ZPIZ-2 člen 36, 390, 390/1, 390/2. ZPIZ-1 člen 203.
invalidska pokojnina – invalid I. kategorije
V skladu z določbo 203. člena ZPIZ-1 se pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja upoštevajo podatki iz matične evidence tako glede pokojninske dobe kot plače in plačila prispevkov ter drugih dejstev, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic. Podatek iz matične evidence, ki je enak podatkom na obrazcih, posredovanih s strani delodajalca, je verodostojen podatek in ga je potrebno upoštevati.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec sta ugotovila, da najugodnejša 18 letna pokojninska osnova izračunana v višini 691,01 EUR ter preračunana s faktorjem 0,732 znaša 505,81 EUR. Tožničina pokojnina bi glede na odmerni odstotek v višini 58,25 % z uskladitvijo s 1. 1. 2013 znašala 294,92 EUR na mesec. Ker pa je takšna pokojnina odmerjena od dejanske pokojninske osnove nižja od invalidske pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, ki jo zagotavlja 36. oziroma 390. člen ZPIZ-2, je zato bila tožnici pravilno odmerjena invalidska pokojnina v višini 58,25 % od najnižje pokojninske osnove 555,16 EUR, kar znaša 323,38 EUR na mesec. Pokojnina v tem znesku pa se tožnici izplačuje od 1. 8. 2014 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po izdaji drugostopne odločbe.
Odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi.
Tožničine zdravstvene težave po oceni izvedenskega organa niso takšne, da zaradi njih ne bi bila več zmožna za delo frizerke, oziroma da bi bila za to delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom. Ker do izdaje dokončne odločbe toženca ni prišlo do invalidnosti, je tožbeni zahtevek, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3. ZPIZ-1 člen 143, 143/1, 143/3, 145, 147, 149.
invalidnina – telesna okvara
Pri tožniku v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ni podana telesna okvara po določbah Sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen.
delna invalidska pokojnina – nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu – odškodninska odgovornost zavoda
Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Ravnanje tožene stranke bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je toženec kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi ravnanje štelo za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega v ustaljeni sodni praksi, za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napačna odločitev tožene stranke (v predsodnem postopku je prišlo do ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, v sodnem postopku sta bila takšna posamična upravna akta odpravljena) sama po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja njenih delavcev v smislu protipravnosti kot pogoja za obstoj odškodninske odgovornosti.
Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem sodno medicinske izvedenke, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Načeloma je invalidnost dejansko mogoče ugotavljati šele po zaključenem zdravljenju. Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 je namreč invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta ali poklicno napredovanje. Vendar pravne opredelitve, nanašajoče se na zaključeno zdravljenje, pri ocenjevanju invalidnosti ni mogoče enačiti s čisto medicinsko kategorijo zaključenosti, ki je lahko v posameznih primerih tudi doživljenjska.
S splošnim delom definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni pogojevano s trajnostjo spremembe v zdravstvenem stanju. Invalidnost je zato lahko ugotovljena tudi v primeru, če spremembe zdravstvenega stanja le začasno vplivajo na delazmožnost, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajnosti spremembe v zdravstvenem stanju je, v primeru pričakovanega izboljšanja, mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 predvideti oz. določiti kontrolni pregled
invalidska pokojnina – pokojninska osnova – invalidnost I. kategorije
Tožnica je invalidka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 20. 10. 2009 dalje in ji je bila od 1. 11. 2009 dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, zato je treba uporabljati predpise, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Do uveljavitve ZPIZ-2 je veljal ZPIZ-1. Pravica se določi po predpisu, ki je veljal na dan nastanka invalidnosti. V tožničinem primeru je na dan nastanka invalidnosti veljal ZPIZ-1, zato je tožena stranka pravilno izračunala pokojninsko osnovo po 39. členu ZPIZ-1 in pri izračunu pokojninske osnove upoštevala valorizacijske količnike, določene z ZPIZ-2, tako izračunano pokojninsko osnovo pa preračunala s faktorjem 0,732 (390. člen ZPIZ-2).
ZPIZ-1 člen 15, 91, 91/1, 91/1-3, 92, 94, 94/1, 94/1-4.
nadomestilo za invalidnost- samostojni podjetnik – pravica do premestitve
V primeru tožnika gre za uporabo 4. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1, ki določa, da invalid III. kategorije invalidnosti, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost.
Tožnik je, dan za tem, ko je prejel sodbo pritožbenega sodišča, svojo dejavnost v okviru samostojnega podjetništva opravljal znotraj stvarnih omejitev, priznanih s sodbo prvostopenjskega sodišča. V primeru samostojnega podjetnika je ta dolžan svoje delo v okviru samostojne dejavnosti opravljati v okviru naloženih razbremenitev, v okviru priznane invalidnosti. Zaposlitev na drugem delovnem mestu lahko zavarovanec izkazuje z vsemi dokaznimi sredstvi. Tožnik je to izkazoval s svojo izpovedjo in z omejitvami pri delu, priznanimi v okviru bolniških staležev. Pri tožniku so v skladu s priznano omejitvijo potrebne omejitve pri delu, kar pomeni, da lahko delo opravlja v okviru svoje dejavnosti s priznanimi omejitvami in je tako njegov položaj izenačen s položajem zavarovanca, ki ima status delavca in gre torej za enako situacijo pri priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, kot v primeru, ko je delavcu priznana pravica do premestitve, ob tem, da se pravica do nadomestila za invalidnost prizna glede na naravo dejavnosti in se s tem izenači položaj zavarovancev.
V 1. odstavku 82. člena ZPIZ-2 je določeno, da ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom ter invalid II. kategorije do dopolnjenega 50 leta starosti, ki ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela na katerem dela, ali za drugo delo vsaj s krajšim delovnim časom od polnega. To določbo je treba pravilno razlagati tako, da je zaradi časovne in stvarnih razbremenitev mogoče tudi invalidu III. kategorije priznati pravico do krajšega delovnega časa od polnega tudi z upoštevanjem stvarnih razbremenitev.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – svoj poklic – dejanski pogoji dela
Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Glede na tako določeno definicijo svojega poklica se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti, oziroma tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi, in ga je zavarovanec dejansko opravljal. Poleg tega pa tudi vsa druga dela, za katera ima strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in izkušnje.
Za pravilno oceno invalidnosti v skladu s 60. členom ZPIZ-1 so med drugim odločilnega pomena pravilno in popolno ugotovljeni dejanski pogoji dela na delovnem mestu, na katero se ocenjuje invalidnost. Sodno izvedensko mnenje ni podano glede na dejanske pogoje dela na delovnem mestu delovodska opravila, glede katerih je tožnik zatrjeval in izpovedal, da niso povsem takšni, kot izhajajo iz opisa delovnega mesta na obrazcu DD-1. Izvedensko mnenje zato ni popolno niti prepričljivo.
invalidnost - invalidnost III. kategorije - invalidnost I. kategorije
Pri tožniku, invalidu III. kategorije, je sicer prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v smislu dodatnih omejitev pri delu, vendar ne do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki naj bo pretežno sedeče, brez vsiljenega ritma, z začetkom med 9. in 10. uro dopoldan, brez dela na terenu, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku sprememb. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-1 člen 39, 47, 406. ZPIZ-2 člen 390, 390/1, 390/2.
invalidska pokojnina – invalidnost II. kategorije
Pri tožniku (invalidu II. kategorije) je invalidnost nastala 8. 9. 2011, zato je tožena stranka pri odmeri pokojnine pravilno upoštevala določbe v času nastanka veljavnega ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki jo je določil ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upošteva valorizacijski količnik, določen v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.
invalidnost I. kategorije – invalidska pokojnina – delovni invalid III. kategorije – vdovska pokojnina
Dejstvo, da je tožnica uveljavljala pravico do vdovske pokojnine, ne pomeni, da se je s tem odrekla morebitnemu kasnejšemu uveljavljanju drugih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot npr. pravici do starostne pokojnine, ko bodo izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ali pa pravici do invalidske pokojnine. Glede uporabe 109. člena ZPIZ-2 je namreč potrebno izhajati iz 4. člena tega zakona, v katerem je določeno, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki tudi ne zastarajo. Tožnica ima ustrezno zakonsko podlago, da uveljavlja nove pravice iz invalidskega zavarovanja, torej pravico do invalidske pokojnine in v primeru, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, opravi tudi izbiro, katero od pokojnin bo uživala.
invalidnost – invalid III. kategorije – invalidska pokojnina
Pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti niti za izpolnjevanje drugih pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor so določene v 41. členu ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
ZPP člen 181, 181/2, 274. ZDSS-1 člen 63, 81, 81/1.
Invalidnost – pravna korist – zavrženje tožbe
Socialni spori so za reševanje še posebej občutljivi. Pri njih je treba upoštevati, da se v teh primerih odloča o najbolj občutljivih pravicah posameznika in njegove družine do osnovne socialne varnosti. Gre za spore polne jurisdikcije in za zagotavljanje sodnega varstva proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Zato za socialni spor zadošča pravočasna vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt in priložitev dokončnega akta, ki ga zavarovanec v sodnem postopku izpodbija.
Sodišča prve stopnje je napačno zaključilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zadevi po 274. členu ZPP, ker tožnica za vloženo tožbo ne izkazuje pravne koristi. Pravno korist sodišče ugotavlja v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP pri ugotovitveni tožbi. V konkretnem primeru imamo dajatveno tožbo, v okviru katere se tožnica ne strinja z dokončno odločbo tožene stranke. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 o sporu odločiti meritorno, v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, ne pa tožbe zavreči.
ZPIZ-2 člen 389. ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 159, 159/3, 160, 161, 162. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 5.
nadomestilo za invalidnost – prenehanje izplačevanja – invalid III. kategorije – brezposelna oseba – delovno razmerje
Kljub temu, da je bila tožnica v spornem obdobju prijavljena v evidenco brezposelnih oseb, v tem obdobju zaradi zaposlitve oziroma delovnega razmerja v Avstriji, ki je po načelu izenačevanja dejstev iz 5. člena Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti enakovredno zaposlitvi v Sloveniji, ni mogla biti brezposelna oseba po ZUTD in zato ni mogla izpolnjevati obveznosti brezposelnih oseb. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica kljub zaposlitvi v Avstriji izpolnjevala obveznosti brezposelne osebe, saj bi jo sicer Zavod RS za zaposlovanje izbrisal iz te evidence, zato ni pravilno. Predmet tega postopka ni izbris iz evidence brezposelnih oseb, temveč presoja pogojev za izplačevanje nadomestila za invalidnost, določenih v 162. členu ZPIZ-1. Ti pogoji pa iz navedenih materialno pravnih razlogov niso izpolnjeni. Izpodbijani del upravnih aktov toženca oziroma odločitev, da se tožnici priznano nadomestilo za invalidnost v spornem obdobju, ne izplačuje, je zato pravilna in zakonita.
Po določbi 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega. Že v sodbi opr. št. Psp 456/2014 z dne 6. 11. 2014 pa je bilo tožniku pojasnjeno, da pred pravnomočnostjo sodbe opr. št. Ps 1653/2007 z dne 10. 4. 2008 z dnem 24. 9. 2008, ni bilo dejanske podlage za delo s krajšim delovnim časom, niti posledično pogojev za priznanje pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine pred 24. 9. 2008. Stališče pritožnika, da mu pravica in tudi izplačevanje denarne dajatve na temelju preostale delovne zmožnosti pripada že od razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti ter priznane pravice do dela v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 6. 4. 1999 dalje, je zmotno.
Pri tožnici ne gre za izgubo delovne zmožnosti nad 50 %, zato je podana III. kategorija invalidnosti. Tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti (da ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela) je zato upravičeno zavrnjen.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 71, 93, 93/1, 163, 163/2.
invalid III. kategorije
Zaradi prisilno pravne narave določb ZPIZ-1, ki urejajo obvezno invalidsko zavarovanje, ni mogoče zakonito razsojati le v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, kljub temu da so glede na 72. člen ZDSS-1 stranke tudi v sodno socialnih sporih dolžne postaviti določen tožbeni zahtevek. Ne gre za tožbene zahtevke, s katerimi bi, razen morebitnega umika tožbe, glede na kogentno naravo določb ZPIZ-1, bilo mogoče prosto razpolagati na način, da bi kljub izkazani preostali delovni zmožnosti v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, pri sojenju bilo odločano le o vtoževani razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja na takšnem temelju. To še zlasti, ko se v sodnem postopku izkaže, da ni popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je podana preostala delovna zmožnost v skrajšanem delovnem času, kot v obravnavani zadevi. Tožnica zaradi posledic bolezni za drugo ustrezno delo ni več zmožna v polnem delovnem času, temveč le v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Tudi sicer tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju višje kategorije invalidnosti (kot npr. v konkretnem primeru I. kategorije) vključuje zahtevek z nižjo kategorijo in priznanje ustreznih pravic v skladu z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo.
Izvedenca je sodišče prve stopnje postavilo z namenom, da z njegovo pomočjo, ker samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem medicine, razčisti, za kakšne zdravstvene težave gre pri tožniku in kako te težave vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Tožnik je v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem podal pripombe, ki niso terjale dodatnega zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi. Neugodno izvedensko mnenje za tožnika pa ni razlog, da sodišče tega izvedenskega mnenja ne bi upoštevalo pri svoji odločitvi.
Pri tožniku ni podane invalidnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.