ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/2.
invalidnost - izvedenina - ustno mnenje
Ustno podajanje izvedenskega mnenja je trajalo 27 minut. Ker gre za enkrat začete pol ure, nagrada iz tega naslova po 2. odstavku 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih znaša 35,00 EUR.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 71, 71/1.
invalidnost - sprememba invalidnosti - zaključeno zdravljenje - smrt zavarovanca
Po že ustaljeni novejši sodni praksi dediči po smrti zavarovanca zaradi pravne narave nepodedljivih pravic iz invalidskega zavarovanja ne morejo nadaljevati sodnega postopa. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v socialnem sporu. Ker se toženec zoper sodbo ni pritožil, podana kršitev ne more biti razlog za razveljavitev sodbe in ustavitev postopka.
Invalidnost se ugotavlja šele, ko je zdravljenje končano, torej sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Ker zdravljenje sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi lahko pomenile novo oziroma spremenjeno invalidnost, ni bilo zaključeno, temveč komaj začeto, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil pokojni zavarovanec invalid I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.
nadomestilo za invalidnost - prijava pri zavodu za zaposlovanje - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Ker gre za spor o pravici do delnega nadomestila za invalidnost, pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja 88. člen ZPIZ-2, ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilno. Po tej določbi ZPIZ-2 lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delnega nadomestila pridobi le, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Opustitev prijave pri zavodu za zaposlovanje v predpisanem 30 dnevnem roku ima za posledico, da pravice ni mogoče priznati, saj gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delovne zmožnosti. Zaradi posledic bolezni ni več zmožna s polnim delovnim časom za delo, na katerem dela, to je čistilka, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno je zmožna opravljati drugo delo v ugodnih klimatskih pogojih brez toksičnih in alergogenih snovi v okolju, v ugodnih toplotnih razmerah, brez vzpenjanja po lestvi in ne z bremeni nad 5 kg. Tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti zato ni utemeljen.
Toženec je z odločbo z dne 7. 10. 2016 tožniku odmeril invalidsko pokojnino. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna in je v celoti nadomestila začasno odločbo z dne 5. 5. 2016. To pomeni, da začasna odločba o odmeri invalidske pokojnine ne obstaja več, zato za tožnika nima več nobenih pravnih posledic. Tožnik je pravni interes v tem socialnem sporu izkazoval le do izdaje dokončne odločbe z dne 7. 10. 2016. Od pravnomočnosti te odločbe dalje si svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj ne more pridobiti več kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe z dne 7. 10. 2016. Kadar si tožnik s tožbo svojega pravnega položaja ne more izboljšati, pravni interes ni podan.
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/2. ZPP člen 313. OZ člen 299, 299/1. ZIZ člen 21, 21/1.
invalidnost - invalidnost I. kategorije - gostota dobe - invalidska pokojnina - zakonske zamudne obresti od stroškov postopka
Čeprav je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, ne izpolnjuje pogoja gostote dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP ali 2. odstavka 21. člena ZIZ, je hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.
Tožnica zmore samostojno opravljati večino osnovnih življenjskih opravil. Tudi v primeru, če sama ne more skrbeti za osebno higieno, iz izvedenih dokazov izhaja ugotovitev, da ostala osnovna življenjska opravila, kot so opisana v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 tožnica še vedno opravlja samostojno, pa čeprav s težavo oziroma ob velikih naporih. Zato je tožbeni zahtevek za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo utemeljeno zavrnjen.
Po veljavni ureditvi v ZPIZ-2 je mogoče delovnim invalidom II. ali III. kategorije invalidnosti priznati pravico do premestitve, ali pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Če so poleg časovne razbremenitve potrebne še stvarne razbremenitve na delovnem mestu, na katerem je bila ocenjevana invalidnost, dejansko ni mogoč zaključek o obstoju preostale delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, za katero ima zavarovanec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.Lahko gre le za novo sistemizirano delovno mesto, ki se opravlja pod pogoji, ki jih narekujejo stvarne razbremenitve, četudi bi bilo poimenovano enako, kot delovno mesto, na katero je bila ocenjevana invalidnost.
starostna pokojnina - invalidska pokojnina - II. kategorija invalidnosti
Tožnik ni sočasno izpolnjeval pogojev za invalidsko, starostno oziroma predčasno pokojnino, saj na dan nastanka invalidnosti ni izpolnjeval pogojev za starostno pokojnino. Četrti odstavek 109. člena ZPIZ-2 v tem primeru ni mogoče uporabiti in se uporabi prvi odstavek 109. člena ZPIZ-2, po katerem ima zavarovanec ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja pravico, da uživa le eno od njih po lastni izbiri. Kako se bo tožnik odločil, bo verjetno odvisno, ko mu bo znana višina ene in druge pokojnine.
ZPP člen 254.. ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/3, 64, 85.
invalidska pokojnina - nadomestilo za invalidnost - I. kategorija invalidnosti
Izvedensko mnenje, podano na podlagi osebnega pregleda tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Predstavlja namreč dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen za delo z določenimi fizičnimi razbremenitvami.
ZUP člen 274, 274/1, 274/2, 277, 277/1. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 183.
nadomestilo za invalidnost - ustavitev izplačevanja - izredno pravno sredstvo - pravnomočnost - neprava obnova postopka
Z izrednim pravnim sredstvom, uveljavljanim v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, niti s t.i. nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2 ni mogoče na pravno veljaven način odpraviti učinka pravnomočne ustavitve izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem 7. 5. 2013 (tj. za nazaj).
Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da iz vseh izvidov do izdaje dokončne odločbe ne izhaja, da bi kdo od zdravnikov, ki so tožnika obravnavali, predvsem zaradi težav z gibalnim sistemom, menil, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo in takšnih ugotovitev tudi ni zaslediti v novejših izvidih, prav tako ne predloga za časovno razbremenitev. Zato je pravilen zaključek, da je pri tožniku podana preostala delovna zmožnost in mu je kot invalidu III. kategorije invalidnosti zagotovljena pravica do premestitve na drugo ustrezno delo oziroma uveljavljanje pravic kot brezposelni osebi iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
invalid II. kategorije invalidnosti - poškodba izven dela - poslabšanje invalidnosti
Pri tožniku so v okviru že ugotovljene II. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne fizične, pa tudi časovna razbremenitev. Vendar pa ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila podana I. kategorija invalidnosti, saj ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, oziroma ima tožnik še preostalo delovno zmožnost. V I. kategorijo invalidnosti se
skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Takšno dejansko stanje pa pri tožniku ni podano.
invalidnost - nova invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do spremembe že ugotovljene invalidnosti, da bi se ta poslabšala, ali da bi nastal nov primer invalidnosti. Ugotovilo je, da je njegovo zdravstveno stanje ni slabše, kakor je bilo v letu 2011 in da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, da je preostala delovna zmožnost tožnika zmanjšana za manj kot 50 %, da so stvarne razbremenitve priznane z odločbo tožene stranke z dne 26. 9. 2011 v skladu z njegovim zdravstvenim stanjem. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
INVALIDI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00000580
ZPIZ-1 člen 15, 15/2.. ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 194.. OZ člen 16, 16/1, 194.. ZOdvT člen 2, 2/2, 17.
brezplačna pravna pomoč - delna invalidska pokojnina - lastnost zavarovanca - poslovodna oseba - ustavitev izplačevanja invalidske pokojnine - izredna pravna sredstva - odločitev o pravdnih stroških - III. kategorija invalidnosti - datum pravnomočnosti sodne odločbe
Ker izpodbijani odločbi z dne 6. 1. 2015 in z dne 3. 7. 2014 nista bili izdani v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, toženec pa je z ustavitvijo izplačevanja delne invalidske pokojnine odločil za nazaj in s tem posegel v pravnomočno odločitev, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi pravilno odpravilo.
Tožnici je bila na temelju III. kategorije invalidnosti pravica do dela na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno priznana ob ugotovitvi, da ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno zavarovanje, temveč je šlo za pasivno zavarovanje. Skladno z 21. členom ZPIZ-2 so osebe, ki so bile obvezno zavarovane, zavarovane za invalidnost, ki je posledica bolezni oziroma poškodbe zunaj dela tudi po prenehanju obveznega zavarovanja, če ob nastanku invalidnosti izpolnjujejo predpisano pokojninsko dobo za pridobitev teh pravic in niso uživalci starostne, predčasne ali invalidske pokojnine. Delno nadomestilo je bilo utemeljeno odmerjeno na podlagi 6. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 86. člena ZPIZ-2 v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti. Tožbeni zahtevek na povečanje delnega nadomestila za 30 % ni utemeljen.
ZPIZ-2 člen 82, 82/3, 429.. ZPIZ-1 člen 101, 102, 103, 104.
zavrženje tožbe - sodno varstvo - III. kategorija invalidnosti
Izpodbijani odločbi o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznani pravici do dela na delu vodje službe inženiringa s krajšim delovnim časom od polnega 5 ur dnevno sta dokončni in pravnomočni. Tožba zoper pravnomočen posamični upravni akt ni dopustna in je ni mogoče obravnavati po vsebini. V tem obsegu je, z izpodbijano I. točko izreka sodne odločbe, tožba na odpravo pravnomočne drugostopenjske odločbe in prvostopenjske odločbe iz procesnih razlogov zakonito zavržena.
Tožnik je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami v polnem delovnem času. Ker ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.
telesna okvara - invalidnina - invalid III. kategorije invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pokojninska doba
Pri tožnici je še podana preostala delovna zmožnost, saj lahko dela s polnim delovnim časom ob upoštevanju stvarnih razbremenitev. Tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor so določeni v 41. členu ZPIZ-2, saj pri njej ni nastala invalidnost I. kategorije, niti invalidnost II. kategorije, temveč gre za zavarovanko, pri kateri je še naprej podana invalidnost III. kategorije invalidnosti, ni pa še dopolnila 65 let.
Okvare, ki jih ima tožnica na levi roki niso tiste vrste telesnih okvar, ki bi jih Samoupravni Sporazum o Seznamu telesnih okvar določal kot telesno okvaro niti ne gre za telesno okvaro, ki bi bila posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu. Zato tožnica ni upravičena do invalidnine.
Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, ali tožnica za pridobitev novih pravic, na podlagi invalidnosti III. kategorije, izpolnjuje pogoj zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določen za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor to določa 2. alineja prvega odstavka 69. člena ZPIZ-2. Tožnica bi po določbi 2. alineje prvega odstavka 42. člena ZPIZ-2 morala ob nastanku sprememb dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti, do nastanka nove invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Sodba se v tem delu ne more preizkusiti, saj prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, koliko pokojninske dobe ima tožnica in ali izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določeno za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.
Tožniku je bila s sodbo pravnomočno priznana pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2010 dalje, vendar je bilo hkrati izrečeno, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine izdana posebna upravna odločba. Ker je bilo v predsodnem upravnem postopku ugotovljeno, da ima tožnik poravnane prispevke iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja le do 30. 6. 1990, je bilo pravilno odločeno, da nima pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Zaradi neplačevanja prispevkov ni bilo mogoče šteti, da je dejavnost sploh opravljal, niti da jo je od 1. 10. 2010 opravljal v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Po 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1 se je delna invalidska pokojnina izplačevala od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler je zavarovanec opravljal delo z delovnim časom, ki je ustrezalo njegovi delovni zmožnosti.