URS člen 14. ZPIZ-2 člen 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20.
invalidnina za telesno okvaro - načelo enakosti - nastanek zavarovalnega primera - bodoč negotov dogodek - vključitev v obvezno zavarovanje
Nastanek telesne okvare je eden od zavarovalnih primerov, kjer so pravice zavarovancev zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Telesna okvara, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne predstavlja negotovega bodočega dogodka, za katerega se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano gotovo dejstvo. Zato takšno, pred vključitvijo v zavarovanje, nastalo stanje ne more postati zavarovalni primer, za katero je mogoče zahtevati priznanje pravic.
invalidnina za telesno okvaro - dokazna ocena izvedenskega mnenja - nasprotja v mnenjih izvedencev
Nosilni pritožbeni očitek, da izvedenski organ na podlagi osebnega pregleda ni mogel sprejeti pravilnih zaključkov, ki so v nasprotju z zaključki sodnega izvedenca ortopeda, je neutemeljen. Izvedenski organ je v svoji obširni dopolnitvi pisnega izvedenskega mnenja vztrajal, da njegove ugotovitve ne nasprotujejo predhodnim ugotovitvam invalidskih komisij in izvedenskega mnenja, saj pri tožniku ni bil potrjen obstoj trajnih telesnih okvar po točkah Sporazuma o telesnih okvarah.
ZDSS-1 člen 82. ZPIZ-2 člen 42, 42-1, 42-2, 47, 50, 50/1, 51.
odmera invalidske pokojnine - vzrok invalidnosti - poškodba pri delu - bolezen - odmerni odstotek
Upoštevajoč, da gre pri tožniku za kombiniran vzrok invalidnosti, je bilo treba skladno z določilom prvega odstavka 50. člena ZPIZ-2 invalidsko pokojnino odmeriti kot eno, a sestavljeno iz dveh sorazmernih delov. Pri odmeri je treba upoštevati pravnomočno odločitev sodišča, v kolikšni meri je posamezni vzrok vplival na nastanek invalidnosti. Gre za invalidnost kot posledico poškodbe pri delu v 80 % in bolezni v 20 %.
invalidnost - preostala delovna zmožnost - dokaz z izvedencem
Naloga izvedenskega organa je bila ugotavljanje tožnikove preostale delovne zmožnosti skladno z določilom 63. člena ZPIZ-2. Za izvedenca v tem smislu ni bistveno, da mora navesti konkretna dela pri konkretnem delodajalcu, ki jih lahko tožnik opravlja. Pomembno je, da izvedenec opredeli tožnikovo preostalo delovno zmožnost in s tem v povezavi ugotovi, ali glede na razbremenitve, ki jih tožnik potrebuje, še lahko v okviru svojega poklica opravlja objektivno obstoječa dela.
Sodišče je pravilno ugotovilo, da je odločitev drugostopenjskega organa v potrditvi nezakonite in napačne prvostopenjske odločbe toženca nepravilna, zaradi česar je potrebna odprava izpodbijanih odločb. Vendar je pravilen pritožbeni očitek o potrebnosti vrnitve zadeve v novo upravno odločanje. Sodišče bi moralo ob pravilni ugotovitvi, da gre za nezakoniti odločbi, zaradi dejstva, ki ga je že v trditveni podlagi izpostavljala tožnica, da gre za nejasen, nerazumljiv izrek izpodbijane odločbe, in dejstva, da je toženec po uradni dolžnosti vodil postopek neprave obnove po 183. členu ZPIZ-2, izpodbijani odločbi odpraviti in vrniti zadevo v novo upravno odločanje. V novem odločanju bo moral toženec odpraviti pomanjkljivosti postopka oziroma izdati nove odločbe. Glede na samo naravo ugotovljenih kršitev bi moralo sodišče tožencu naložiti, da ponovno izpelje celotni postopek.
Tožniku ni uspelo dokazati, da je v spornem obdobju, torej v času, ko je bil zavarovan po 11. členu ZPIZ/83 plačeval prispevke najmanj v višini 85 % najnižje pokojninske osnove. 401.a člen ZPIZ-2 se namreč nanaša zgolj na zavarovanca iz 11. člena ZPIZ/83.
nadomestilo za invalidnost - prijava v zavarovanje - zamuda roka - prijavno odjavna obveznost
Ni mogoče spregledati, da je dejanski razlog, zaradi katerega tožnik ni mogel biti zaveden v evidenco brezposelnih, izviral iz pravne sfere tožnikovega delodajalca in ne iz pravne sfere tožnika.
Zaradi teže posledic, do katerih lahko pride, če bi se uveljavilo tolmačenje toženca o zamudi v 88. členu ZPIZ-2 opredeljenega roka v okoliščinah konkretnega primera, bi morala biti pravna posledica v obliki izgube pravice izrecno določena. Iz tega razloga je sporno zakonsko določilo treba tolmačiti, upoštevajoč načela, na katerih temelji zakonska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in pravno naravo pravic iz tega zavarovanja z ustavno pravnega vidika, in nepravočasnost prijave sankcionirati na način, da se izplačevanje dajatve prizna šele od prijave dalje, ne pa da je izgubljena.
pravice iz invalidskega zavarovanja - delovna zmožnost - krajši delovni čas - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Zdravstvene težave tožnika je treba soočiti s tveganjem poklica skladno s 63. členom ZPIZ-2. Ker sodišče ni kvalificirano, da bi o vprašanjih s področja medicinske stroke odločalo samo, je pravilno vključilo izvedenski organ, ki je imel pri nepriznanju uveljavljane pravice odločilno vlogo.
S prepričljivim izvedenskim mnenjem je strokovno ustrezno pojasnjeno, da pri tožniku zdravstvene težave vplivajo na njegovo delovno zmožnost, vendar ne do te mere, da bi potreboval novo razbremenitev v obliki časovne razbremenitve krajšega delovnega časa. Za tožnikove zdravstvene težave zadoščajo že priznane razbremenitve pri delu.
ZPIZ-2 člen 63, 63/4, 63/5, 81, 82, 82/1. ZPP člen 254, 254/2, 287.
ugotavljanje invalidnosti - razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - postavitev drugega izvedenca
V petem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je določeno, da je pri zavarovancu iz prejšnjega (četrtega) odstavka invalidnost podana, če zavarovanec ni več zmožen polni delovni delovni čas opravljati dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Ravno tako stanje ugotavlja sodni izvedenec, torej da tožnik dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, ni zmožen opravljati v polnem delovnem času, temveč le po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je zato tožniku utemeljeno, skladno s prvim odstavkom 82. člena ZPIZ-2, priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Tožnik ima namreč še vedno preostalo delovno zmožnost za opravljanje dela, na katerem dela oziroma opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je vključen v obvezno zavarovanje, in sicer s krajšim delovnim časom od polnega, ob upoštevanju stvarnih razbremenitev.
Tožnikova preostala delovna zmožnost je bila ocenjena glede na določilo 63. člena ZPIZ-2, ki opredeljuje osnovo, od katere se ugotavlja tožnikova (morebitna) invalidnost. Kot ugotavlja tožnik, je potrebno upoštevati ne samo trenutno delovno mesto (čistilec), temveč vsa delovna znanja oziroma pridobljene izkušnje in izobrazbo. Upoštevajoč tožnikovo trditev, da je ves čas svoje kariere opravljal predvsem fizična dela, je posledično tudi širša podlaga, od katere se ugotavlja tožnikova delazmožnost. V postopku je ugotovljeno, da tožnik ne more opravljati dela v storitveni dejavnosti na delovnem mestu kot čistilec pod splošnimi pogoji, temveč potrebuje stvarne in časovno razbremenitev krajšega delovnega časa 4 ur dnevno, 20 ur tedensko.
Toženec kot nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more biti pristojen za zdravljenje in posledično odgovoren za morebitno škodo, ki bi tožnici nastala v postopku zdravljenja. Povsem pravilen je zaključek, da tožencu zaradi ocene, da je zdravljenje zaključeno, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti, še manj pa, da bi zaradi toženčeve ocene invalidnosti prišlo do zaključka tožničinega zdravljenja v medicinskem smislu.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke. Ob proučitvi medicinske dokumentacije v spisu ter v zdravstvenem kartonu, je izvedenka strokovno ustrezno pojasnila, da pri tožniku obstajajo zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Zaradi opisanih zdravstvenih težav, so potrebne že opisane razbremenitve pri delu. Niso pa izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti.
sorazmerni del invalidske pokojnine - (ne)izpolnjevanje pogojev
Neuspešno mora ostati tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje iz naslova starosti in pokojninske dobe ter nenazadnje, da je pri njemu podana pridobitna nezmožnost. Tožnik ni uspel dokazati izpolnjevanja zahtevanih pogojev za priznanje uveljavljane pravice.
Ker je tožnik uveljavil svojo pravico do invalidske pokojnine že v BIH, je ne more na podlagi iste pokojninske dobe uveljaviti tudi v Republiki Sloveniji. Sodišče je pravilno izpostavilo, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je že bila upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine v BIH, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.
Nosilni pritožbeni očitek, da se sodna izvedenka in posledično tudi sodišče ni opredelilo do odločilnega dejstva, da je bila tožnici s strani IK I. stopnje ugotovljena preostala delazmožnost s stvarnimi razbremenitvami le v krajšem delovnem času po 4 ure dnevno, ne drži, saj se je sodna izvedenka do tega očitka, ki je vztrajal že skozi dokazni postopek, opredelila.
Zaključen dokazni postopek je pokazal deloma drugačno dejansko stanje kot izpodbijani upravni akt toženca, zaradi česar je sodišče skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi in tožnici kot delovnemu invalidu v okviru III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - zdravstvena zmožnost za opravljanje dela
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče zgolj navajalo medicinsko dokumentacijo, enako tudi sodni izvedenec, vendar pa te dokumentacije naj ne bi vsebinsko obravnavalo. Sodni izvedenec se je opredelil do medicinske dokumentacije v spisu, ki jo je predložil tožnik. Opravil je tudi osebni pregled. Podrobno je povzel ugotovitve glede tožnikovega zdravstvenega stanja. V primeru tožnikovih težav pa po mnenju sodnega izvedenca ne gre za takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Upoštevaje razbremenitve pri delu, je namreč tožnik še vedno zmožen opravljati drugo ustrezno delo.
Neutemeljen je nosilni pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev sodišča nepravilna, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo tožnici delovno razmerje nezakonito odpovedano, zaradi česar ji posledično niso bile priznane pravice, ki jih je vtoževala v tem postopku. Ključno v zadevi je, da je bilo v delovnem sporu pravnomočno odločeno, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni nezakonita. Na to dejstvo ne more vplivati pritožbena trditev, da je tožnica po tem pravnomočno zaključenem postopku pridobila določeno medicinsko dokumentacijo s strani lečečih specialistov. Sodišče je namreč predlog za obnovo sodnega postopka zavrglo, ker je bil vložen prepozno.
ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 41-2, 41-3, 63. ZPP člen 287.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Ker je bila tožnica že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je za odločitev o zadevi ključna že ugotovitev, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki narekuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja in dopolnitve izvedenskega mnenja ter po zaslišanju obeh izvedencev ter po izvedbi ostalih dokazov, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen pravilno zavrnilo.
ugotavljanje invalidnosti - nova invalidnost - poslabšanje invalidnosti - ustrezno delo - gostota zavarovalne dobe - neprava obnova postopka - pridobljene pravice - poseg v pravnomočno priznano pravico - ohranitev pridobljenih pravic
Vsaka dodatna razbremenitev pri delu, ki jo delovni invalid potrebuje, pomeni, da delovni invalid ni več zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal dotlej, zato gre za novo invalidnost. Razlogovanje tožnice, ali gre za novo invalidnost ali pa poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, je v tej smeri pravno nerelevantno, saj bodisi v primeru poslabšanja invalidnosti znotraj že ugotovljene kategorije invalidnosti bodisi v primeru poslabšanja, ki pomeni novo kategorijo invalidnosti, gre za položaj, ki zahteva opredelitev novega ustreznega delovnega mesta.
Ugotovitve dokaznega postopka so pokazale, da je pri tožnici zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja nastopila sprememba v stanju invalidnosti, kar zahteva novo opredelitev ustreznega dela. Ker tožnica na dan nastanka spremembe v invalidnosti ni bila v obveznem zavarovanju, mora za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjevati tudi pogoj minimalne pokojninske dobe. Ravno slednje je razlog, da ob ugotovitvi, da upoštevajoč razvrstitveno odločbo tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob tej ugotovitvi, so bili podani pogoji za nepravo obnovo postopka.
Določilo drugega odstavka 126. člena ZPIZ-2 opredeljuje zakonski primer prenehanja ali spremembe pravice, do katerega pride zaradi nekrivdno nastale spremembe v stanju invalidnosti. Zaradi sprememb v stanju invalidnosti je možna pravna posledica prenehanje ali sprememba pravice. V okoliščinah konkretnega primera je tako neustrezno razlogovanje sodišča, da se sprememba v stanju invalidnosti nanaša na eventualno pridobitev novih pravic, ne pa izgubo starih.
Pritrditi je tožencu, da upoštevajoč določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP na podlagi novega spremenjenega dejanskega stanja (nova invalidnosti) ne gre za poseg v pravnomočno odločbo. Gre za novo dejansko stanje, ki ni bilo predmet pravnomočne odločbe. Ker gre za novo invalidnost, ne more tožnica prejemati dajatve iz naslova pravic, priznanih za predhodno invalidnost. Neutemeljeno priznane nove pravice pa so prenehale z dnem učinka razveljavitve odločbe.
ZPIZ-2 člen 183, 196. ZDSS-1 člen 7, 75. ZUP člen 260.
odškodnina - invalidska pokojnina - protipravnost ravnanja javnih uslužbencev - datum priznanja pravice - zavrženje dela tožbe
Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da ni odškodninske odgovornosti, ker v toženčevem ravnanju ni protipravnosti. Glede odškodninske odgovornosti po 196. členu ZPIZ-2 je v ustaljeni sodni praksi zavzeto povsem jasno stališče, da mora biti ravnanje zaposlenih pri tožencu takšno, da iz njega izhaja namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje toženca mogoče šteti za samovoljno ali arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale kazati, da je zavod kot nosilec javnih pooblastil pri izvajanju funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje protipravno.
V okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oz. potrebne skrbnosti. Ker prvi od kumulativno predpisanih pogojev za odškodninsko odgovornost ni izpolnjen, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
Predmet socialnega spora ni bila tožnikova delovna uspešnost niti pravna podlaga za opravljanje tožnikovega dela, temveč zgolj tožnikovo zdravstveno stanje v povezavi z njegovo preostalo delovno zmožnostjo. Tožnikova zmožnost opravljati delo še naprej brez škode, ki bi ob tem nastala na njegovem zdravstvenem stanju. Uspešnost opravljanja tožnikovega dela ne moremo enačiti z njegovo zdravstveno zmožnostjo to delo opravljati. Slednje vprašanje, ki je pomembno za presojo invalidnosti, je izrazito strokovno vprašanje, ki ga lahko ugotavljajo le strokovnjaki s področja medicinske stroke. Ravno zaradi tega je sodišče imenovalo izvedenski organ, ki je sporno vprašanje presojalo.