Ker je tožnik vložil vlogo v tujem jeziku, ga je sodišče s sklepom pozvalo, da jo v roku 15 dni prevede v slovenski jezik in ga hkrati tudi opozorilo na pravne posledice, če ne bo postopal v skladu s sklepom sodišča. Ta sklep je bil poslan tožniku neposredno v tujino z mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR), ki jo je podpisala njegova žena. Za mednarodno povratnico v skladu z mednarodnimi poštnimi standardi velja, da jo lahko podpiše naslovnik ali v skladu s predpisi naslovne države druga pooblaščena oseba ali delavec naslovne pošte. Skladno z mednarodnimi pravnimi predpisi so bili sprejeti Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve, ki v 2. odstavku 20. člena določajo, da se priporočena pisma vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se vročijo enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem pošiljk. Tožnik v postavljenem roku vloge ni prevedel v slovenski jezik, temveč jo je prevedel šele po izteku roka. Zato je sodišče vlogo v tujem jeziku zakonito zavrglo.
Ker pri tožniku - invalidu II. kategorije zaradi okvare desnega kolena ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe pa ni bila potrebna niti časovna razbremenitev pri delu, temveč le dodatna stvarna omejitev pri delu, je še nadalje invalid II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z dodatno omejitvijo.
ZPP člen 112, 112/2, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 72, 72/1.
invalidska pokojnina - vložitev tožbe - rok - zamuda roka
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
invalidnosti iii. kategorije invalidnosti - spremembe v invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da pri njem ne bi bile več potrebne omejitve pri delu v smislu III. kategorije invalidnosti. Tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delo šoferja I in so pri delu nujno potrebne določene razbremenitve, ne glede na to, da tako delo tožnik sedaj že opravlja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da pri njem ne obstajajo zdravstvene omejitve oziroma da pri njem ni več podana III. kategorija invalidnosti.
ZPP člen 188, 188/1, 188/2, 188/3, 188/4, 338, 338/4.
invalidnina - umik tožbe - ustavitev postopka
Tožnik je sodišču posredoval pisni umik tožbe, iz katerega izhaja, da umik podaja po skrbnem premisleku in prostovoljno. Umik tožbe je tožnik tudi lastnoročno podpisal. Tožena stranka je umikom tožbe soglašala, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek v predmetnem socialnem sporu ustavi.
Izjave o umiku ni mogoče preklicati, čeprav je bil umik podan v zmoti. Za pritožbo zoper sklep po ugotovitvi umika tožbe ZPP ne predvideva pritožbenega razloga uveljavljanja zmote, prisile ali grožnje, kot to velja zoper sodbo na podlagi odpovedi zahtevku. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi tožnik umik tožbe podal zaradi groženj delodajalca neutemeljene. Izjava je bila dana in kot tako jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati.
Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji delna invalidska pokojnina izplačuje že od izdaje prvostopenjske sodbe, s katero ji je bila pravica priznana, to je za čas pred pravnomočnostjo sodbe. Šele z dnem pravnomočnosti sodbe je bil namreč vzpostavljen temelj, po katerem je v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko pričela z delom v svoji dejavnosti s polovičnim delovnim časom.
Ravnanje tožene stranke, ki je upoštevala takrat veljavno določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, kljub kasnejši odločitvi Ustavnega sodišča RS, da je ta določba v neskladju z Ustavo RS, ne pomeni protipravnega ravnanja. Elementi odškodninske odgovornosti zato niso podani in je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi premoženjske škode v višini delnih invalidskih pokojnin neutemeljen.
Tožnik zaradi bolezni ni več sposoben za pridobitno delo, zato je bil z izpodbijanima odločbama utemeljeno razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Njegov tožbeni zahtevek na odpravo teh odločb je neutemeljen.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - invalid III. kategorije invalidnosti - ustavitev izplačevanja nadomestila - pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva
Tožnik je delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom in priznanim nadomestilom zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Na podlagi določb ZSDP je bila tožniku za določeno obdobje priznana pravica do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s tem, ko je uveljavljal pravice, ki mu gredo po ZSDP, dela ni opravljal v nasprotju z odločbo, s katero so mu bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je bil namreč še vedno zavarovan 40 ur tedensko, le da je namesto polni delovni čas delo opravljal v obsegu 20 ur tedensko, za preostalih 20 ur pa je bil v skladu z odločbo CSD upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Za ustavitev izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tako ni podlage niti v določbah ZPIZ/92, niti v določbah ZPIZ-1.
invalidnost I. kategorije - invalidnost III. kategorije - preostala delovna zmožnost - stvarne omejitve
Pri tožniku ne gre za popolno nezmožnost za delo. Delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 % in lahko opravlja v okviru svojega poklica dela s stvarnimi omejitvami s polnim delovnim časom. Zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do invalidske pokojnine neutemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
V skladu s 1. odstavkom 225. člena ZUP postane materialno pravnomočna le tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem socialnem sporu, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti. Zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja z dne 24. 2. 2011 je formalno, ne pa tudi materialno pravnomočna. Z izpodbijano sodbo je od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 24. 2. 2011, to je od 19. 3. 2011 dalje, pravilno ponovno priznana pravica do premestitve na drugo ustrezno delo s predhodno že priznanimi in dodatnimi stvarnimi omejitvami.
Čeprav je invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni ob ugotovljeni preostali delazmožnosti z določenimi omejitvami vsebovana v izreku pravnomočne odločbe z dne 23. 4. 2010, se pravnomočnost nanjo ne razteza, saj ne gre za pravico samo. Pravnomočnost upravne odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi avtomatično vključeni v posledice pravnomočnosti, in da o določenih sestavinah, ki po naravi stvari predstavljajo dejstva, ne pa pravice, pozneje ne bi bilo mogoče več odločati. To še zlasti, če so bila ta dejstva v prejšnjem upravnem postopku zmotno ali pomanjkljivo ugotovljena, kot v obravnavanem primeru. Invalidnost in tudi preostala delazmožnost sta namreč pravni dejstvi, ki morata biti podani, da je sploh mogoče priznati ustrezno pravico iz invalidskega zavarovanja.
Tožniku sta bila invalidska pokojnina in letni dodatek v določenem obdobju preveč izplačana, zato je nastalo preplačilo. S tem, ko je bila odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi), odpravljena, je odpadla podlaga, na kateri sta temeljili odločbi o ugotovljenem preplačilu. Ker je odpadla ključna odločba, na kateri sta temeljili obe izpodbijani odločbi o nastalem preplačilu, je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le, da sta obe nezakoniti in ju je tudi pravilno odpravilo. Sodišče pa v tem postopku ni imelo podlage, da bi samo ugotavljalo, ali obstaja druga pravna podlaga ter ali je tožnik na drugi pravni podlagi določen znesek dolžan vrniti toženi stranki. V takem primeru bi namreč odločilo v škodo stranke, ki je vložila tožbo.
ZPP člen 183, 184, 184/2, 185, 185/1. ZPIZ-2 člen 196. ZPIZ-1 člen 170.
telesna okvara - invalidnina - sprememba tožbe
Tožnik je na glavni obravnavi s pisno vlogo smiselno predlagal spremembo tožbe na odpravo odločbe tožene stranke z izdajo nove odločbe, s katero mu bo priznana pravica do invalidnine za telesno okvaro in vse ostale pravice od 8. 6. 2011 dalje ter na temelju 196. člena ZPIZ-2 povrnjena škoda z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Take predlagane spremembe tožbe sodišče prve stopnje utemeljeno ni dopustilo. V kolikor bi sodišče dopustilo predlagano spremembo tožbenega zahtevka v smeri, da se odpravi odločba tožene stranke in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje zaradi priznanja invalidnine (in celo drugih pravic iz invalidskega zavarovanja od 8. 6. 2011), ne bi bilo pogojev za meritorno sojenje v zadevi. Izpodbojne tožbe zoper pravnomočne upravne odločbe namreč niso dopustne.
Zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti, kar pa še ne pomeni, da se mu s tem začne tudi izplačevati. Pogoj za izplačevanje je dejansko prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v času nastanka invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine vključena v obvezno zavarovanje kot prejemnica nadomestila za brezposelnost na zavodu za zaposlovanje in ji je z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, to zavarovanje prenehalo. Šele od takrat dalje se ji je že priznana pravica do invalidske pokojnine tudi začela izplačevati. Tožbeni zahtevek, da se ji izplačuje že od dneva priznanja pravice, je zato neutemeljen.
invalidnina - telesna okvara - začasna odredba - dodatek za pomoč in postrežbo - verjetnost obstoja terjatve
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Tožnik namreč ni izpodbijal dokončne odločbe tožene stranke in posledično tudi niso bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Ker sodišče zadeve ni obravnavalo po vsebini, niso izpolnjeni pogoji za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe.
V sporni zadevi je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tako odločitev je potrdilo tudi sodišče prve stopnje. Navedena sodba bo glede na vloženo pritožbo sicer predmet presoje pred pritožbenim sodiščem, vendar pa odločitev tožene stranke, kot tudi odločitev sodišča prve stopnje izkazujeta, da tožnik ni za verjetno izkazal obstoja terjatve oziroma, da bo terjatev zoper toženo stranko nastala. Verjeten obstoj terjatve pa je pogoj za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 270. člena ZIZ. Določeno je namreč, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ker ta verjetnost glede na odločitve tožene stranke in pa tudi sodišča prve stopnje ni izkazana, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro utemeljeno zavrnilo.
Zgolj splošno zatrjevanje zdravstvenega stanja, da se počuti slabo, ker plačuje stroške za stanovanje in ker težko živi, ni zadosten razlog, ob pomanjkanju medicinskih izvidov, da bi sodišče sprejelo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Dokazni predlogi morajo biti določni. Tožnik bi moral določno navesti, katere zdravstvene težave ima in kako vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Ker tega ni navajal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja.
Tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je progovni delavec, zmožen pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal lažja fizična dela, kjer zadošča manjša spretnost prstov desne roke in kjer je potrebna le manjša groba moč prijema in slabši stisk s prsti desnice. Ker ni podana popolna izguba delovne zmožnosti in s tem I. kategorija invalidnosti, mu ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine, kar uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Kot invalid III. kategorije pa ni izpolnil pogoja starosti 65 let za priznanje te pravice.
invalidnost III. kategorije - stvarne razbremenitve - polni delovni čas
Tožnica je ob priznanih stvarnih razbremenitvah (da opravlja drugo delo, pretežno sede, z možnostjo, da se razhodi, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov) sposobna to delo opravljati s polnim delovnim časom, zato neutemeljeno uveljavlja časovno razbremenitev. Razvrsti se v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.
Pri stranskem intervenientu so podane zdravstvene težave, ki ga omejujejo pri delu, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi prišlo do poklicne invalidnosti oziroma do izgube delovne zmožnosti. Ker pri stranskem intervenitentu ni podana I. kategorija invalidnosti, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
telesna okvara - invalidnina - Seznam telesnih okvar
Pri tožnici ni ugotovljena izguba funkcije nobenega segmenta hrbtenice, zato pri tožnici ne gre za telesno okvaro po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 276/4. ZDR-1 člen 29, 41, 41/1, 47, 47/2.
odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - delna invalidska pokojnina
Toženec je dolžan tožniku delno invalidsko pokojnino na podlagi sodbe izplačati za nazaj. Ker do izdaje ustrezne odločbe toženca ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, temveč zaradi ravnanja toženca, je tožnik upravičen do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.