Skladno z 81. členom v zvezi s 63. členom ZDSS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopno odločbo na podlagi zdravstvenega stanja tožnika, ugotovljenega do dokončne odločbe. Predmet presoje socialnega spora je le dejansko stanje, ki ga je lahko za svojo odločitev upošteval toženec ob izdaji izpodbijanih odločb. Drugačen pristop in ocenjevanje delazmožnosti pretežno na podlagi izvida osebnega pregleda, opravljenega po dokončni odločbi, iz pravno formalnih razlogov ni sprejemljiv in je v nasprotju z določbami ZDSS-1 ter sistemom reševanja socialnih sporov
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za delo, ampak do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic varnostnik za manj kot 50 % in je v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zmožen za delo z omejitvami. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, pravilno zavrnjen.
invalidnost – invalid III. kategorije – samozaposleni – svoj poklic – samostojni podjetnik
Pri ocenjevanju invalidnosti samozaposlenih, zavarovanih na temelju 15. člena ZPIZ-2 (kot je tožnik), je traba izhajati iz 4. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je oseba zavarovana in vsa dela, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Pri ocenjevanju invalidnosti zavarovanca na s.p. dejavnost avtoprevozništvo je vožnjo tovornega vozila mogoče šteti za glavno opravilo. Vendar je tudi pri tej organizacijsko statusni obliki še vrsta drugih del in opravil, ki so po naravi stvari potrebna za uspešno izvajanje dejavnosti. Gre za popolnost delovne dokumentacije, v kateri morajo biti zajeta vsa opravila, opisane delovne razmere, potrebne psihofizične obremenitve, stopnja in trajanje obremenitev, njihove škodljivosti itd., da je mogoča ocena invalidnosti in preostale delovne zmožnosti v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZPIZ-2.
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni podana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, niti potreba po časovni razbremenitvi, saj glede na preostalo delovno zmožnost, ki je zmanjšana za manj kot 50 %, lahko še naprej opravlja določena dela, povezana z vodenjem podjetja, organizacijo nabave, stike s strankami in poslovnimi sodelavci, manjša popravila in drugo.
nadomestilo z a invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - kmet - ustavna odločba
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče (enako pred njim toženec v predsodnem postopku), da bi tožnik šele od 17. 4. 2013, ko mu je bila vročena pravnomočna sodba o priznanju pravice do nadomestila, lahko pričel delati z omejitvami. Ker se je že pred tem 25. 8. 2012 starostno upokojil, naj s priznanimi omejitvami ne bi mogel pričeti delati. Vendar takšno materialno pravno stališče v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Res je sicer, da je bilo v dosedanji sodni praksi zavzeto stališče, da zavarovanec pravno formalno lahko začne delati v skladu s preostalo delovno zmožnostjo šele z dnem pravnomočnosti sodbe, oziroma z dnem njene vročitve. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšno stališče iz ustavnopravnih razlogov, ko je do zavrnitve pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti v prejšnjem predsodnem postopku prišlo na protiustavni zakonski podlagi, ni sprejemljivo. Ne more biti odločilno, da so pravice iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti ustavno skladno priznane šele v sodnem postopku z zamikom za nekaj let nazaj, ko je zavarovanec že starostno upokojen. To še zlasti, ker je pri opravljanju kmetijske dejavnosti le od zavarovanca samega odvisna organizacija dela in opravljanje dejavnosti v skladu z omejeno delovno zmožnostjo zaradi sprememb v zdravstvenem stanju. Pogojevanje izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem pravnomočnosti sodbe v okoliščinah konkretnega primera, ko je s 23. 3. 2010 ugotovljena potreba po fizičnih razbremenitvah pri opravljanju kmetijske dejavnosti, pa kljub temu pripadajoče pravice niso bile priznane zaradi uporabe protiustavnega 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, ni sprejemljivo. To še zlasti, v kolikor je tožnik že od 23. 3. 2010 na kmetiji opravljal le še dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Ali je od 23. 3. 2010 dalje dejansko delal z omejitvami, oziroma kdaj je pričel delati z omejitvami, in ali je na ta način delo opravljal ves čas do starostne upokojitve 25. 8. 2012, pa toženec niti sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega stališča nista ugotavljala. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijani upravni odločbi odpravilo in zadevo tožencu vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZPIZ-2 člen 396, 396/1. ZPIZ-1 člen 163, 163/1, 397, 397/1.
invalidska pokojnina – trajanje pravic na podlagi invalidnosti - uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih, ter ukinitev pravice uživalcem, ki so že izpolnili pogoje za upokojitev
Po pridobiti delne invalidske pokojnine ni več zakonskih pogojev za uživanje nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo.
Tožnik je v predsodnem postopku s pritožbo izpodbijal prvostopenjsko odločbo tožene stranke (s katero je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela 50 % in bolezen 50 % in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami), zato je drugostopenjski organ najprej odločal o vloženi pritožbi, ki jo je zavrnil. Nato pa je v postopku revizije po določbi 173. člena ZPIZ-2 prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je odločil, da pri tožniku ni podana invalidnost in s tem v zvezi tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo (s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba), kar pomeni, da o prvostopenjski odločbi ni bilo odločeno in da še vedno velja. Zato ni pravne podlage, da bi sodišče prve stopnje ponovno s sodbo priznavalo pravice, kot so bile tožniku že priznane z veljavno prvostopenjsko odločbo.
invalidnost – nadomestilo – nadomestilo za invalidnost – časovna razbremenitev – krajši delovni čas
ZPIZ-2 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oziroma časovni element (opravljanje dela v polnem ali v krajšem delovnem času od polnega) nista odločilna za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
ZDSS-1 člen 7, 58, 63, 81. ZPP člen 362. URS člen 50.
invalidnost – zavrženje tožbe – materialno procesno vodstvo
ZDSS-1 stranki dovoljuje, da najkasneje do konca poravnalnega naroka oziroma do konca prvega naroka za glavno obravnavo svoj tožbeni zahtevek v zvezi s pravicami iz socialnega zavarovanja ali socialnega varstva opredeli, če ni zadostno oziroma ustrezno utemeljen (73. člen ZDSS-1). Zato zaradi izostanka navedb o tem, kaj stranka uveljavlja in iz katerih razlogov izpodbija upravni akt oziroma se z njim ne strinja, vloge oziroma tožbe ni mogoče zavreči.
invalidnost – invalid III. kategorije – poškodba pri delu
Tožnica je sposobna opravljati lažje fizično delo z omejitvami. Zato je pravilno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, saj njena delovna zmožnost za svoj poklic ni zmanjšana za 50 % ali več, prav tako pa pri njej ne gre za izgubo opravljanja organiziranega pridobitnega dela, ali da ne bi bila zmožna opravljati svojega poklica. Tožnica res ni zmožna opravljati svojega dosedanjega dela in ji je zaradi tega sodišče priznalo tudi pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami. Zato je tožbeni zahtevek, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu in razvrstitev v I. ali II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter za priznanje pravic na tej podlagi, utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-1 člen 4, 94, 94/3, 94/3-3, 102, 103. ZDR-1 člen 13, 89, 89/1, 89/1-3, 116, 116/1. OZ člen 18, 18/1.
nadomestilo za invalidnost – invalid III. kategorije – prenehanje pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog – poslovni razlog
Tožnik je invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami, v polnem delovnem času. Tožnik se je zaposlil pri delodajalcu, pri katerem mu je nato delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pri višini odmere je toženec tožniku nadomestilo za invalidnost odmeril v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti (po 3. alineji prvega odstavka v zvezi s 3. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1). Štel je, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po lastni volji ali krivdi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pomeni prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje ali krivde delavca oziroma zavarovanca, zato je tožnik upravičen do nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.
invalidnost – poslabšanje zdravstvenega stanja – invalid III. kategorije – invalidnost I. kategorije
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ne gre niti za popolno izgubo delovne zmožnosti niti za poklicno invalidnost. Tožnik je še vedno v okviru III. kategorije invalidnosti, ob določenih razbremenitvah, zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom v sklepu (s katerim je sodnemu izvedencu za izvedensko mnenje priznalo nagrado), v 3. točki obrazložitve, za besedilom „nad 200 do 500 strani“, dodalo besedilo „46,00 EUR za osebni pregled tožnice“ ter obenem sklenilo, da v ostalem ostane sklep nespremenjen. Predsednik senata lahko po določbi prvega odstavka 328. člena ZPP popravi le očitne pomote in ne sme dodajati izpuščenega besedila. Vendar samo dodano besedilo (zaradi pravilnega izračuna skupnega zneska navedenega v izreku in še v obrazložitvi) v popravnem sklepu v konkretnem primeru ne predstavlja take kršitve, da bi moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti, saj iz popravnega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v 3. točki obrazložitve le dodalo izpuščeno besedilo „46,00 EUR za osebni pregled tožnice“, ob upoštevanju, da je izvedenec stroške za to storitev v takšni višini priglasil. V konkretnem primeru tudi ne gre za drugačno odločitev kot je v izreku in v obrazložitvi.
invalidnost – nadomestilo – časovna razbremenitev – invalid III. kategorije
Skladna izvedenska mnenja je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti od določenega dne dalje in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami ter tudi za zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Pri tožniku ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da dela z omejitvami ne bi bil več zmožen opravljati v polnem delovnem času. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo z omejitvami.
Na podlagi predložene dokumentacije in opravljenega osebnega pregleda na invalidski komisiji I. stopnje, pri tožniku invalidnosti v smislu 63. člena ZPIZ-2 ni mogoče ugotoviti, in sicer zaradi potrebe po nadaljnjem zdravljenju ali ukrepih medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, posledično pa tudi na eventualni obstoj katere izmed kategorij invalidnosti, določenih v drugem odstavku 63. člena ZPIZ-2.
Invalidnost – datum priznanja pravice – pravica do premestitve na drugo delo
Do spremembe v zdravstvenem stanju v smislu definicije invalidnosti, določene v 63. členu ZPIZ-2, enaka definicija pa je bila določena v prej veljavnem 60. členu ZPIZ-1, je pri tožnici prišlo 6. 5. 2008. Zato ne glede na to, da izvedenec sprememb v zdravstvenem stanju v smislu poslabšanja v obdobju 5 let (od leta 2008 do 29. 10. 2013) ni ugotovil, to ne pomeni, da pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti oziroma do nastanka invalidnosti. V konkretnem primeru tožnica, ker je bil prejšnji postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, da pri tožnici invalidnost ni podana, že pravnomočno zaključen, le pravic iz invalidskega zavarovanja ne more pridobiti že od 6. 5. 2008, temveč od 1. naslednjega dne po pravnomočno zaključenem postopku. To pa je od 13. 10. 2008 in ne od 13. 9. 2008 dalje.
ZDSS-1 člen 7, 7/1, 63. ZPP člen 163, 179. ZUP člen 113.
invalidnost – odločitev o pravdnih stroških – predpravdni stroški
Ne glede na določbo 63. člena ZDSS-1, na podlagi katere se lahko v sporih iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 tožbo vloži samo zoper dokončni upravni akt pristojnega organa in ne glede na procesno predpostavko dokončnosti, se postopek v socialnih sporih začne šele z vložitvijo tožbe, enako, kot je to določeno v 179. členu ZPP za začetek pravdnega postopka. Zato so stroški, o katerih odloči sodišče v socialnem sporu, po določbi 163. člena ZPP, glede na določbo prvega odstavka 151. člena ZPP, samo stroški sodnega postopka.
invalidnost – invalidska pokojnina – vzrok za nastanek invalidnosti – bolezen – poškodba – poškodba pri delu
Vzrok tožnikove invalidnosti je bolezen. Tožnik je zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom. Pri tožniku torej ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti ali do takšnega zmanjšanja delovne zmožnosti, da bi bil zmožen za drugo delo le s skrajšanim delovnim časom. Zato primarni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine in podredni tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom nista utemeljena.
invalid III. kategorije invalidnosti – poklicna rehabilitacija
Tožnikova delazmožnost je zmanjšana za več kot 50 %, zato je tožnik pravilno razvrščen v II. kategorijo invalidnosti.
Pri tožniku je zaradi bolezni prišlo do invalidnosti II. kategorije. Glede na preostalo delovno zmožnost se lahko usposobi za drugo delo. V skladu z določbo 77. člena ZPIZ-2 se oblika oziroma način rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije ter natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, določijo v pogodbi, ki jo bodo sklenile stranka tega spora. Toženec bo o ostalih pravicah tožnika, ki izhajajo iz pravice do poklicne rehabilitacije, odločil s posebno odločbo.
ZPIZ/92 člen 94, 139, 142, 181, 182, 262. ZPIZ-2 člen 91, 91/1, 111, 111/5, 178.
invalidnost – nadomestilo - delo s krajšim delovnim časom – invalid II. kategorije – začetek izplačevanja
Ker je tožnik delovni invalid II. kategorije invalidnosti, ki je na podlagi priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom opravljal samostojno dejavnost, vlogo za izplačevanje nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom vložil 24. 5. 2013, je toženec pravilno, skladno z določbo 182. člena ZPIZ/92 oziroma petega odstavka 111. člena ZPIZ-2, odločil, da se tožniku izplačuje nadomestilo zaradi dela s krajšim delovnim časom za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve, tj. od 24. 5. 2010, ne pa že od 14. 2. 1990 ali vsaj od 15. 10. 1993 dalje.
nadomestilo za invalidnost – delovni invalid III. kategorije – brezposelnost – prijava pri zavodu – objektivna ovira - izbrisani
ZPIZ-1 v 97. členu določa, da zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnik se je hotel prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar se ni mogel, ker je bil izbrisan. S tem je pokazal potrebno skrbnost, ki se od njega pričakuje, vendar svoje obveznosti ni mogel izpolniti zaradi objektivne ovire in prepovedi prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje. Pri Zavodu RS za zaposlovanje se je prijavil takoj, ko se je iztekla 6 mesečna prepoved. To pa je razlog, zaradi katerega tožniku, čeprav se je prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje po preteku 30 dni po dokončnosti odločbe toženca, ni mogoče odreči pravice do nadomestila za invalidnost.
ZPIZ-2 člen 390. ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 63, 91.
invalidnost – invalid III. kategorije
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami, kar je po 3. točki 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in po 91. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do premestitve.