Tožniku sta bila invalidska pokojnina in letni dodatek v določenem obdobju preveč izplačana, zato je nastalo preplačilo. S tem, ko je bila odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik v spornem obdobju lastnost zavarovanca po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 (družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi), odpravljena, je odpadla podlaga, na kateri sta temeljili odločbi o ugotovljenem preplačilu. Ker je odpadla ključna odločba, na kateri sta temeljili obe izpodbijani odločbi o nastalem preplačilu, je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le, da sta obe nezakoniti in ju je tudi pravilno odpravilo. Sodišče pa v tem postopku ni imelo podlage, da bi samo ugotavljalo, ali obstaja druga pravna podlaga ter ali je tožnik na drugi pravni podlagi določen znesek dolžan vrniti toženi stranki. V takem primeru bi namreč odločilo v škodo stranke, ki je vložila tožbo.
invalidnina - telesna okvara - začasna odredba - dodatek za pomoč in postrežbo - verjetnost obstoja terjatve
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Tožnik namreč ni izpodbijal dokončne odločbe tožene stranke in posledično tudi niso bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Ker sodišče zadeve ni obravnavalo po vsebini, niso izpolnjeni pogoji za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe.
V sporni zadevi je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tako odločitev je potrdilo tudi sodišče prve stopnje. Navedena sodba bo glede na vloženo pritožbo sicer predmet presoje pred pritožbenim sodiščem, vendar pa odločitev tožene stranke, kot tudi odločitev sodišča prve stopnje izkazujeta, da tožnik ni za verjetno izkazal obstoja terjatve oziroma, da bo terjatev zoper toženo stranko nastala. Verjeten obstoj terjatve pa je pogoj za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 270. člena ZIZ. Določeno je namreč, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ker ta verjetnost glede na odločitve tožene stranke in pa tudi sodišča prve stopnje ni izkazana, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro utemeljeno zavrnilo.
invalidnost III. kategorije - stvarne razbremenitve - polni delovni čas
Tožnica je ob priznanih stvarnih razbremenitvah (da opravlja drugo delo, pretežno sede, z možnostjo, da se razhodi, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov) sposobna to delo opravljati s polnim delovnim časom, zato neutemeljeno uveljavlja časovno razbremenitev. Razvrsti se v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.
Pri stranskem intervenientu so podane zdravstvene težave, ki ga omejujejo pri delu, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi prišlo do poklicne invalidnosti oziroma do izgube delovne zmožnosti. Ker pri stranskem intervenitentu ni podana I. kategorija invalidnosti, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Z dokončno in pravnomočno odločbo, s katero je toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, čeprav je na dan nastanka invalidnosti III. kategorije že dopolnila starost 61 let, je prišlo do očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in do kršitve materialne določbe zakona. Zato so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe v nepravi obnovi postopka, s katero je bila tožnici s prvim dnem naslednjega meseca po njeni izdaji zaradi dopolnjene starosti 61 let že na dan nastanka invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine.
telesna okvara - invalidnina - Seznam telesnih okvar
Pri tožnici ni ugotovljena izguba funkcije nobenega segmenta hrbtenice, zato pri tožnici ne gre za telesno okvaro po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Zgolj splošno zatrjevanje zdravstvenega stanja, da se počuti slabo, ker plačuje stroške za stanovanje in ker težko živi, ni zadosten razlog, ob pomanjkanju medicinskih izvidov, da bi sodišče sprejelo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Dokazni predlogi morajo biti določni. Tožnik bi moral določno navesti, katere zdravstvene težave ima in kako vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Ker tega ni navajal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja.
Tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je progovni delavec, zmožen pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal lažja fizična dela, kjer zadošča manjša spretnost prstov desne roke in kjer je potrebna le manjša groba moč prijema in slabši stisk s prsti desnice. Ker ni podana popolna izguba delovne zmožnosti in s tem I. kategorija invalidnosti, mu ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine, kar uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Kot invalid III. kategorije pa ni izpolnil pogoja starosti 65 let za priznanje te pravice.
ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 276/4. ZDR-1 člen 29, 41, 41/1, 47, 47/2.
odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - delna invalidska pokojnina
Toženec je dolžan tožniku delno invalidsko pokojnino na podlagi sodbe izplačati za nazaj. Ker do izdaje ustrezne odločbe toženca ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, temveč zaradi ravnanja toženca, je tožnik upravičen do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - invalid I. kategorije invalidnosti - gostota zavarovanja
V skladu z določbo 41. člena ZPIZ-2 lahko pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, vendar mora ta za dejansko pridobitev pravice do invalidske pokojnine, če je vzrok nastanka invalidnosti bolezen, v skladu z 2. alinejo 42. člena ZPIZ-2 poleg pogojev iz 41. člena ZPIZ-2 izpolnjevati tudi pogoj, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta) šteto delovna leta kot polna leta. Glede na dan nastanka invalidnosti (3. 11. 2011), upoštevajoč tožnikovo starost (68 let starosti), znašajo pritožnikova delovna leta 48 let. Ena tretjina delovnih let, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, v tem primeru znaša 16 let. Tožnik je do dneva invalidnosti dopolnil zgolj 14 let 2 meseca in 21 dni, tako da ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Sodišče prve stopnje je z delom izreka sodbe tožencu odredilo ponovno odmero invalidske pokojnine za določeno obdobje tako, da se poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove za leto 1992 upošteva še dodaten znesek. Ker je najugodnejša pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač in zavarovalnih osnov, upoštevnih iz določenega števila zaporednih let, lahko vedno le ena, je odredba tožencu, da pri ponovni odmeri invalidske pokojnine poleg že ugotovljenih zneskov pokojninske osnove za leto 1992 upošteva še določen znesek, nejasna in posledično neizvršljiva. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine ne pomeni, da ima zavarovanec tudi pravico do njenega izplačevanja. Pogoj za izplačevanje je izpolnjen šele z dnem pričetka dela s krajšim delovnim časom oziroma z dnem, ko je realizirana priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Z dnem izvršljivosti sodbe, s katero je bila tožniku, ki opravlja kmetijsko dejavnost, priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom z omejitvami, je pridobil pravni naslov za pričetek dela s krajšim delovnim časom oziroma za spremembo zavarovanja in pričetek plačevanja prispevkov za skrajšan delovni čas. Toženec je z izpodbijano odločbo pravilno odločil, da sem mu delna invalidska pokojnina prizna od spremembe obsega zavarovanja iz polnega v krajši delovni čas. Pred tem pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine niso bili izpolnjeni, zato je tožbeni zahtevek, da se mu izplačuje od priznanja pravice dalje, neutemeljen.
ZPIZ-1 člen 52, 66, 66/1, 67, 67/1, 67/1-3. URS člen 14, 49, 49/3, 66. ZDR-1 člen 119, 119/1. Direktiva Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu člen 6, 6/2.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - starost 63 let
Ker je tožnik, pri katerem je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, dopolnil starost 63 let, ima v skladu s tretjo alineo prvega odstavka 67. člena ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine, ne pa do drugih pravic, kot jih uživajo invalidi II. in III. kategorije invalidnosti.
predlog za izdajo dopolnilne sodbe - I. kategorija invalidnosti
Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenem zahtevku glede razvrstitve tožnika v I. kategorijo invalidnosti, se tožnikova pritožba v skladu 3. odstavkom 327. člena ZPP šteje kot predlog stranke za izdajo dopolnilne sodbe.
nadomestilo plače za čas čakanja - ustavitev izplačevanja
Toženec je z odločbo o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo v rednem postopku posegel v pravnomočno urejeno pravno razmerje, zaradi česar takšna odločba ni zakonita. To pa ne pomeni, da za obdobje, ko tožnik ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje tega nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ne bi zakonito ustavil izplačevanje te dajatve in tudi ne, da za celotno obdobje ne bi mogel od tožnika uveljavljati vračila preveč oziroma neupravičeno izplačane dajatve. Toženec lahko, ne da bi predhodno z odločbo odločil o ustavitvi izplačevanja dajatve, že takoj z odločbo na podlagi 275. člena ZPIZ-1 in na podlagi pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega ter zaradi neizpolnjevanja pogojev za izplačevanje dajatve, uveljavlja vračilo preveč izplačane dajatve. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in odločitev toženca spremenilo tako, da se izplačevanje nadomestila ustavi z dnem izdaje prvostopenjske odločbe, torej za naprej.
Tožba je bila vložena po izteku 30-dnevnega roka od vročitve izpodbijane odločbe. Prepozno tožbo je zato sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
invalidska pokojnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalid III. kategorije invalidnosti - izvedensko mnenje - izvedenec
Mnenja o invalidnosti, ki jih v postopku ugotavljanja pravic iz zavarovanja pri toženi stranki dajeta invalidski komisiji I. in II. stopnje, imajo naravo izvedenskih mnenj le v teh - predsodnih postopkih, ne pa v postopku pred sodiščem, kjer je potrebno izhajati iz določb ZPP in upoštevati zahtevo po nepristranskem strokovnem mnenju, ki ga ne more podati organ ene od strank v postopku. Neprimerno je zahtevati od invalidske komisije II. stopnje še dodatno mnenje, temveč je v takšnih primerih potrebno postaviti sodnega izvedenca ali sodno izvedeniški organ.
Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je potrebno zdravstveno stanje tožnika, glede na različnost mnenj invalidskih komisij v predsodnem postopku, ter ob ugotovljeni invalidnosti I. kategorije tožnika v Bosni in Hercegovini, še dodatno razčiščevati in je v zvezi s tem pridobilo dvoje dodatnih dopolnilnih mnenj invalidskih komisij tožene stranke. Glede na različna mnenja izvedenskih komisij glede tožnikove invalidnosti je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju načela materialne resnice pri ugotavljanju dejanskega stanja po uradni dolžnosti angažirati izvedence medicinske stroke. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Delna invalidska pokojnina se odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, in sicer v višini 25 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno. Osnova za odmero delne invalidske pokojnine je invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala na dan nastanka spremembe v stanju invalidnosti, to je 15. 11. 2012. Ob upoštevanju določb 39. in 406. člena ZPIZ-1 je bila tožnikova pokojninska osnova izračunana na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov iz obdobja od 1984 do 2002. Delna invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu delna invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.
Glede na to, da tožnik z delom svojega zahtevka ni uspel (sodišče je zavrnilo zahtevek, da se mu prizna pravica do dela v krajšem delovnem času od polnega), je pa sodišče prve stopnje tudi s tem v zvezi razčiščevalo dejansko stanje, med drugim z zaslišanjem sodnega izvedenca, je odločitev, da je tožnik z zahtevkom uspel v pretežnem delu (70 %), pravilna. Zato ni upravičen do povrnitve vseh stroškov postopka, temveč le sorazmerno, upoštevaje uspeh v sporu.
zavrženje tožbe - procesna predpostavka - rok za vložitev tožbe
V konkretnem primeru je po vložitvi tožnikove zahteve za ugotovitev telesne okvare in za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo z dne 13. 9. 2013 nastopil molk organa prve stopnje in je tožnik postopal pravilno, ko je dne 3. 4. 2015 vložil pritožbo na organ druge stopnje in zahteval odločitev o zahtevi. V skladu z določbo 256. člena ZUP ima upravni organ druge stopnje na razpolago dvomesečni rok, v katerem mora sprejeti odločitev o pritožbi. Glede na vložitev pritožbe na drugostopenjski organ je rok za sprejem odločitve drugostopenjskega organa pričel teči dne 4. 4. 2015 in se je iztekel dne 4. 6. 2015. Šele po tem datumu, če o pritožbi drugostopenjski organ toženke ne bi odločil, bi bil tožnik upravičen podati zahtevo po 72. členu ZDSS-1 in če tožena stranka niti v tem dodatnem 7 dnevnem roku ne bi sprejela odločitve, bi lahko vložil tožbo zaradi molka organa. Ker tožnik ni ravnal v skladu z določbo 72. člena ZDSS-1 in je vložil tožbo v času, ko še ni potekel rok za izdajo odločbe pri organu na drugi stopnji, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo tožbo kot preuranjeno v skladu s 75. členom ZDSS-1.