Pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela, to je čistilka oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njej ni invalidnosti. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je neutemeljen.
poslabšanje invalidnosti - invalidnost III. kategorije - nove pravice iz invalidskega zavarovanja - zaključeno zdravljenje
Tožnica
je delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihično enostavno, fizično lahko delo, kjer ni potreben hiter tempo dela in izrazita spretnost prstov obeh rok s polnim delovnim časom. Ocena poslabšanja invalidnosti še ni mogoča, ker zdravljenje v smislu 63. člena ZPIZ-2 še ni zaključeno in še ni mogoče ugotoviti, če gre za takšne spremembe v zdravstvenem stanju, da ji gredo nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožbeni zahtevek na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zato ni utemeljen.
spremenjena invalidnost - invalidnost III. kategorije - vzrok invalidnosti - deljen vzrok invalidnosti - poškodba pri delu
Tožnica je od leta 2006 invalid III. kategorije zaradi posledic poškodbe pri delu (prometna nesreča na poti v službo). Predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen v letu 2014 zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja. Določbe ZPIZ-2 je bilo potrebno uporabiti le glede kasneje nastalih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica bolezni. Pri tožnici gre zato za deljen vzrok invalidnosti (70 % kot posledica bolezni, 30 % pa je še vedno posledica poškodbe pri delu).
invalidnost - vzrok invalidnosti - poškodba izven dela - poškodba pri delu - poškodba na poti v službo
Tožnica, pri kateri je invalidnost III. kategorije nastala 11. 7. 2013, se je hudo poškodovala v prometni nesreči na redni poti od stanovanja do delovnega mesta v letu 2011. Predlog za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bil vložen 1. 8. 2013, postopek pa uveden 1. 10. 2013 in je v času odločanja toženca že veljal ZPIZ-2. Glede vzroka invalidnosti je zato treba uporabiti 66. člen ZPIZ-2, ki vzroka invalidnosti, do katere je prišlo zaradi posledice poškodbe na redni poti od stanovanja do delovnega mesta, prevoza pa ni organiziral delodajalec, ne opredeljuje za poškodbo pri delu. Vzrok tožničine invalidnosti je zato poškodba izven dela.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - delo s krajšim delovnim časom
Tožnik je zmožen za delo,
pri katerem ročno premešča in prenaša bremena do največ 10 kg, kjer ni izpostavljen mrazu in ima med delom možnost pogostejših odmorov za toaleto, s polnim delovnim časom. Kot invalid III. kategorije ima pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami neutemeljen.
Za odmero delnega nadomestila ni odločilna starostna, temveč invalidska pokojnina. Najprej je potrebno odmeriti invalidsko pokojnino, delno nadomestilo pa se nato v primeru dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, odmeri v višini 50 % od odmerjene invalidske pokojnine.
Ker je ustno podajanje izvedenskega mnenja in izvida trajalo 26 minut, bi sodišče prve stopnje izvedencu lahko priznalo le 35,00 EUR nagrade, to je za začete pol ure ustnega podajanja izvida in mnenja.
Tožnik ni zmožen za delo transportnega delavca, kakor tudi ne za delo ključavničarja in delo hišnika. Pri njem je še nadalje podana preostala delovna zmožnost in je zmožen opravljati določena dela z omejitvami brez poklicne rehabilitacije. Ker ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ni podlage za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Kot invalid II. kategorije je zmožen za drugo delo z omejitvami, za to delo pa ni potrebna poklicna rehabilitacija. Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47.
izvedenina – izvedensko mnenje
Zahtevnost mnenja ni odvisna od dolžine samega mnenja, temveč od elementov, podanih v 4. točki 47. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, čas, ki ga ima organ na voljo, da mnenje pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja in podobno). Te elemente je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in pravilno ovrednotilo dopolnilno izvedensko mnenje kot zahtevno.
Čeprav je tožnica šele tekom postopka pred sodiščem prve stopnje odvetnico pooblastila za zastopanje, je pooblaščenka upravičena tudi do nagrade za postopek.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - gostota dobe
Tožnica, pri kateri je sicer podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, bi morala za priznanje pravice do invalidske pokojnine dopolniti najmanj 8 let in 4 mesece pokojninske dobe. Do nastanka invalidnosti je namreč dopolnila 45 let starosti oziroma 25 delovnih let, ena tretjina od tega pa znaša 8 let in 4 mesece. Ker ne izpolnjuje pogoja gostote dopolnjene pokojninske dobe iz 2. alineje 1. odstavka 42. člena ZPIZ-2, ji pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati.
Pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja (tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja, s polnim delovnim časom od 7. 12. 2006 dalje) ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To je mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, bodisi v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Do vprašanja, ali je pri tožniku po pravnomočni invalidski odločbi prišlo do poslabšanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma so dokazna ocena ter zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem, posledično pa odločitev v nasprotju z institutom pravnomočnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, s katerim je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi fizičnimi razbremenitvami in so mu bile na tej podlagi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.
poklicna rehabilitacija – nadomestilo – ustavitev izplačevanja – invalid II. kategorije – izguba pravice do nadomestila
Tožnica ni končala poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi, vendar zakon zahteva za izgubo pravice do nadomestila več. Določa, da pride do takšne posledice (izgube pravice do nadomestila) v primeru, če zavarovanec iz neupravičenih razlogov ne konča poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi o poklicni rehabilitaciji.
V pogodbi o poklicni rehabilitaciji je bil določen rok za končanje poklicne rehabilitacije na Visoki šoli F. do 30. 9. 2013 in z Aneksom do 31. 3. 2014. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da že zaradi tega, ker je čas trajanja rednega študija na tej fakulteti tri leta skupaj z absolventskim stažem, to je do 30. 9. 2014, po podpisu Aneksa ni krivdnih razlogov za nedokončanje poklicne rehabilitacije na strani tožnice. Tožnica je bila tudi iz zdravstvenih razlogov upravičena do podaljšanja poklicne rehabilitacije do 30. 9. 2014. Zato tožena stranka ni imela podlage v 4. točki 80. člena ZPIZ-2 za svojo odločitev, da tožnici z 31. 3. 2014 ustavi izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije.
invalidnost – invalidnost III. kategorije – invalidska pokojnina – invalidnost III. kategorije
V izvedenskem mnenju komisije za fakultetna izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za odpravo dokončne odločbe toženca in razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom na delu z omejitvami, ne pa za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, kar uveljavlja.
Za odločitev glede tožnikove invalidnosti so relevantni izvidi, datirani do dokončne odločbe in do tega dne ugotovljeno tožnikovo zdravstveno stanje.
Pri tožniku poleg fizičnih razbremenitev (delno sedeče delo, brez pogostega pripogibanja, izpostavljenosti prekomernemu hrupu in normiranega dela) časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, saj je z omejitvami zmožen za delo v polnem delovnem času. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno in delnega nadomestila neutemeljen.
Sodišče za ugotovitev invalidnosti in za ugotovitev nezmožnosti za opravljanje svojega poklica ter obstoja ali neobstoja preostale delovne zmožnosti nima ustreznega strokovnega znanja. Po 243. členu ZPP zato v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, izvede dokaz s sodnim izvedencem. Že na podlagi načela materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo med drugim ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. V socialnih sporih pa je ob načelu materialne resnice predvideno izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. V 62. členu ZDSS-1 je namreč eksplicitno določeno, da lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z 243. členom ZPP, je podana bistvena kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 51, 51/2, 51/2-3.
izvedensko mnenje - nagrada - zahtevno izvedensko mnenje
Sodna izvedenka je za podajo izvedenskega mnenja preučila pisno medicinsko dokumentacijo v spisu, zbrala in proučila je tudi dodatno dokumentacijo in pa opravila poglobljeni klinični pregled ter nato podala izvedensko mnenje glede tožnikove delovne zmožnosti. Izvedenka je sicer obrazložila, da naj bi bilo izvedensko mnenje zelo zahtevno zaradi kompleksnosti problematike, ter da je bilo potrebno upoštevati ugotovitve obsežnega sodnega spisa, obsežne medicinske delovne dokumentacije ter osebni pregled tožnika. Vendar pa to še ne izkazuje, da gre za zelo zahteven primer, tako da bi bilo potrebno izdelavo pisnega izvedenskega mnenja ovrednotiti po 3. točki drugega odstavka 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Nenazadnje je tudi sama sodna izvedenka mnenje označila kot zahtevno in s tem v zvezi zahtevala ustrezno nagrado. To pomeni, da se izvedenka ni pripravila za ustno podajanje zelo zahtevnega mnenja, temveč za podajanje zahtevnega mnenja. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je nagrado za pisni izvid in mnenje ustrezno znižalo.
Pri razvrstitvi nagrad za izvedensko mnenje je mogoče sklepati, da gre za zelo zahtevno mnenje takrat, ko je zadana naloga izvedencev tako zahtevna, da zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, študij strokovne literature, posvetovanje z drugimi strokovnjaki itd. Takšnim kriterijem pa obravnavano mnenje ne zadosti. Izvedenka je odgovarjala na najbolj osnovna vprašanja svoje stroke, ni potrebovala dodatne literature, samo mnenje pa je tudi po obsegu relativno kratko in brez poglobljenih zaključkov.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije - telesna okvara - invalidnina
Tožnik je zmožen za delo na fizično in psihično lahkem delu, kjer ni potrebna izrazita ročna spretnost in spretnost prstov, pretežno sede, brez hoje po stopnicah, lestvah in neravnem terenu, v zaprtem in toplem prostoru, s čimmanj socialnimi stiki, v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno. Ker do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
Ker pri tožniku niso izkazane izgube ali takšne funkcijske motnje posameznih organov ali delov telesa, kot so taksativno določene s Seznamom TO, ni mogoče ugotoviti telesne okvare. Zato je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine.
invalidska pokojnina – invalid I. kategorije – datum nastanka invalidnosti
Tožnik se ne strinja z datumom nastanka invalidnosti, kajti skladno z drugim odstavkom 390. člena ZPIZ-2 je od datuma nastanka invalidnosti odvisno, kateri predpis bo uporabljen pri odmeri invalidske pokojnine. Tožena stranka je zatrjevala, da je bil datum nastanka invalidnosti pravnomočno ugotovljen, sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku ugotovilo pomanjkljivosti v zvezi z vročanjem odločbe, s katero je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine (tožniku odločba ni bila vročena osebno niti ni bila vročena članom njegovega gospodinjstva, temveč znanki družine), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.