III. kategorija invalidnosti - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe
Pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja bi bili izpolnjeni le, če bi pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju. Ker pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju ni prišlo pomeni, da je pri njem še vedno podano stanje, kakršno je obstajalo v pravnomočno zaključenem postopku. Gre za bistveno vprašanje, ali je toženec v pravnomočno zaključenem postopku pravilno ocenil tožnikovo sposobnost uveljavljanja izbirne pravice do poklicne rehabilitacije in ali je glede na stanje po neopredeljeni psihotični epizodi F23.2 kot bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost, njegovo zmožnost za izobraževanje oziroma poklicno rehabilitacijo pravilno ocenil ter posledično priznal pravice iz invalidskega zavarovanja. S tem v zvezi se izpostavlja predvsem vprašanje, ali so podani pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.
V konkretni zadevi ni pogojev iz ZPIZ-2 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tožniku ni dokazane invalidnosti, ki je bistveni pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti
Datum nastanka invalidnosti oziroma spremenjene ali nove invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumetacije, v praksi toženca pa se datum invalidnosti praviloma opredeli administrativno, z datumom pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje. Torej takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca. Za ugotovitev strokovnih medicinskih dejstev, potrebnih za pravno kvalifikacijo določenega stanja kot invalidnost sodišče samo seveda nima strokovnega znanja. Ta pravno relevantna dejstva se v sodno socialnem sporu, če so za to izpolnjeni pogoji, lahko ugotavlja s sodno medicinskim izvedenstvom po 243. členu ZPP.
Tožnica je zmožna samostojnega oblačenja, slačenja, obuvanja in sezuvanja. Ne potrebuje pomoči pri opravljanju fizioloških potreb, roke in obraz si lahko umije sama (ključno je, da se oseba lahko sama umiva pri umivalniku), sama se lahko tudi hrani. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 99. člena ZPIZ-2 v skladu, s katerim imajo pravico do dodatka za postrežbo in pomoč uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega.
Tožnica s tožbo uveljavlja, da se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja (dodatno časovno razbremenitev s 6 na 4 ure dnevno). Po mnenju sodne izvedenke bi bilo vsako odločanje o skrajševanju sedanjega delovnika izrecno subjektivno in strokovno neutemeljeno. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
S pravnomočnostjo odločbe, da je tožniku pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu prenehala z dnem 30. 3. 2009, je odpadla pravna podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila od tedaj dalje, zato je tožena stranka z izpodbijano prvostopenjsko odločbo zakonito odločila, da je nezastarane zneske od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2015 dolžan vrniti.
Za odločitev v zadevi je odločilno, da pri tožniku ni prišlo do takega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen svoj poklic opravljati brez vsakršnih razbremenitev. V tem primeru ne gre za stanje, da pri tožniku invalidnost ni podana, temveč je bila invalidnost že ugotovljena. Na podlagi te invalidnosti oziroma, ob ugotovitvi morebitnega še dodatnega poslabšanja te invalidnosti, pa je potrebno tožniku priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Poklicna rehabilitacija namreč ni bila uspešna (iz mnenja izvedenke izhaja, da to od tožnika tudi ni bilo realno pričakovati). Posledično je bilo z odločbo z dne 4. 9. 2014 odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe z dne 28. 8. 2012, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire, da mu na podlagi že ugotovljene invalidnosti ter ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev ne bi bile priznane druge pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer za obdobje po pravnomočnosti odločbe z dne 4. 9. 2014. Niti 95. člen ZPIZ-1 niti 126. člen ZPIZ-2 ne določata, da v primeru "izbire" pravice do poklicne rehabilitacije (za katero se je izkazalo, da ni bila uspešna, ker tožnik zanjo niti ni bil zmožen), tožnik na podlagi že ugotovljene invalidnosti, ne bi mogel pridobiti druge pravice iz invalidskega zavarovanja.
Ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti tudi kontrolni pregled.
invalidska pokojnina - invalidnost - I. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri tožnici do dne 4. 11. 2015 invalidnost ni bila podana, in da delovna zmožnost tudi ni bila v celoti izgubljena, zato je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo.
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starost 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost in da bi kot invalid III. kategorije invalidnosti pri starosti 65 let pridobil pravico do invalidske pokojnine.
Vendar pa tožnik tudi, če bi pogoje, določene v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 izpolnjeval in tudi če bi bila pri njem ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, da bi šlo za stanje iz 1. alineje 41. člena ZPIZ-2, pravice do invalidske pokojnine ne more pridobiti. Ker je pri tožniku invalidnost nedvomno podana zaradi posledic bolezni, mora tožnik v skladu z določbo 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravic iz naslova invalidnosti ob nastanku invalidnosti izpolnjevati tudi pogoje pokojninske dobe (gostota pokojninske dobe) in sicer mora pokojninska doba znašati najmanj eno tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti.
invalidnost - odločitev o pravdnih stroških - zastopanje delodajalca - povečanje nagrade
OT v točki 1.c. Tarifne številke 15 sicer res določa, da se tarifa v neocenljivih zadevah iz tč. b, v katero so uvrščene tudi zadeve s področja socialne varnosti (tretja alineja), ovrednotene s 300 točkami, za zastopanje delodajalcev poveča za 100 %. Vendar je točko c. mogoče pravilno uporabiti le v povezavi s 1. točko, ki ureja tožbe in odgovor na tožbo v individualnem delovnem sporu. Potrebno je torej upoštevati, da se povečano vrednotenje za 100 % nanaša na tožbe ali odgovor na tožbo v delovnih sporih, saj lahko praviloma le v teh sporih delodajalci nastopajo kot tožeče ali tožene stranke. Če delodajalec ne nastopa v eni od navedenih vlog, ne more priti do storitve iz naslova tožbe ali odgovora na tožbo in posledično niti povečanega vrednotenja storitev iz naslova pripravljalnih vlog, udeležbe na naroku itd. Točke 3. do 7. Tarifne številke 15 namreč odkazujejo na 1. točko tarifne številke. V okoliščinah konkretnega primera zato ni podlage za uporabo 1.c točke Tarifne številke 15 OT, kot pravilno poudarja tožena stranka.
Splošna bolnišnica A. v predmetnem sodno socialnem sporu ne nastopa v vlogi tožeče ali tožene stranke, temveč v vlogi stranskega intervenienta na strani tožnice. Gre za spor med zavarovanko in toženim zavodom, ki je nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega zavarovanja. Stranski intervenient ni v vlogi delodajalca, ki bi vložil tožbo, zato za odvetniško zastopanje ni upravičen do 100 % zviševanja točk za opravljena procesna dejanja.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 41, 42, 396, 396/1, 396/3.
I. kategorija invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot strokovno prepričljivo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice od invalidske pokojnine.
III. kategorija invalidnosti - odločitev o pravdnih stroških - materialni stroški - stroški za prevoz
V konkretnem primeru dejanski izdatki niso izkazani, zato je mogoče stroške priznati v pavšalnem znesku. Višina teh pa je odvisna od vrednosti storitev. Pri vrednosti storitev 830 točk, ki jih je določilo sodišče prve stopnje in te vrednosti pritožba ne izpodbija, tako materialni stroški skladno z 11. členom OT znašajo 7,62 EUR in ne 20,00 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje zmotno priznalo materialnih stroškov.
dodatek za pomoč in postrežbo - I. kategorija invalidnosti
Ker tožnik večino osnovnih življenjskih opravil še vedno lahko opravlja samostojno, je sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka, utemeljeno zavrnila tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna dodatek za pomoč in postrežbo. V primeru, da se mu bo zdravstveno stanje slabšalo, pa ima možnost, da pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje omenjene pravice.
ZIZ člen 272, 272/2.. ZDSS-1 člen 70.. ZPIZ-2 člen 43.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - invalidnost
Terjatev tožnika v tem socialnem sporu se veže na izdani odločbi tožene stranke, tožnik v tožbi zatrjuje, da pri njemu ni podana invalidnost. Prvostopenjsko sodišče pri presoji terjatve pravilno izhaja iz definicije invalidnosti, kakor je ta opredeljena v 43. členu ZPIZ-2. Invalidnost ne pomeni neke pravice, temveč gre za pravno dejstvo, na katero pa so vezane pravice, med drugim tudi pravica do premestitve. Kakšni so pogoji za pridobitev pravice do premestitve določa 81. člen. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz definicije invalidnosti, kategorije invalidnosti in ugotavljanja delovne zmožnosti tožnika za svoj poklic.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v sedanji fazi sodnega postopka več okoliščin takih, ki govorijo v prid pravilnosti izdanih odločb o invalidnosti tožnika in potrebnih stvarnih razbremenitvah, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
V obravnavanem primeru pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega.
Na podlagi ugotovitev izvedenca, da gre pri tožniku za kronični potek in trajno zdravljenje in da ni pričakovati absolutne restitucije, ampak zgolj parcialno in da je bil po hospitalni obravnavi pri tožniku dejansko dosežen le delni uspeh, je potrebno izpostaviti vprašanje pravilne uporabo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Za ugotovitev invalidnosti je namreč potrebno, da je zdravljenje zaključeno, in sicer v tem smislu, da gre za takšno dokončno stanje, pri katerem ni več mogoče pričakovati izboljšanja. V tožnikovem primeru pa ravno popolnega izboljšanja že sedaj ni mogoče pričakovati, ampak kljub zdravljenju, le delno remisijo z možnostjo delnih delovnih zmožnosti, kar je konkretno tudi hospitalna obravnava dejansko pokazala. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca, pa sodišče s tem ali z drugim izvedencem ni razčistilo, ali je na podlagi takšne ugotovitve in trenutnega zdravstvenega stanja, predvsem pa zaradi narave bolezni in kroničnega poteka zdravljenja ter pričakovanega uspeha (hospitalnega zdravljenja zaradi tožnikove nekritičnosti do terapij), pri tožniku že mogoče ugotoviti omejeno ali zmanjšano zmožnost za delo ali celo izgubo delovne zmožnosti.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada za posvet s stranko - materialni stroški - razlaga opisa tarifne številke
Pritožbeno sodišče je že večkrat poudarilo, da priglašenih stroškov za posvet s stranko ni mogoče priznati, ker ne gre za samostojno opravilo iz Tarifne številke 39, ki ne bi bili zajeti v Tarifni številki 15.
Izmerjena fleksija 30/80 stopinj ne zadošča kriterijem za telesno okvaro po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar in tako ni izpolnjen funkcionalni kriterij za priznanje telesne okvare. Tudi ponovne meritve na invalidski komisiji, ko je ta izmerila gibljivost tožnikovega kolena od 15 do 70 stopinj, ne ustreza kriterijem za priznanje telesne okvare. Seznam telesnih okvar namreč zahteva omejeno gibljivost kolenskega sklepa z večjo stopnjo anatomske ali funkcije okvare, ta pa je omejena, če je ekstenzija manjša od 150 stopinj (30 stopinj po novem), kar pa ni bilo razvidno pri nobenem testiranju gibljivosti ne s strani fizioterapevtke, ne pri pregledu ortopeda pred izdajo dopolnilnega mnenja z dne 9. 3. 2017. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje invalidnine za telesno okvaro utemeljeno zavrnjen.
ZPP člen 86, 87, 87/3, 89, 89/2, 343, 343/1, 343/3.
dodatek za pomoč in postrežbo - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba - upravičena oseba
Ker je v obravnavanem primeru vložil pritožbo zoper sodbo in sklep opr. št. V Ps 1671/2016 z dne 17. 5. 2017 tožničin mož, ki za to ni imel ustreznega pooblastila, saj ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila pritožba vložena po pooblaščencu, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP in jo je na podlagi tretjega odstavka 343. člena v zvezi z drugim odstavkom 89. člena ZPP tudi pravilno zavrglo.
Nedvomno so pri tožnici podane dolgoletne zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, vendar pa tudi upoštevaje svoj poklic, kot je opredeljen v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2, pri tožnici zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti in s tem niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.