje vtoževane pravice.
Ker je bila v predsodnem postopku z drugostopenjsko odločbo pritožba zoper prvostopenjsko pravilno zavrnjena zaradi neizpolnjene pokojninske dobe, izpodbijana zavrnilna upravna akta nista nezakonita. V konkretnem primeru zato ni bilo razlogov za postopanje po 2. odst. 81. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi 1. odst. 81. člena ZDSS-1 glede na ugotovljeno dejansko stanje moralo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke zavrniti, posledično tudi razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako bi moralo postopati iz načelnih razlogov, saj se v socialnem sporu odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavarovanca. Za obravnavani primer to predstavljajo pravice iz invalidskega zavarovanja, ne pa razvrščanje v kategorijo invalidnosti, ki sama po sebi ne zadošča za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
Zadnji klinični pregled tožnice kaže, da kirurška terapija ni bila uspešna. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnica ne bo sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela. Po mnenju sodnega izvedenca glede na opravljen klinični pregled bolnik s tako hudo težavo načeloma ni sposoben za pridobitno delo. V takem primeru pa so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti.
Nedvomno gre pri tožnici za številne zdravstvene težave, kot jih ugotavlja sodni izvedenec in kot izhaja tudi iz dokumentacije v spisu. Zaradi teh težav je tožnica že razvrščena v II. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve, s tem da delo opravlja le ob določenih omejitvah in pa v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Pri tožnici se zdravstveno stanje poslabšuje, vendar kot je to prepričljivo izpovedal sodni izvedenec, zaenkrat še ni prišlo do takih zdravstvenih sprememb, ki bi narekovale dodatne omejitve oziroma, da bi bila pri tožnici ugotovljena popolna delanezmožnost v smislu 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2.
Na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja in tožnikove delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I., podredno II. kategorijo invalidnosti zavrnilo. Opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je tožnik zavarovan in hkrati ugotovljeni preostali delovni zmožnosti, še ne pomeni popolne nezmožnosti za organizirano pridobitno delo glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2. Tožnik je namreč po mnenju izvedenskega organa še vedno zmožen opravljati drugo delo z omejitvami.
Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo v zdravstvenem stanju. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je mogoče pričakovati celo izboljšanje.
Ker tožnik z vlogo ponovno zahteva izplačilo invalidske pokojnine po ZPIZVZ za sporno obdobje, čeprav je bilo o tem že pravnomočno odločeno, je morala tožena stranka postopati po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a. Zahtevo za izplačilo invalidske dajatve za zahtevano obdobje je zakonito zavrgla, saj se v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje in pravna podlaga nista v ničemer spremenila.
Izvedenca ugotavljata, da pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), temveč je podana zmanjšana delovna zmožnost, kar pomeni, da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne razbremenitve. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
V obravnavanem primeru gre po vsebini za t.i. regulacijsko začasno odredbo, s katero želi tožnik do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari urediti razmerje tako, da doseže vnaprejšnje plačilo razlike med že prejetimi zneski pokojninske dajatve in vtoževanim višjim zneskom. Vendar je regulacijske začasne odredbe, ki se prekrivajo s tožbenim zahtevkom iz spora o glavni stvari, dopustno izdajati izjemno restriktivno, tudi iz razloga, da zaradi pozitivne odločitve brez izvedbe kontradiktornega postopka ne bi prišlo do prejudiciranja spora o glavni stvari.
Namen regulacijske začasne odredbe je začasna ureditev pravnega razmerja med strankama, če je to potrebno zaradi odvrnitve negativnih posledic, ki bi nastale zaradi zakasnelega učinka sodbe. Namen regulacijskih začasnih odredb ni v izvršbi ali izpolnitvi zahtevka iz spora o glavni stvari, še preden je o njem sploh meritorno razsojeno.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/-1.. ZDSS-1 člen 81.
invalidnost - invalidska pokojnina
Pri tožniku je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijani odločbi toženca štelo za nepravilni in nezakoniti in ju v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 pravilno odpravilo in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od spornega dne dalje.
Na podlagi ugotovitev in zaključkov, ki so skladni z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami osebnega pregleda, je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tožnico pravilno, skladno z določbo 63. člena ZPIZ-2, razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do premestitve na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom, zavrnilo pa tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnica zahteva priznanje pravice do dela na drugem delu v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno.
Za odločitev o priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni odločilna zgolj zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj določen v 99. členu ZPIZ-2, s tem da je za konkretni primer, ko je tožnica upravičena do vdovske pokojnine, odločilen tudi odgovor na vprašanje, ali je bil njen pokojni mož vključen v zavarovanje za širši ali za ožji obseg pravic. Ker je bil vključen za ožji obseg pravic, to pomeni, da tožnica ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo.
Izvedenec je prepričljivo odgovoril, da je tožnica do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke potrebovala tako fizične razbremenitve kot tudi časovno razbremenitev. V tem primeru gre za invalidnost, ne pa za začasno nezmožnost za delo, torej za bolniški stalež. Sama definicija invalidnosti v ZPIZ-2 oziroma, kot je bila sprejeta že v ZPIZ-1, ne vsebuje več elementa trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju kot pogoja za oceno invalidnosti. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju so lahko predmet novega postopka pri toženi stranki, s tem da ima le ta skladno s 94. členom ZPIZ-2, pravico, da lahko zavarovanca pozove na kontrolni pregled, na katerem se ponovno ugotovi stanje invalidnosti.
INVALIDI - IZVRŠILNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00012495
ZDSS-1 člen 70, 70/1, 70/4.. ZIZ člen 267.
začasna odredba - delna invalidska pokojnina
V skladu s 4. odst. 70. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje. Po 267. členu ZIZ je mogoče začasne odredbe izdati (in predlagati) pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Glede na naravo in namen začasne odredbe torej predloga ni mogoče zakonito zavreči zgolj zato, ker je že izdana prvostopenjska sodna odločba o glavni stvari.
Za rešitev sporne zadeve je odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Novejša medicinska dokumentacija je lahko predmet novega postopka pri toženi stranki.
Kot določa ZPIZ-2 v 79. členu je zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, dolžan zagotoviti poklicno rehabilitacijo delodajalec, pri katerem je bil zaposlen v času nastanka invalidnosti, drugim zavarovancem pa zavod. V konkretnem primeru je bil tožnik ves čas poklicne rehabilitacije v spornem obdobju zaposlen pri toženi stranki, pri čemer je z ZPIZ podpisal pogodbo o poklicni rehabilitaciji. Za predmetni spor ni pravno relevantno, da je tožena stranka šele naknadno s podpisom aneksa soglašala s sklenitvijo pogodbe o poklicni rehabilitaciji, bistveno je, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki. Pogodba o poklicni rehabilitaciji ureja le pravice in obveznosti strank v zvezi s poklicno rehabilitacijo, ne pa tudi delovnopravnih pravic in obveznosti, ki so sicer urejene s pogodbo o zaposlitvi, ki v času poklicne rehabilitacije še vedno velja. Tako tožniku pripadajo regresi za letni dopust za sporno obdobje.
ZPIZ-2 člen 41, 42,43, 43/1, 63, 63/2, 63/2-1, 69/1, 69/1-2.
invalidnost - invalidska pokojnina
Skladno s 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije ter izpolnjuje pogoje iz 42. člena ZPIZ-2 oziroma, če gre za mlajšega invalida, pogoje iz 43. člena ZPIZ-2. Po prvem odstavku 43. člena ZPIZ-2 zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti pred dopolnjenim 21. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je bil ob nastanku invalidnosti vključen v obvezno zavarovanje ali če je dopolnil najmanj tri mesece zavarovalne dobe. Glede na drugi odstavek 43. člena ZPIZ-2 pa zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 21. letu starosti, vendar pred dopolnjenim 30. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let. Nobenega od navedenih pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, tožnik ne izpolnjuje. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.